Prvi zahod

Valeriu se je s hrbtom tesno stisnil k steni opuščene železničarske hiše v Vrtojbi in pogledal okrog vogala proti nizkemu temenu širokega grebena, ki je predstavljal mejo med Jugoslavijo in Italijo. Hlad in hrapava površina sta mu prijetno pobožali prepoten hrbet in ga malce zdramili. Bilo je poletje in kljub pozni nočni uri je bil zrak še ves razgret in brenčeč od škržatov. Iz travnikov na italijanski strani je prineslo vonj po pokošenem senu in pri srcu ga je nekoliko streslo. V njegovi vasi, tam pod romunskimi hribi, zdaj ravno tako diši.

V soju reflektorjev, ki so osvetljevali greben je opazil vojaka, ki je počasi in enolično, kot kakšna lutka, stopal po vrhu. Kratkočasil se je tako, da je v ritmu hoje poudarjeno in izmenjaje, naprej pomikal rameni, kar je Valeria spominjalo na hojo manekenke, ki jo je nekoč videl na televiziji. Vojak je z desnico trdo stiskal puškin pas, levica pa mu je obvisela na palcu, ki si ga je malomarno zataknil za široki opasač. Gledal je odsotno, nekam mimo vsega, tako kot pač gledajo stražarji kadar čakajo, da se prikaže zamenjava.

Valeriu se je umaknil nazaj in skupinici, ki ga je čakala za drugim vogalom, šepetaje povedal o stražarju. Tri dni je že tega, kar je v Brasovu, tam pod južnimi Karpati, stopil na vlak ter se skupaj z bratom, še tremi drugimi in znancem, ki jih je spremljal, odpeljal proti severo-zahodu. Na madžarski meji ni bilo težav. Spremljevalčev sorodnik je poznal nekoga, ki jim je uredil turistično vizo. Fantov v resnici Madžarska sploh ni zanimala, niti Jugoslavija in sploh niso bili turisti. Želeli so si zgolj na zahod, v Italijo. Za zaslužkom.
Valeriu je bil star 20 let in je ravno prišel iz vojske. Z dve leti starejšim bratom Traianom, sta bila že nekaj let dogovorjena, da gresta skupaj ven takoj ko odsluži vojaški rok. Prej se namreč ni dalo dobiti dovoljenja za prestop romunske meje. Mama in oče sta sicer nasprotovala nameram, vendar se fantov, ki sta vse tako podrobno pripravljala, podnevi in ponoči sanjala o tem kaj vse ju čaka na zahodu ter že leta varčevala in na črno kupovala devize za plačilo poti, ni dalo prepričati. Govorila sta, da gresta ven samo za par let, toliko da nekaj zaslužita, potem pa se bosta vrnila in doma odprla mehanično delavnico. Traian je imel dekle in rekel ji je, da ji bo kmalu poslal denar za pot, da bo prišla za njim. Vse sta pripravljala na skrivaj in tega, kaj nameravata, nista zaupala niti svojim soigralcem pri vaškem nogometnem klubu. Za takšne načrte se je šlo lahko tudi za več let na prisilno delo.

Mati je tistega večera, ko je končno napočil trenutek odhoda, svoja fanta s solzami v očeh pokrižala in še dolgo v noč žalostna obsedela v kuhinji. Mož jo je tolažil, da sta doma še dve hčeri, ki jo potrebujeta, vendar ji sinov iz srca ni mogla pregnati nobena misel.

Fantje so tri dni potovali po dolgočasnih pokrajinah in presedali z vlaka na vlak. Spremljevalec, ki so mu plačali za pot in pustili svoje potne liste, jih je vodil ter jim kupoval vozovnice. Končno jih je pripeljal do jugoslovanske meje, kjer jih prepustil nekemu starejšemu moškemu in se sam vrnil v Romunijo. Nato so nekaj časa hodili peš in mejo končno prečkali na nekem manjšem mejnem prehodu, zakopani pod kupom sena, ki ga je na vozu peljal kmet. Potem jih prevzel in na hladilniku, med svinjskimi polovicami, prevažal neki Hrvat ter jih odložil v tem kraju, kjer so sedaj. Povedal jim je v kateri smeri je Italija ter jim opisal kraj, kjer jih bo ponoči čakala zveza na Italijanski strani.

Zdaj je bilo vse na njih, treba je bilo priti samo še čez ta greben in potem nekaj sto metrov do prvih hiš na drugi strani.

