sreda, 27. julij 2011

Nekaj o javnem dolgu ...

... sem objavil na Drugem svetu, preden grem na morje.

Potem bom dal pa nekaj časa mir ...


... je morda kdo rekel hvala Bogu?

nedelja, 24. julij 2011

Poslušno srce mi daj Gospod


"Glej, dal ti bom modro in razumno srce, takó da ni bilo tebi enakega pred tabo in ne bo vstal tebi enak za tabo." (1 Kr 3,12)

Takšno srečo, kot jo je imel Salomon, je imelo le malo ljudi. Pravzaprav ne vem za nobenega, ki bi se mu v sanjah pokazal Bog in ga vprašal česa si želi. Nekaterim je sicer kaj naročal ali sporočal, po željah pa običajno ni spraševal.
V bistvu tudi Salomon, kot veren človek ni počel drugega, kakor mi. Bogu je povedal svoje želje in ta mu jih je izpolnil. Preprosto, pa vendar dovolj za vse življenje in celo večnost.
Verniki se v bistvu vedno trudimo Bogu sporočati svoje želje in razumeti kaj hoče od nas. Bistvo vere je dejansko komunikacija z Bogom, vse ostalo je tisto, kar naj bi jo olajšalo. Vemo, da nas na nek način priteguje in nagovarja, vendar smo velikokrat kakor gluhi ali nemi. Moti nas hrup lastnega življenja ali pa nam je pretežko potrpeti v tišini, ki zavlada, ko umaknemo od sebe vse, kar naj bi nas zapolnjevalo, pa nas morda le bega.
Kralj Salomon je prosil za poslušno srce in bil uslišan. Vendar s komaj opazno, a vendarle pomembno razliko: prosil je za poslušno, Gospod pa mu je podelil modro in razumno srce. Nam, ki smo tako vajeni poslušati besede, da ne slišimo srca, se zdi morda razlika bistvena. Poslušno, modro in razumno so za naše dojemanje še vedno različni in nepovezani pridevniki, ki označujejo različna stanja, vendar v razmerjih tistega, ki ima moč, da vse izenači, te razlike izginejo kakor rosa. Moder in razumen je tisti, ki posluša in obratno: tistega, ki posluša, odlikujeta modrost in razumnost; in to je dejansko tisti pravi prevajalni stroj za pogovor z Bogom. Večna zapoved poslušnosti.
To, da je Bog nagovoril Salomona morda sploh ni bil izraz tega, da ga je imel toliko rajši kakor druge med katerimi smo zdaj znašli tudi mi, kakor izraz globoke Salomonove poslušnosti. Salomon je poslušal in poslušal. Ničesar ni prosil, ker je čakal, da ga Bog najprej povabi k besedi, in imel je prav, dočakal je vabilo in svojo veliko priložnost.
Kadar se mi pogovarjamo z Bogom, ga najprej kaj prosimo, za poslušanje odgovora ali nagovora, pa nam že zmanjka potrpljenja. Bodite brez skrbi, nebeški Oče zagotovo sliši naše prošnje tudi, ko še niso izgovorjene in ve kaj je v naših srcih. Vendar ne bodimo neučakani. Morda je za tisto, kar prosimo, dovolj le njegova beseda, tako, kot je bila dovolj tistemu stotniku, vendar nas pač ne dohiti, ker ji prehitro uidemo nazaj v hrup sveta.
Za pogovor si je treba vzeti čas. Kdor hoče govoriti, naj najprej posluša.

