Na 10. navadno nedeljo, dan pred mojim godom, nam bo država spet, kot že nekajkrat, ko se poklicni prepirljivci le ne uspejo dogovoriti, širokogrudno dovolila zajeti iz studenca demokracije. Pravzaprav nas bodo vprašali za mnenje o tem, ali je dogovor, po katerem se gremo tožit s sosednjo državo, zaradi nekaj neporavnanih plotov in služnosti za enega od kolovozov, ki pelje od našega kozolca na glavno vaško cesto, bolj ali manj slab. Dober pač ni in nikoli ne bo, ker dobro je lahko kvečjemu samo tisto, kar bi se zmenili sami. In to že zdavnaj. Kdorkoli bo sodil po tem sporazumu, bo pač sodil, kakor se mu bo zdelo prav, gotovo pa tako, da ne bo nobeden vsega dobil ali vsega izgubil. Sodba, če sploh bo kdaj kakšna sodba, bo torej približno takšna, kot je sporazum. Nekaj vmes med tistim, kar bi radi, pa nikoli ne bomo videli in tistim, česar ne maramo videti, pa že dvajset let gledamo. Razlike ne bo, le, da bo to nekje pisalo. Če bo to uspeh - prosim, izvolite se tožiti še naslednjih dvajset let.Slovenija je imela v bistvu dovolj priložnosti za končno rešitev mejnega vprašanja s Hrvaško. Pravzaprav vsaj 45 let na x podlage, vse do 25.6.1991, vendar se to iz tisoč in enega razloga ni zgodilo. Vse, kar je naša politika na to temo proizvedla po tem datumu, je pravzaprav ena sama velika žalost in dobra podlaga za čir na želodcu.
Sodili mednarodno ali pravično, sprijazniti se bo pač treba s tem, da v mednarodni politiki, tako kot še marsikje drugje, nekaj velja le eno res učinkovito načelo, ki se mu pa ne reče pravičnost ali kaj podobno svetoboljnega, kot nas zdaj javno izobražujejo nekateri mojstri paragrafov. To načelo je pravzaprav izvleček zdrave kmečke erotike, ki pravi, naj mi bo oproščena priložnostna uporaba tujega jezika: "ko prije, tome djevojka".
Prevajal ne bom, ker le računam na široko jugo-svetovljanstvo morebitnega bralstva.
Kakorkoli, izkušnja tega sveta uči, da tam, kjer so bili naši pravi čas z nabitimi puškami, še vedno smo (primer Trdinov vrh), kjer pa nismo bili, oziroma so bili oni prej, pa tudi po nobeni sodni ali izvensodni varianti ne bomo.
Tako pač to je. Hrvati imajo ravno tako radi zemljo, kot mi in ko jo enkrat imajo, je to njihova rodna gruda, pa čeprav zalita s sto metri slane vode.
Zaradi mene ne potrebujemo ne referenduma in ne arbitraže. Borut in Jadranka lahko že kar danes, na servet podpišeta zapisnik o rešitvi mejnega vprašanja z enim samim členom, ki pravi: "Meja ostane takšna kot je."
Kavo pridem magari skuhat kar jaz. Še prinesel jo bom s sabo.
Eno je zame gotovo - kjer smo, tam tudi ostanemo, sporazum gor ali dol, in tudi naše barke bodo plule kjer pač plujejo, dokler nas bo še kaj v hlačah. Ko nas pa ne bo, potem je pa tako ali tako vseeno. Bodo že drugi namesto nas vozili. Saj so že zdavnaj in bi verjetno še kdaj radi.
p. s.: Na referendum bom šel, ker je škoda zamuditi ko država časti. Mogoče bom celo glasoval ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar