petek, 27. marec 2015

Pa se dajmo še drugače!


Državni zbor je, po pričakovanju, lahkotno zavrnil razpis referenduma o noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ter z levo roko ustavil zbiranje podpisov, kljub temu, da je zbranih dovolj. S tem je pritrdil predlagateljem novele in z enako večino, o zadevi ponovno tudi enako odločil. Zgodba bo verjetno romala še na Ustavno sodišče, ki bo zelo verjetno prav tako presodilo v korist trpeče "manjšine", torej istospolnih. S tem bodo le-ti končno postali enakopravni v vseh pogledih in z radostnim upanjem pričakujem, da se ta tema ne bo več pojavljala na družbenem jedilniku, vsaj tako dolgo ne, dokler ne bo končno ugotovljeno, da gre za naravno zablodo. To bo pa verjetno šele nekje po letu 2100 in niti nisem prepričan, če ne bodo takrat za manjšino razglašeni raznospolni, v kolikor jih bo še kaj. Skratka, konec je družinske idile in jaslic. Adijo mama, adijo ata, zdaj se gremo drugače, tu sta zakonec 1 & zakonec 2.
Pri vsej tej bedi in žalosti od te svobodne interpretacije vloge spola v zgodovini človeštva, ki si jo privoščijo predstavniki nekega ljudstva v našem parlamentu, ne vem sicer katerega - mene ni zraven, se mi pojavlja par vprašanj.
Eno od teh je, zakaj se sploh še uporablja pojem družine in komu služi? Namesto družine začnimo govoriti o skrbniških skupnostih odraslih oseb in otrok. Kako so prišli do njih je pač vseeno, imajo jih in naj torej skrbijo zanje. Pojem starši je nepotreben in zastarel.
Drugo vprašanje pa je, zakaj neki se zdi predlagateljem novele smiselno vztrajati in celo dopolnjevati 21. člen zakona, ki govori, da se zakonska zveza ne sme sklepati med sorodniki v ravni črti? Ali ni povsem vseeno, če se že lahko polnoveljavno poročim z moškim, zakaj se ne bi kar z bratom ali očetom in zakaj bi se samo z enim? Rezultat bo garantirano popolnoma enak, če za otroka, ki itak ni spočet v tem zakonu, skrbita dva sorodnika v ravni črti ali pa skupnost treh, štirih ljudi, ki so prav tako lahko v sorodu ...
Skratka-, novo dojemanje zakonske zveze odpira tudi nove čudovite možnosti. Predstavljajte si, koliko srečnejših ljudi bi bilo, če bi se lahko poročali kar s svojimi mamami ali očeti, brati, sestrami, bratranci, sestričnami, ... kaj bi v žlahto vlačili neke tujce, če se pa tu že vsi tako lepo poznamo.
Čudno se mi zdi tudi, da še nikomur ni prišla na misel neka druga možnost, in sicer, da bi istospolne razglasili za invalide-, potem bi jim bila enakopravnost zagotovljena že kar po 14. členu Ustave
Mogoče bi lahko kaj od tega priznali tudi politikom ... v bistvu se odločajo namesto Boga. To ni šala, dragi moji, ne glede na to katerega spola ste in katerega imate radi, če sploh.

četrtek, 26. marec 2015

Zazlobljen.