sobota, 23. julij 2011

Mørk Norge


Če hočete najti nekoga, ki vas sploh ne pozna, vendar vas je vseeno pripravljen hladnokrvno likvidirati zaradi nekakšnega prepričanja, lahko prihranite denar, ker vam ni treba potovati v Afganistan ali kakšno podobno destinacijo, ki so jo morda že pred vami odkrile "US troops". Sploh ne, prav lahko se zgodi, da boste pot tja in nazaj preživeli brez posebnih težav, razen pričakovanih "logističnih" zapletov z vizumi, letali, vlaki, ki ne vozijo, morebitnimi tatovi in kajpak, policisti, ki tako ali tako vedno nekaj iščejo. Trditi si upam, da v Kabulu ali Bagdadu, v odstotku ne živi prav nič več norcev, ki bi bili pripravljeni sprožiti bombo v centru mesta ali rafal v otroškem kampu, kot v Oslu ali Ljubljani. Uničevalna sla je nekaj univerzalnega in odstotek ljudi, ki ji podležejo, poleg tega, da je združena z možnostjo, da do orožja sploh pridejo, je svetovna konstanta. Prepričan sem, da tu niso zelo revni prav nič bolj nevarni kakor zelo bogati. Morda celo nasprotno. Mislim, da navkljub prepričanju, ki ga širijo zagovorniki intervencionizmov vseh barv in vrst, v deželah obilja lažje najdeš samovšečne obupance, ki očitno želijo doseči venec slave s tako zavrženimi dejanji in ne nazadnje, imajo celo denar ter dovolj možnosti, da legalno pridejo do avtomatskega orožja in obilice surovin za izdelavo morilskih naprav. Skratka, potencialni uničevalci vsega svetega so nenehno med nami in pestujejo v sebi svoje peklenske zamisli.  Nekoč se pač zgodi nekaj, kar jih spravi v akcijo in iz potencialnih dobimo realne morilce. Prave človeške tempirane bombe.
ldeološka pripadnost ali prepričanje je, za moje pojme, pri tem popolnoma zanemarljiva, kar se je najbolj pokazalo prav na primeru Andersa Behringa Breivika. Policija in mediji so ga zelo hitro prepoznali kot "katoliškega fundamentalista", vendar priznam, da nisem vedel, da kaj takšnega sploh obstoja. V nadaljevanju ga potem razglašajo sicer tudi za nekdanjega prostozidarja in kdor o katoliški cerkvi ve vsaj toliko kot piše na grafitih, mu je lahko jasno, da imajo prostozidarji tako radi cerkev, kot je imel, na primer Hitler rad Žide. Resnici na ljubo, če to komu sploh kaj pomeni je uradna norveška vera protestantska in katoličanov je na Norveškem, med skoraj 5 milijonsko populacijo, zgolj 57.000. Morda je zanimivo tudi, da je muslimanov kar 150.000 in verjel bi, da njihovo število raste hitreje kakor katoliško.
Seveda ni mogoče zanikati možnosti, da je bil Breivik ravno katoličan, vendar bi bil to potem zgolj dokaz več, kako daleč so takšna dejanja od sleherne zveze z vero. Osebno se namreč štejem za katoličana, zato me resnično moti, če kaj tako zavrženega povezujejo z vero. Zdaj razumem in verjamem, da podobno čutijo tudi muslimani, ki v veliki večini prav tako nimajo pojma o tem, kaj teroristi sploh hočejo in trepetajo pred njimi, tako kot vsi drugi na svetu. Fundamentalizem je kvečjemu skupna vera v hudiča, vseh tistih, ki mu pripadajo, ne glede na to h kateri cerkvi se prištevajo.   
Zanimivo pa se mi zdi, da ob tako tragičnih dogodkih, tako v ZDA, kot drugje po svetu in zdaj celo v deželi, ki razglaša nobelovce za mir, nikoli ne pride do realizacije ideje o popolni prepovedi posedovanja orožja. Nikakor in nikoli nisem namreč mogel razumeti, zakaj nekateri ljudje v času, ko ni vojne, sploh potrebujejo orožje in, da jim družba kaj takšnega celo dovoljuje. Jaz osebno bi orožje pobral celo lovcem in ga shranil na policiji, da o ostalih sploh ne govorim. Posedovanje orožja bi razglasil za prekršek, ki sploh ne bi poznal drugačne kazni od zaporne. Lovcem bi izdajal orožje začasno za čas lova in še to z obvezno opravljenim alkotestom.
Kruto ali ne, vendar pri tej zadevi, kot pri marsikateri drugi, pač velja, da "prilika dela tatu". Če na Norveškem ta morilec, v trenutku, ko mu je tako prišlo na bolne možgane, ne bi mogel takoj prijeti brzostrelke v roke in oditi na morilski pohod, potem bi 80 mladih ljudi morda še živelo.  
Kakorkoli-, takšne tragedije, po mojem mnenju, postajajo v svetu pogostejše in zelo verjetno pred njimi ni imun nihče. V Sloveniji je, stokrat hvala Bogu, zaenkrat še nismo doživeli in molim, da je ne bomo nikoli, ni pa izključeno. Podoben norec nam je nekoč že ubil kandidata za predsednika republike.
Dokler bo dostopnost do orožja po svetu tako preprosta, potem tudi ni pričakovati, da se bo kjerkoli kaj spremenilo na bolje. Torej pozor – med nami so vedno nekateri, ki so pripravljeni streljati brez razloga in morda ste prav vi njihova naslednja tarča …

