torek, 21. junij 2011

Kaj sploh hočeš?

Bistvo vsega je očem skrito. To sicer že dolgo vemo, ne vemo pa kako se imenuje. Jaz mu pravim -mehanizem samoohranitve. To je tisto, kar je dejansko bolj osnovno od vsega drugega. Dolgo sem mislil, da je lastno zgolj živemu, zdaj sem pa prepričan, da je to tisto vezivo, ki je vgrajeno v vse. Prav vse; tudi vesolje in neživo naravo.
Zadnjič sem presenečen opazil, da se spet debelijo jabolka. Resda se že nekaj časa nisem sprehajal ob nasadu, vendar se mi je zdelo, da so vendarle komaj obrali lanska. Zakaj vse to deluje kar naprej, neutrudno, leto za letom – kakor vzmet? Eno odtrgaš in drugo začne takoj rasti. Kakšen je smisel tako divje volje do življenja in od kod je sploh prišla v (vsaj navidez) živi del narave?
Mislim, da "živo in neživo" v naravi, niti približno ni tako strogo ločeno kakor v našem besednjaku. Mi stvari ločujemo po lastnostih, ki jih sploh ne razumemo, niti ne vemo zakaj so takšne – gre pač za nek približek, tako kot pri vsem ostalem. Najbrž je to predvsem zato ker je priročno: spremembe živega namreč prosto zaznavamo, neživo pa se nam zdi fiksno. Pa ni, le časovno obzorje neživega je širše.
Samoohranitev je osnovni princip, ki zastavi bodisi smer gibanja, bodisi polje mirovanja. Pomembno je, da se vse, kar se začne, začne zgolj zato, da se ohrani in razvija. Preprosto nima nobenega drugega namena. Obstoj in razvoj je prvi aksiom vsega kar sploh je! Vesolje se pojavi in raste, galaksija se formira in zavrti, osončje se uravnoteži, planet vzpostavi klimo, ogljikove molekule se začno zlepljati v neke freake, ki potem celo zacvetijo in zadihajo … Vse ima vgrajen namen, nagon ali gen, ki vodi k širitvi in ohranitvi. Nič ni izločeno iz zaporedja nekih velikih in manjših okvirjev. Sistem ni dežela palčkov okrog Sneguljčice ampak kaotična struktura neskončno veliko enakovrednih in enako zapletenih podsistemov, ki jih vodi en in isti cilj.
Uradno lahko še vedno verjamemo razlagi, da naj bi se vesolje nekoč začelo in razpočilo. Mi smo potemtakem zgolj tisto njegovo rastje, ki se je (naključno?) prijelo na iskrah in šrapnelih, ki še vedno frčijo iz matere vseh eksplozij. Ta je iz sebe menda vrgla prostor, čas, svetlobo, materijo in nenazadnje tudi tega, ki skuša vse to razumeti. Prav ta naj bi razumel, da je dejansko le Robinzon, ki ga je nekaj pač začasno deponiralo v raj. Ta sicer nima pravega smisla, zgolj nekaj je ali pa le čaka na nekaj-; on, ki je nazadnje padel vanj, pa naj bi bil obdarjen z izjemno voljo do življenja in znanjem, s katerim se ne more nič primerjati. Skratka, v deželo senc je prišlo nad-bitje, nekaj kakor končna rešitev vprašanja rasti in popolnosti, perpetuum vivere in persona supremum.
Tega seveda sploh ni. Je le nek nov podsistem, nov kalup, ki je smiselno povezan in opredeljen z vsemi ostalimi, vpet v delovanje vseh ter namenjen prav tistemu, kot vsi ostali: rasti in razvoju samega sebe. Bistvo je rdeča nit, ki se vleče skozi vse in je bila napeta že pred vsem drugim. Kar je, se je oprijemlje, vrašča in nabira okrog nje-, kakor školjke in alge na sidrni vrvi s katero je v morje privezan star plovec. Tanka je proti širini oceana, vendar dovolj močna za vso pestrost tistega čemur rečemo živo, čeprav morda le nekoliko drugače porablja iste in edino razpoložljive gradnike. Zajedalec na drevesnem deblu ni nič manj živ od drevesa samega in življenjska sila hrošča, ki si najde domovanje med zelenjem istega zajedalca, ne zaostaja za njim. Vsi in vse-, smo, so in je pognano v prostor enega bistva in namena, vse žene isti generator po enaki absolutni mehaniki samoohranitve.
Vesolje ne raste nič drugače kot cvet ali celica. Ne bi me začudilo, če bi odkrili, da se je začelo podvajati, vsebinsko in telesno deliti na dve. Razmnoževanje vesoljskih celic – zakaj pa ne? Prav tako me ne bi začudilo, če bi odkrili, da je začelo pešati, veneti, se gubati ali izgubljati energijo. Vendar sem prepričan, da tudi njegova smrt, kolaps ali ohladitev, ne pomeni konec vsega. Prepričan sem, da božanski algoritem samoohranitve, ta vgrajena strukturna koda, smrti ne pozna in ne prizna tako kot mi.
Kar je, je programirano za večno. Kar je, bo obujeno in priklicano-, zakaj namenjeno je življenju, ki ga dejansko sploh ni ... in smrt je le del tega življenja ... morda celo najbolj živ ...