Odkod v človeku takšna besna samouničevalnost? Odkod nekomu sploh pride na misel delovanje, tako zelo nasprotno zdravemu razumu in človečnosti? 
Ljudje se premalo poznamo, veliko premalo-, tudi sami sebe ne poznamo ali pa si premalo priznamo kaj dejansko smo. Kakšna je naša resnična podoba? 
Skrivamo se za pregrinjali moralnosti, poštenosti, dobronamernosti, urejenosti in človekoljubja-, dejansko pa se že pri banalnem anonimnem spletnem komentiranju pokaže grozljiva podoba nestrpnosti, razdiralnosti in sovraštva. Človek je v sebi uničujoč in samouničujoč. Naravno stanje človeškega duha je zloba-, tiha in prikrita, skuhana v lastnem soku, ki pa pride tu in tam tudi na javno delo. Človek je vedno pripravljen razbiti in uničiti, vedno je pripravljen sovražiti zaradi nič, zanikati dobro ali iz gole objestnosti izničiti, kar so morda drugi gradili vse življenje. Sami smo najbolj nevarni sebi in drugim. 
Zame je to izraz in izkaz neuresničene želje po oblasti, moči in razpolaganju z usodo, ki je vkodirana v človeka. Dejanje primarne razvajenosti, razcrtljanosti in neodraslosti neke osebe. Gre za podzavestno zavidanje moči in skrito hrepenenje po enakosti z Bogom. Izvirni človekov greh je prav želja po enakosti z Bogom in ta nas spremlja od vsega začetka. Hočemo razpolagati z usodo. Lastno in tujo.
Krščanska družba je to nevarnost že pred tisočletji prepoznala in iznašla protiorožje osebnemu besu. Reče se mu občestvena ljubezen in je idealno nasprotje individualizmu, ki je danes tako zelo češčen. V medčloveških odnosih uči samo eno, in sicer, drugega imej rad bolj kot sebe in vedno mu delaj samo dobro.
Človek je uničevalec dokler ni vključen v pravo občestvo, dokler ne začuti sprejetosti in potrebnosti. In to občestvo je lahko kakršnokoli, le da je človeško in zaupno. Vse dokler ne spozna, kako dobro je sožitje in kako dobro je imeti koga, je posameznik pogojno uničujoč in samouničujoč. Šele po pristnem stiku s pravimi ljudmi prevlada dobro in skupnostno v njem. Človek je bitje občestva s katerim mora biti stalno duhovno in fizično povezan. Samotni volk, individualec ali nekdo, ki prekine prave stike z občestvom lahko postane nevaren ker je zaciklan vase in zlahka postane negativno usmerjen navzven in navznoter. Ker nima nikogar s katerim bi se lahko razelektril in razstrupil, se znese nad vsemi, nedolžnimi neznanci ali pa samim sabo. Tisti, ki se ne čuti izpolnjenega v sebi tlači bes, in če ni nikogar, ki bi ga vsaj malo korigiral ali mu nastavljal ogledalo, lahko postane ekstremen tudi v idealnih okoljih. Preprosto, a resnično-, vedno rabiš nekoga, ki ti upa reče, da si butec, da se motiš ali pa te v pravem trenutku useka okrog ušes ...
Ta kopilot ... 28 letni moški, na vrhuncu življenjskih sposobnosti, izobražen, dobro plačan, z obeti kariere v eni najbogatejših in najbolj urejenih družb na svetu. Perfektno življenje in ideal milijonov po svetu je postal zločinec brez vsake veze. Brez smisla. Osebnostno manj vreden od zadnjega nigerijskega terorista. Eksekutor nedolžnih, brez ideje, brez cilja. Terorist svoj zločin pojasnjuje z neko idejo, mu da smisel, čeprav sprevržen in grozljiv, vendar v osnovi plemenit, vsaj za nekoga, ta svojega ravnanja ne more utemeljiti z ničemer. 
Zločin, storjen iz čiste objestne sebičnosti. Morda iz želje sodobnega razvajenca, da bi se zapisal v zgodovino, če ne drugače pa vsaj kot eden največjih pokvarjencev.
Zapisal se je hudiču in upam, da se bo pri njem večno zabijal v tisti hrib.
Popolna zloba lahko prinese samo popolno prekletstvo.

ponedeljek, 23. marec 2015

VII.


Če nam nekdo ne pomeni nič, potem nam je tudi vseeno kako je z njim. Naj stoji ali pade, naj živi ali umre, vseeno je. V čem je za svet razlika, če nekdo trpi, umira, izgubljen tava ali muči druge in sebe? Razlika med čutiti ali ne čutiti je veliko večja, kot med razumeti ali ne razumeti. Kdor čuti, razume, kdor razume pa morda ne čuti. Mi vsi razumemo, a le malokdo res čuti. Čutenje je povezano s trpljenjem, s padcem in porazom. Z resničnostjo. Danes si še velik in močan, vsi te hvalijo in občudujejo, jutri si ponižan in sam, osramočen, pozabljen in ubog.
Zmaga ali poraz, zveličanje ali propad-, je najpomembnejše, vendar povsem osebno vprašanje. Nihče ne zmaguje, če tega noče in nihče ne propada, če tega ne dovoli. Nobena skupnost poražencev ne more zmagati. Vsako zgodbo je mogoče povedati tako ali drugače. Naša osebna zgodba, bi bila lahko tudi zelo drugačna, lahko je sploh ne bilo, vendar bi to ne pomenilo nič. Nek padec je morda zelo boleč, zelo oseben ali pa zgolj drugi. Lahko bi bil tudi zadnji in zgodba bi prav tako imela nek svoj konec. 
V Božjih očeh zaporedje dogodkov ne pomeni nič. Tistemu, ki je ustvaril čas so trenutki potrošni material, ki sestavlja ozadje za odvijanje neke druge zgodbe. Vse te zgodbe so kot opeke, ki jih nekdo zlaga v celoto. Le celota vseh opek nekaj pomeni, ima smisel in uporabno vrednost. 
Le uporabna vrednost neke zgodbe je njena resnica.    