petek, 22. julij 2011

Europa, über alles …

Tudi bleščeče pero Ervina Hladnika Miharčiča opaža oblake, ki se zgrinjajo nad Evropo in zanimivo, očitno vidi rešitev v razvoju družbe na srednjeveških osnovah: 

Razvoj Evrope je šel v smer, ki se je zdela za njene državljane varna. Ideja je bila, da bo današnji dan enak včerajšnjemu, jutrišnji pa današnjemu, razen avgusta, ko gremo vsi na počitnice v Španijo, Italijo ali Grčijo, ki so bile organizirane kot evropska letovišča.
Zdaj bi se človek skoraj strinjal s papežem, da je evropski kontinent zajela kriza vrednot. Le da se ne kaže v morali, ampak v zahtevah po reformi socialnih sistemov in varčevalnih ukrepih.
Če naj si kontinent uspešno obrne razvojno spiralo, so potrebne radikalne reforme in mora družbo razumeti kot eksperimentalno okolje za preizkušanje poslovnih modelov. Ni nobenega razloga, da bi državljane obravnavali drugače kot delovno silo v podjetjih.
Stroške volitev je mogoče za polovico zmanjšati z ukinitvijo volilne pravice za ženske. S tem bi tudi demokracija izgubila smisel. To je najdražji in najmanj učinkovit politični sistem vseh časov.
Nisem sicer povsem prepričan, kje spoštovani pisec konča z realnimi ocenami in začne z ironijo, vendar je izhodišče vseeno jasno. Več kot očitno je, da se je evropska družba znašla pred težavami, ki morda niti niso sistemske narave, vsekakor pa na njihov pojav in intenzivnost sistem ni dovolj dobro pripravljen. Problem projekta "Evropa" gotovo ni toliko v konceptualni napačnosti ali objektivnih pomanjkljivostih, kot v (pre-)velikih pričakovanjih na katerih je rastel. Predvsem rastel, zakaj nujno je razlikovati med nastankom in rastjo in prav iz te razlike dejansko lahko izhaja tudi perspektiva njegove ohranitve. Nastanek unije je bilo gospodarsko-eksistencialno dejanje, tako kakor je nastanek katerekoli družbene skupine še vedno, neposredno ali posredno, predvsem gospodarsko-eksistencialno dejanje. Ljudje smo gospodarska bitja, pa če se tega zavedamo ali ne, in če žestopamo v zvezo, nas v to vodijo zgolj ali predvsem samoohranitveni nagoni. V primeru Evrope, je bil duh kolektivizma pravočasno zbujen in politično dovolj privlačen-, zlasti zato, ker je dal naboj in identiteto ideološko izčrpani ter v drugi svetovni vojni, sramotno ponižani evropski družbi. Evropa se je v prvi polovici 19. stoletja dokončno izkazala nesposobno reševanja lastnih težav in s tem izgubila suverenost, ki je niti slučajno še ni dobila nazaj. Nasprotno, mislim, da naša odvisnost od vojaške, naftne in bančne politike Združenih držav Amerike, ni bila še nikoli večja, kot prav zdaj. Če se katerikoli od teh treh elementov v ZDA zamaje, se bo to nujno zgodilo tudi na tej strani Atlantika.    
Evropski koncept dejansko predstavlja obliž na rano starega ponosa in je, resnici na ljubo, pravzaprav izjemen uspeh povezovanja konkurenčnih družb. Ta je različna in tradicionalno konfliktno nastrojena plemena, preprosto navdušil z obljubo boljšega življenja in te privlačnosti tudi po več kot pol stoletja še ni izgubil, čeravno se tudi ta vse bolj zdi podobna  zavarovalniški propagandni kampanji. Ta nas z idiličnimi podobami srečnih družinic, ki se žogajo na zeleni travici pred urejenimi hiškami, prepričuje v koristnost sklenitve dodatnega zavarovanja, ki se mu v našem primeru reče "pripadnost evropski ideji".  Ključno neodgovorjeno vprašanje, pa je seveda, koliko je takšen podvig sploh iskreno koristen in koliko le prisilno solidaren ter kdaj se, kot tak lahko tudi sesuje.
Ljudi ni težko navdušiti nad lepimi zgradbami, avtomobili in veličastnim življenjskim slogom. Vsi na svetu, brez izjeme, bi namreč radi živeli v urejenih in miroljubnih družbah, ki vsaj deklarativno varujejo širok paket, predvsem ekonomskih pravic.
Žal pa se trenutno ta povezovalni naboj zdi oslabljen, evropska družba, ki se sooča z gospodarskimi težavami, pa zbegana in razdvojena. V raju so se namreč težave pojavile tam, kjer se nikakor ne bi smele. In sicer, prav na področju blaginje. Raj lahko izgubi vse druge atribute, le polnih skled v njem ne sme zmanjkati. Nič ne udari bolj temeljito, kot padanje standarda. Po svetu ljudje, brez posebnih težav še vedno živijo v fevdalnih, sužnjelastniških, kastnih, plemenskih, diktatorskih ali strahotno razredno razdeljenih družbah, če se jim le godi nekako primerljivo dobro in vidijo upanje, da s svojim delom znosno živijo. Tistim, ki so zadovoljni s svojim standardom, lahko mirno odrekaš številne druge pravice, pa se te ne bodo naveličali.
Današnji svet obvladujeta dve nasilni filozofiji; ena, ki igra na zagotavljanje visokega standarda kot samoumevnega in ga varuje tudi s svetovnim intervencionizmom in šok-terapijami, če je treba, ter druga, ki je v osnovi ravno tako brutalna, vendar usmerjena predvsem navznoter in bogati na račun izkoriščanja lastnih virov in prebivalstva.
Unija dejansko ni ne eno in ne drugo, rada bi živela dobro in takšen občutek vzbudila tudi pri svojih prebivalcih. V letih svoje rasti je postala konkurenčna predvsem zaradi občudovanja, ki ga je znala prebuditi v tistih, ki še nismo bili zraven. Zdaj, ko smo zraven, pa ugotavljamo, da si dejansko nismo želeli nič drugega razen polne sklede, ki pa se umika. S tem se žal umika tudi smisel, ki ga vidimo v tem.

