nedelja, 31. januar 2010

"On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje." (Lk 4,30)

Že, že … je hodil dalje, kar tako torej … ampak moralo je bili napeto. Zelo napeto. Prav dramatično. Hoteli so ga vendar ubiti, pahniti v prepad. Pravi linč. In to nihče drug kakor njegovi sovaščani, domačini, -tisti s katerim se je morda igral, se z njimi učil … generacija s katero je odraščal. Strašno jih je moral razjeziti. Razbesneti.
In očitno jih tudi je. Očital jim je hinavščino, zahrbtnost … jih razžalil do kraja. Ponižal v njihovem videnju samih sebe. Gotovo so se imeli za poštene, pravične … pravoverne. Kako bi drugače neki podeželani, verni ljudje, skozi generacije povezani in prepleteni, na lepem tako podivjali, da bi sosedovega sina hoteli kar nagnati iz shodnice, izgnati iz svojega in njegovega kraja ter celo javno umoriti.
Grozljiv prizor. Prekleli so ga. Izobčili. Nagnali kot psa.
"Izgini izpred naših oči …"
Pa zakaj? Saj je vedel, kaj se bo zgodilo. Ne bi mu bilo treba. Poznal jih je v dušo in dobro vedel kje imajo mejo. Tam pač kjer jo imamo vsi. Oni niso bili nič drugačni od nas. Drugačen je bil le On. Bog sam.
On ne priznava meja. Raztogoti in razžali do konca, če je treba. Navidez poštenega in miroljubnega sprovocira do besa. Bogu preprosto ni nič sveto. Zakaj je to treba? Ve sam.
Na nekaj pa kaže ... na to, da bo Božja sodba temeljita. Pravzaprav obtožnica. Tako … Božja obtožnica ne bo spregledala ničesar. Vse bo zapisano, vse prebrano.
Sodba, upam vsaj, ne bo tako dosledna. Mogoče bo milostna …
On je torej kar šel dalje. Nič mu niso mogli.
Morda gre tudi pri nas kar dalje?
Mi pa le nimamo kam. Gremo pač tja, kamor sodimo …
Se vidimo.

sobota, 30. januar 2010

Kako neki je govoril Kristus?

To bi res rad vedel. Če bi ga slišal samo za trenutek, recimo, kako bi rekel: "Blagor čistim v srcu ....", pa bi mi bilo dovolj. Dovolj, da bi vedel kako prav verovati. Vedel bi ali je Beseda res trda in zahtevna ali polna milosti in dobrote. Lahko celo, da je oboje res.
Sinoči mi je na to vprašanje odgovarjal Jona, Amitájev sin. Po svoje kajpak, - no, pravzaprav po Čušinovo.
Bilo je igralsko odlično in duhovito. A tudi nekako ... angažirano, polemično - skoraj naporno za ovčice.
Čušin vere gotovo ne pusti kar nekje obležati. On se najprej spopade z njo in s sabo ter potem, ko bi pričakovali, da je že utujen, še z vsem ostalim svetom. Če ga seveda še sploh kaj ostane na nogah.
Zakadi se v družbo, Cerkev in tudi v vse prisotne Ninivljane, ki trepečemo pred njegovo jezo. Kdaj bo napadel še mene, moje slabosti ...?
Ne, ne ... tu ni šale, tu gre za res. Čušin oznanja temeljito ... s stisnjeno pestjo.
Poslušaj Čušin, moj nasvet: "Vstani, pojdi v Ninive, veliko mesto, in kliči proti njemu, kajti njihova hudobija se je vzdignila do mojega obličja."
Če so še količkaj pametni, te bodo poslušali in se spokorili.
Vsaj začasno.

sreda, 27. januar 2010

Umetnost prerokovanja

"Množe se sodobni zombiji, ki kot živi mrtveci žive v lupini, ki je nekoč vsebovala Človeka. Abdonominalna raven zombijevske nature prisega le na denar, žretje in parjenje. Na drugi strani pa narašča množica ponižanih in razžaljenih. Uničuje se dostojanstvo človeka. To je končna realizacija nove subjektivitete človeka."
Tako torej Anton Komat, ob predstavitvi svoje knjige.
Odličen in zelo razgledan. Splača se mu prisluhniti, gotovo tudi prebrati. Mogoče bom.
Izvedeli smo, da so ptičja in svinjska gripa ter celo cepljenje proti raku na materničnem vratu navaden farmacevtski nateg, da je tudi topla greda navaden ekološki nateg, da nam prodajajo zdravo naravno mleko, ki ima čudežno daljši rok trajanja celo od jupola, da uvažamo hrano s Kitajske, čeprav je tam dovoljeno tisto, kar je v Evropi že 30 let prepovedano imeti v skladiščih, kaj šele sipati po hrani ter, da je na tejle tipkovnici verjetno okrog 150-krat več mikroorganizmov, kot na straniščni školjki.
Res zanimivo, ampak, kaj vem, -nekako kar ni moj stil.
Moti me silovita kritičnost. Prepričanje ali zgolj prepričevanje, da je vse narobe, škodljivo in obsojeno na propad. Vključno z nami. Če se ne spremenimo, spokorimo, razstrupimo ...
Po eni strani hudo kritiziranje velike panike zaradi epidemij in podnebnih sprememb, na drugi pa črne napovedi samo-zastrupitve s hrano, ki je tako malo vredna in polna strupov.
Mislil sem nekaj vprašati, pa sem nekako predolgo mečkal. Verjetno je boljše, da nisem, lahko bi me celo prepoznali za provokatorja. Gospoda Komata bi vprašal, kako naj razumem oceno, da je razvoj na področju kmetijstva, medicine in tehnike na splošno škodljiv za človeka, če se je pa povprečna življenjska doba ljudi v zadnjih 50-ih letih v Sloveniji podaljšala za 11 , na svetu pa kar za 18 let, ob tem, da je vsake 10 let za eno milijardo več ljudi na svetu. Res, da se je ta čas povečalo tudi število lačnih na svetu, vendar prav gotovo ne zaradi onesnaženja, ampak kvečjemu zaradi velike rodnosti v krajih z zastarelim kmetijstvom in neučinkovito ekonomijo.
Poklicni napovedovalci črnih scenarijev bi morda morali saditi rože. Ugotovil sem namreč, da ljudje, ki sadijo rože, na splošno, gledajo na prihodnost manj obremenjeno.
Začeli bi lahko kar s pelargonijami.

torek, 26. januar 2010

Dokler enotnost obvladuje različnost

... je Bog na delu.
On je namreč prav to, -enotnost v različnosti - Sveta Trojica.
Pred njim stojimo različni, a enotni. Zazrti v eno smer. Tam nekje se nam pogledi srečajo. Drugače se ne. Lahko da nikjer in nikoli.
Tudi če ne pripadaš Poti, -potuješ. Kaj bi pa sploh lahko drugega? Tudi če misliš, da si prosto izbiraš cilj, greš nekam. Ali pa takrat še bolj? Oziraš se naprej. Kot vsi. Zakaj bi se slepil, da nisi v vrsti. Da lahko gledaš tudi kam drugam.
Tu si in tu ostaneš. Med drugimi.
Različen, a zelo malo. Nisi in ne boš enak, - nikoli. Lahko si pa enoten, -v Njem, ki nas združuje.
Smeš dovoliti, da se ti pogledi prekrižajo z drugimi. To smeš.
Malo je tvojega in to ti ne bo odvzeto. Pomiri se in glej v pravo smer.

nedelja, 24. januar 2010

… v môči Duha …

Kdaj so začeli razlagati dejstva? Ali pa, kdaj so sploh začeli govoriti še kaj več, kot je res?
Kdo bi vedel? Verjetno takrat, ko so začutili potrebo po tem, da bi dodali še kaj svojega. Da bi uveljavili svojo voljo ali pamet, poleg ali celo pred tisto, ki je bila zajeta že v sami vsebini. Razlaga ali dejstvo, -bogvedi, ali je bilo kdaj sploh lahko eno brez drugega?
Dejstva je očitno potrebno razlagati. Prenašati ljudem na razumljiv ali zgolj pravi način. Jih podučiti. Tako vsaj mislimo. Pravzaprav se vseskozi gibljemo zgolj v morju razlag. V njem plavajo dejstva kakor ledene gore. Razlage se pretakajo kot tokovi, oblivajo kose ledu, jih vrtijo in prenašajo po širjavi. Osamljene, navidezno nepovezane in neizpodbitne. Takšne pač so.
Včasih lahko tudi razlage postanejo dejstvo.
Dejstvo vere je Božje delovanje. Dejstvo vere je tudi upanje ljudi, ki je vezano na Božje delovanje. Med enim in drugim so razlage, mnenja, mišljenja ... valovanje zgodovine v njenih prostor-časnih zalivčkih. V enem smo mi, v drugem je bil Gospod. Daleč narazen.
Tudi On je govoril. Tako zelo drugače in posebno, da njegovih razlag ni bilo mogoče pomešati z staro vsebino. Prinašale so novo spoznanje. Večje od razlag.
To je pač dejstvo.