četrtek, 19. marec 2015

Tako levi in tako nedotakljivi


Kurja juhica, ki se je začela greti z lanskim jurišem Alenke Bratušek na komisarski položaj, se je razkuhala v politično godljo v katero se je vmešalo že skoraj vse živo in mrtvo, kar se najde v slovenskem političnem laboratoriju. Vmes je policija, pa blond ministrica, ogorčena koalicija in vedno presenečeni Miro Cerar, pa Slavko Bobovnik v odmevih in sploh vse, kar je treba, da politiki spet dajo od sebe tisto, kar jim vedno znova uspe, torej sramoto zase in hišo v kateri so. Pri vsej zadevi je skoraj najbolj grozno, da se spet vse dogaja v levemu centru, in najbolj grozno, da Janše ni zraven, ker bi bilo potem spet vse vsem jasno ...
Dogajanje me nekako čudno spominja na slavno pasjo afero, v kateri smo prav tako videli paradirati vso takrat aktualno sceno, od vseh primernih vrhov v katere bi lahko upravičeno treščilo, pa so na sodišče spravili dva policista in ju kasneje oprostili. Skratka, velikanski škandal, ki je izzvenel v sramotnem določanju najbolj primernega krivca in javni izgubi zanimanja za vse skupaj.
Ne, ne motite se, ne gre za naključno podobnost, gre za vzorec s katerim slovenski postkomunisti rešujejo svoje družinske težave. Ko pride nekaj spod preproge, se takoj začne s protiofenzivo v katero se takoj vključijo vsi zvesti, ki s petami udarijo skupaj in naredijo, kar je v njihovi moči in tudi tisto, kar ni. In kako to gre? Zadevo se najprej skuša zbanalizirati in ji z razkošnim medijskim suportom dodati pridih zarote. Če pade vmes kakšna opozorilna stranska žrtev, toliko bolje, se je pač izkoristila prilika, da se nekdo nekoga znebi. Sledi dvig problema na najvišji politični nivo, ki se, hočeš nočeš mora opredeliti, in po pričakovanju se opredeli tako zmedeno, da stanje postane še bolj nepregledno. V kaosu vsesplošnega beganja se potem seveda veliko govori, kriči in ustvarja zavezništva, kajpak pa se vse skupaj uporabi za novo prerivanje do šanka. Ko zadeva doseže vrelišče, je potrebna žrtev. Ta mora biti primerna in njena velikost mora biti premosorazmerna odmevnosti problema. V aktualnem problemu bo to najbrž kar gospa ministrica ali pa prvi policist, kar je pa manj verjetno, ker bi to nedvomno lahko imelo neslutene posledice. No, in potem, ko je žrtev javno darovana in se novice prodajo, pride do tajnega pakta o nenapadanju in zadevo se zapelje v stare usmrajene vode. 
In to je to. Kaj pa resnica? Ah, resnica ... o tej pa kdaj drugič, če sploh ... pa raje ne.

nedelja, 15. marec 2015

Vsi smo Baraga.


