Sama medalja me niti ni toliko ganila, ker razmer v katerih so se zadeve dogajale, še zlasti pa vloge Tomaža Ertla v njih ne poznam tako dobro, da bi lahko pošteno sodil. Me je pa presenetil predsednik, ki je svoj zagovor nekoliko čudno začinil.
Verjetno je celo res, da ni kriv za dejanja, ki jim je njegov odlikovanec botroval v preteklosti, vseeno pa ostaja dejstvo, da mu je v imenu vseh državljanov podelil srebrni red za stare zasluge pri osamosvojitvi ter s tem popolnoma jasno pokazal visoko stopnjo tolerantnosti do njegove celovite vloge.
To pa ni kar tako. Pomemben del vloge istega človeka je očitno namreč dokazljivo sporen in je nekaterim še živečim ljudem, v praktično istem ali le malo zamaknjenem zgodovinskem obdobju, predstavljal izvor težav vsled preganjanja na politični osnovi.
V primeru, da tega predsednik sam ni vedel, bi se pa morda moral le nekoliko bolj informirati, koga dejansko odlikuje in če ima kdo kakšen tehten argument proti.
Najmanj kar je, je zadeva zdaj postala prav neokusna in nevredna prvega človeka države, tako kot besedičenje, da imamo veliko bolj pametnega dela, kot pa razpravljati o takšnih zadevah. Verjetno ga imamo res, vendar je bila prva poteza vseeno njegova.
Ne morem namreč razumeti kako to, da tako odličnih aktivnosti takratnega Republiškega sekretarja za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije, v 20-ih letih, ob vseh analizah takratnih dogodkov, dosedaj ni še nihče opazil ali nagradil.
Jaz osebno bi z isto utemeljitvijo raje odlikoval kar Paroha pravoslavne cerkve v Ljubljani, gospoda Perana Boškoviča, ki se je že pol leta prej, kot Ertl, javno opredelil proti mitingu v Ljubljani. Torej proti svojim.
To je bilo pa takrat res pogumno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar