sreda, 31. december 2008

Kaj naj rečem ...?

Pes nagovori gospodarja: "Glej gospodar, vse leto sem ti zvesto služil. Podnevi in ponoči sem varoval tvoj dom, pričakoval tvoje prihode z veseljem in se potrpežljivo igral s tvojimi otroki. Ali si zadovoljen z mano?" Gospodar reče: "Zadovoljen sem s tabo. Hvala ti."
Konj nagovori gospodarja: "Glej gospodar, vse leto sem delal zate. Spomladi sem zoral tvojo zemljo, poleti zvozil krmo s travnikov, jeseni pridelke s polj in pozimi les iz gozdov. Ali si zadovoljen z mano?" Gospodar reče: "Zadovoljen sem s tabo. Hvala ti."
Otrok nagovori očeta: "Glej oče, vse leto sem se trudil in delal kolikor sem zmogel. Pomagal sem doma, hodil v šolo, poslušal tvoje nasvete in se jih skušal držati. Ali si zadovoljen z mano?" Oče reče: "Zadovoljen sem s tabo. Hvala ti."
Žena nagovori moža: "Glej mož, vse leto sem se trudila kolikor sem mogla. Veliko dela in skrbi je bilo, marsikaj je bilo treba potrpeti. Ali si zadovoljen z mano?" Mož reče: "Zadovoljen sem s tabo. Hvala ti."
Človek se zagleda v nebo: "Glej Bog, leto je minilo. Trudil sem se kolikor sem vedel in znal. Ali si zadovoljen z mano?"
Bog odgovori: "Z ženo bi moral biti prijaznejši, z otroki bi se moral več ukvarjati, konja si pretepal, psa brcal … nisi se posebej izkazal ... V celem letu ti je ostalo le eno, kar je nekaj vredno ..."
Človek vpraša: "In kaj je tisto?"
Bog odvrne: "… zahvalil si se vsem. Zadovoljen sem s tabo."

Ne pozabite se zahvaliti vsem, ki so skupaj z Vami gradili leto 2008.
Vsega dobrega v letu 2009 želim Vam in vsem Vašim.
Zadovoljen sem z Vami. Hvala Vam.


P.S.: Naslednja glasbena točka je po mojem izboru.

torek, 30. december 2008

Ajeto!.dk

Današnja evropska pohištvena industrija očitno razume znamenja časa. Proizvajajo nizko-cenovne polizdelke, ki jih uporabnik potem doma sam sestavi. Seveda, z nekaj rokodelske žilice in ko nikakor ne gre drugače, z zazrtostjo v priložena slikovna navodila. Da, natanko tako, slikovna. Veséli se človeštvo! Babilon je presežen, spet lahko začnemo graditi stolp. Besed ne rabimo več, zmagala je slika, skica, crtež, načrt, dispozicija ... Vse je narisano. Besede so izgnane … out.
In čemu vse to služi? Kar se mene tiče, skrbi za tiskano besedo … pretežno slovensko, kajpak. Skoraj hecno … za tiskano besedo skrbim torej tako, da sestavim omarico za knjige po slikovnih navodilih.
Skratka, da ne puščam morebitnih bralcev predolgo v negotovosti, naj povem direktno. Res je, spustil sem se v kulturno investicijo in kupil omarico, stalažo (kakšna čudna beseda, nekako ostra, lahko bi se bril z njo …) za knjige.
Gre za mizarski izdelek, ki je nastal v Kraljevini Danski, natančneje v vasi Faarvang. Zanimivo, Faarvang je vas sredi Jutlanda. Ime ima po družini, ki očitno še vedno živi tam. Družinska vas.
Skratka z izdelkom Danske pohištvene tvrdke sem se kratkočasil današnje dopoldne. Pomagal mi ni morda Hamlet, kot bi kdo pričakoval, ampak Jakob. Za razliko od slavnega Danca, se naš tamau ni veliko spraševal, ampak predvsem ukrepal. Spoprijateljil se je zlasti s kladivom in ko zabijalskih uslug nisem več rabil je tudi njegova delavoljnost dosegla razpolovno dobo. Torej, ostal sem sam s kupom desk. Simbolično, skoraj … morbidno.
No, po nekaterih vmesnih tehničnih šibkostih, je kreacija dosegla zadostno podobnost s tistim kar je bilo v navodilih. In to je to.
Ženi ni všeč. Škoda.
Skušal bom obdržati oboje.


"Guds hjælp, folkets kærlighed, Danmarks styrke"
(Božja pomoč, človeška ljubezen, danska veličina)

Zgodbice, ki si jih izmislimo ...

Dež je vztrajal, da se je že vsem zdelo, kot da sploh ne bo več odnehal ... Nekega večera pa se je vendarle toliko razjasnilo, da je sonce na oblakih še lahko pokazalo že skoraj pozabljen prizor obarvanja kop z rožnato rdečim prelivom. Spremembe so se razveselili vsi, zlasti lastovičja družina, ki se je ugnezdila pod napušč starega zapora. Ta že desetletja ni bil več to, pa vendar so vsi poznali hišo samo kot stari zapor.
Hiše so na nek način kakor ljudje, navzamejo, nalezejo se svoje poklicne vloge, ki jih potem spremlja tudi ko se upokojijo. Takim rečejo, da "ne morejo iz svoje kože". Nekako tako velja tudi za hiše, bolnica je vedno bolnica, šola je vedno šola in zapor vedno le zapor.
Lastovke ne marajo praznih hiš, na starem zaporu pa so vseeno naredile gnezdo, ker je bil zraven obdelan vrt. Ta je privabljal mrčes in tako preživljal tudi lastovičjo družinico. No, preživljati bi jo pravzaprav morala lastovica in lastoviček, ker so bili mladički še brez perja, torej tudi brez možnosti preživetja. Tako je bilo, poleg lastnih želodčkov, potrebno nahraniti še nenehno lačne kljunčke v gnezdu. To je pomenilo garanje od zore do mraka, nenehno izletavanje iz gnezda, preganjanje mušic ali iskanje žuželk in naletavanje nazaj, polnjenje kljunčkov in spet … in spet … Utrudljivo za dve lastovki, kaj šele za eno.
Pri naši "zaporniški" družinici, se je že tako napeto stanje še dodatno zakompliciralo. Lastoviček nikakor ni dojel, da je za mladičke potrebno skrbeti. Muhe je lovil samo zase in se, namesto da bi pomagal hraniti zevajoče kljunčke v gnezdu, kratkočasil z daljšimi izleti po bližnji okolici. O, kaj vse je videl in doživel! Kdo bi si mislil kako lep zna biti svet, če imamo le dovolj časa za brezskrbno pohajkovanje. Naš lastoviček si je čas za svoje razvedrilo vzel. Prav nič ga ni skrbelo kako se medtem, ko on odkriva lepote sveta, zabava lastovka.
Ta se seveda ni zabavala, v resnici ni več vedela kje se je držijo peruti tako je dirjala. Ven, noter, ven, noter … in tako ves ljubi dan, kot ponorela. Še ko se je poganjala za mušicami je pred seboj videla štiri kljunčke, ki se nenehno odpirajo in lačni pivkajo. In tako dneve in tedne …
Mladički so rastli in krila so se jim tudi že operila. Lastovka je bila popolnoma izčrpana in obupana, lastoviček pa spočit in razpoložen. Tega lepega večera so se mlade lastovke opogumile in končno pognale iz gnezda. Takoj so ugotovile, da je lov na muhe pravzaprav zabaven in stara lastovka se je tako rešila uničujoče tlake.
Tudi lastoviček je opazil, da se je gnezdo izpraznilo in zaščebetal svoji družici: "No vidiš, kar naenkrat so otroci zrastli in spet sva sama. Kako hitro čas beži."
Lastovka ga je pogledala, zavzdihnila in tiho rekla: "Res je, skorajda nisem opazila, da jih ni več."

nedelja, 28. december 2008

Tri četrtine od koncerta …

Sevniška godba nas je tudi letos razveselila z božično - novoletnim koncertom. Tradicionalna prireditev je izredno priljubljena in kdor hoče v Sevnici videti zbranih veliko ljudi, mora na ta koncert. Če pa želi kdo slučajno še sede uživati v lepih melodijah, potem se mora na koncert odpraviti dovolj zgodaj. Mi smo bili tam dvajset minut pred začetkom pa je bilo že prepozno. Ful.
No, koncert je bil vseeno odličen. Godbeniki so medse povabili glasbene goste … Dalmatince … Vinko Coce in vokalna skupina iz Trogirja, pa še sopranistka iz Pule … dobri.
Odlični so tudi naši godbeniki, ki so letos dobili zlato priznanje. Dobili bodo pa tudi novega predsednika, ker gospod Andrej Štricelj ne bo več. Dobro je delal ampak vsaka stvar se enkrat konča … tako se je odločil.
Tradicionalno prijetna je bila seveda Bernarda Žarn, ki je zadevo zanesljivo peljala v pravo smer. Aha, pa še zakaj tri četrtine od koncerta? Zato ker smo mi zdržali približno toliko, potem pa so nam pošle moči za stanje, pa še tamau je bil tečen …

Jaslice ...