Basen o ptičku - sodničku, ki je za nekatere preglasno čivkal, se je zaključila z zanimivim in pričakovanim naukom. In sicer takšnim, da se vsem tistim, ki na tak ali drugačen način nergajo ali zabavljajo čez slovensko levico, zlasti kadar je ta na oblasti in to je skoraj vedno, zlahka zgodi šef. To seveda ni nič novega in takšnih vzvišenih sodb ljudstvu v imenu ljudstva smo v raju pod Alpami vajeni bolj kot belega kruha. Govoriti o šibkosti oblastnikov se tu nikoli ni spodobilo, če pa je bilo bognedaj to celo res, pa je javna zgovornost kaj kmalu postala moralno-politično oporečna in slej ko prej, tudi bridko sankcionirana. 
Nič posebnega torej, sem pa vedno znova očaran nad podrobnostmi, seveda zlasti naključnimi, ki običajno spremljajo ozadja takšnih nadvse poučnih in mestoma tudi zabavnih zgodbic. No, in v aktualnem sodno omrežnem dogajanju me je prevzelo zlasti ujemanje dveh zanimivih datumov, usodno povezanih prav s šefom, torej spoštovanim gospodom Marjanom Pogačnikom. In sicer, prvi, ki je tudi res prvi, je 1. 4. 2013, ko je gospod postal vodja kazenskega oddelka in specializiranega oddelka na Okrožnem sodišču v Ljubljani, kljub temu da, glede na navedbe v njegovem življenjepisu, prej tam nikoli ni delal. Datum sam po sebi ni nič tako posebnega, je pa vznemirljivo blizu in to celo na pravi strani zgodovinskega ter nepozabnega 20. 3. 2013, ko je 11. Vlada Republike Slovenije nastopila mandat in ko je bilo rečeno, da je čas političnih preigravanj za vedno minil. V to smo bili seveda takrat vsi prepričani in nekateri so še zdaj. 
Drugi datum, ki me v karieri gospoda Pogačnika ravno tako navdušuje, pa je 24. 4. 2014, ko je bil dotični imenovan za predsednika istega Okrožnega sodišča, ki ga je, mimogrede nekoliko let prej, kratek čas vodil prav tviter Andrej Baraga. Seveda tudi ta datum ne bi bil zanimiv, če mu ne bi prav kmalu, čez vznemirljivih 10 dni, sledil 4. 5. 2014, ko pa je neka, prav tako prizadevna tviterašica, odstopila z mesta predsednice, že omenjene in nepozabne, 11. Vlade RS. Da se je pred tem poskrbelo za udobne fotelje nekaterih zvestih, so seveda zgolj insinuacije, ki niso vredne omembe in jih tu tudi ne bom komentiral.
Skratka, aktualno dogajanje nam res vedno znova in znova ponuja možnosti za igre parov, monopolija-, pa tudi človeka ne jezi se in črnega petra ... 
Hm, kaj pa lažnivca ... igrate kdaj lažnivca? Ne? 
Škoda ...  

sobota, 14. marec 2015

VI.


Včasih je vse tako čudno. Nič ne prosiš. a dobiš, drugič prosiš, pa ti ni dano. Ali pa se ti tako vsaj zdi; morda dobiš, vendar drugače. Potrebuješ pomoč, dobiš še večje težave ali pa ti gre dobro, pa ti gre še bolje. Čudno.
Čudno je tudi, če nekomu, ki je v velikih težavah, morda tik pred smrtjo, ki morda ne bo več videl zaiti ali še vziti sonce, ponudiš cunjico za brisanje obraza. Kot, da je to kaj pomembno; kot, da ga to lahko kakorkoli reši. Ne more ga, morda mu niti ne olajša trpljenja, vendar je to tako človeško. In človeško je le tisto, kar je usmiljeno. 
Ko ne moreš storiti nič, ko gredo stvari svojo pot ali ker so se močnejši odločili drugače. Ko so se človeške in naravne sile zarotile. Tudi takrat lahko storiš, kar je v tvoji moči. Morda lahko koga pobožaš vsaj s pogledom ali pa ponudiš roko v pomoč. 
V življenju sami storimo le malokaj. Morda pa koga vsaj opogumimo in mu damo vedeti, da nam ni vseeno zanj. Tudi to je nekaj. Morda lahko prosimo Boga. Večje pomoči od božje ni.
Vedno smo v iskanju ravnovesja. Včasih se počutimo močne in razpoložene, drugi spet ranjene in onemogočene. Tako je in takšne nas tudi najdejo okoliščine. Tudi kadar smo šibki se nam zgodijo težave in ko smo brez moči se pojavijo velike stiske. Spet drugič pa tudi zelo močni in razpoloženi ne moremo storiti nič. 
Življenjska modrost je v pravem odgovoru ob pravem času. Nikoli ne bomo mogli vzeti vseh križev  sveta na svoje rame ali vsem odvzeti težave. Še svojim otrokom ne, morda niti svojih ne. Pa saj to niti ni potrebno. 
Vse lahko prenese samo Bog. Mi pa mu vedno lahko pokažemo,da smo samo ljudje.  

