Hodi v luči

… koliko je sploh svetlobe v vašem življenju.
Če upoštevamo izračune, da se sodoben človek na soncu zadržuje le pet odstotkov časa v primerjavi s časom, ki ga je na soncu preživel pred sto leti, in da je večina hrane, ki jo zaužijemo, zrasla ali je rejena v pogojih brez polne sončne svetlobe,
nas podatki o hitro naraščajočem številu rakavih in drugih nevarnih bolezni sploh ne presenečajo. Bolj preseneča, kako smo se sploh pustili pripeljati v to temno slepo ulico. Današnji človek je že tako odtujen svetlobi, da je v stanju telesne in duševne izčrpanosti vse lažja tarča pohlepa tistih, ki bi ga radi še bolj zasužnjili in
izrabljali. Sočasno s fizično temo smo se tako oddaljili tudi od notranjega vira svetlobe – od lastne (za)vesti. Iz teme pa obstaja le en izhod – pojdite v
smeri svetlobe, ljubezni in notranje resnice.
(iz članka: Svetloba je življenje!, avtoric Sanje Lončar in Sabine Topolovec)
Sam dobro vem kdaj sem na svetlem. To sem vedel od nekdaj in jasno, da to ni nič, česar ne bi zmogli vsi. Je pa vseeno zanimivo in najbrž popolnoma nagonsko, da to vem kar tako, samo po sebi. Na nikogar ni treba čakati, da bi mi to povedal. Tudi tega, da je svetloba koristnejša od teme, se nisem učil, pa vseeno vem. Kot tudi vem, katere barve so mi všeč bolj in katere manj. Celo od rojstva slepi menda čutijo svetlobo in jo ločijo od teme. Morda še bolj kot mi, ki jo vidimo in mislimo, da je to pač to. Pa ni vedno. Gre za nekaj drugega, -za nekaj v nas. Pravzaprav je pred in za nami, povsod okrog nas, - mi smo iz nje in v njej.Svetloba je zelo stara, - prastara. Prej menda ni bilo še nič takšnega, kar bi se lahko imenovalo snov. Tudi svetloba sama nima nič opraviti s snovjo. Saj sploh nič ni. Snovno niti ne obstaja. Je zgolj ena od frekvenc, ime nekega valovanja, ali kar pač že je, - morda nekakšni paketki energije, ki dežujejo po nas in vsemu ostalemu. Če bi je ne bilo, bi moralo biti kaj drugega. Nekaj kar bi nas kako drugače napolnjevalo in poganjalo.To kar je, postane šele v nas. Tam in takrat kjer ne vidimo, je ni. Tam je kaj drugega. Nekaj kot energija, ni pa nujno da sveti. Mi smo tisti, ki smo ubrani nanjo. Mi smo pravi otroci luči. Mi ji pripadamo. Smo tisti, ki vemo, da smo sploh osvetljeni. Da se sploh vidimo.Zanimivo, da je svetloba edino, kar se izgublja. Atomi menda ne propadejo, se le spajajo in razdružujejo. Vstopajo v razmerja in izstopajo iz njih. Sklepajo zveze in jih razklepajo. Svetloba pa se vpije in izgubi. To pač ni stvar, ni materija, je zgolj lastnost. Lastnosti se spremenijo in izginejo, ali pa spet prelevijo v neke druge lastnosti.Ker smo otroci lastnosti, smo Lastnost sama. Naša lastnost je Lastnost. Lastnost nekega pra-obstoja, ki najprej in še vedno naprej pregneta ter oblikuje. Oblikovalec morda spreminja načrt kar med delom. Ideja nastaja sproti v njegovih rokah. Tvarina postaja podobna zdaj temu in zdaj onemu. Kar pač je, -dejansko je vedno ista … spreminjajo se le Lastnosti … Spreminja se le svetloba v kateri vse plava. Od polne k prazni, od tiste ki oživlja, do tiste ki požiga, - od takšne kot je, k tisti, ki šele bo.V njej smo začeti, v njej bomo porabljeni … kot smo osvetljeni, - smo in bomo.