Izdelava maket prizorišča Božične skrivnosti spremlja praznik Gospodovega rojstva že dolgo. Kar se mene tiče, lahko povem, da so jaslice delali že moji stari starši, ki so se tega naučili od svojih starih staršev in zdaj jih postavljam tudi jaz.
Motiv je gotovo med svetovno največkrat ponovljenimi in znanimi. Po mojem mnenju so znane že skoraj tako kot sama podoba Križanega. Predstavljene so kot simbol topline, družinske povezanosti, domačnosti …
Pa vendar, v evangeljskem sporočilu po Luku, od koder "scenarij" pravzaprav izhaja, ni zaznati posebej prijaznega vzdušja …
Sveti pisatelj piše: "In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora." (Lk 2,7)
… vzdušje dejansko ustvarijo šele pastirji, ki po angelovem oznanilu iščejo otroka …
"Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli. Ko so to videli, so povedali o besedi, ki jim je bila rečena o tem otroku. In vsi, ki so slišali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji." (Lk 2,16-19)
Torej se vsi "čudijo" …, kot še danes ... Nič ne piše, da so navdušeni ali ganjeni … prej zmedeni. Zanimivo, da je edino Marija omenjena kot toliko prisebna, da je … vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu." (Lk 2, 20)
Resnična podoba rojstva našega Gospoda najbrž ni bila romantična, za naše razmere, prej obupna, skoraj katastrofalna ... Skupina revnih ljudi v smrdljivem hlevu, med blejanjem ovc … bolj podobno kakšnemu prizoru iz begunskih taborišč Somalije ali ulic Kalkute, kot pa židana podoba pastirčkov in ovčk na zeleni mahovnati podlagi.
Kaj nam jaslice dejansko sporočajo?
Vsekakor verjetno to da Božje delovanje ni za okras salonov in dnevnih sob. Bog deluje tam kjer najmanj pričakujemo, kjer ga morda nihče ne išče, tam kamor se ljudje zatečejo ko nimajo več kam ... tam kjer rečemo, da je tudi Bog obupal. Boga iščimo tam, kjer je na prvem mestu golo življenje, preživetje ... nič več. Kjer ni nobenega izhoda, kjer na videz ni nobene prihodnosti. Bog nima kaj iskati v supermarketih in na bogato založenih mizah prazničnih banketov.
Tega ne pozabimo, ko gledamo lepe figurice in se sladkamo z bonbončki, ki jih cukamo z božičnega drevesca.
Če bi res hoteli narediti prave jaslice in doživeti pravo božično vzdušje, bi se najbrž morali mi sami odpraviti iz ogrevanih stanovanj in prenočiti v mrzlih hlevih ali ulicah … potem bi bili tudi božični prazniki verjetno drugače doživeti …
Kakorkoli, svet gre svojo pot … mi pa doživimo ob jaslicah tisto kar dejansko lahko …
… mogoče v Sevnici …






... mogoče v Boštanju …

… ali pa v živo na Šmarčni …
... lahko pa tudi na kakšnem takšnem kraju, kjer bi se morda rodil Jezus danes.

petek, 26. december 2008

Vezi …

Človek se mora za življenje marsičesa naučiti … ne sicer čisto vsega. Največ od tega, kar potrebujemo imamo namreč že zapisanega v genih. Je nekako … zapečeno v našem notranjem spominu … Tako se nam na primer ni treba učiti dihati, spati, prebavljati, uporabljati roke, usta, prste, smejati, jokati … in še marsičesa, kar se nam zdi samo po sebi umevno … pa ni. To so stvari, ki so tako temeljne, da preprosto ne morejo biti prepuščene nekakšni vzgoji ali celo izobrazbi … človek jih mora znati, sicer je nezmožen za samostojno življenje. In prav to samostojno življenje je očitno končni smoter vsega česar se človekovo telo in razum morata še dodatno navaditi, poleg tistega kar je že v osnovnem paketu.
Vse lepo in prav … ampak to ni vse … večino naštetega se mora naučiti tudi vsaka žival. Človek se skozi zavedne in morda še bolj nezavedne stike s pripadniki svoje vrste nauči še vse kaj drugega. Med drugim se nauči rodovne pripadnosti … povezanosti s svojimi predniki in nasledniki, ki je povsem drugačna od tiste v katero stopa izključno kot eden med drugimi ljudmi.
Ta vez je tako močna in vplivna, da v primeru njene oslabitve ali nasilnega pretrganja govorimo celo o razčlovečenju ali sekanju korenin iz katerih črpamo moč in spodbudo za življenje. Rodovna vez je popotnica, ki nas zvesto spremlja na vseh naših poteh. Vse življenje. Ne moremo ji uiti, bolj ko se ji oddaljujemo, močneje nas vleče.
Povezanost se razvije v družini in tudi njen smisel je ohranitev pripadnosti družini. Njena podlaga ni razumska, v najnežnejših obdobjih je eksistencialna, v zrelejših velikokrat sploh ni več prave potrebe po njej … pa vendar … največkrat se ravno takrat še okrepi, postane enakopravnejša, globlja, bolj strpna in razumevajoča …
Družinska vez je naše najpomembnejše in najkoristnejše razmerje v življenju … daje nam medgeneracijsko gotovost, ki je še tako dodelan družbeni sistem ne more niti približno nadomestiti, nudi najboljše možnosti socialne vključenosti vseh generacij ljudi in se nenazadnje izkazuje kot izredno primerna za meddružinske torej tudi širše nacionalne ali teritorialne povezave.
Skratka, družinska povezanost je iznajdba, ki jo je človek skozi stotine generacij razvil in donegoval do sedanje stopnje … kar je najbolj zanimivo in seveda pomembno je, da se njena potrebnost in priljubljenost tudi po tisočletjih razvoja medčloveških odnosov ne zmanjšuje.
Medsebojna povezanost družinskih članov je stalna uspešnica, popularnost ji ne pada … postala je del naše duševnosti … postala je del našega svetovnega nazora. Postala je del vere v našega Gospoda, ki prav tako izhaja iz družine in ki kljub vsemu ni pozabila nanj …
Vedno nove generacije prihajajo … s svežimi idejami in pogledi, ki so včasih nenavadni … pa nič zato … vsi izhajamo iz družin … ne moremo drugam kot k družinam … slej ko prej se vsi vrnemo tja od koder smo prišli … tudi tisti za nami se bodo.
Poskrbimo, da se bodo imeli kam vračati …

Štefji dan


"In niso se mogli ustavljati modrosti in Duhu, v katerem je govoril." (Apd 6,10)
Nekaj jih prijezdijo in nekaj jih privleče vozove ... Vsako leto na god prvega mučenca diakona Štefana … Po legendi je bil Štefan konjar … odtod torej konji. Pa je skoraj težko verjeti. Bil je preveč izjemen … karizmatičen … poln milosti in moči in je delal velike čudeže in znamenja med ljudmi … imel je obraz kakor angelov.
Poznam par konjarjev … zanimivi in zanesljivi ljudje … vsekakor robati, bi rekel da nekako od tega sveta … lahko pa, da so tudi čuteči … kaj pa vem? Saj konji so v bistvu tudi takšni … močne in velike živali … pa tudi zelo občutljive.
Kakorkoli, Štefan je bil poseben človek. Pa vendar še vedno človek … nadarjen, pogumen, zgleden … ni se bal izpostaviti, ni se bal umreti … bil je idealen … svet.
Videl je nebesa odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!
Umrl je mlad … grozna, srhljiva smrt … telo so mu razbili s kamenjem … bedno, ponižujoče, surovo ... živalsko.
V Vranju je podružnična cerkev, ki mu je posvečena … Tam se zbiramo 26. decembra …
Konji, rejci, domačini, ljubitelji kuhanega vina, Štefanovi občudovalci, verniki … vsak nekam spada … Nihče ne ve od kdaj je že to … menda od pamtiveka, če ne že od prej … davno pred dnevom samostojnosti in enotnosti.
Najprej je blagoslov živali in potem sveta maša.
Vranje je vas tik ob vznožju Zabukovškega hriba. Lepo, blago gričevnato in zaokroženo skledasto območje travnikov, vinogradov in gozdov … nad njim pa nekaj res posebnega. Ajdovski gradec. Legendarna antična zgodnje krščanska naselbina. Že v sedmem stoletju sta bili gor dve cerkvici in naselbina … verjetno tistih, ki so se morali umikati pred nekakšnimi poganskimi barabami. Najbrž Slovani …
Ostali so samo temelji, sicer pa lepo urejeno in vzdrževano. Zadnjič so uredili še potko.
Bolj primernega svetnika od Štefana bi težko pripisali Vranju pod Ajdovskim gradcem … ponosnemu in zvestemu do konca … odločnemu a vendar tako blagemu …
"Gospod, ne prištevaj jim tega greha!" (Apd 7,60b)

Za kaj se je že šlo …?

Dobra lokacija … vrh Vrha in velika okna z razgledom na gozdnato hribovje. Decembrski sončni zahodi so nekaj posebnega. Dan je kratek zato trajajo dlje, nebo je oblačno, megličasto in soncu da priložnost slikati, v bistvu bolj barvati ... porabiti vse rdeče in oranžne odtenke dokler jih ne ohromi temno vijolična uvertura k noči.
Hrana je bila počasna, jemala si je predaha med prihodi … sicer pa zanimiva, privlačna, okusna … ne reci dobra, dober je Bog … vino, Lojzetova mojstrovina … izvirno, pitno, neznosno lahko … v finih velikih kozarcih. Pazi, zdaj pride rima … obed v spremstvu besed.
Pogovore s prostim pretokom tem si včasih zapomnim več let … Kako se jim že reče?
Kramljanje … kramljanje, čudno … nekako s trdimi koleni … staromodna, ampak vseeno boljše kot "small talk".
Torej … kramljali smo … pa smo rekli "ne o poslu" … ni šlo, je bilo treba … eden začne, pa se vsi nakurijo. Smo nazdravili in seveda rekli nekaj o pitju … resnem … recimo kdaj postaneš pijanec? Zelo pluralno … jako razgibana mnenja. Liter na dan da ni nič takega … aja? Najhujši so "šnopsarji" … poslušamo zgodbico o enem, ki je bil doma v zidanici, torej v vinogradu, pil je pa samo žganje. Preden je zjutraj šel h kravam, ga je spil pol litra, vino pa prodajal … zase je kuhal žganje … ko mu je zmanjkalo sadja, ga je začel kuhati iz vina.
Enemu je enkrat menda pravil en kirurg, ki je operiral enega pijanega, da se prav pozna … da je bil človek napojen kot spužva … od povsod da je teklo …
Tako smo torej zajadrali nad medicino, ki to v bistvu niti ni … taka, za katero ni faksa … alternativna … vsi poznamo namreč enega radiestezista. Zvemo, da k njemu še vedno vozijo cele avtobuse … zanimivo, v glavnem Hrvate … že 20 let polaga roke in se mu ni treba nič več reklamirati … ljudje se vse zmenijo. Eni v to ne verjamejo … so mi rekli, da je v bistvu treba verjet in če dovolj verjameš v ozdravljenje te lahko vsaka trgovka ozdravi … ogromno tudi katerim pomeni, da se dohtar pogovarja z njimi … to jim je več kot tablete … samo malo pozornosti, pa je takoj boljše … No, vmes je bilo nekaj o sorodnikih od enega, ki je sicer tudi pil … ampak v glavnem vino … torej tistih sorodnikov eni za mizo niso poznali, pa smo jih podučili … Ja, da ne pozabim, eden je še rekel, da se njegov dohtar kar neha meniti z njim, če mu omeni radiestezijo … očitno jim gredo na živce.
Potem, potem … ja nič več potem … meni je pozvonilo in slišal sem tisto, kar sem že itak vedel … da imajo zaključek in da tamau ne more biti sam doma …
Torej fantje … uživajte … bok … lepo smo kramljali …