ponedeljek, 20. junij 2011

Evropska unija, letnik 1992, redno servisirana, rahlo karambolirana – ugodno prodam ali menjam za kaj manjšega.

Po novem vsi mrzlično govorijo o proračunskem primanjkljaju Grčije. Očitno je ta trenutek to evropska tema #1 in kdor hoče količkaj veljati na področju ekonomije, mora stresati številke o grškem BDP-ju, fiskalnem neravnotežju in resnih razmerah v njihovih javnih financah iz rokava. Ko je pred dvemi leti kdo omenil Grčijo, se mi je pred očmi odprla jasna modrina neba in morska prostranost z gručo belih kupolastih hišic v svetlem soncu, v ušesa pa se mi je prikradlo pivkanje galebov z ozadjem iz pritajenih ritmov sirtakija. Zdaj se mi za razglednico iz Grčije, namesto Akropole, vsiljujejo prizori iz uličnih vojn med oklepnim policijskim viteštvom in kmečkimi uporniki, ki napadajo svoje plemstvo ter jurišajo na njegove palače.
Zanimivo je primerjati vročico s katero Evropska unija, oziroma nekateri krogi v njej, iščejo rešitev finančne krize, na eni strani, ter reakcije Grkov, ki se kajpak sekirajo predvsem zaradi zniževanja njihovega standarda, na drugi. Bog ve zakaj se Grke zdaj javno prikazuje kot nezadovoljne in brezbrižne zapravljivce, ki jim je vseeno, da jih morajo reševati evropski narodi, medtem ko EU odgovorneži govoričijo o mehanizmu pomoči, v katerega solidarno prispevajo države članice. To je glasno povedano že velikokrat in slovenski delež pri tem podvigu naj bi znašal kar dve milijardi evrov. Nekoliko manj glasno se govori, da s tem mehanizmom (beri denarjem na svojem računu) v nadaljevanju razpolaga evropska centralna banka. Spet zelo zanimive pa so tihe novice o tem, da bo centralna banka s tem denarjem dejansko financirala zapadle grške državne obveznice, ki so jih nekoč, v časih debelih krav, masovno nakupile predvsem nemške, francoske in grške banke. Te banke so se potem, ko so jih nategnili američani s svojimi ničvrednimi hipotekami, padle v krizo, ki jo morajo na nek način reševati njihove glavne lastnice, torej vlade evropskih držav. Te seveda danes prav tako nimajo denarja za kritje bančnih šlamastik, zato jim grška kriza v veliki meri predstavlja dobrodošli alibi s katerim so v godljo potegnile še ostalo Evropo in razpršile finančno odgovornost. Rešilni mehanizem torej ni drugega kakor vir (beri: nateg) iz katerega bodo, z našim denarjem poplačane slabe terjatve za katere bi se njihove banke verjetno lahko obrisale pod nosom. Zanimivo je še, da so potem, ko so nekateri vendarle prišli na dan z idejo, da bi v reševanje vstopil tudi zasebni sektor, hitro omilili debato in zasebnikom velikodušno omogočili, da »prostovoljno« vstopajo v reševanje. Z drugimi besedami, to pomeni, da je bančni lobi, ki stoji v ozadju celotnega podviga, dosegel, da se bogokletna misel o odpisu terjatev bank do Grčije, zaenkrat javno ne izreka. Skratka, evropska solidarnost je tokrat ponovno slavila zmago. Bogvedi ali bi jo tudi, če bi grške obveznice kupovale na primer: ameriške ali azijske banke.
Skratka, grška kriza je še en velik špil evropskega bančnega lobija za katerega ne bo nihče nikoli odgovarjal, plačali ga bomo pa vsi. Pri vsem skupaj se mi zdijo res še najbolj pošteni tisti kmečki uporniki na atenskih ulicah. Ničesar niso krivi in sploh jih ne zanima nič drugega, kakor to, da jim zdaj nekaj jemljejo. Prav imajo - krivi so tisti, ki so jim nekoč tako radi dajali ... le, da jih zdaj gotovo ni tam.