četrtek, 12. marec 2015

Roza s čipkami ...


Udarna novica nocojšnjega dnevnika je bila, da Andrej Baraga tvita. Seveda to še zdaleč ne bi bilo dovolj razburljivo, če Baraga ne bi bil istočasno tudi preiskovalni sodnik ljubljanskega okrožnega sodišča. In to ne katerikoli, ampak tisti trenutno najbolj vroči, ki je k skorajkomisarki včeraj zarana poslal policijo. Skratka, pogumen možakar, ki mu gre očitno marsikaj na živce in gnev nad vsem mogočim, zlasti pa nad našimi politiki rad velikodušno deli tudi z drugimi. 
No-, in urednikom, ki novinarjem na javni RTV dodeljujejo zadeve, se je zdelo izjemno potrebno v zavesti gledalcev vzpostaviti miselni tok v smeri, da je Bratuškova žrtev nekega spletnega ludista in sploh ne dvomim v to, da se bo temu sodniku zgodilo javno, pa tudi kakšno zasebno mnenje. 
Zanimivo pri tem se mi zdi predvsem to, kako zelo napreduje medijska občutljivost. Ta očitno raste, kar vsekakor štejem kot pozitiven premik, ker bodo tako verjetno tudi medijski narekovalci in seveda novinarji, postali kritični do vseh, ki radi glasno čivkajo, torej tudi do samih sebe. 
Po drugi strani pa se spomnim veselega spoznanja, da gospodu velespoštovanemu predsedniku vrhovnega sodišča ni prav nič škodilo, ko je v neki gostilni nazorno opisoval svoja spolna nagnjenja do Janše in, če se ne motim, se tudi dnevnik ni nikoli začel s to temo. V spomin pa mi pride tudi še nekoliko starejša pravljica o pogumnem policistu, ki je na forumu nekoč, prav tako nazorno, opisoval svoja morilska nagnjenja do taistega Janše, ki pa se je prav tako naravnost kičasto srečno končala.
Kakorkoli se bo že razpletlo, če se sploh lahko kaj razplete, mislim, da je urednik, ki si je privoščil uporabo medijskega orodja za diskreditacijo preiskovalnega sodnika, zelo goden za podobno budnico, kot jo je doživela gospa nikoliveč premierka. 
Aja, pa še to ... a morda kdo ve, če je bila v spalni srajci?

nedelja, 8. marec 2015

Vprašaj najprej sebe!


Najprej je treba vedeti kaj sploh hočeš in poznati pravila. Vedno moraš imeti pred očmi izhodišča, osnove na katerih gradiš življenje in odnose. Izhodišča so pravila in ta so zelo pomembna. Vendar ni dovolj, da jih samo imamo, stalno jih moramo obnavljati in vedno znova potrjevati. To velja tako za posameznika, kot za družino in družbo ter končno tudi ves svet. Če ne vemo kam gremo, potem je vsaka pot dobra in vsaka stranpot odpustljiva. Če ne vemo kaj hočemo, potem ni nobene zablode ampak so le druge variante, druge možnosti, enakopravne različice ... vendar to ni res. To je usodna zmota. 
Dovolj smo se že naučili, da vemo, da začeten majhen odklon od pravil, majhna izjema pri upoštevanju Božjih ali komur ljubše, naravnih zakonov in zapovedi, kasneje prinese katastrofo. Prinese desetletja nesreče in bridkih zmot, morda tudi uničenje civilizacije. Ne verjamete? 
Nihče od nas ni živel v času propadanja velikih imperijev, tega nihče ni beležil in takrat ko se je to dogajalo se s tem ni nihče hvalil. Zgodovinske sramote niti zgodovinarji ne marajo, vendar so vse civilizacije do sedaj končale tako. Bedno, sramotno, krvavo in primitivno. Brez pravil, brez vrednot, le v ropanju, reševanju golih življenj in nesmiselnem uničevanju dosežkov nekega sijajnega obdobja.
Vse usodne zgodovinske zablode izhajajo iz napak, ki so se pojavile nekoč prej, mogoče stoletja prej in vsem je skupno eno - neupoštevanje pravil. Nekdo je bil dovolj pokvarjen, da se je požvižgal na vse kar je veljalo prej in kar je morda družba gradila že stoletja. Prvi je storil napako, drugi jo je potrdil, tretji pa zagovarjal in izvrševal. In po nekaj generacijah je napaka postala dejstvo in pravilo, na katerega se je preklopila družba in ki se ga ni dalo več spremeniti, vendar je bila napaka še vedno le napaka in prva laž je še vedno le prva laž, ki lahko vodi v propad sistema, izgubo življenj, energije, mest in gospodarstev. 
Upoštevanje pravil, ki so nam dana od Boga ali privzeta iz pradavnih izročil je nujno. V njih je skoncentrirana vsa modrost preživetja in obstoja vrste, vsa umetnost sožitja in napredka v neki družbi. Brez upoštevanja pravil narave in človeške družbe, ni mogoče pričakovati uspeha. Ni mogoče pričakovati ničesar, niti prihodnosti. 
Pravil si ni treba več izmišljati na novo, dovolj jih je le upoštevati.