petek, 22. januar 2010

Meho še vedno strelja

"Napovedujem konec sveta. Ves svet bo uničen v tem stoletju. Vsi ljudje bodo umrli," je ob izpustitvi iz zapora zapisal Ali Agca, turški nacionalist, ki je 13. maja 1981, torej na Vnebohod našega Gospoda, streljal na papeža Janeza Pavla II.
Pod izjavo, ki so jo svetovni mediji seveda takoj potresli vsaj tako široko po svetu, kot na primer, papeževo poslanico miru, se je terorist podpisal kar kot "Neskončen Kristus Mehmet ali Agca", da ne bo nobenega dvoma s kakšno veličino imamo opravka.
Ne vem ... ampak občutek imam, da par-sto letna vladavina civilnega prava in poveličevanja človekovih pravic za vsako ceno, svetu niti ni prinesla toliko dobrega, kot se zdi. Dejansko lahko torej dandanes hladnokrvno ustreliš novinarja in kar je najbolj bizarno - velikega borca za človekove pravice ter nato še celo samega Svetega očeta, ki naj bi bil celo Božji garant človekovih pravic na zemlji, pa prideš po 30-ih letih živ, zdrav, slaven in potencialno celo bogat na svobodo. In kako ti to lahko uspe? Ja, kajpak tako, da to počneš v tistem delu sveta, ki razume človekove pravice dosledno napačno, torej tako, da ščiti hladnokrvne morilce in jih celo vzdržuje na račun poštenih ljudi, ki kajpada cenijo človekove pravice. Potem ti poštena družba morda še celo omogoči bajne zaslužke, ker svoja doživetja lahko prodaš taistim ljudem, ki pred spanjem radi preberejo ali pogledajo resnične dogodivščine "ljudi od akcije". Skratka - sodijo, izpustijo in celo preživljajo te tisti, ki jih dejansko preziraš. Preziraš tako zelo, da si pripravljen hladnokrvno pobiti njihove vodilne ljudi in se nikoli pokesati. Noro, ampak zgolj človeško. Bedno mazohistično zaničevanje samega sebe. Zaničevanje vsega, kar je ta civilizacija dosegla.
Vem, da je grdo in verjetno nekrščansko, ampak zdi se mi, da se je ta pravičnost le preveč odmaknila od intuitivnega razumevanja vrednosti človeškega življenja, ki je v osnovi globoko nevredno, če se troši samo za uničenje drugih. Nevredno, pa ne zaradi njega samega, ampak zaradi drugih, tistih, ki bi tudi radi živeli. Preprosto, -življenje je potrebno znati tudi opravičiti, ne zgolj uporabiti.
Steklih psov se pač ne jemlje v zavetišče ...

četrtek, 21. januar 2010

Jutranji optimisti

Zjutraj, -takrat torej, ko se prebuja dan in ti, če to dvoje slučajno sovpade, je poseben čas. Ni nov, a vseeno poseben. Takrat so vsa pričakovanja še nekako načeta. Odprta. Zvečer jih ni več. Zvečer so reciklirana v zeliščnem čaju, zobni pasti in milu z vonjem sivke, -recimo. Saj verjetno veš ali zgolj slutiš, da se ne bo zgodilo nič, kar se že ne bi. Pa vendar je spet nekaj novega, nekaj kar je cepljeno na stara občutja. Kot nov pogum na pošastih noči.
Mogoče je to v genih. Ostalina nočnih straž. Vodni kamen tisočletnih strahov zaradi tuljenja volkov, lomastenja medvedov ali premikanja napadalcev v bližini pradavnih staj, šotorišč, gradišč ali kolišč. Ko se je zdanilo so se pastirji, stražarji in prebivalci oddahnili. Se prešteli. Takrat je bilo vseeno bolje. Videlo se je. Stvari bodo zdaj lažje pod nadzorom. Videti pomeni biti varnejši. Pre-vidnejši.
Vsi smo še ... nekje ...

sreda, 20. januar 2010

Zob za zob


Malo se je le pripravljalo, ampak se je potem zelo hitro poslabšalo. Moja prizadevna zobozdravnica je zadevo vzela skrajno resno. No, saj je bilo res kar hudo. Eno noč skoraj nisem spal ... Sprejela me je ob šestih zjutraj, za roko peljala v lekarno, opremila z antibiotiki in analgetiki, odpremila na slikanje, se posvetovala z zobnim kirurgom in me napotila k njemu. Skratka, ničesar ni prepustila naključju. Prava vila. Zobna.
In zdaj? Nič - žepek je dreniran, antibiotike lepo po opomniku, oteklina plahni in, kar je nalepše, boli skoraj ne več ... pripada mi sicer stalež, pa ne bom zdržal.
Zobje so zaenkrat še vsi pri meni ...

ponedeljek, 18. januar 2010

Pokrivanje

Kakšna je pravzaprav razlika med sliko in resničnostjo?
Običajno velika. Zelo.
Na sliki sta dva človeka lahko povsem samostojna, pomembna … poveličana. V resnici pa morda zgolj stisnjena v kot, igralca v idiličnem ambientu ali dve ovčki, obkroženi s krdelom lačnih volkov sredi snežne poljane.
Slika je zgolj podaljšek fikcije. Polje zaznav, ujeto v nek resnični ali namišljeni okvir. Kar je zunaj, je vedno več od tistega kar je znotraj.
Slika prikrije več kot pokaže.
Včasih je tako bolje.

nedelja, 17. januar 2010

"Vina nimajo."

Prvi Gospodov čudež. Pravzaprav precej majhen, obroben ... skoraj nepotreben. Pozneje je vračal vid, ozdravljal božjastne, nasitil množico, oživljal, nazadnje vstal iz groba in šel v nebo. Pa vendar, tako droben dogodek in tako pomemben. Zakaj neki?
Če bi svatje ostali brez vina, kaj bi bilo? Nič. Sramota za tiste, ki bi za to morali poskrbeti in nekaj manj pijanih. Bi rekli, da prava reč, za kaj takega se pa res ne splača klicati Boga.
Zanimivo in ključno je nekaj, kar je navedeno v prvem stavku in nikjer več v evangelijih. In to je "Jezusova mati je bila tam".
Ravno to je tisto. Jezus je padel v situacijo, ki je ni mogel drugače rešiti, kot čudežno. Sam od sebe jo morda celo ne bi reševal. A jo je vseeno. Ker mu je tako rekla ona. Mati. Bog je padel v nepomembno zagato, v stiskico nekih ljudi, ki ni bila niti pretresljiva, še manj usodna. In vendar se je vmešal. Samo zaradi nje. Ona je razumela situacijo drugače. Kako?
Gotovo drugače, tudi kot sam Jezus. Njemu takrat očitno ni prišlo na pamet, da bi se postavljal v ospredje in tudi sicer se ni. Kar se je zgodilo potem, se je dogajalo nekje zadaj, v kuhinji ali kleti. Tudi starešini ni nihče povedal za pripetljaj.
Vse je uredila Marija. Spoznala je problem, ko še niti ni prav nastal in preprečila sramoto za hišo. Prej kot večina drugih je ugotovila, da je na vidiku velika zadrega, pravi škandal in očitno ni bilo pri roki prav nobene realne rešitve.
Vprašamo se lahko, kako je tako praktična žena, ki je očitno znala brati tudi prestrašene poglede in šepet tistih, ki so stregli, lahko sploh nagovorila Jezusa, ki je bil dejansko prav tako svat in brez svojega vina. Tudi to je vedela le ona sama.
Očitno ga je poznala veliko bolje kot drugi, lahko, da celo bolje, kot On sam. Vedela je, da lahko reši situacijo in mu brezmejno zaupala. Vedela je zakaj in na koga se obrača. Ona je bila tista, ki je poslušala besede angelovega oznanjenja in Simeonove prerokbe in jih ohranila v srcu. Stvari je razumela s srcem. In tu je bistvo. Ni se zanašala na besede niti na modrost ali logiko. Imela je srce in to je bilo dovolj. Bog - sin je to vedel. Vedel je, da je njeno srce pravi sodnik in ga ubogal. Pravzaprav ne toliko ubogal, kot mu izpolnil željo. Malo človeško željo.
Le sodbe usmiljenega in čutečega srca so govorica Božje volje. Lahko jih prevajamo v različne jezike, pa ne bi bilo treba. Namenjene so izpolnitvi, ne razpravam ali modrovanju.
To sploh ni zgodba o čudežu. To je le zgodba o človeškem srcu, ki je po Božji volji.

sobota, 16. januar 2010

Naslikaj senco kar na sneg

Včasih se kakšne podobe iz otroštva vtisnejo v slikovni spomin in tam kar ostanejo. Pred oči se prikažejo spet, ko nekaj oživi tiste prizore, trenutke ali občutja.
Meni se to dogaja, ko gledam sence na snegu. Takrat se vedno spomnim slikanice v kateri je zajček risal sence dreves na sneg.
Ne vem več zakaj je to počel ... a imel je prav, na snegu so sence posebne.





petek, 15. januar 2010

Vonj po človeku

Skupina diha drugače, kot en sam. Tudi misli drugače. V skupini deluje kemija, ki posameznika razgradi. Nekako tako kot želodčna kislina. Potem potegne iz njega izvlečke in jih zameša v skupinsko vzdušje.
Ostane nekakšna slama, ki se navzame skupinskega vonja. Kako bi drugače? Izgubila je svoj sok. Kot suhe rože. Pa ne tiste drogirane, ki jih prodajajo v vrečicah ampak one prave, travniške. Ko so suhe, so vse enakega vonja.
Tako pač skupine funkcionirajo. Potegnejo osebnost iz človeka in ga vključijo. Zalijejo v žolico. To se dogaja vedno. Tak je zakon narave. Zakon vključitve.
Če si zraven, se moraš obnašati kot v vojski, kadar se postavlja v vrsto. Gledati moraš desnega soseda. Ne naslednjih. Samo prvega desnega soseda. Tako nastane ravna vrsta - drugače ne. Le tisti, ki stoji skrajno desno gleda naravnost. Potem so poravnani. Kot eden. Le močnejši.
Če si proti njim, si brez možnosti. Zadušijo te, čeprav je vsak zase slama.
Če se upiraš, vedi, da se ne upiraš samo skupini.
Upiraš se reakcijam.

četrtek, 14. januar 2010

Smeško za 18 letnico

V kratki zgodovini samostojne Slovenije je 13. januar zapisan z „veliko začetnico“.
Sveti sedež je namreč 13. januarja 1992 priznal Republiko Slovenijo. Med prvimi.

Ravno na 18-o obletnico tega dogodka, torej včeraj, sta se v Kranjski Gori, srečala predsednica Vlade Republike Hrvaške, Jadranka Kosor in predsednik Vlade Republike Slovenije, Borut Pahor.



Ko je, v izjavi za javnost, njegova hrvaška kolegica, s ponosom povedala, da je arbitražni sporazum pohvalil tudi sveti oče, je naš veljak to novico pospremil najprej nekoliko presenečeno, ker očitno vnaprej ni vedel kaj bo slišal, potem pa s širokogrudnim situacijskim nasmeškom, ki pristoji dobremu štosu. Zabavno ...


Res.
Smeh je eden najlepših jezikov sveta in ne rabi nobenih podnapisov ...