petek, 17. junij 2011

Sončna deželica obupancev

Dobro se počutiš, dokler se ti zdi, da si sposoben zmagovati dneve in okolja v katerih si se znašel. Morda zvečer, ali kadar se tvoj dan pač konča, ko prešteješ izkupiček in spoznaš, da ti je ostalo vsaj še tisto, kar si se zjutraj namenil zapraviti.
Iz življenja ne moreš kovati dobička. Kolikor vložiš, toliko dobiš ali največkrat še manj. Življenje je del entropijskega terena, ki se nenehno seseda in leze vase. Sicer se stalno rojeva in raste na novo, vendar ravno tako zmehčano in negotovo. Iz živega peska ne nastane skala in mivka v vodi ne bo beton. Včasih se zazdi sicer utrjeno in močno, a takšno je le do naslednjega sunka vetra ali pljuska vode.
Kaj nam je, da se počutimo tako zelo slabo? Zakaj smo tako negotovi v sebi, da moramo lastne frustracije reševati z umori tistih, ki smo se jim, vsaj enkrat in nekoč zaupali?
V bistvu mi ni nič jasno-, razen nečesa. Jasno mi je, da se tako obupne odločitve zvarijo v ljudeh, ki so prignani do meja. A tako daleč so se žal pustili zapeljati svoji slepoti, tako globoki in temeljni, da ne zmorejo niti pogledati če je še kakšen izhod, ki ne bi pomenil popolnega uničenja.
Letošnji družinski umori, vsaj zame, sploh niso umori. Dejansko gre za samomore iz zasede. Gre za udejanjanje logike popolnega sovraštva do sebe in okolice, ki je očitno posledica nekega nihilističnega razočaranja nad obupno osebno praznino neizpolnjenih pričakovanj. V bistvu gre za popolno ponižanje in zavrženje primarnih družbenih odnosov. Ne samo med spoloma ali partnerjema, temveč med dvema človeškima bitjema. To je teptanje osnovne pajčevine vrednot, ki nas sploh vežejo na neko skupnost. To je zmaga individualne živalskosti nad skupno človečnostjo. Tega, kar si dovolimo delati tistim, ki so za ime ljubezni povezali svoje usode z našimi, ne privoščimo niti tistim, ki jih nikoli nismo poznali.
Zakaj se ljubezen pri nekaterih spremeni v tako uničujoče sovraštvo in ne postane zgolj hladna in odtujena brezbrižnost, če se že mora v kaj spremeniti? Kako si ljudje lahko dovolijo, da se link, ki je nekoč nastal iz zaupanja in privrženosti, brutalno preobrazi v slo po uničenju? V čisti virus. Sistemski nesmisel. Nekoč, že zdavnaj bi se vendar morali strezniti, ustaviti, izstopiti, prekiniti ali zgolj zbežati … sebi priznati, da tako pač ne gre, da se ne da-, tako se lahko samo še pobijeva …