sobota, 7. marec 2015

V.


Vsak se je že znašel kdaj v težavah, za katere je prepričan, da jih ni povzročil sam. Nekateri celo življenje vztrajajo v prepričanju, da so za vse njihove probleme krivi drugi. No-, resnici na ljubo, je treba vendarle biti pošten in si priznati, da se tudi za veliko večino dobrega v naših življenjih, lahko zahvalimo drugim, morda ravno tistim, ki jih krivimo za težave. Eno brez drugega torej ne gre.
Razlika med dobrim in slabim se pojavi šele pri nas. Kar je za nas slabo, morda komu drugemu ne predstavlja problema ali pa mu celo koristi. Naše težave lahko drugim pridejo prav, če že ne za drugo pa za to, da se iz njih kaj naučijo za svoja življenja. 
Vsi se zelo radi izogibamo težavam drugih in le stežka se pripravimo do tega, da pristopimo k nekomu ali celo sami opazimo, če je kdo potreben pomoči. Enostavneje je zamižati ali pogledati zgolj malce iz radovednosti, potem pa pustiti stvari kot so in se spet vrniti v svoje kroge. Po svoje je žalostno, da nas mora kdo v drugačno ravnanje prisiliti, prijeti za ramo in pokazati kaj nam je storiti. Za to, da izstopimo iz lastne samozazrtosti in se ozremo okrog s pripravljenostjo po dobrem, nas mora nekaj dovolj močno nagovoriti. Ljudje smo ležerni in vztrajni v slabostih, brezbrižnosti in tudi grešnosti. Zaprti v svoj svet se upiramo vsemu, tudi tistemu za kar vemo, da je dobro za druge in morda tudi za nas. Ta stvar mogoče zgleda malenkostna, vendar ni. Vztrajanje v slabem ali brezbrižnost je dejansko problem tega človeštva. Zaradi tega do oblasti pridejo največji svetovni pokvarjenci in ljudje še vedno umirajo od lakote, čeprav drugje mečejo hrano stran. Za dobro se je potrebno bolj potruditi., kot za slabo. Slabo pride kar samo in ostane dolgo.

četrtek, 5. marec 2015

Z DUTBizmi naprej in še kar ...