Še posebej, če je iskren.


O tem pri politikih ni nobenega dvoma.

sreda, 13. januar 2010

Maša v Dražgošah

Tudi letos je bila. Zanimivo, da je vsako leto nekako bolj bučna, glasna, ovenčana, celo slovesna ...
Komu neki se posveča?
Občutek imam, da vsem drugim razen tistim, ki bi jo morda res zaslužili.



Govori se, da je bila resnica žal vredna samo toliko kot nepotrebne besede, ki se jim tam običajno ploska in nesmiselni simboli, ki se tam običajno malikujejo.

V vojni ni zmagovalcev. So le ljudje, ki trpijo.

Bog naj se usmili dražgoških žrtev in naj bo pravičen sodnik tistim, ki nosijo krivdo za njihovo smrt.

nedelja, 10. januar 2010

"Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju ..." (Lk 3,15a)

Ljudstvo je vedno živelo v pričakovanju in tako tudi sedaj. Pričakovanja so bistveni del življenja. So olje, ki maže ležaje osebnega in družbenega dogajanja, da se sploh kaj vrti.
Horizont človeškega pogleda na časovno premico je vedno premaknjen proti prihodnosti. Preteklost nas, na splošno navdaja z mešanimi občutki, ki so le redkokdaj poenoteni ali v celoti pozitivni; večinoma so kritični, nostalgični ali celo sovražni. Prihodnost pa je kulisa osebnega upanja; sveženj pričakovanj, ki jih vežemo na naše sedanje stanje ... da bi doštudirali, dobili ali obdržali službo, se osamosvojili, si ustvarili družino, zgradili hišo, dobro vzgojili otroke in jih spravili h kruhu, ozdraveli ...
Pa vendar, hrepenenja, ki vzbujajo takšna ali podobna pričakovanja, so več kot le izpolnjevanje dnevnih, letnih ali osebnih želja. Hrepenenja ostanejo, tudi če so morda izpolnjena, vsaj nekatera od njih. Tista minula ali delno izpolnjena se zbujajo, ostajajo in se znova porajajo, obnavljajo ... prihajajo nazaj ...
Hrepenenja so del naše narave, del naše duševnosti - prstni odtis duše. Najglobja so neizrečena, nerazumljiva ali morda celo zanikana. Čutimo jih kot večno neizpolnjenost, kot stalni primanjkljaj duha in življenja, ki nas spremlja kot lačen pes. Nekaj kar vedno manjka. Kar v nas in okrog nas neumorno ovohava, išče in preiskuje. Ta so tista prava. Resnična, pra-izvorna in od Boga dana. Lahko jih zanikamo - hote ali nehote, nalašč sploh ne prepoznamo ali skušamo zamegliti z dnevnimi in vsakdanjimi ... Morda nam celo nekoliko uspeva.
Pa vendar, izognili se jim ne bomo.
In krst? Kaj ima krst opraviti s hrepenenji?
Ima. Krst je "kopel prerojenja in prenovljenja po Svetem duhu". Nastanek novega človeka, ki gre nasproti novemu smislu. Staro je kot odplavljeno, izmito. Vode novega življenja oblijejo stare korenine.
Pri novorojenčku je to volja vernih staršev, ki želijo otroku dati najboljšo možno popotnico za življenje. Postaviti nad njim znamenje Boga. Pri odraslih je obnavljanje krstnih obljub, dolžnost stalnega presvetljevanja lastne biti, iskanja svoje vloge v Božjih vsebinah. Krst je kot luč, ki jo je potrebno vedno znova prižigati. Vsak večer. Saj pomaga proti temi, vendar le dokler sveti, potem pa nič več. Tema je pri ugasnjeni luči še trša. Strašnejša.
Krst je stalna preveritev naših hrepenenj in pričakovanj. Kontrolka naše duše.
Ali so sploh smiselna takšna, kot jih priznavamo? Ali so prava takšna, kot jih vidimo?
Morda sploh ne hrepenimo po tistem, kar res potrebujemo ali pa morda sploh ne potrebujemo tistega, kar pričakujemo.
Morda je tisto, kar imamo celo več kot zaslužimo ...

sobota, 09. januar 2010

Gospa na svoji strani

Kadar profesorico spustijo do besede, potem je vedno kaj za razmišljati. Takšna je pač. Če bi bila drugačna, bi ne bila zanimiva. Potem bi je ne poslušali, še manj ubogali. V kolikor jo? Verjetno bi jo morali …
Veliko ve in marsikaj tudi pove.

Nekaj o tem kako vzgajajo starši …
Nisem za fizično kazen, a če morate izbirati med tem, da se otrok lekcije o meji ne nauči, in tremi po riti, je vseeno boljše, da dobi tri po riti, kot da se lekcije ne nauči.
Tradicionalni starši so bili avtoriteta. Dandanes pa jih obravnavamo kot - vsaj potencialne - kriminalce. Zdaj je vsaka avtoriteta, tudi če gre samo za red in disciplino, že problem.