Družina žal ni samo prostor zaupanja in osnovno zatočišče, očitno je lahko tudi peklenska past v katero se ujamejo značaji, ki se v njej morda čutijo varno deponirane, dejansko pa so stlačeni in zgneteni na majhen prostor z drugimi, bržkone nič manj težkimi. Dejstvo je, da se povsod in vedno ni mogoče dobro počutiti, vendar je preprosto nujno razumeti, da to velja za vse.
Čudno je to. Odpor do sovraštva v človeku ni zgolj nagonski, tako kot ljubezen ni nikoli povsem nagonska. Ko se zaljubljamo, se slej ko prej zaljubljamo v tiste ljudi v katere se smemo. Na splošno se ne spuščamo v razmerja z tistimi ali takšnimi, ki ne bodo mogli ali smeli izpolniti naših pričakovanj. Tu se znamo nekako držati v oblasti. Zakaj se torej ne moremo obvladati tudi, ko je konec? Ko je tam, kjer je nekoč gorelo, ostalo pogorišče, ki pa ga nekateri ne dovolijo zasuti z zemljo, ampak ga v obupu še polijejo z bencinom, da se spremeni v zadnji goreč oblak-, končno supernovo zla na kateri se scvrejo tudi sami.
Odgovor je žal neprijeten a zelo preprost. Za kaj takšnega moraš res globoko sovražiti, sebe in druge, biti moraš do temelja sebičen in neznosno vase zaverovan. Ne smeš privoščiti nikomur nič, niti pravice do življenja. Sploh ne smeš videti, kaj šele skušati razumeti človeka ob sebi. Takšne poteze izhajajo iz logike popolne odtujenosti življenja od vsega dobrega in svetega. Tako bolnemu človeku ne pride na pamet, da bi morda skušal imeti ljudi rad ali vsaj potrpeti z njimi. Takšen ima neskončno rad zgolj in samo sebe. Tako zelo se ljubi, da se ni pripravljen odreči niti delčku lastnega ega, da ne zmore nikomur privoščiti niti drobtinice sreče, za katero meni, da je ni bil deležen sam. Takšen umor je samomor iz ljubezni in samomorilec je vedno najprej egoist. Žal.
V sovraštvu ni niti trohice Boga. Bog gotovo ni pozabil na tiste, ki sovražijo, oni sami so se ga odločili prekleti. Sovraštvo je hudičeva rabota, projekt hudobije in kdor sovraži je njen. Kjer gori sovraštvo, se hudič reži z odprtim gobcem, kadar gori sovraštvo do bližnjih, takrat pa zmaguje na veliko.
Dobri in večni Bog – ne prosimo te za srečo-, niti zdravje ... tako ali tako vse mine-, le potrpljenja nam daj.

