sreda, 02. marec 2016

Kaj pa spominski prostor?


V večnosti mora biti prostora za neskončno slik. Za neskončno izkušenj, življenj in filmčkov.
Saj ni mogoče, da bi se vse tisto, kar se v življenju zgodi, doživi, vidi, premisli, občuti ali sočuti-, kar stisnilo v nič, skenslalo, izginilo v praznini ali postalo naslov brez vsebine.
 Morda se res vse zgrne in ugrezne samo vase, izgine kot zrno peska v puščavi; vendar, nekje vse to mora še biti, ostati in obstati-, nekje se mora obesiti. Vsa ta desetletja doživljanja in nedoživljanja, iskanja, prizadevanja, truda, bedenja in zrenja v prazno... vse te slike in nesmisli, ki smo jih videli ali spregledali, se vendarle nekje najti in ohraniti. Toliko dokumentarnega gradiva se ne more kar izgubiti, pozabiti ali razpasti v prah.
Kako nesmselno bi bilo vse kar je, če nikjer ne ostane. Kako ničevo je gledanje in razmišljanje, pehanje ali iskanje, če lahko že nocoj vse postane prazno in votlo. Vsi trenutki zadovoljstva so nesmiselni in nepotrebni, če ne dajo občutka, da smo z njimi dosegli nekaj za večnost, potrebnost ali smisel. Kakšen pomen ima vsa materialna podstat za katero se tako naprezamo. Vsi centimetri zemlje in vesolja, principi, vse te pravde, pravice, nadmodrovanja in boji, ki odžrejo moči in zahtevajo vso to spretnost in izkušnje. Vsi vzgojni ukrep, nagrajevanja in kaznovanja, vse primikanje, odmikanje in potrditve. vsa ta spoštovanja in pozabljanja ... Če vse izgine, postane samo vklesana ali prilepljena črka ... za nekaj let, desetletji-, mogoče kdaj pa kdaj kakšna svečka, rožica ali pa, saj veste... oh, spet smo pozabili ... pa saj ve ...
Saj ve.

ponedeljek, 29. februar 2016

Opazite razliko?

Tole so udeleženci sobotnega shoda, ki podpirajo strpnost do migrantov  ...


 ... in tole so tisti nestrpneži, ki ne želijo nastanitve migrantov v Sloveniji.



sobota, 27. februar 2016

Kastelani, vsi zbrani ...

Gradovi, kakršni že, so predvsem spomeniki nečimrnosti. Res da predstavljajo bisere arhitekturne dediščine ter v čas in prostor postavljeno mojstrstvo davnih rodov, vendar so njihovi prebivalci ali lastniki z njimi hoteli predvsem poudariti svojo vzvišenost in večvrednost. Kdor živi v gradu, pač ni navaden človek. V bistvu gre za arhitekturo napuha in samoljubja. Poveličanje nekega grešnega nagnjenja. Tisto, kar nastane, če ljudje hočejo postati več kot to kar so, torej ljudje. 
Kako pa da se v njih dobro počutimo in jih radi obiskujemo, če torej izvirajo iz napačnega razmišljanja?
Ne vem ..., lahko pa, da so stari mojstri in njihovi naročniki vendarle vedeli o človeških naturah še več kot se zdi in, da mi sami o sebi vendarle vemo še manj, kot se zdi ...  







nedelja, 21. februar 2016

Čez Pečje na Gline Jame

Lepo in malo vetrovno, a za ta letni čas toplo nedeljsko popoldne, me je vendarle potegnilo ven, tu blizu ... kjer je tudi lepo.
pod Vrtačo
Pomladanski žafran



Log

Florjanska
Sv. Marjeta na Pečju

Lončarjev dol in Žigrski Vrh

Florjanska zgornji del - proti Sv. Roku

prva paša

hramček

Velika noč se bliža in gobe rastejo

osvetljeni oblaki nad Staroveškim hribom

petek, 19. februar 2016

Kdaj bo pa čas za resnico?

Na Radio Slovenija sem med najavami kulturnih dogodkov slišal, da bo danes, kje drugje kot v Velenju, premiera dokumentarne zgodovinske drame Križ in kladivo.

Šlo naj bi za žalostno zgodbo "partizanskega duhovnika" Jožeta Lampreta, ki je bil tragičen junak svojega časa: kot duhovnik se je zavzemal za socializem in pravice izkoriščanih in bil zaradi tega zapostavljen, preganjan in celo izobčen s strani Cerkve.

Ko sem malce poguglal, sem ugotovil, da ta dokumentarec že kar nekja časa visi na spletu, in da torej le ne gre za tako zelo svežo zadevo, da bi se splačalo na veliko zvoniti.

Ne morem si kaj, da ob takšnih najavah ne čutim zgolj zatohlosti na prefinjenimi metodami ideološkega boja, s katerim levica, kljub definitivni zgodovinski kompromitiranosti in kataklizmični lažnivosti pravljic o poštenem narodnoosvobodilnem boju, še vedno skuša zamaskirasti podlost in izprijenost nekega zločinskega sistema, ki pa je tako ali drugače zaznamoval kar vse Slovence in ne samo enega duhovnika.

Zanima me samo še, kdaj se bosta rodila producent in režiser, ki bi si upala posneti npr. zgodovinsko dramo o življenju duhovnika dr. Janeza Zdešarja, ali pa morda tako izjemnega človeka, kot je bil Alojz Arko, in s tem dejansko pokazati Sloveniji in svetu, na čem res temelji naša polpretekla zgodovina in vse tiste bajke o lepi socialistični in bratski prihodnosti s katerimi so nas drogirali skozi otroštvo in mladost.

Do takrat pa, dragi moji, lažite in verjemite sami sebi.


Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)