sreda, 24. december 2008

Smrečica …

Nordijska … sliši se nekako pogansko, vikinško … ampak je lepa. Malo bolj košata po eni strani ... pristranska, torej ravno prava za v kot.
Jaz sem sicer bolj za naše ... hčere slovenskih logov … pa jih tu nihče ne prodaja, menda pri teh tudi iglice dlje ostanejo gor … če ni kakšna genetika vmes?
V resnici sem imel umetno že prej na vozičku … made in China, jasno … so bile tudi lepe, celo cenejše, par let držijo, pa iglice ne padajo … čudežno je bila še ženi všeč … pol sta pa poba protestirala "Kakšen božič pa bo to, z umetno smreko … kok lahko sam pomisliš kaj takega?" Baaa … meni se ni zdelo nič tako groznega … umetna smreka, vrlo važno … sam da je. Kot da je Božič odvisen samo od smreke … smreke sploh ni nikjer v Svetem pismu, tam so figovci, oljke, pa ricinov grm … smreke gotovo ni. Pravoslavni imajo hrast če se ne motim, pa imajo isto Sveto pismo … Ja, kaj je pa več vredno, tisto kar raste v nekih nasadih v Avstriji ali to kar naredijo živi ljudje … Božič je praznik rojstva našega Gospoda, torej Boga v človeški podobi … in kaj je bolj človeško? Les s plantaže ali izdelek delavskih rok? Jezus je bil delavski otrok …torej kaj? Še celo sami bi si morali narediti nekakšno drevesce če bi nam to kaj pomenilo, ne pa da samo okrasimo stanovanje?
Jasno … moji argumenti so bili klavrno pohojeni, pa še eni so takoj čudno gledali … razplet je pričakovan …v dnevni imamo torej nordijsko lepotico namesto kitajske delavske deklice. No, je pa res eno lepo drevesce …
Ja ... bo kdo rekel, kaj pa vsebina …? In še prav bo imel.
A na vsebino praznika pa kar pozabimo? Ne ... ne pozabimo … samo nekako časa nam zmanjkuje zanjo … Pa bi si ga skoraj morali vzeti.
Nosečnici ne sme zmanjkati časa za otroka, ki ga pričakuje … vse mora prej pripraviti … posteljico, odejico, oblačilca … vse opere, zlika, pripravi v omaro … in čaka. Prisluškuje svojemu telesu, se pogovarja samo o tem kako bo … vsak dan ponovno preveri, če je vse pripravljeno … zaupa, da jo je strah … se pusti miriti … pričakuje. In potem se začne … odteče voda, popadki … gremo, če ni že tam … Potem pa priprave, halje, vrečke na čevlje, zelene stene … in … hudo, čedalje hujše … ko je grozno je šele na polovici … Nekako vendar gre … potem si ganjen, po svoje šokiran … ne pričakuješ, da je lahko tako hudo … Ampak uspe … hvala Bogu in porodničarjem.
V jaslicah je to že vse mimo ... idila ... blagi Marijin obraz in Jožefova skrbna brada …pastirčki in ovčice … pa detece … takšno, kot pri pol leta …
V resnici je drugače … še sedaj, kaj šele v tistih časih … V resnici je to še vedno boj za življenje, tudi danes, kljub vsej tehniki. Kako je bilo takrat, si še predstavljati ne upam.
Človeka ni lahko spraviti na svet, rodi se v trpljenju … tudi naš Gospod se je tako rodil. In še v hujšem trpljenju je umrl. In vendar ponovno oživel.
Krščanska vera je vera upanja, da se iz trpljenja vedno rojeva novo življenje … in Božič je praznik novega življenja … praznik novega rojstva … Bog prihaja med nas … veselimo se ga … odprimo mu srca in zaželimo dobrodošlico …

Začasno o času …

Smo na pragu razkritja največje izmišljotine vseh časov. Namreč časa samega. Verjeli ali ne, ljudje so si čas preprosto izmislili, kot so si izmislili tudi naprave s katerimi bi radi nadzirali minevanje. Večstoletni trud ni obrodil sadu … žal … časa ni ustavil ali ga vsaj malo upočasnil … postavil je le referenco, nadomestek, primerjalno dogajanje … kot drogove ob cesto po kateri se vozimo in sproti odpadajo na prevoženo pot.
Vendar to še vedno ni čas … je le enakomerno spreminjanje. Prav takšno je ujeto tudi v izum, ki zdaj v eni pojavi tiktaka, v drugi pa tiho seva in vztrajno spreminja histerično rdeče številke na nočni omarici.
Čas je popolna abstrakcija … neresničen, umeten, fizikalni pojem … predvidevam, da ustvarjen za potrebe primerjave stanj.
Cerkveni oče, sveti Avguštin je čas razlagal kot "gibljivo podobo negibne večnosti". Vprašanje če ta definicija še ustreza modernim predstavam. Čas je vsekakor izgubil atribut negibnosti, konstantnosti. Čas ni stalnica … ne teče vedno enako … ne samo v subjektivnem smislu, torej človekovem dojemanju sveta, temveč tudi v fizikalnem, kozmološkem pomenu. Iz teorije relativnosti izhajajo pogoji spremenljivosti časa kot protiutež fizikalni nespremenljivost hitrosti svetlobe. Nekdo pač mora popustiti in v tem primeru je bil to čas.
Človeštvo se je navadilo živeti z dogovorjeno časovno sekanico, zloženko … s katero je poistovetilo minevanje … sekvenco poimenovanih trenutkov, delčkov časa, obdobij, sekund, minut, ur … čeravno v naravi ti ne pomenijo nič.
Moderni človek je izgubljen v času, če ta ni nadzorovan, vpet na referenčni okvir tiktakanja, spreminjanja številk, začetkov in koncev ob določenih položajih kazalcev, rezervacij … časovnega reda ali nereda …
In vendar, človeški čas ni takšen … človeški čas je nekaj popolnoma drugega … včasih razvlečen in počasen kot med, drugič spet izmuzljiv in ubežen. Če bi človek določal dolžino sekunde bi ta vsekakor ne bila vedno enaka … jasno v primerjavi z standardno, astronomsko. Sekunda počitka, bi bila čisto nekaj drugega kot na primer sekunda dela … sekunda ljubezni spet drugačna od sekunde sovraštva …
Spreminjanje je naravna zakonitost, tako kot na primer gravitacija ali pretvarjanje energije … Človek se je odločil pojme ločiti, poimenovati in opisati … odtod tudi čas. V naravi tisto, čemur mi rečemo čas ni ločeno od na primer sevanja sonca ali gibanja lune … pojme so med seboj ločili ljudje … genialni misleci in na ta način pojave razložili, predvideli … udomačili. V fiziki je narava modelirana, preprosto zato, da bi bila lažje razumljiva … Človek ne more dojeti vsega … videti vseh vplivov in povezav … razumeti okolja kot celote, povezanega sistema … lokomotiva je stroj, ki ga pa sestavlja tisoč delčkov. V naravi ni tako … narava je čez in čez povezano živčevje, ki funkcionira kot en organ ... kot telo …
Narava modelov ne rabi … vesolje ima enoten koncept, ki ne izhaja iz ločevanja pojavov in vplivov enega na drugega … realni čas je pognan tok sprememb … ali teče enakomerno ali ne še ne vemo … ali se ustavlja ali pospešuje, prev tako ne … nekoč je verjetno stekel … nekoč se bo verjetno iztekel ...
Samo, ne vem … ali sploh še je kakšen "nekoč", če čas neha teči …?

nedelja, 21. december 2008

Preprosto ...

"Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus." (Lk 1,31)
Kdo upa trditi, da je Sveto pismo razvlečeno ali da Bog govori na dolgo in široko?
Na Božji nagovor lahko verjetno čakaš vse življenje in ga seveda ne dočakaš, če živiš v prepričanju, da bi se moralo slišati nekako ... veličastno, mogočno ... kot grooomm ... po možnosti ob spektakularni scenografiji konca sveta.
Pa najbrž ni pričakovati nič takega.
Angel je prišel k Mariji na samem, ne poroča se o morebitnih ognjenih kočijah ali tisočih kamel v spremstvu ... tega očitno ni bilo. Marija je bila je sama in kar je slišala je bilo namenjeno samo njej.
Kar je slišala je zaznamovalo vse njeno življenje, tako kot še danes otrok svojim materam zaznamuje življenje ... tako ali drugače.
In kaj ji je Božji glasnik sporočil? Ne morda ... "Pojdi v samostan" ali ... "Daruj sebe in vse svoje premoženje Bogu", kar bi lahko pričakovali, če bi hoteli Marijo označiti kot fanatično vernico.
Zapisano ni dejansko nič takega, kar bi imelo posebej opraviti z globoko vero. Njena vloga je bila popolnoma enaka, kot je vloga vseh ostalih mater še dandanes ... le da je bila Ona izbrana … V enajstih besedah je izvedela vse tisto, kar ji je odločilo življenje in je še danes osnova njene svetosti. Lahko bi molčala o oznanjenju in ostala le ena od nezakonskih mater, ki jih verjetno tudi v tistih časih ni manjkalo. Dejansko se je to že skoraj zgodilo a Božja previdnost je spet posredovala ... tokrat je bil na vrsti njen zaročenec. Razmišljal je kako bi se rešil položaja, ki mu ni bil všeč … in resnici na ljubo tudi danes veliki večini moških nebi ugajal …
"Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha." (Mt 1,20)
Če bi se zgodilo drugače in bi Marija (p)ostala "navadna" nezakonska mati, bi bilo njeno življenje verjetno težko, a morda vseeno lažje kot sicer …
Kdor ne verjame, naj si skuša predstavljati kako se je počutila, ko so ji najprej sporočili, da je njen prvorojenec blazen in da je vsa duhovščina proti njemu ... kasneje pa da ga bodo usmrtili kot popolnega zavrženca in bogokletnika. Nazadnje, ga je še sama gledala kako umira. Verjetno se je počutila prav tako, kot bi se današnje matere. Obupno. Prepričan sem, da bi tudi velika večina modernih mater izjokala oči nad svojimi sinovi in se brez pomišljanja izpostavila javnemu sramotenju ... mati ostaja mati ... nekatere stvari pač presegajo razum ...
Iskreno ljubeče srce se ne more zmotiti ...
Vedno znova me preseneča lahkotnost s katero Sveto pismo opravi z življenjskimi temami, ki sicer ljudem pomenijo velike prelomnice in jih zaznamujejo. Tako velike reči, kot je recimo nosečnost (če že spočetja ne omenjamo kot posebej velik dogodek) in rojstvo otroka so poenostavljene do skrajnost ... enajst besed (toliko v slovenščini, v starih jezikih jih je bilo verjetno še manj). In to v časih, ko ni bilo nobene prave gotovosti, da bosta mati in otrok sploh preživela.
Kaj nam sporoča ta opisna skopost? Da te stvari niso tako pomembne …?
Seveda ne. Ti dogodki so zelo pomembni ... najpomembnejši, vendar se tičejo le tega življenja ... njihov namen je očitno nekaj drugega, večjega.
Ti dogodki so kot kamenčki v mozaiku življenja. Ta se nadaljuje, prekriva in prepleta z mozaiki, ki gradijo podobe drugih življenj. Vsaka podoba se mora nekako ujeti v celoto ... vsak ima odgovornost za svoje in del življenja skupnosti. Bog je oblikovalec skupne podobe vseh mozaikov ... razdelil je celoto na posamezne dele in vsakemu dodelil natanko toliko orodij in sestavin, kot jih potrebuje za svoj del ... dal nam je tudi možnost, da skozi vero dojamemo celoto ... poskusimo, mogoče je pa prav to naša naloga ...

sobota, 20. december 2008

McHrana

Recimo, da nas tujec, ki bi se slučajno znašel na tem planetu vpraša, kaj je spodbudilo človeka, da je naredil tako velik razvojni korak in v "borih" dveh milijonih let obvladal svet.
Kaj bi mu odgovorili?
Ja hrana ... jasno, kaj pa drugega. Stalno iskanje možnosti za prehranjenje ob čim manjšem naporu in tveganju. Eksistencialna ekonomija ... kako prehraniti otroke in sebe s kar najmanj dela?
In iz tega izhaja vse ostalo ... socialni, družbeni in gospodarski odnosi ... Ljudje so morali biti povezani, če so hoteli biti uspešni v boju z naravo in drugimi, ki so ravno tako hoteli preživeti s čim manj truda, morali so urediti medgeneracijske odnose in družbeno delitev dobrin, razmejiti lovišča, polja in ostale vire, zgraditi družbeno nadgradnjo za zagotavljanje stabilnosti razmerij in varnosti menjave ter pravičnosti delitve dobrin, budno spremljati dogajanja v okolju, izdelati številna orodja in pridobiti spretnosti s katerimi je bilo pomembne vplivne dejavnike možno napovedati in obvladati.
Skratka, da svet funkcionira, tako kot pač funkcionira, ga je bilo treba zgraditi in usposobiti ...
In vse to zato da jemo ...
Hrana je torej osnovni element v zgodbi o razvoju civilizacije. Kultura prehranjevanja, pridelave, predelave, shranjevanja, prodaje in delitve hrane ter ne nazadnje tudi hvaležnosti zanjo, je temelj družbeno-ekonomskih ureditev v vseh obdobjih.
Če verjamemo navedenemu, potem so nam bolj razumljive tudi vse ritualije in poimenovanja, ki jih je človek izumil v povezavi s prehranjevanjem ... slavnostna kosila in večerje, delovni zajtrki, kanapejčki, zakuske, prigrizki, malice, napitnice, slow food ... ven na pico, pa na kremšnito, pa na hambija, happy meal ... kebab, burek, roštilj... kitajska, mehiška, italijanska kuhinja ... steak house, čevapđinica ... vegi krožnik, fish picnic, nedeljsko kosilo, ruski bife, koline ... salamijada, poticarijada, golažijada, bogračijada ... ljubi kruhek, kekec pašteta, špeh pa čebula ... čips, smoki, palčke ... že meni se ne konča, pa sem s kmetov, kaj šele komu, ki je iz sveta ...
In kam mi danes vso to etno-socio-zgodovinsko pestrost parkiramo ...?
Občutek imam, da nekam za vogal ... nekam na mejna, javno-zasebna področja ... tja, kjer se predolgo ni zadrževati, kjer skušamo nekako hitro opraviti in oditi vsaksebi ...
Zdi se mi, da se v hrani vse manj uživa ... da se vse bolj je, zato ker je pač treba ... da hočemo s hrano nekako hitro opraviti ... prehitro. Povprečno prehranjevanje je nekako nečastno, nespoštljivo ... nevredno ... in to danes, ko sta ponudba in možnosti verjetno večje kot kdajkoli prej.
Stari so znali drugače jesti ... znali so se gostiti ... uživati v hrani in druženju ... Kdo se danes še gosti? Kdo še med kosilom govori o hrani? Kdo razlikuje pet vrst krompirja, deset vrst rib in dvajset vrst vina?
Ljudje so se znali vsesti za mizo samo zaradi hrane in družbe ... poskušali, uživali, opazovali, spoznavali okuse in drug drugega ...
Nekdo mi je nekoč rekel "Počasi jejmo, da bomo dlje živeli ..."
Škoda je prehitro in površno jesti ... pa tudi piti, ne da bi vedeli kaj je v kozarcu ...
Vsak grižljaj hrane ima svojo zgodbo, ki jo sestavljata narava in človek ... vsak požirek pijače je lahko srečanje zgodovine in sedanjosti ... zgodovina prispeva znanje in trud, sedanjost pa užitek in tek ... vsak obrok je lahko zadnji, naj bo tudi temu primerno slovesno zaužit ...
Lahko jemo skromno in malo ... pa vendar se zavedajmo, da je tudi to tisto, kar nas je povezalo nekoč in nas še vedno ... tisti ostanek naše prave narave, ki se ne more tako hitro spremeniti ...
Zakaj bi se ga sramovali? Nič nismo drugačni od tistih, ki so nas učili jesti ...