O upoštevanju socialnih pravil …
Socialnih pravil ni treba razumeti, moraš jih ubogati. Nekateri bodo rekli, da zagovarjam ubogljivost. A je ne. Nasprotno, samo ljudje, ki poznajo socialna pravila in jih ponotranjijo, lahko ta pravila tudi pre-izprašujejo, kritizirajo, zahtevajo njihovo spreminjanje.
Patološki narcisi socialnih pravil ne jemljejo resno. V tem vidim politični interes. ki tiči za permisivno vzgojo - permisivno vzgojeni državljani nikoli ničesar ne pre-izprašujejo in se nikoli ne upirajo.


O tem kako vzgaja država …
Dejstvo je, da je državni interes imeti prisilne potrošnike, odvisnike in ljudi, ki so povsem brez morale, politično vodljivi, taki da se ne bodo nikoli uprli.
Imamo zakone, ki ščitijo otroke pred starši in učitelji. Kaj ti zakoni govorijo otrokom? To, da so zanje nevarni starši pa tudi učitelji. Ti so slabi. Dobra pa je seveda država, ki otroke ščiti pred njimi. V tem je totalitarna dimenzija tovrstnih zakonov: kriminalizirajo starše in učitelje, glorificirajo pa državo.


O tem kako vzgaja kapitalizem …
Zdaj so razmere take, da se otrok lahko pritoži, če mu mama česa noče kupiti, in starše lahko ustrahuje z nožem, pa bodo odgovorni rekli, da še ni sodno odgovoren. To se ni zgodilo čez noč. To stanje seje začelo ustvarjati v trenutku, ko smo se navdušili nad permisivno zahodno socializacijo, ki je del zahodnega kapitalizma. Ta kapitalizem noče državljanov, ki znajo, ki se upirajo in ki ne kupujejo prisilno, kajti če bi imel take državljane, bi propadel.

O tem kako vzgaja šola …
»Otroku prijazna šola«, ki se jo gremo, je po mojem kriminalna institucija, pri kateri se za všečnim videzom skrivajo vsaj tri problematične značilnosti, ki bi nas morale kot starše in kot državljane zelo skrbeti.
Prva stvar, ki bi nas morala skrbeti, je, da je ta »prijazna šola« del narcistične socializacije, ki proizvaja prisilne potrošnike. Poleg tega naša šola samo-reproducira sloje. Pod pretvezo prijaznosti otroke iz nižjih slojev v resnici že na začetku šolanja opredelijo za manj sposobne in tako njihovemu socialnemu primanjkljaju, ki ga prinesejo v šolo, dodajo še novega. S tem jim onemogočijo vertikalno socialno mobilnost, to, da bi se dokopali do bolje plačanih poklicev in višjega socialnega statusa. In tretja stvar, ki je tudi katastrofa: to je šola, ki sistematično poneumlja otroke.
Te tri značilnosti našega šolskega sistema so popolnoma skladne z zahodom, kar ni čudno,saj smo se zgledovali po njem.


Pa o tem kako smo torej vzgojeni …
Tako se zdaj 15-, 20-, 30- in v Ameriki celo 50-letniki vedejo, kot da bi bili triletniki, torej popolnoma neodgovorno za vse, kar počnejo. Samo javkajo in javkajo, in takoj ko ni več tako, kot hočejo, ko ni več ustreženo njihovemu ugodju, se začnejo pritoževati kot majhni otroci. Popolnoma so nesposobni ravnati odgovorno in socialno. Se hujše pa je, da so povsem nesposobni dati prednost socialnemu pravilu pred ugodjem. Oni namreč vedno dajo prednost tistemu, kar jim je »fino«.

In nazadnje še seveda o tem, kako vzgaja sama …
Zato prvo uro v predavalnici povem, da je tem letniku tako, kot rečem jaz, da jaz določam pravila, da demokracije pri meni ni, da sem jaz prebrala vsaj 750.000 strani antropoloških tekstov, oni pa nič, in da bo, ko bodo oni prebrali toliko kot jaz, demokracija.
Ne more biti demokracije med znanjem in neznanjem. Pika.

Hm, torej … kaj bi še lahko dodali?
Evo, pika!

četrtek, 07. januar 2010

Tudi teroristi lahko zbolijo za svinjsko gripo ...

