Velika reč

Veliko nas je bilo. Res, -res veliko. Kar prihajali smo skupaj, -kot bi se stekali. Počasni potočki v jezero, pod veliko in mirno gladino, ki jo malce kodra veter. Zanimivi, vsak zase … vsak po svoje in vsi skupaj. Na moji levi menda organizator ene od skupin, -predvidevam, ta ni imel miru … telefon, obhodi, pogovori, iskanja … tako, po organizatorsko pač. Desno, starejši par, miren, neslišen … zatopljen v dogajanje. Za mano mladina … ven, noter … a imaš to, pa ono … pojdi sem, tja … Spredaj prehod, skavti so nosili vodo, ljudje so se pretakali, -tako kot se pač ljudje vedno … eni sem, drugi tja … za hec rečeno, v povprečju vsi mirujemo. In nad vsem skupaj sonce, tako ljubo, tako pričakovano – simbol vsega, pa vendar danes … huh, kot žareča peč, -divje … piješ, ne pomaga … vsi odprejo dežnike in potem steguješ vrat in vstajaš, da bi kaj videl kaj tam čez … v migotanju.
Pa vendar … še vedno pridejo trenutki … in Trenutki … zamižiš, se prepustiš energiji, ki siplje in siplje, -poslušaš melodije in besede … tihe so in glasne, -kakor valovi, prihajajo, obtekajo in odnašajo … pa spet prinašajo.
Nekaj se te le dotakne, -prevzame, počasi obrne iz noter navzven in suče na žerjavici. Naboj zagretega amfiteatra pritiska nate, prebada in duši, kar iztiska vsebino prsnega koša. Gledaš v dogajanje … veličastno, kajpak … mogoče še preveč, -tako da zmanjka časa in prostora za slavilno … tisto tako omamno, osebno srečanje. Taizejsko … hipnotično. Pridi Sveti Duh, napolni srca svojih vernih.
Gledaš ljudi … tako različni so in podobni, različni v telesu, podobni v prevzetosti, -ožarjeni, -dobesedno … Vidim fanta v beli zlikani srajci, hlačah na rob in črnih lakastih čevljih. Z mamo in očetom. Tako mlad, skoraj otroški, a vendar zamaknjen … tudi ko je že konec vsega ne razklene rok, kar moli, moli -ves slaví … Vidim moškega, mojih let … poten, razoglav … ob ograji … s stisnjenimi dlanmi in miže … ves čas, ves čas … tiho, na soncu … kot, da je sam. Vidim deklico … majhno, vroče ji je … zelo … napol priprte oči, pije vodo, mamica ji drži dežnik … tako mirna, -kot bi sanjala.
In jaz? Kaj bi le jaz ob tem?
Sploh ne vem kaj naj. Toliko je vsega – okrog in v meni. Sploh ne vem, kaj bi smel pričakovati od sebe. Kaj neki bi Jezus naredil, če bi sedel tam?
On najbrž ne bi kar obsedel na soncu, -kot prerok Jona. Verjetno bi stopil pred množico, vsaj tako kot pater Opeka ali morda Janez Krsnik in kaj povedal, upam le, da ne tistega: »Gadja zalega! Kdo vam je pokazal, kako naj ubežite prihodnji jezi? Obrodite vendar sad, vreden spreobrnjenja.«
Jaz sem pa kar sedel tam. Tam sem bil, gledal vse to in duša se mi je tiho, tiho mehčala …