Veste, kako sem se že naveličal tega dobrega življenja – ko sem bil mlad, so govorili, da moramo šparati, ker smo prej preveč dobro živeli in potem smo šli iz Yuge. Zdaj smo v EU, jaz sem v sem srednjih let in spet mi govorijo isto. Ne vem, kje je torej tisto dobro življenje, zaradi katerega bom moral šparati, ko bom star in ki mi ga bodo očitali otroci?
Dragi Evropejci, kaj naj vam rečem – poleg vlade, ki je očitno takšna kot vse evropske in nas, v povprečju torej vodi v skupno bedo, pa le imamo nekaj, česar vi nimate. In sicer izkušnjo izstopa. Vi namreč še nikoli niste izstopili od nekod, kjer vam je šlo na videz dobro, mi smo pa že. Ne bi bilo dobro, če bi nam bilo predolgo predobro …   

sreda, 20. julij 2011

Šparanje za vsako ceno!

"Varčevanje v javnem sektorju" je slogan, ki najbrž, skupaj s sopomenkama: "zmanjševanje in racionalizacija", premočno vodi med vsemi "programskimi" floskulami politikov in "strokovnjakov", oziroma tistih, ki jim je nerodno priznati, da so prav tako zgolj neke vrste politiki. Njena frekvenca pojavljanja običajno intenzivira pred volitvami ali v kriznih časih in bi prav lahko predstavljala kriterij za stanje družbenih pričakovanj. Dnevna novica bi se torej glasila: "Dragi gledalci, po poročilu agencije … te in te … smo danes na stopnji 30 pojavov VJS v standardni košarici medijev … sledi napoved za konec tedna …"
To besedovanje me nekoliko spominja na težave tistega, ki zaprt sedi na straniščni školjki ter obupno skuša usmerjati aktivnosti zadnjega odseka svojih prebavil. Tik pred tem, da bi "veliki preboj" le uspel, pa mu zmanjka moči ali volje in razočaran zapusti prostor trpljenja. Ostane sicer upanje, da prihaja tisti veliki trenutek, ko mu bo, dobesedno šlo vse gladko, vendar ne pride sam od sebe. Potrebno je preveriti prehrambene in gibalne navade, ali pa če, vse skupaj le ni spremljevalni pojav kakšne druge bolezni, ki se je morda polotila organizma, po potrebi pa seveda uporabiti kakšno zdravilo.
In v javni upravi je ravno tako: tisti, ki ne bo začel z zakonskim poenostavljanjem postopkov, ki jih "administrativna" uprava mora izvajati ali nižanjem standardov, ki jih "storitvena" uprava mora zagotavljati, pač ne bo naredil nič in bo še naprej lahko zgolj kvasil neumnosti o tem, kako veliki prihranki nas čakajo … seveda, takrat ko bo šlo vse gladko.   