Histerija, ki so jo ob zadnjih dogodkih zagnali ameriški in nekateri drugi svetovni protiobveščevalci, očitno postaja pomemben argument pressinga na bogati del sveta.
Občutek varnosti je namreč tržna kategorija. Pravzaprav je bilo verjetno vedno podobno, le da so se valute in zneski varščin spreminjali, kot funkciji časa in družbenega blagostanja.
Zanimivo je, da pri varovanju pravzaprav skoraj nikoli ne izveš, kaj dejansko sploh dobiš za svoj denar. Pa naj si gre za spreminjanje stanovanj v bunkerje, vojsko, ki se potepa po svetu ali pa morda enormno količino cepiva proti nekakšni gripi. Strah bogatih je pač dovolj močan motivator in lahko celo zamegli dejstvo, da dragocenosti ukradejo tudi iz bančnega sefa, da Afganistanci sploh ne vedo kje je Slovenija in da ljudje pravzaprav umirajo za vsako vrsto gripe in še celo zaradi zapletov pri cepljenju.
Skratka, odločanje za ekstremne ali vsa pretirane varnostne ukrepe je lahko tudi nesorazmerno z dejansko verjetnostjo pojava neke nevarne situacije in zlahka pada pod vtis "strokovnih" argumentov iz ust dovolj prepričljivih eminenc.
Logika je, vsaj zame, nekako presenetljivo podobna "mafijskem" izsiljevanju. Če ne plačaš "zavarovanja", te namreč najbolj ogrožajo "agenti" kar sami. V svetovnih razmerah je to primerljivo s politiko paničnega proti-terorizma, teorijo zarote nekega celotnega naroda ali iskanja orožja za množično uničevanje tam, kjer še moke ni. Ko so, na primer, "good guys" na vsak način hoteli najti orožje za množično uničevanje, so razsuli Irak in izgubili še tisto malo simpatij, ki bi jih mogoče imeli, če bi ga pustili pri miru. Našli niso nič, bilanca, ki so jo na ta način ustvarili, pa je katastrofalna in območje bo verjetno še desetletja plodno nahajališče skrajnežev, ki bodo pač skušali širiti maščevalne metastaze terorja širom sveta. V tem primeru je rezultat torej, da smo z maščevalnim napadom na mrežo, če je seveda sploh kdaj obstajala, naredili tisoč strupenih koščkov. Seveda je popolnoma sorodna tudi zgodba Afganistana, Čečenije, Palestine, ... morda celo Somalije in Jemna ...
Kakorkoli, zagotavljanje občutka varnosti je globalni biznis in zanj smo pripravljeni seveda tudi veliko odšteti ter včasih še več potrpeti, pa čeprav z nejasnim pričakovanjem in še bolj zamegljenimi dosežki, ki nikoli ne doživijo enotne ocene.
No, razen seveda, če nas na kakšno nevarnost morda kdaj pozabijo spomniti, -potem se pa prav lahko zgodi, da se celo ne zgodi nič ...

sreda, 06. januar 2010

Razglašenje

Ni dovolj biti samo rojen, biti moraš tudi priznan, prepoznan ... torej razglašen. Ljudje morajo vedeti zate, morajo te prepoznati in priznati. Poleg življenja ti mora biti dodeljeno še ime, pomen, moč ali priznanje. Dokler nisi razglašen nisi nič drugačen od vseh ostalih.
Takšen je prastari človeški red. Ljudje smo si telesno, pa tudi duševno in razumsko - očitno, le premalo različni, da bi se mogli ločiti zgolj po tem in veliko preveč, da bi bili s tem zadovoljni. Rabimo razglašenja, kronanja, imenovanja in tituliranja. Za voditelja je neizogiben še zunanji znak. Ljudje moramo videti krono na glavi, da bi videli kralja. Sicer pač lahko vidimo zgolj človeka. In to očitno ni dovolj, da bi lahko verjeli. Zaupali.
Trije kralji ali modreci so zaupali. Še več, razumeli so, da morajo najti pravega Kralja in ga tudi razglasiti. Vedeli so, da je nastopil čas za to in imeli tudi dovolj poguma, da so to storili. Poklonili so se otroku, da bi vsi videli nekaj več. Da bi ga spoznali.
Ne vem, kaj je njim samim pomenila njihova misija. Gotovo zelo veliko. Potovali so daleč in verjetno veliko tvegali. Potem pa prišli, videli, obdarili, se poklonili in spet odšli. Gotovo so razumeli več kot ostali. Vedeli so, da morajo o Kralju molčati, sicer bo pogubljen. Dojeli so, da so postali del Božjega načrta, ki mora uspeti. Vedeli so, da prav to iščejo. Splet okoliščin, ki je lahko le Božje znamenje. V žarišču znamenj je bil Otrok. Ni bilo dvoma.
Našli so, kar so iskali. Potem so odšli za vedno. Verjetno pomirjeni in veseli. Ni se jim zdelo potrebno govoriti o tem kaj so našli. Zavedali so se, da je na njih velika odgovornost in da ljudje lahko le pokvarijo tisto, kar se je zgodilo.
In kar so videli, jih je očitno povsem prepričalo.
Očitno so zelo zaupali v Boga.

