Cerkev je spet na prvih straneh. Seveda tudi tokrat ne zaradi svojega poslanstva, dobrodelnosti, poudarjanja vrednot človečnosti in solidarnosti, opozarjanja na krivice in izkoriščanja, iskanja medverskega dialoga, pomoči v osebnih stiskah, tolaženja ali vlivanja upanja tistim, ki morda vozijo po odstavnem pasu, kjer jih ob vratolomnem divjanju, ki danes edino nekaj velja, nihče niti ne opazi več. Tudi zaradi pismenosti, vrednot in civilizacije osebnega dostojanstva, ki jo je dajala in jo še daje svetu, ne. Še manj zaradi morebitnega napada hvaležnosti vseh tistih, ki jih je naučila brati in pisati in od katerih so se mnogi kasneje postavili proti njej. Mnogi takšni še danes veljajo za nosilce svobodnega duha, pa so dejansko morda le tako šibki, da se niso bili sposobni soočiti s samim sabo in so se preprosto odtujili, potem pa v obupnem iskanju identitete vsa prizadevanja usmerili v kritiko tistega kar vsaj nekoliko poznajo, in to je njihov lastni izvor. Prav gotovo pa Cerkev ni in ne bo top tema zaradi oznanjanja vere v Odrešenika, zmagovalca nad zemeljskim zlom in končnega sodnika vseh.Kar vleče so le škandali, škandali, … pravcata škandalozna ploha …
Poročanje ne-cerkvenih medijev o Cerkvi izkazuje nekakšne oscilacije. Kot neke vrste bioritem, ki bi ga bilo zanimivo opazovati, morda na obdobju kakšnih sto let, kolikor pač beleži zgodovina modernega ali recimo "frei-geist" žurnalizma. Torej, z drugimi besedami, prostega in nevezanega javnega pisanja, kajpak za denar. Opaziti je valovanje zanimanja za cerkvene zadeve, ki pa skoraj nikoli ne preskoči nad gladino negativizma. Vedno se najde nekaj kar lahko zbuja javno zgražanje in odpor… inkvizicija, klerikalizem, kolaboracija, reakcionarnost, nazadnjaštvo, pohlep, homoseksualnost, zdaj seveda še moderni biser -pedofilija, karkoli naj bi se pod tem pač vse skrivalo in kot zadnje veliko odkritje - "številni" otroci duhovnikov …
Kako bogata paleta? Pravi orožarski muzej škodljivosti za nedolžne dušice. Kot kavna usedlina vsega, kar se meša v paradi pokvarjenosti in nekako, kot v spovednici, pristane in ostane ravno v Cerkvi. Kot da so vsi ostali na svetu brez greha? Kot, da že Slovenija ni postlana z grobovi tistih, ki jim tudi imen niso hoteli zapisati, kot, da se 97% odkrite pedofilije ne zgodi nekje drugje, pretežno celo v družinah, v zasebnosti, temu tako svetemu in varovanemu kotičku, kamor se nikogar ne spušča, kaj šele, da bi smel danes kdo komu soliti pamet. Seveda, dokler ne beremo o materah, ki pobijajo lastne otroke, o očetih, ki desetletja posiljujejo hčerke in o uglednežih, ki to počnejo s svojimi psi … Kot, da, med reklamami s katerimi nas kapitalizem načrtno priklepa nase, ne slišimo o plemenskih spopadih, ki zmasakrirajo ali izstradajo sto tisoče in preženejo miljonska ljudstva, preden kdorkoli od tistih 10%, ki upravljajo 90% svetovnega bogastva, dvigne obrv. Kot, da ne gledamo kako se živčni in naspidirani "good guys" igrajo video igrice v nekih revnih deželah in terorizirajo prebivalce, seveda pod plemenito pretvezo boja proti terorizmu, ki bi ga morda celo premagali, če bi tistim in tudi svojim ljudem raje pomagali spodobno živeti. Tudi ne vidimo instrumentalizacije tega sveta in človeštva v spregah globalnega pridobitništva, razvrednotenja celotnih družbenih slojev in razprodaje funkcij družbenega vodenja, ki je, vsaj pri nas, že zdavnaj postalo "poslovodenje" in neženiran boj za fevde ter izgubilo sleherni smisel za moralno prihodnost družbe.
Pa vendar in kljub vsemu kar res duši svet, bi smel človek, ob odkritem in privoščljivem naslajanju, ki ga nekateri tako željno servirajo javnosti, dodati le, da kaj tako škodljivega, kot je Cerkev, pa res ne bi smelo obstajati. In nikoli ni manjkalo tistih, ki so to res verjeli. Če bi lahko, bi že zdavnaj odredili obvezno vakcinacijo proti veri, recimo za osnovnošolske otroke. Saj če pomislim, to skoraj že imamo, saj v Cerkev upajo dejansko samo najpogumnejši, ki se ne bojijo trajne okužbe z njenimi škodljivostmi.
Kaj naj rečem? Cerkev ni popolna, ljudje, ki jo tako ali drugače gradimo, pa še manj. Vendar je Kristusova in edina, ki hoče slediti njegovemu zgledu ter kazati Pot k njemu, ki je zgled dobrote. Za vse, ki tega nočejo razumeti pa še vedno velja Njegovo vabilo, da naj kamen prvi vrže tisti, ki je brez greha. Danes pa se za odgovor hujskačem in preganjalcem ozrimo k zgledu Svetih očetov Pavla in Barnaba ter raje postanimo in ostanimo "polni veselja in Svetega Duha".
Ni komentarjev:
Objavite komentar