ponedeljek, 18. julij 2011

Scholae cantorum

Težko si predstavljam kaj, na eni strani bolj človeškega in, na drugi, bolj vzvišenega od glasbe. To čemur mi rečemo glasba, drugim živim vrstam pomeni le malo ali popolnoma nič. Tiste, ki slišijo, slišijo drugače kakor mi, če pa že slišijo podobno, potem dojemajo drugače. Morda jim čas in s tem ritmi preprosto ne tečejo tako kot nam, morda pa jim zvok pomeni le priložnost za obrok ali nevarnost, da to sami postanejo. 
Glasba so trenutki tišine, ki jih prekinjajo toni in ti dejansko niso prav nič drugačni od šuma vetra, ki premika drevesne liste ali kapljanja kapljic, ki se v temi odlepljajo od kapnikov in padajo v delčku svojega večnega kroženja.
Tako, mimo poslušanja, sem nekje prebral zanimivo ugotovitev, da je vsa voda, kar jo kdajkoli bo na tem svetu, dejansko že tu. Nova sploh ne nastaja več. Po svoje se sliši kar malce srhljivo in vendar nekako odrešujoče. Tako … nekako brezkončno dokončno. Če je voda, kot vir življenja, kar vsekakor je, že vsa tukaj, potemtakem je torej tudi življenje, kar ga je lahko, vse tukaj. Trenutno sicer nastopa v različnih agregatnih stanjih-, morda kot nerojeno, živo in zaspalo, prav kakor para, voda in led, vendar je, kolikor ga pač je in ga kadarkoli bo, že tu. Toliko, kolikor je bilo vdahnjenega v nosnice sveta med večerom in jutrom tretjega dne in ravno toliko, kolikor bo nekoč vrnjenega Kreatorju.
Tako je tudi z zvoki – prav vsi so tu nekje. Nekateri so se že zgodili, druge slišimo in tretji šele, ali pa spet, prihajajo. Kakor čas, zrak ali voda … stalno krožijo, se sestavljajo in razpadajo, porajajo v vriskanju in umirajo v hropenju. Gre za vrtenje enih in istih elementov, ponavljanje enakih trenutkov, večno prebiranje jagod rožnega venca ali nevm nad besedo molitve. In to je torej koral; nekaj kar nastane, ko element nič postane ton, se uvede v prostor in čas, postoji tu in tam, se spet umakne, vmes objema, ovija in odteguje, postane dominanta, zraste do vrhunca, zavre v kakšnem energijskem žepku, se izjoče do dna globin in končno zamre prav tam, kjer se je rodil. Na baznem elementu nič. Nekje na suhi steptani zemlji, točki poljuba Božje stopinje ali tisti drži, ki edina pristoji človeku, ko se pač znajde pred obličjem Najvišjega.
Zvok se osvobodi šele, ko se usužnji v smisel.
Prej je samo nesmiseln.   