O slabi banki sem nekoč že pisal, in sicer takrat, ko je še nismo imeli, seveda v naivnem pričakovanju, da si bo država z njo nakopala več težav, kot bi jih imela, če bi pustila propasti ali celo za nič prodala ostale slabe in še slabše državne banke. Takrat sem pač tako mislil-, no in zdaj to vem. Vmes se je Družba za upravljanje terjatev bank mukoma postavila in sestavila ter se nemudoma tudi zapufala za eno miljardo, ostale slabe banke, ki jih je država tako velikodušno podojila na svojih uvelih prsih, pa se zdaj hvalijo z odličnimi poslovnimi kazalci. Torej v našem bančništvu še vedno velja čudežna formula: izguba + izguba = dobiček. Krasno, če bi bilo le res?
Vendar, glej ga zlomka, ko bi človek že mislil, da je v raju, se kar od nikjer pojavijo neprijetni sumi Računskega sodišča o slabem delu in razmetavanju denarja. Ti šment-, pa tako lepo je že kazalo. In kaj bo Vlada zdaj ukrenila? Po temeljitem premisleku in težkem koalicijskem usklajevanju so se odločili za nič, razen tistega, kar pač najraje delajo - menjajo slabe šefe s še slabšimi in znižujejo plače kar od oka.
Meni pa se vsa ta zblojenka zdi le malo preveč prozorna in razvpita, da bi bila lahko iskrena. Mislim in sumim, da je slaba banka postala problem zgolj zato, ker je pač začela delati svoj posel-, torej po realni tržni ceni prodajati terjatve, ki jih je za drag denar, po politični liniji pokasirala od ostalih, še slabših bank. In v tem grmu tudi tiči zajec Lepus europaeus). namreč, tistim in še katerim, ki sedijo ali slonijo na podjetjih katerih lastniške dele DUTB zdaj prodaja, torej ostalim solastnikom in vrlemu menedžmentu, ki si tako radi deli medalje za odlično delo, to seveda ni všeč, saj to pomeni da bodo namesto naivne države, ki se ne zna pobrigati za svoje premoženje, v lastniško strukturo dobili nekoga, ki ve kaj hoče. Drugi pa morda spet vidijo šanso, da v slabo banko preprosto pretresejo svoje neuspele tajkunske kredite preden jih kdo kaj vpraša. Skratka, pri denarju se ljubezen lahko tudi čudno razvname ali pa tudi neha.
Prepričan sem, da DUTB postaja kolateralna žrtev kraje državnega premoženja in tisti novi "domači strokovnjaki", ki jo zdaj pridejo ceneje voditi, bodo verjetno že znali poskrbeti, da se ne bo kaj preveč dogajalo tam, kjer imajo nekateri tako radi mir. 

torek, 3. marec 2015

IV.



Mama ni nikoli navaden človek. Mama je najbolj posebna ženska, kar jih je. Srečanja z mamo ne moreš primerjati z nobenim drugim srečanjem. Prijatelje srečujemo po nekem vzorcu, znance pozdravljamo z običajnimi obrazci, za vsakega imamo protokol po katerem stopamo z njim v stik, vendar to ne velja za mamo. Za srečanje z mamo ni obrazca in tudi če misliš da ga imaš, ne velja več. Mama te pozna bolj kot drugi, pozna te celo bolj, kot poznaš samega sebe. 
Pred mamo lahko poskusiš marsikaj skriti, vendar nič ne skriješ. Slej ko prej te bo spregledala.
Srečati mamo ni nujno vedno prijetno, daleč od tega. Lahko je stresno ali žalostno. Lahko je, kot bi v ogledalu zagledal sebe. Ona je tisti igralec, ki mu ne moreš blefirati in, ki dobro ve, kaj ti je ali zakaj lažeš samemu sebi.
Tudi pogovor z mamo ni vedno enostaven, je pa vedno koristen. Če skušaš kaj zamegliti, ti bo to uspelo kvečjemu začasno. Morda zato, ker noče, da bi si moral ti priznati resnico. Mogoče v tistem trenutku želi biti samo s tabo, brez česarkoli vmes. Mogoče želi samo vzeti nekaj zase iz vajine skupne bližine. Še vedno si njen del.
Mama je človek, ki ti lahko da največ. Nihče ne hodi s teboj s toliko nepreračunljivosti in iskrenosti in nihče te ne more imeti tako rad kot mama.