četrtek, 18. december 2008

Mobbing

Kaj naj bi to bilo ...? Tudi jaz nisem imel pojma ... Stavil bi, da je to nekaj v zvezi z mobilnimi telefoni ... Pa ni. Gre za nekaj popolnoma drugega.
O čem torej govorimo?
"O mobbingu govorimo, ko najmanj enkrat vsak teden in najmanj 6 mesecev izvajajo nad žrtvijo naslednje pojavne oblike: ne pustijo je do besede, jo stalno prekinjajo v govoru, jo ignorirajo ali izključijo iz družbenega okolja v službi, izvajajo pogostejše kontrole dela kot običajno, jo nenehno kritizirajo ali opominjajo pred vsemi, so do nje agresivni, žaljivi, ji nalagajo več dela, ji dodelijo manj vredno delo, ima nižjo osnovno plačo od sodelavcev, jo opravljajo »za hrbtom«, se šalijo ali norčujejo na njen račun, grdo govorijo o njenih družinskih razmerah, jo verbalno ali fizično ali celo seksualno napadajo, jo sramotijo … z namenom, da se nad žrtvijo izživljajo ali da jo izrinejo iz delovnega procesa. Žrtev vse to doživlja kot stres, strah, »izgorevanje« na delovnem mestu, negotovost, izoliranost iz delovnega okolja, počuti se nemočna, ogrožena, kar se nadaljuje z boleznijo in bolniškim dopustom ali z razmišljanjem o odpovedi del. razmerja, čeprav nima druge zaposlitve."
To definicijo sem pobral iz spletne ankete, ki jo okrog pošilja ena študentka Visoke poslovne šole ... Odgovoril sem ji. Pa ji verjetno nebi, če bi se počutil kot žrtev "mobbinga". Mogoče sem kdaj celo bil ... pa sem prebolel ali pozabil ... saj je isto.
Skratka gre za resno zadevo ... šikaniranje, poniževanje, izključevanje ... in to na delovnem mestu. Tam, kjer preživimo ali naj bi preživeli najustvarjalnejše ure dneva. Kjer naj bi mogoče naredili največ od tega, kar v svojem življenju sploh lahko naredimo. Tam kjer niti nismo tako zelo prostovoljno ampak kar nekako moramo biti, ker bi pač še vse to rad imeli, kupili, uresničili, omogočili ... sebi in drugim ... Kjer morda odgovarjamo za zelo pomembne stvari ... kjer se verjetno veliko, včasih preveč pričakuje od nas? Kjer ne nazadnje lahko počnemo tisto za kar smo se leta mučili po šolah ... ali pa se še vedno ...
Tam bi se morali vsekakor počutiti dovolj dobro, morali bi biti del pozitivno naravnanega okolja, morali bi se medsebojno spodbujati k ustvarjalnosti, delavnosti, povezovati v formalne in ne-formalne skupine za doseganje čim-boljših rezultatov ... morali bi biti preprosto človeško dovolj čuteči, da bi videli in spoznali stisko sodelavca, kolega ... dovolj potrpežljivi, da bi zmogli sodelovati z ljudmi, s katerimi dnevno preživimo več časa kot s svojimi otroci.
Potem pa preberem o "mobbing-u" ... kot bi bral opis odnosov med varovanci kakšnega prevzgojnega zavoda. Verjetno imam srečo, da sem vedno delal v sredinah, kjer se je predvsem delalo in manj razmišljalo o tem zakaj drugi manj delajo, ali pa se mi je tako vsaj zdelo ...
Opis "mobbinga", me je nagovoril, presenetil ... rekel bi celo ... ujezil ... Pa niti ne vem prav zakaj? Mogoče naivno pričakujem, da se takšne stvari ne dogajajo, mogoče se poigravam z mislijo, da si večino tega ljudje umišljajo ... ker morda ne razumejo funkcioniranja skupine, motivacijskih metod, so preprosto ljubosumni na svoje šefe, neprilagojeni ali naveličani dnevne tlake ...
Tisti, ki je žrtev ali bolje rečeno se čuti žrtev "mobbinga", v službi gotovo ni zadovoljen ...
Ampak, resnici na ljubo ... vprašajmo se, kaj je tu sploh realno pričakovati? Bolj za šalo bi rekel, da se v službi ne smeš počutiti preveč dobro, ker potem pozabiš, za kaj sploh si v službi ...
Ali je realno pričakovati, da v odnosih, ki so včasih tudi zaradi narave in zahtevnosti dela zelo napeti, ne pride do razpok? Ali je realno misliti, da se med ljudmi, ki so dostikrat preobremenjeni ne pojavijo konflikti, ki so lahko razumljeni tudi kot šikaniranje sodelavcev?
Če nekoga res nikoli ne poslušajo ali njegova mnenja celo stalno omalovažujejo, to seveda ni motivacijska metoda ... vsaka šefova slaba volja ali povišan ton pa tudi verjetno še ni "mobbing" ...
In kdo pravzaprav počne "mobbing"? Ali so žrtve res vedno samo žrtve, ali pa je kakšna "žrtev" dejansko tudi tisti, ki po drugi strani agresivno opravlja svoje sodelavce ali morda ne skriva zaničljivega odnosa do nekaterih ...?
Ampak ... kje se ta "mobbing" neha? Ali ga pustimo le na pragu delovnega okolja ali ga morda nosimo tudi domov, v družbo ...?
Ali morda ni zaznati simptomov "mobbinga" v naši družbi, soseskah, šolah, družinah,...? Ali pa se ta zunanji "mobbing" vtihotaplja v delovna okolja ...?
Kdo bi vse vedel in razumel ... ?
Pa saj niti ni treba veliko vedeti in razumeti ... dovolj je razlikovati med tistim kar je prav in kar ni ... če že ne poslušamo človeških besed, verjemimo vsaj Božjim:
"Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim!" (Mt 7,12a)
... in ne bodimo ravnodušni do tega kaj se dogaja med nami in z nami ...

sreda, 17. december 2008

Đuro & co.

Komadu se reče "Čas za spermembo" ... prav je napisano ... v izvedbi Đurića, Šturbeja in Tetičkovičeve ... Teater 55 ...
Prišli so nasmejat tudi Sevničane in uspelo jim je ...
Malo so se pohecali na temo zaljubljenosti, pa istospolnih ... zgodba niti ni bistvena ... pri komediji so itak najbolj pomembne pojave ... in ti trije so res pravi.
Đuro je faca ... ne rabi nobene situacije ... on samo pride na oder in nekaj pove, pa je že štos ... tista njegova sarajevščina je že blagovna znamka ... še iz "Nadrealistov"...
Zabavali so se tudi igralci, ki so morali zaradi napada smeha vmes še malo improvizirati ... ampak tega jim nismo zamerili ...
Dobri so ... lepo so nas razvedrili ...

torek, 16. december 2008

Zgodbice, ki si jih ...

Trop srn se je tiho pomikal ob strugi potočka, ki je nekako po sili vijugal med drevesi v vlažnem pozno-jesenskem gozdu. Ovohavale so nagnito listje in iskale redko zeleno rastje, ki so ga prve zmrzali še zgrešile. Gozd je bil star in gola bukova drevesa, obraščena z mahom so v bledi svetlobi brez senc izgledala še starejša, postarana ... skoraj mrtva.
Srne so šle počasi proti krmišču, ki so ga lovci občasno zalagali s krmo. Čeprav so se bale človekovega vonja, ki je poleg hrane prinašal tudi nevarnost jih je lakota nagonsko gnala v tisto smer. Vodja tropa je bil lep pet-letni srnjak, ki je zaenkrat še obvladoval mladega srnjaka in dve srni. Starejša je bila počasnejša in se ji je že poznal trebuh v katerem je rastel spomladanski mladiček, mlajša pa je bila še otročja in je nemirno stopicljala okrog starejše.
Mala se je sama pri sebi grozno dolgočasila. Nič se ji ni dogajalo. Vedno eno in isto iskanje paše, postopanje po gozdu in travnikih, nenehno na preži če se je kje zganil kakšen listek ali je počila suha vejica ... Mati in oče sta jo že celo življenje opozarjala, naj bo previdna, naj nenehno prisluškuje gozdnim zvokom in ovohava vlažni zrak ... Vsa ta svarila so se ji zdaj zdela pretirana in nekako odveč. Saj v tem gozdu sploh ni nobene nevarnosti ... saj se nikoli nič ne zgodi.
Prispele so do krmišča. V jaslih je bilo nekaj sena in začele so ga cukati skozi letve. Motil jih je vonj, vendar vseeno ...
Naenkrat se je zgodilo nekaj čudno groznega ... kot še nikoli. Vsi gozdni zvoki so za trenutek izginili ... slišal se je le zamolkel tlesk, kot bi se dva srnjaka brcnila ... potem pa pok ... oster, močan in strašen, kot da bi se vse podrlo ...
Stari srnjak je zamolklo grknil in iz vratu mu je brizgnila vroča, svetlordeča kri ... curek je oplazil mlajšo srno in jasli ... Srnjak se je vzpel na zadnje noge in še enkrat grknil, tokrat še bolj zamolklo ter omahnil naprej ... Zvalil se je na tla in telo se je krčevito iztezalo, kot bi hotelo pobegniti smrti ... glava je klatila naprej in nazaj ... curek krvi se je umirjal in nekaj trenutkov utripal skupaj s srcem ... Krči so sčasoma postajali manj siloviti, odmori med sunki vse daljši ...
Ob poku so srne brezglavo zdirjale od krmišča po potoku navzdol ... preskakovale so grme in podrta drevesa ... stekle čez jaso in cesto ter se zagnale v gozdno pobočje na drugi strani doline ... Tam so se, v zavetju dreves, upehane ustavile ... iz nozdrvi so jim v hladnem jutru pihali curki pare ...
Niso vedele kaj se je zgodilo. Vedele so samo, da je nekaj hudo narobe ... da nekoga ni več med njimi ... Mlajši srni je bilo obupno pri srcu ... še pred nekaj trenutki se je dolgočasila in jezila na starše, ki so jo stalno opozarjali na previdnost ... zdaj je pa vohala očetovo kri na svojem kožuhu ... Kako se je to lahko zgodilo prav njemu, ki je bil tako izkušen, ki je slišal vsak gozdni šum in poznal vsako, še tako staro sled ... ? Saj jo je vendar on vsega naučil ... ji kazal najboljšo pašo in najvarnejše poti do napajališč ...
Zdaj pa tako ... kar ni ga več.
Vedela je, kaj ji je hotel povedati ... razumela je ... bal se je, da bi se ji zgodilo to kar se je njemu.
Hvaležna mu je bila ...

ponedeljek, 15. december 2008

Nekaj malega o ljubezni ...

Ja, ja ... to pa je tema, ki je vredna junaka ...
Tamau je prinesel risbico ... pa smo jo načeli ...
Kaj se ti zdi, kaj je to ljubezen?
Ja ... ati pa mami ... pa brat ... in ... to je to. Potem je zmanjkalo časa za pametne stvari. Potem smo gledali nalogo in se pogajali.
Zgodbica je bila sicer o dveh gorilah ... pa o Valentinovem ... pa ena je bila debela, druga pa suha ... ampak on je raje risal ljudi namesto goril. Več nisem mogel izvleči iz njega ... pa me je zanimalo. Tako da niti konca ne vem. Verjetno je srečen. Upam. Ženska ima dobro frizuro ... so ga eni pohvalili ...
Ljubezenske teme me na splošno pritegnejo ... evo, priznam. Njega ne. Njega zanimajo petarde. Zato je tudi romantični prizorček okrasil s petardami. Nima nobene zveze ... je pa razburljivo in v duhu decembra. Pa še prepovedane so. Nekako kar pašejo k ljubezenskim temam. Vse poka in včasih moti druge ...
Ljubezen ima neskončno obrazov in vsi so prijazni.

nedelja, 14. december 2008

Luč ...

"Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči." (Jn 1,8)
Zakaj je luč boljša od teme? Zakaj je sploh različna od teme?
Vprašanji sta mogoče čudno zamotani, vendar je odgovor v bistvu enostaven - zaradi nas, kajpak. Mi smo tisti, ki razlikujemo luč in temo. Mi smo tisti, ki vemo ali pa mogoče le slutimo, da je luč nekaj več, nekaj podarjenega ... nekaj kar premaguje temo. Tema je osnova, pra-začetek vsega, pra-element ... Tema je tisto kar je pred lučjo, kar lahko da priložnost luči, ali pa ne. Luč je mlajša od teme ... nastala je dosti kasneje. Pred lučjo je moralo nastati tisto kar luč daje, kar sveti ... če ni svetilke ni svetlobe ... luč vedno od nekod prihaja. Tema ne prihaja od nikoder, tema preprosto kar je ...
Če luč ugasne, izgine, se izgubi ... zmaga tema. Se razlije po vsem. Tema je ravnovesno stanje stvarstva, k njej se vse vrača - svetloba je dodana, ustvarjena.
Še enkrat se ozrimo k luči svetega Janeza: "V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela" (Jn 1,1-5)
Torej Beseda ... ta je bila pred lučjo. Seveda ne katerakoli beseda, kot na primer ena izmed teh v tem blogu. Beseda vseh besed je ... Božji namen, načrt ... logos ... tisto kar požene vse kar je ... stvariteljska moč živega Boga.
Beseda je torej dala luč. In v luči je bilo življenje. Prej ne. Tema ne da življenja ... za življenje je potrebna iskra, načrt, Beseda ... Tema ni Beseda, Beseda je lahko v temi ... tema ostane večno tema, če v njej ni Besede ...
In o tem je pričeval Janez Krstnik ... o življenju, ki je luč. O Odrešeniku, ki prihaja ... na čigar prihod se moramo pripraviti, zravnati poti ...
Dejansko vse kar je, kar živi in obstaja, pričuje o luči, o Božji stvariteljski moči, o Načrtu katerega del smo vsi ... se zavedali tega ali ne. Vsi pričujemo o luči ... o temi ni potrebno pričevati ... tema je dovolj močna, da ne rabi pričevanja.
Ustvarjeni smo iz luči ... zakaj bi nas Stvarnik torej zdaj pustil v temi ...
Luč prihaja med nas ... zravnajmo ji krive poti.

sobota, 13. december 2008

Zgodbice, ki si ...


Iz jezera so se v zimskem soncu dvigale meglice in precejale svežo dopoldansko svetlobo na skodrano gladino. Smreke na strmih gozdnatih bregovih, ki so obrobljali vodno površino, so posojale gladini žalostno zeleno barvo. Ta je skupaj z odsevom blede zimske modrine neba polnila spokojni zrcalni odsev. Vejice ogolelega grmičja ob ozki prodnati obali je okrasilo zgodnje ivje, ki je svojo razigranost za vedno prepuščalo decemberskim žarkom in se spreminjalo v rosne kapljice.
Nekaj rib se je lenobno premikalo po plitvinah. Voda je bila tu zaenkrat še najtoplejša in je privabljala bitjeca, ki so iskala zatočišče, našla pa jato lačnih postrvi. Te niso prepoznale njihove nežne plemenitosti ampak so jih neusmiljeno zamenjale za svojo hrano. Ribe so bile divje, požrešne in vedno pripravljene na spopad.
Le ena je bila nekoliko drugačna ... drobna, šibkejša, mirnejša od ostalih ... vedno se je držala v ozadju. Druge so jo dolgo dražile in se ji posmehovale, ona pa je le skromno odgovarjala na nihove zbadljivke, ali pa še to ne. Sčasoma so se navadile njene drugačnosti in jo nehale zbadati. Pustile so jo pri miru, niti je niso vabile v svojo družbo ... ni jih več zanimala. Z njo si niso znale pomagati, pri njihovih igrah je vedno izgubljala, na lovu je bila vedno zadnja in zadovoljiti se je morala z ostanki njihovih pojedin. Teh je bilo pa običajno malo.
Drobna ribica si je nekoč celo prizadevala za prijateljstvo z drugimi, vendar neuspešno. Druge je niso sprejele zato je postala še bolj osamljena in žalostna.
In tako je ostalo do tega dne ...
Danes se je ribica odločila ... končno. Odšla bo. Zapustila bo druge ribe s katerimi nima nič skupnega. Živi z njimi vendar je ne marajo niti ne potrebujejo ... Nobenega smisla nima vztrajati. Nič drugače ne bo tudi če ostane. Šla bo po svoje.
In je res šla. Plavuti so se ji tresle in malo ji je bilo hudo, vendar je odplavala. Ostale so se ji čudile in gledale za njo, nobena pa je ni skušala pregovarjati naj ostane ...
Tega niti ni hotela ... vedela je, da se ne bo več vrnila. Plavala je sama in ugotovila, da je jezero večje kot si je mislila ... ugotovila je tudi, da je prebivalcev jezera prav tako več, kot je pričakovala.
In kar je najpomembnejše. Ugotovila je, de je med njimi veliko prijaznih ... s katerimi se bo dalo spoprijateljiti ...

petek, 12. december 2008

Naši mlinčki ...

... so spet narastli. Nekajdnevne padavine novembra ali decembra že tradicionalno opogumijo naše potoke in reke da se začnejo razlivati po travnikih in obrežjih, Sava in Mirna pa preizkusita tudi vodotesnost proti-poplavnih nasipov ...
Pa si oglejmo ...
... najprej razlito Mirno v Gabrju ... mimogrede, a kdo vidi race? .... potem v Jelovcu ... ... kr tko en potok iz hoste pod Jelovcem ... ... pa spet Mirna pri stari žagi v Boštanju ... ... zdaj pa še k Savi na HE Boštanj ... ... in naprej pod Boštanjem ...... ter končno še mimo Sevnice ...
Tako, pa smo doma ... na suhem.

sreda, 10. december 2008

Ping vs. pong

Sinočnji sekcijski turnir za december me je ponovno utrdil v spoznanju, da ni dovolj imeti zgolj gibljive ude in sposobnost koordinacije aktivnosti posameznih telesnih delov, ampak je treba nekaj tudi znati. Torej pridobiti, natrenirati, zdrilati ... vzorce, gibe, poteze, reakcije, telesne in duševne položaje, finte ... za uspešno natančno določeno ciljno aktivnost. V tem primeru je to je soočenje vsaj dveh individuumov za zeleno mizo, predeljeno z docela nepraktično bombažno mrežico ... Praktični namen vsakega akterja je s pomočjo loparčka spraviti celuloidno žogico v takšno gibanje in nasprotnikovo polovico mize, da je on z enakim loparčkom ne bo uspel vrniti na tvojo polovico ... Enostavno, duhovito in po svoje izzivalno početje ... ki se skoraj vedno konča tako, da nekdo naredi napako.
Skratka, gre za paradoksalno situacijo, pri kateri nekateri posamezniki namensko provocirajo druge, da bi jih spravili v neprijeten položaj, ki ga le-ti ne zmorejo razrešiti drugače kot z napačno potezo. Pravi posmeh skupinskemu duhu ali sodelovanju ...
Kakorkoli, sinočnjišnji obračun v častitljivih prostorih boštanjskega Partizana je dokazal, da imam še velike rezerve. Hrabri me spoznanje da se še lahko razvijam ... še marsikaj se lahko naučim ... moja kariera še ni v zenitu ...
Zmagovalci niso pomembni ... koga sploh zanimajo? ... mene navdihuje boj za predzadnje mesto ... obstoj, fajt začelja ...
In tudi tokrat žal ni uspelo ... Marjan, moj novemberski rival me je spet nesel ... dva ena v setih ...
Sploh ni bil boljši ... samo večjo srečo je imel ...
Revanš bo januarja ...

ponedeljek, 8. december 2008

Včasih je težko ...

... razumeti, zakaj so reči tako čudno zakomplicirane.
Zakaj vsi vedno ne razmišljajo na način, kako bi se težave dalo poenostaviti in rešiti, ne pa še bolj zaplesti? Zakaj vsi ne skušajo poiskati v okvirih tega kar je, možnost za znosno življenje, delo, zadovoljstvo ... ne pa težiti drugim, da ni dobro ... pa ne migniti s prstom, da bi bilo kaj boljše ...
Generalno gledano obstojata na svetu dva principa ... ne morda jin in jang, temveč reševanje in oteževanje ... in to okoliščin, ki so v bistvu enake. Razlika je le v tem, da nekateri skušajo stanje popraviti, omiliti ali če že ne gre drugače, se nekako sprijazniti s tem kar je, drugi pa težiti in valiti krivdo na druge.
Reševalci so gensko podvrženi urejanju zadev, reševanju, saniranju, tolaženju, pomirjanju ... tudi oteževalcev, skratka pozitivnemu napredku ...
Oteževalci pa čakajo ... dokler ni, stokajo "Zakaj še ni...?" ... ko pa končno je, je gotovo nekaj narobe in je zato seveda vse narobe ... In ko je enkrat vse narobe se spet da težiti ... "Saj smo že prej povedali, da bo vse narobe."
Pa včasih ni nič narobe ... morda je treba le nekako kapirati, da čistih situacij v življenju ni, da tudi samo od sebe nič ni in zlasti ne bo nič, če bodo vsi samo jamrali, kako je hudo narobe, ker ni in verjetno nikoli ne bo ...
Ne vem ... včasih imam občutek, da se nekdo preprosto želi valjati v nezadovoljstvu, kritizerstvu, jamrarijah ... da ne sme pokazati zadovoljstva nad čimerkoli ... da ne bi bil zdrav, če ne bi bil nekaj bolan. Včasih je tako kot ... da je greh nekoga iskreno pohvaliti, da je nekaj dobro naredil, da se je potrudil ... ne sme se reči priden si, trudiš se ...
Vedno je dovoljena hinavščina ... "da gospod ..., prav imate gospod ..., tako je kot je rekel gospod ...", z iskrenostjo je treba biti pa zelo previden, varčen ... o nezaželenih učinkih se posvetujte ...
Kaj pa vem ... če sploh še kaj vem?
Mogoče sem samo preveč nezadovoljen z nezadovoljneži ... zdi se mi sumljivo ... bom raje kar nehal ...