torek, 12. julij 2011

Gospodarski čudež

Gospodarski čudež se nam dogaja prav zdaj in tu. Ne verjamete? Dokaz zanj sem pravkar prinesel iz poštnega nabiralnika. Mislim na tisti pravi nabiralnik, torej na fasado prirasli pločevinasti zabojček s poštnim rogom in obledelim priimkom v plastičnem okencu in ne morda na kakšen zaznamek na trdem disku nekega serverja.
Ta dokaz ima fizično obliko živopisano potiskanega papirja, ki ga v povprečju vsaj enkrat tedensko poštar stežka potisne v režo našega nabiralnika. Vsakič gre za zajeten kupček barvne obojestranske tiskovine, zgibane v prospekte visoke kvalitete in solidnega dizajna. Te brezplačne in ravno toliko potrebne publikacije založniških hiš: Spar, Tuš, Hofer, Mercator, Lidl, Eurospin, Rutar, … običajno začasno odložim na kuhinjskem pultu, če bi si slučajno kdo le zaželel kaj pogledati, slej ko prej pa jih, in tako je največkrat, brez obravnave deponiram v kartonsko škatlo, ki v hodniku čaka trenutek, ko se jo bo splačalo odnesti do eko-otočja. Tam se za gradivom potem izgubi sled, skoraj kot v Arhivu Slovenije.
Na mesec to, na naše gospodinjstvo, vrže tako, približno 200 barvno potiskanih listov formata A3 ali še večjih. 
Ta trenutek mi vročina sicer rahlo blokira možgane, vendar še premorem moči za majhno analizico …
Takole gre: leta 2007 smo imeli v Sloveniji 745.000 gospodinjstev. Če jih tretjina, torej 250.000, dobi le pol toliko potiskanega papirja kakor jaz, pomeni to vrtoglavih 250.000 x 100 = 25 milijonov obojestransko potiskanih listov A3 na mesec. Nekje na spletu sem našel oglas agencije, ki oblikuje, tiska in distribuira takšne prospekte za skupno akcijsko ceno 0,0858 €/kos. To, po pretvorbi v veljavno valuto, pomeni: 250.000 x 100 x 0,0858 €/kos = 2.145 mio €.
Naši trgovci si torej še lahko, prav vsak mesec, privoščijo milijonski marketinško-distribucijski biznis, brez katerega bi jaz vseeno hodil v trgovine in enako trošil.
Zadeva pa ima še drugo, in sicer okoljsko plat medalje. Tudi ta je vsaj zanimiva, če že ne kar grozljiva.
Približno šest A3 listov pokrije kvadratni meter, ki tehta 80 gramov. Tako pridemo do teže tega kupa papirja, ki znaša 250.000 x 100/6 x 0,08 kg = 333 ton. Mimogrede, za izdelavo toliko papirja je potrebnih približno 1000 ton lesa, kar je približno 1.250 m3 in za to je potrebno podreti približno 500 precej velikih  dreves, ki so morala mirno rasti kar kakšnih 50 let.
Ni mi dalo miru, malo sem še brskal in izračunal, da je za izdelavo teh 333 ton papirja potrebno skuhati okusno lesno juho iz približno 10.000 m3 vode, za kar pa je potrebih kar 1,3 GWh energije. Zgolj za primerjavo naj dodam, da toliko vode zadošča za celoletno razkošno čofotanje, pranje in pijačo stotih slovenskih gospodinjstev, elektrike pa bi bilo dovolj za letno porabo kar 325 gospodinjstev.
In vse to na en mesec. In vse to samo v Sloveniji. In vse to samo za to, da mi prodajo kruh, mleko, jajca, meso, pivo, …
Dragi moji trgovci; vedite, da sem to kupoval vedno in bom tudi še naprej, pa če zapravite kakšen cent za reklamo ali pa ne.
Dragi kupci, vi pa; ko boste naslednjič stali pred blagajno, spoštujte trgovino-, ta veliki gospodarski čudež 21. stoletja, katerega tako cenjeni del ste.
Naslednje generacije si takšnega razkošja morda ne bodo mogle več privoščiti, morda bodo morale samo še kupovati.  

sobota, 9. julij 2011

Pravi smisel


Zaupaj v GOSPODA in delaj dobro,
prebivaj v deželi in se pasi v zaupanju. (Ps 37,3)


Spremenil sem se.
Ne veliko in morda niti ne na bolje, vendar sem se.
Saj se vedno, vendar zdaj to čutim.
Zdaj me zanima samo pravi smisel.
Psalmist ga je našel.
Tako perfekten se mi zdi … kakor narejen iz celega.
Zaupati v Gospoda je dovolj zaupanja.
Delati dobro je dovolj dela.
Prebivati v deželi je dovolj življenja.
Pasti se v zaupanju je dovolj veselja.
Poslušati psalmista je dovolj smisla.

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)