Spet ti in te …


Zanima me, ali obstoja država na svetu, ki ima istospolna vprašanja urejena tako, kot bi oni sami radi. Torej odlično in brez pripomb, vsaj z njihove strani.
Predstavljam si, da bi bila to ureditev, v kateri bi se npr. jaz, po 20 letih zakona, ločil od žene ali ona od mene in se poročil z ljubljenim moškim ali pa ona z ljubljeno žensko. Seveda se to v idiličnih razmerah ne bi smelo zdeti nikomur nič posebnega, vsi sorodniki in prijatelji bi povsem brez predsodkov prišli na poroko in nama iskreno čestitali, nobenih začudenih pogledov ali vprašanj bi ne bilo, nobenih govoric, vse bi bilo urejeno lepo in korektno na papirjih in v resnici. No-, in potem bi seveda srečno živeli do konca svojih dni, … če si slučajno, po določeni razpolovni dobi, spet ne bi zaželeli kakšne spremembe, morda poroke z računalnikom, ali pa s psom … Če bi ob tem pomislili tudi na potomstvo, ker bi bila pač velika škoda, da tako izjemni osebki kar izumrejo, bi pač posvojili otroka ali pa ga pridobili na kak fensi način, ne vem … kupili po katalogu ali kaj podobnega. Vsega tega na svetu, vsaj v takšni obliki ni in še dolgo ne bo. 
Vprašanja, na katera danes odgovarjajo naši vrli predstavniki, mimogrede, zanimivo bi bilo zvedeti, koliko med njimi jih ima tudi osebne izkušnje z istospolnostjo, dejansko pomenijo prelomnico v socialni zgodovini. Po tem nič ne bo več tako kot je bilo …
Ne dvomim, da imajo istospolne skupnosti težave, saj jih imajo običajne tudi, vendar me prihuljen način na katerega se skozi mala vrata rine tako zblojene ideje v zakonodajo in vsa silna medijska kampanja, ki to zvesto servira, zgolj utrjuje v prepričanju, da gre za nekaj povsem drugega. Gre za provokacijo s katero se pri življenju drži razsvetljensko pra-idejo o svobodnem človeku, ki je še vedno življenjski credo tudi vseh današnjih levih prekucuhov in ki so jo v 20. stoletju skušali aplicirati v realnem času, vendar so na ta način zgolj zapravili življenja nekaj deset milijonov ljudi, še nekajkrat toliko pa so jih neizbrisno onesrečili. Gre za posilstvo človekove narave v najslabšem smislu, z uničenjem tradicije iz katere se je sama razvila v tisočletjih, z dobesednim sekanjem in požiganjem lastnih korenin. Kdor zagovarja to, očitno noče ali ne more razumeti, da mora človeštvo najprej polno dozoreti na način tistega, ki si je to družbo zamislil in to je njen Stvarnik, Bog. In več kot očitno si jo je zamislil na temelju zveze med možmi in ženami. Ne bom izključil možnosti, da ji v tisočletjih, ki morda še sledijo, ni namenil kakšno preoblikovanje tega kar imamo sedaj, vendar za svoje orodje prav gotovo ne bo uporabil Združene levice.

ponedeljek, 2. marec 2015

Да здравствует Путин!


Kljub sankcijam in vsemu kar se je napredlo okrog Rusije v zadnjem letu, se Putin očitno in to upravičeno čuti močnega. Svetu in domovini je jasno pokazal, da mu ni do šale in obupno zmedeno mednarodno situacijo, do katere je prišlo po sramotnem porazu Ukrajine v Donbasu, je pogumno izkoristil tudi za ohladitev notranje politične scene, ki ji je z atentatom na opozicijskega voditelja poslal jasen signal, da se ne namerava dolgočasiti z domačimi kritiki.  
Z Rusi se preprosto ni za igrati, pri njih nikoli ni in nikoli ne bo delovala zamisel zunanjega sožitja in notranje enakopravnosti. Oni notranje razmišljajo zelo nacionalistično, zunanje pa brezpogojno imperialistično. Zelo hitro in očitno precej enostavno pa se ta razpoloženja lahko obrnejo proti svetu, kar se je v zgodovini že velikokrat izkazalo.
Verjetno se res nikoli ne bo izvedelo, kdo je pravi naročnik umora Borisa Nemcova, vendar je potrebno povedati tudi, da je bil shod v njegov spomin, glede na brutalnost dejanja in ruske razmere, relativno maloštevilen in neverjetno miroljuben, glede na izjemno množico enakih ruskih zastav in transparentov, ki jih je bilo videti na slikah, pa ni izključeno, da je shod organizirala kar policija sama. Vsekakor se glede na takšno razpoloženje Putinu zagotovo ni treba bati ničesar, tudi če bi sam izvedel in ne samo naročil umor.
Kar je je, in kaj lahko pričakujemo od Rusov?
Kaj drugega kot nove provokacije. Naslednja postaja bo verjetno naslednje območje na katerem je mednarodna skupnost, z Američani na čelu, pogrnila na celi črti, in to je Bližnji Vzhod.
Na tem mestu javno napovedujem, da se bo Rusija, pod krinko boja proti muslimanskim skrajnežem, pri katerem se je že pokazala za uspešno, pretegnila proti jugu in to verjetno kar kmalu.
Kdor bi torej rad videl Gruzijo v miru, naj raje kar pohiti.

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)