nedelja, 7. december 2008

Vpijoči

"Janez je bil oblečen v kameljo dlako in imel usnjen pas okoli ledij. Jedel je kobilice in divji med." (Mr 1,6)


Te "kobilice" so me vedno znova spravljale v skušnjavo, da bi svetega Janeza Krstnika označil za neuravnovešenega ... dokler nisem zvedel, da jih nekateri še vedno jedo in na spletu prebral celo nekaj okusnih nasvetov ... kot na primer "kobilice v beli čokoladi" ali pa"proteinske bombice ...".
Mogoče je pa duhovnikov sin, priljubljen in pameten človek, ki se je odločil pustiti vse skupaj, udobje, družbeni ugled, kariero ... in postal radikalec, l'enfant terrible svojega časa, slaba vest takratne posvetne oblasti in duhovščine ... dejansko izbral najboljši možni jedilnik - proteine in ogljikove hidrate, brez nepotrebnega balasta in maščob ...
Puščavnikove prehrambene navade so seveda zanimiv detajl, ne pa ključni ... Ključno je, da je poleg jedilnika, popolnoma prečistil tudi svoje srce, mišljenje, svoj svetovni nazor, odnos do družbe. Za njega ni več popuščanja, Janez je prestopil prag vljudnosti, predrl ovoj spoštljivosti; "Množicam, ki so prihajale k njemu, da bi jih krstil, je torej govoril: »Gadja zalega! Kdo vam je pokazal, kako naj ubežite prihodnji jezi?" (Lk 3,7)
Janez se ne boji se nikogar več - čaka samo še Mesija, vsi ostali so za njega mrtvi, propadli v grehu. On je odprt samo še za Osvoboditelja, drugi predstavljajo posameznike, sopotnike, za katere ima eno samo sporočilo: "Obrodite vendar sad, vreden spreobrnjenja." (Mt 3,8)
Dandanašnji je puščava lahko tudi naš notranji svet v katerega se vsaj občasno umikamo in se v njem hranimo s kobilicami ali pa se panično bojimo odmakniti od mize polne dobrot in na puščavo gledamo, kot nekaj neprijaznega, tujega ... smrtno nevarnega ...
Puščava ni le izgubljen kraj propadanja, puščava je lahko kraj počitka, miru, soočenja z vsebino in ne le z obliko. Puščava je lahko kraj spoznanja, zatočišče duha, resnice ... umika od hinavščine, zlaganosti in nezaupanja.
Puščava je dejansko kraj, kjer se znajdeš sam, kjer lahko spoznaš sebe in se zaveš, da si odvisen le od svojih nog, korakov, odločitev ... če se boš izgubil, se boš zato, ker nisi dovolj dobro opazoval ... razmišljal ... pazil nase ... Si se prehitro ali prepočasi odločil.
Puščava ni kraj preživetja ... puščava je kraj doživetja ...
"Ko človek misli, da je prišel do konca, je šele na začetku,
in ko se bo ustavil, bo še vedno v zagati." (Sir 18,7)

sobota, 6. december 2008

Miklavž

Spet je prišel ... ni pozabil otrok, pa staršev, babic, dedijev ... tudi ostarelih, osamljenih ... Prinesel je nekaj daril, zmolil z vsemi, zapel skupaj z angelčki ... in oskrbovancem doma povedal takole ...
Hja dragi moji, Miklavž pride enkrat na leto naokoli, da izpolni kakšne želje in potem spet celo leto opazuje ljudi kaj počno … in veste česa danes ljudem najbolj manjka … Kaj pravite?
Časa jim manjka, vseskozi nekaj hitijo sem in tja, se motijo z nekakšnimi opravki, nenehno jih nekaj skrbi, pa jim pravzaprav nič ne manjka …
Edino časa za bližnjega jim največkrat zmanjka, pa za prijazno besedo, za odkrit pogovor … Vi ste tu kot nekakšna velika družina, ampak veste, tudi v družini moramo vsak dan vprašati drug drugega »Kako si pa ti kaj preživel ali preživela dan ali pa noč?« in potem seveda tudi poslušati odgovor …
S prijazno besedo, potrpljenjem, dobro voljo in upanjem v Božjo pomoč se vse zmore…
... Hja, dragi moji … otroci so se letos zopet razpisali … jej, jej koliko želja sem prebral v pošti … in to kakšnih … saj vsega niti ne znam več prebrati … računalniki, pa igrice za računalnike, pa mobiteli, pa dodatki za igrice, pa dodatki za dodatke, pa mp3, pa mp4 … pa kaj vem kaj še vse … če ne bi bilo angelčkov, ki se za te stvari zanimajo in se nanje bolj razumejo kot jaz, sploh ne bi več zmogel.
Kaj pa vi? A vi kaj napišete Miklavžu? Bolj malo kaj?
Pa veste, da ne bi nič škodilo, če bi tudi vi svoje želje kdaj napisali. Mogoče bi se pa kaj le izpolnilo … danes mora biti tako ali tako vse napisano … črno na belem … pravijo da samo dana beseda ne velja več.
Veste, jaz pa pravim, da če dana beseda ne velja, potem tudi stokrat napisana ne bo veliko vredna.
Ja, z željami je pa tako … vse stvari, vsi predmeti, ki jih je vse polno v življenju in s katerimi se ljudje večino časa tudi ukvarjajo, so najbrž pomembni … ampak nekatere druge reči so pa še pomembnejše.
In to je, da se razumemo med seboj, da se imamo radi, da vas imajo otroci radi in vi njih, pa da se razumemo po družinah, pa s prijatelji in sostanovalci v domu … se tudi vam zdi to pomembno?
Ja seveda, to je zelo, zelo pomembno.
Veste otroci so mi včeraj z rokami pokazali kako pomembno se jim zdi, da se lepo razumemo. In dvorana v gasilskem domu je bila premajhna, ko so vsi razširili roke.
No potem so mi pa še pokazali kako so pomembna darila, ki jim jih je Miklavž prinesel?
Za to je bilo pa dovolj prostora v dvorani. No vidite, tudi otroci ločijo med bolj ali manj pomembnimi rečmi v življenju.
In tako mora biti tudi v naših srcih. Z ljubeznijo in razumevanjem jih moremo popolnoma napolniti, z darili in nekakšnimi predmeti pa ne.
Predmeti nikoli ne bodo napolnili in ogreli naših src tako kot ljudje, ki jih imamo radi. Če bomo srca hoteli polniti s predmeti, bo še vedno ostalo veliko praznega prostora, veliko bo še manjkalo in nikoli ne bo polno. In tudi pravega zadovoljstva ne bomo čutili.
Zbranim otrokom sem povedal, da jih imajo njihovi starši, pa dedki pa babice zelo, zelo radi, nihče na svetu jih nima tako rad kot oni. Naročil sem jim, da morajo biti tudi oni prijazni z njimi in jim pokazati, da jih imajo radi. Pa da naj tudi svoje babice in dedke obiskujejo.
No tako, to sem vam moral povedati …
No zdaj nam pa pravzaprav ostane samo še nekaj. A veste kaj?
Res je, tudi darila. Ampak prej mi boste še nekaj obljubili. In to je, da boste tudi drugo leto še posebej prijazni drug z drugim.
No da slišim. Ali boste prijazni?
Ali boste ...?

četrtek, 4. december 2008

Zgodbice, ki ...

Skozi goste strehe deževnega gozda je prodiralo le malo zelenkaste svetlobe. Prostor pod krošnjami so napolnjevale ovijalke in skupaj z vitkimi stebli dreves dajale morebitnemu opazovalcu vtis mogočnosti in višine. Gosta podrast se je neuspešno silila proti svetlobi ter podlagala podobi gozda živo in skrivnostno osnovo.
Zrak je bil gosto poln vonja rastlin in vlage ter zveneč od oglašanja šetvilnih prebivalcev pragozda, predvsem ptic, ki so se zganjale z veje na vejo, iskale žuželk in se umikale drugim, morda bolj vsiljivim ali grozečim iskalcem.
Dva majhna ptička sta sedela na veji visoko v krošnjah vitkih dreves, tako visoko, da žuželke niso prišle blizu, prav tako pa le redko tudi druge ptice. Najboljša hrana se je pač našla le v nižjih nadstropjih gozdne katedrale, v bližini podrasti in prsti. Tam pa so se našli tudi plenilci, sovražniki majhnih ptičkov, ki so prežali na preveč pogumne ali neprevidne. Ptička sta to vedela in sta se bala spustiti v globino. Bila sta še mlada, zvalila sta se letos in to je bila njuna prva samostojna odprava, namenjena kajpak iskanju hrane. Dosedaj sta to skrb imela oče in mati, zdaj je pa že drugi dan, ko ju ni bilo več v gnezdu. Kar odšla sta in pustila otroka sama.
Obema je že hudo krulilo v želodčkih. Na nič drugega nista mogla več pomisliti, kot samo na to, kje bi dobila kaj za v kljunčke. Sem gor ni prišlo nič. Roji mušic so bili globoko spodaj, prav tako črvički in ostale žuželke, ki sta jih dosedaj zanju lovila starša. Treba se bo odločiti. Nič se jima ni ljubilo ščebetati drug z drugim, tako kot ponavadi. Zadeva je postala resna.
Pa reče prvi: »Ali greš ti naprej?« Drugi odvrne: »Pojdi raje ti.« In tako naprej: »Ti pojdi.« »Ne ti pojdi.«
Potem pa le: »Skupaj greva, na tri, štiri, … no … tri, štiri.«
In sta se pognala, prvi trenutek kar padla v globino, potem pa zaprhutala … se oprijela zraka … zakrožila in se začela zabavati. Za trenutek sta celo pozabila na lakoto. Prekopicevala sta se, glasno čvrlikala, se lovila med debli in ovijalkami, divje vijugala med žarki, ki so prebadali prostor.
Iz majhnih srčkov je izginila vsa tesnoba, preplavilo ju je čisto veselje nad lastnim pogumom, novim svobodnim svetom v katerega sta vstopila, nad prostostjo s katero sta zadihala. Ponosna in srečna sta bila zaradi svoje odločitve, postala sta pogumna in spretna.
In seveda … razigrano sta se zapodila med mušice, lovila žuželke po listih in iskala črvičke med podrastjo … dokler niso bili njuni želodčki polni.
Sama sta zmogla … in uspelo jima je …