torek, 05. januar 2010

Mogoče si lahko tudi dober

Naletel sem na članek o vzgoji za dobroto. Pač razmišljanje o tem, kako vzgojiti otroke, da bi bili dobri. No, zvedel sem, da je dobrota vrednota, in to sestavljena. Torej, vključuje več drugih "enostavnejših" vrednot, kot so recimo: širokosrčnost, človekoljubje, darežljivost, solidarnost, dobrodelnost, ... in še kaj, predvsem pa "posluh" za človeka. Brez slednjega zagotovo ne moreš biti dober. Seveda, če sploh hočeš biti dober. Nisem namreč povsem prepričan, da to vsi res hočejo.
Berem: "Vzgoja za dobroto je lastna izkušnja dobrote, ki jo otrok doživlja v svoji družini ..."
Starši, ki hočejo imeti dobre otroke, morajo biti torej dobri. Nekako logično, kajne?
In naprej, skoraj kot "že videno": "Otrok, ki doživlja ... pozornost s strani staršev kot dolžnost, breme, ki starše utruja - bo dobroto doživljal in oblikoval kot breme ... Tak otrok dobrote ne razume ... ampak živi v prepričanju, da mu vse pripada ... to je drža razvajencev."
In seveda še nasveti: "... za vzgojo dobrote je zelo pomembno otroka naučiti sprejemanja (ne jemanja!) ... - z veseljem in hvaležnostjo. Drugi del vzgoje za dobroto pa je v dajanju ...
Ne obdarujmo samo mi otroka - ampak ga vzgajajmo v tem, da tudi on obdaruje druge!"
Zanimivo in spodbudno. Seveda pa tudi zahtevno. Namreč - sliši se skoraj neverjetno, a takšne nasvete je potrebno vzeti kar lepo resno in to celo v teh časih, ko je osebna korist postala fetiš. Preprosto, če želiš otroke vzgajati v dobroti in ne zgolj hinavski preračunljivosti, moraš takšen postati tudi sam. Torej dober. Pa ne samo takrat, ko potrkajo koledarski dobrotniki.
Ne, dobroto moraš začeti živeti sam, če hočeš koga s svojim zgledom kaj poboljšati.
Najprej se je treba torej naučiti sprejemati in ne zgolj jemati. Pa najbrž ne samo daril ampak verjetno tudi ljudi, njihova življenja, slabosti in morda celo vrline, kar je včasih komu še težje prenesti kot napake. In še ... naučiti se moramo torej obdarovati. Seveda spet ne samo s kramo in denarjem ... morda bi bilo dobro začeti ljubeznivo in širokosrčno podarjati kar sebe, svojo dobro volja, nekaj ur časa, prijazen nasmeh ali pa zgolj potrpežljivost in pozorno poslušanje ...
Dobrota mora postati življenjski slog in naša vodilna misel, ki nas spremlja, sicer je obsojena na izkoreninjenje. Umiranje zaradi podhranjenosti.
Za začetek morda poskusimo kar doma ... ne more škoditi ...

nedelja, 03. januar 2010

"V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi." (Jn 1,4)

Nekdo mi je govoril o neki indijanski modrosti. Nekako takole naj bi šlo:
"Kjer je luna, tam je Duh... in Duh je življenje. Kjer je reka, tam je riba ... in riba je življenje. Kjer je šotor, tam ženska ... in ženska je življenje."
Skratka, vse se mora izteči v življenju. Ta modrost, čigarkoli je že, izhaja iz globoke povezanosti z okoljem, iz temeljnega dojemanja sveta kot je in kakršen nam je na voljo. Takšen ni nastal iz nič in tudi izničil se ne bo. Če mi ne poznamo trenutka pred prvim trenutkom, še ne pomeni, da ga ni. Vse ima svoj izvor in ponor, vsak vrtinec vrti proti-vrtinec ... vse išče izenačitev, nek smisel. Mi ga morda ne prepoznamo več, Indijanci so ga videli v življenju. V naravi pač ne moreš najti drugega smisla kot da živi. K temu teži vse kar poseljuje ta svet.
Imamo pa še drug princip. Umiranje ali proti-življenje. In ta dva se dajeta, večno ... v krogu ali sferi, od začetka in spet s konca. Tisti, ki zmaga, je hkrati že poražen, ker je zmaga pač le začetek poraza. Tako, kot je rojstvo začetek smrti. Kot je luč začetek teme. Ne more biti drugega razpleta. Tu ni neodločenega izida. Tisti drugi zagotovo pride ... na tem svetu, jasno.
In kaj torej še ostane?
Ja, seveda nekaj ostane.
Večna luč. Ta ostane ... ta ne bo minila. Sveti vedno ... le ozreti se je treba ... malo ...

sobota, 02. januar 2010

Nekaj iz vsebine milnih mehurčkov

Lepše se je držati velikih in usodnih tem. Takšnih, pri katerih lahko damo duška naši željeni načelnosti ali začutimo sodelovanje pri odkrivanju česa pomembnega. Vsekakor nečesa, kar je zabavnejše od analize prežvečene vsakdanjosti, iskanja smisla v rutini dnevne tlake ali iskanja mavričnih barv v sivini mokrega asfalta.
Kaj nas sploh pelje, kamor nas pač pelje? Mislim - ljudi. Želja, cilj, potreba ali zgolj podrsavanje iz enega stanja v drugega? Od jutra do večera, od začetka tedna do konca, od novega leta, do silvestrovega ... Vedno v nekem pričakovanju, upanju ... zdaj bo, letos bo ...
Politiki govorijo o pogumu, pa ne samo oni, tudi Cerkev govori o plovbi po globokem ... in mi vsi vemo, da brez ambicije ni napredka. Pa vendar, nekako manjka ... ustvarjalnosti, volje po delu, tveganju ... Občutek imam, da je velika večina, z mano vred, da ne bo pomote, kot nekako v krču, paralizirana. V strahu, pričakovanju ... pritajeno oprezna ... Prestrašeni zajčki v svojih malih brlogcih.
Ne vem zakaj ... ne bom tvegal, bom raje počakal in kdaj drugič povedal svoje mnenje ...

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)