ponedeljek, 06. junij 2011

Slovenija:Vlada 0:2


Spet smo bili torej zapeljani, nevedni in zmanipulirani. To se nam pod to oblastjo kar naprej dogaja. Tako zelo se trudijo za nas, tako sladko in prepričljivo žgolijo o dobrih namenih, pa jim kar naprej nekaj propada. Vsekakor jim je potrebno priznati, da imajo izredno močno potrebo po spremembah, pravi reformacijski podvigi, ki pa so žal pripravljeni na pol ali pa se skušajo vsiliti.
In rezultat je pač tak kot je …
Zanimivo, da bi ta Vlada rada reformirala prav vse, pa očitno ne bo nič, ljudje bi pa samo to Vlado, pa bodo morali prej verjetno zavrniti reformo vsega. Kdo neki bo tu zmagal?
In zdaj se sploh nimamo več radi – ne mi, ne oni, ne eni in ne drugi. Najbolj očiten dosežek te politike - ni pa rečeno, da samo te, lahko da vseh do sedaj-, je vsesplošna skreganost, nezaupanje in razkorak med vodstvom in ljudmi. Ne zaupa se ne oblasti, ne sodstvu, ne gospodarstvu, ne so-ljudem … kaj šele politikom-, tem še najmanj … skratka nikomur. Politik je postal sinonim za ″mutivodo″, nekoga torej, ki vedno ribari v kalnem in se grebe zgolj za osebno korist, nekoga, ki hoče zrasti na račun drugih ali pomanjkljivosti v sistemu, katerih sestavni del je …
Ljudje hočejo transparentno igro, spoštovanje pravil in možnost dialoga. Bleferji in koristolovci se jim gabijo. Saj ne zanikajo, da so tudi sami včasih takšni, vendar na oblasti hočejo videti boljše ljudi. Po svoje so apatični in tudi na referendum je večina šla zgolj zato ker je nezadovoljna. V bistvu sploh niso vedeli za kaj se gre, šli so tja in bili proti. In to je vse. Nobene druge igre ni zadaj. Preprosto so proti in so glasovali proti. Sploh niso zmanipulirani, niti najmanj. Pogovarjal sem se z nekom, ki sicer ne hodi na referendume, na tega pa je šel, da je bil lahko proti. Jaz nisem šel. Niti ne nalašč, verjetno sem kar nekako nalašč pozabil. To se mi dogaja. Nekaj česar ne maram, potisnem v pozabo in potem res pozabim. Preživel sem lep in zanimiv dan, na referendum pa sem se spomnil, ko je bilo že prepozno. Če to bere kdo iz Vlade, naj se nič ne sekira zaradi tega-, mislim, da bi bil tudi jaz proti vsemu.
Zakaj bi bil pa za?
Zakon o delu na črno že imamo, le, da ga ne izvajamo in tudi novega ne bi. Predlog zakona o arhivih je milo-rečeno, sramota od sramote-, vprašam vas, kaj še bolj ogroža naš nacionalni ugled od takšne politike, kot jo imamo. A je res še koga strah, da bomo zvedeli, kaj je počel ali govoril pred x leti? Mene, prav gotovo ni. Pokojninska reforma – od tega naj bi bila torej odvisna naša prihodnost?! Ne morda od sposobnosti našega gospodarstva, da ustvarja delovna mesta in dodano vrednost. Ali ni nihče pomislil na to, da smo dejansko v sistemu, ki ga ne obvladamo? Da smo se prepustili trgu, ki nas bo preprosto pomalical. Ali res nihče ne vidi, da je delo postalo nekaj, s čimer se danes skoraj ne da več živeti, kaj šele dobro živeti? Kaj v tej družbi pomeni izobrazba, diploma, trud, znanje, proti tržnim nišam, iskanju prave priložnosti, možnostim hitrega obračanja kapitala in bogatenja zgolj s preknjiženjem ali knjigovodskimi prevzemi podjetij? Koga še zanimajo proizvodni programi, družbena korist, novi obrati ali delovna mesta. Lastnike zanimajo dobički in samo dobički.
Dragi politiki ali kaj ste že, streznite se in se začnite zavedati, da ničesar ne morete narediti sami. Sploh pa ne tako, da nikogar ne poslušate razen same sebe. Tega niso zmogli niti komunisti in so zato stalno izumljali načine, kako ljudi vsaj navidezno vključiti v odločanje. Takrat se je oblasti reklo »ljudska«, čeprav je bila dejansko vse prej kot to. Brez podpore ljudi preprosto ne morete voditi države-, še vzdrževati ne. Prepustili ste nas kapitalističnim hijenam in zdaj pričakujete, da vas bomo imeli radi in vas podpirali v vaši nesposobnosti, ko se ne morete dogovoriti niti o tem, o čem bi se sploh dogovarjali. Če smo zamudili kakšen vlak, ga gotovo nismo zaradi nas, ampak zaradi vas. Vi bi nas radi vodili in vidite v tem svoje interese, nam je dejansko vseeno.
Vlada nam očitno lahko tudi kdorkoli, saj se vsi čutijo dovolj sposobne. Ali se morda kdo ne?

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)