sreda, 3. december 2008

Sava

Prisluhnili smo gospodu Dušanu Klenovšku iz novomeškega Zavoda za varstvo narave ... strokovnjak za živalske vrste ... okoljevarstvenik.
Govora je blo o elektrarnah, jasno ... o čem pa drugem. Vpliv gradenj in obratovanja verige spodnjesavskih elektrarn na naravo. Zvedeli smo, da se slabo piše pticam, ribam in rastlinam ... gospa je sicer vprašala tudi za ljudi, vendar za to področje baje še ni strokovnih odgovorov. Ljudje smo očitno bolj fleksibilni kot živali. Živali se nehajo pariti ali nesti jajca in preprosto uidejo od tam kjer jih kaj moti ... mi pa to, vsaj na načelni ravni, še vedno počnemo in večinoma trmasto vztrajamo v okolju, čeprav nam ga demolirajo ... Tudi po tem se očitno ločimo od ostale favne.
Sicer pa vse skupaj z nekoliko grenkim priokusom ... če bi vprašali samo gospoda Dušana, potem elektrarn na spodnji Savi verjetno nebi bilo. Pa bodo.
Zavedati se je treba dveh dejstev - prvo je, da se pri tako veliki prostorski ureditvi poleg ekonomskih, vedno pojavi tudi vprašanje družbeno-okoljskih vlaganj in dobičkov ... pri elektrarnah ni samo elektrika, je tudi prispevek k napredku infrastrukture v okolju in predvsem poplavna varnost Posavskih krajev, kar je verjetno projekt tudi naredilo družbeno dovolj sprejemljiv. Drugo dejstvo pa je, da tudi okolje-varstvena stroka ali bolje rečeno skupek disciplin, ki se združuje pod tem imenom, še ne ve vsega. Z drugimi besedami, posledice današnjih ravnanj se lahko napovedujejo z določeno verjetnostjo tudi na okoljskem področju, vendar ni mogoče zagotovo trditi, da so nam znane že vse okoliščine, ki bodo nastopile v obdobju desetih, dvajsetih ali celo tridesetih let.
Težko je reči, da bi bili bolj zdravi in zadovoljni, če bi še naprej živeli ob zanemarjenih savskih brežinah, zaraščenih s šavjem, obloženih s smetmi in smrdljivim muljem. Sava je največji slovenski kanalizacijski kanal in pri sredstvih, ki jih država namenja urejanju vodotokov se v Posavju v naslednjih 20-letih nebi premaknilo nič razen par kamenčkov s katerimi bi se reka za silo tiščala v strugo.
Je pa zanimivo, da se je struga Save, še posebej na krškem polju, zgodovinsko zelo prestavljala. Veliko mesto Neviodunum je bilo v antičnih časih savsko pristanišče, Drnovo, ki zdaj stoji na njegovih razvalinah je pa kilometer stran od Save. Pred 200 leti je bila savska struga s stranskimi rokavi, na tem območju široka kar tri kilometre.
Vprašanje predvidevanja vseh posledic določenih posegov v prostor, pa naj gre za elektrarne, avtoceste, letališča, pristanišča, železnice, ... je vedno aktualno in odprto. Vendar se je za neko opcijo nekoč preprosto potrebno odločiti in sprejeti tveganje tudi za nepredvidljivi del polja posledic.
Vsem boleznim se ni mogoče vnaprej izogniti ... za nekatere bo pač še vedno treba najprej zboleti in jih potem zdraviti.

Ma-šina

Na naši železniški postaji se je zaustavil velik črn stroj ... parna lokomotiva. Mogočna, naoljena naprava ... plod genialnosti mehanikov in prevajalec premogove energije v korist.
Parni lonec pod 15 bari, polno zakurjen, tresoč se od moči, pripravljen za akcijo, delavoljan, nabildan ... Živ spomenik neke tehnične polpreteklosti.
Strojevodja Stanko povabi firbec v kabino in razloži nekaj osnov ... ročice, ekscenter, regulator ... pretvorba premega gibanja iz parnega valja v vrtenje koles ...
Imajo promocijsko vožnjo za zavarovalnico ... zdaj čakajo da se potniki zberejo, potem gredo pa dalje ...
V Bosni s takšnimi stroji še vedno vozijo premog iz rudnikov. Včasih se je dalo vodo v kotel natočiti na vsaki večji postaji, tudi v Sevnici, zdaj imajo pa to samo še v Zalogu ...
Tudi stroj je lahko lep ... ali vsaj ugleden ...

torek, 2. december 2008

Zgodbice ...

Nekje v daljni severni deželi, kjer poletje ne more več premagati zime in noč prežene sonce iz puste travnate pokrajine za celega pol leta, je živel majhen bel medvedek. Skupaj s svojim očetom, velikim belim medvedom in materjo, okroglo belo medvedko, je prebival pod skalnato polico v soteski potoka, ki je izviral izpod vetrovne planote in se čez velike okrogle skale izgubljal proti gozdnati dolini.
Na planoti je bilo medvedku vedno dolgčas, saj daleč na okrog ni bilo nikogar razen nekaj osamljenih skrivljenih dreves. No, včasih je videl med nizkim brinjem steči zajca in pognal se je za njim, vendar je dolgoušec izginil v kateri od svojih lukenj še preden mu je medvedek prišel par skokov bližje.
Veliko bolj zabavno je bilo ob potoku. Ta se je skoraj vsak dan spremenil, odvisno od vremena. Če je bila planota suha je bil potoček res potoček v katerem se je medvedek lahko igral, če pa je deževalo ali ob spomladni odjugi, je potoček postal velik, hrupen, blaten in deroč. Nekoč je medvedek videl kako se je v strugo zrušila skalna polica, takšna kot tista pod katero se je on stiskal med materjo in očetom. In postalo ga je strah.
Čeprav sta mu oče in mati zabičala, da se ob veliki vodi potoku ne sme približevati, je bila radovednost vseeno močnejša.
In tako se je naš medvedek nekega dne, kot običajno, potikal po bregu potoka in iskal jagode. Niti opazil ni, da je bil potok tisti dan nenavadno velik in deroč. Blatna voda se je divje zaletavala v bregove in zajedala pod travnate ruše. Medvedek je bil nepreviden in je stopil na tako spodjeden šop trave. V trenutku mu je zmanjkalo tal in telebnil je v razpenjeno vodo.
Bil je popolnoma izgubljen. Divji tok ga je silovito potegnil s sabo, vrtel, premetaval, butal ob skale ter končno vrgel čez slap, daleč v dolini. Potem se je tok vode v tolmunu končno umiril in medvedek je lahko splaval do plitvine ter prilezel na prodnato obalo.
Divje potovanje ga je popolnoma pretreslo, zeblo ga je in žalostno je klical mamo in očeta. Napotil se je po strugi navzgor in kmalu srečal oba prestrašena starša, ki sta od daleč videla kaj se mu je zgodilo. Takoj sta stekla zanjim in ko so se srečali sta se razjokala in ga presrečna objela .
Medvedek je po tej izkušnji postal previdnejši, kadar je bila voda visoka se potoku ni približeval, spoznal je, da se s takšno nevarnostjo ne sme igrati.

ponedeljek, 1. december 2008

Strig

Bo kdo rekel, ženska tema? Pa ne vem zakaj?
Čisto lahko bi bila tudi moška ... vsaj nekoliko. Lase je pač treba nekako stiči ali kako bi se temu dalo reči ... oblikovati ... profilirati ... pa če so še tako skromni in redki ...
Frizerski stol je nekaj posebnega ... tron ... na njem se sedi mirno, zbrano, skoraj nepremično ... frizerskemu stolu pritiče slovesna, protokolarna drža ...
Oseba postane objekt obravnave ... izgubi identiteto ... podvrže se nekakšnemu telesnemu servisu ... duševnost je nepomembna, prav tako izkušnje, razgledanost ... celo izobrazba ne vpliva na obdelavo lasišča ...
Mogoče moda in seveda želje ... če so? ... Kako pa ob straneh? ... A je takole v redu? ... Kaj pa po vratu? ...
Človeške figure pod rokami upodabljavalcev poraščenih delov lobanj, postanejo slovesne, toge ... Pred posegom telesa ogrnejo v purpurna ali resnobno sivkasta ogrinjala ... si pripravijo orodje ... kaj rečejo, ali pa tudi ne ... in potem resno ... ritual ... kot kronanje ...
A v bistvu je obrt, spretnost ... glavnik, škarjice ... hej mašinca zagodi ... in briiiteeev ... assaaa ...
Mogoče skušaš slediti rokam ... pa ni nujno ... saj te "naštimajo", kakor je prav ...
Časa imaš dovolj ... preveč ... nisi ga vajen toliko ... opazuješ se v ogledalu ... do naveličanja ... škiliš po sosedih ... zamižiš ko gre nad očmi ... otrdiš ko gre z britvijo po vratu ...
Lasje padajo ... del mene ... čudni so na pregrinjalu, hecni, odmrli ... kot, da niso moji ... ne poznam jih več ... kar je ostalo je boljše ... upam ...
Torej se prepustimo profesionalcem ... 6,5 € ... hvala ... nasvidenje ...

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)