Mirko je bil v JLA že celo leto, najprej v Novi Gorici, zdaj pa kot graničar tu na Vrtojbi. Vsega je imel že dovolj, naveličal se je te Slovenije, še bolj pa vojske. Mislil je samo na svoj Leskovac in tiste, ki ga čakajo tam. Star je bil 21 let in je v vojsko šel nekoliko pozneje, ker je moral skrbeti za kmetijo. Bil je že poročen in Slavka je bila že v sedmem mesecu nosečnosti. Ob rojstvu otroka bi bil rad doma in vedel je, da je njegov par rok pri košnji in žetvi, za katero je prav zdaj čas, krvavo potreben. To mu je tudi Slavka napisala v pismu, ki ga je danes dobil in šlo mu je na jok, ko se je zavedel, da bo na tej prekleti meji še cela dva meseca kradel Bogu čas. Na živce so mu šli tudi njegovi sotrpini v enoti, vse neka študentarija, ki jih zanima samo kdaj se ga bodo spet lahko nažrli in težili ženskam.

Najslabša izmena je med polnočjo in drugo uro zjutraj. Razbije ti celo noč-, prej ne moreš spati, ker vsi rogovilijo do enajstih, potem pa tudi ne, ker ob šestih spet začnejo. Poleg tega so ponoči vse stvari večje, vsi zvoki bolj čudni in človek še bolj občutljiv. Ta del meje je pravzaprav še kar v redu, divjadi, ki bi ponoči motila stražarje, ni, prebega pa tudi še ni bilo, kar je tu. Lani je menda enkrat nekdo ušel in stražarja so potem kaznovali tako, da so mu vzeli dopust. Slišal je za nekega fanta na Škofijah, ki je bil celo ob skrajšanje, ker mu je ušla skupina Bolgarov. Še tega bi bilo treba-, dodaten mesec tega sranja zaradi nekih prekletih beguncev. Če bi se zgodilo kaj takšnega, bi bilo tukaj verjetno še huje. Najbrž bi šel kdo še v zapor. Njihov pod-poročnik je neki Črnogorec, ki se je oženil z vojsko in bi menda rad postal general. Živi norec. Za vsako malenkost podivja in grozi s sodiščem. Če bi bilo po njegovem, bi tu vse izselili, naredili minsko polje in postavili tri metre visoko ograjo iz bodeče žice, kot v Rusiji.

Tako je Mirko razmišljal in si med hojo razmigoval otrdela ramena. Na petsto metrskem odseku meje je bil sam. Običajno so odseki krajši, vendar so generali očitno ocenili, da je ta del miren in da je dovolj eno samo stražarsko mesto. Imel je tudi hišico, pravzaprav nekoliko dvignjen podest s streho iz katerega se je lepo videlo staro in Novo gorico ter skoraj cel odsek, vendar ne ponoči, zato je bilo zdaj pač treba hoditi gor in dol.
Veliko je mislil na svojo Slavko-, kako zdaj spi z velikim trebuhom, pa na mamo in očeta, ki je bil invalid in je lahko delal le lažja dela. Oba sta bila že v letih. Mirko je sicer imel še dve precej starejši sestri, ki pa sta bili že dolgo poročeni, vsaka na svojem koncu in sta imeli vrh glave dosti opravka s svojima kmetijama in družinama. Zdaj, ko njega ni bilo, so domači za pomoč občasno prosili kakšne sosede, vendar, ko je košnja ali žetev, je tako povsod in vsak seveda najprej poskrbi za svoje ter nazadnje še za sosedovo, pa še tisto bi najraje imel plačano. Mirko je nameraval začeti zidati novo hišo na dvorišču stare, ki je bila dotrajana in premajhna za vse. Stric mu je obljubil les za ostrešje in Slavka je dobila za doto nekaj denarja. Menda bo ravno dovolj za opeko. Drugi stric zna zidati in na spomlad bi začeli. Ko se je spomnil kako otroško razigrana je bila Slavka, ko sta skupaj gledala keramične ploščice v trgovini v Leskovcu, mu je pričakovanje za trenutek spet toplo oblilo srce in pripeljalo nasmešek na ustnice.
Mirko je počasi stopil na podest, se z rokama prijel za kovinsko ograjo in pogledal proti razsvetljeni Gorici … ko je naenkrat z desne strani zaslišal šelestenje in topot, kot bi nekdo stekel po travi …