sobota, 27. julij 2013

Vsi odlični ... vsi bogati ...


Pred kratkim smo doživeli res redek privilegij, in sicer, da smo lahko prebrali ekskluzivno  informacijo o tem, kako približno poteka kadriranje top nivojev v tako naši in tako neprecenljivi materi banki. Teh zadev se dosedaj ni dalo kar prosto brati, iz preprostega razloga, ker so se dogajale brez tiskovnih konferenc in ker so notranje bančne informacije očitno zavarovane bolje kot naš denar.
V skrajšanem prevodu-, gre zadeva približno takole: Sedanji predsednik uprave banke, Janko Medja, je to postal in ostal tudi, ali pa zgolj zaradi odlične ocene, ki jo je dobil za svoje nadzorništvo v taisti banki. Takšno oceno mu ni dal lastnik banke, torej država, ampak mednarodna kadrovska agencija Korn Ferry International, s katero je sam prej podpisal pogodbo in ji zato bržkone izplačal zasluženi honorar.  Ko se je torej taisti odlični Medja tako povzpel v sedlo NLB, je nadaljeval že omenjeno odlično sodelovanje z isto agencijo in ga še nadgrajeval. Agencija mu je namreč rekrutirala tudi odlične člane nadzornega odbora in temu primerno odlične člane uprave. In kajpada, za trud pospravila primerno odličen honorar.
Skratka vse najboljše od najboljšega,  z majhno pomanjkljivostjo-, da nadzornike največje in najbolj zavožene finančne inštitucije pri nas, na ta način imenuje kar nadzirani sam. Dejstvo, da zato nekdo plača milijon varčevalskega, oziroma davkoplačevalskega denarja, je v tem primeru pač kolateralna škoda, ki je očitno nujna za formalno pokritje prevzema oblasti in nadzora v tej veliki hiši denarja.  V bistvu je to morda racionalno in enostavno, vendar žal sprevrženo do obisti.  Da se to dogaja v podjetju v lasti države, pa očitno ne moti nikogar. Vse to očitno ni dovolj, da bi odneslo Medjo in čudimo se lahko kvečjemu še sami sebi, če se sploh še lahko čemu čudimo.
Če smo bili dosedaj vajeni poslušati o tajkunskih prevzemih podjetij, potem v tem primeru o tem ne moremo govoriti, lahko pa govorimo o gangsterskem prevzemu in načrtnem zavajanju javnosti. Ne morem razumeti, zakaj mora nekdo, ki je dovolj sposoben za direktorja banke v več kot ¾ državni lasti, sam najeti tujo kadrovsko agencijo, ki potem za drag denar naredi tisto za kar je najeta; najprej torej poveliča njega samega, potem pa opraviči imenovanje tistih, ki naj bi ga pri tem nadzirali. Ali ne bi bilo bolje, če bi to naredil kar brez agencije? Minister za finance bi pač imenoval za predsednika uprave s sklepom nekoga, ki ga pozna, nadzornega odbora pa tako ali tako ne rabimo, saj itak ne funkcionira, če ga morda rabi predsednik, naj si ga pa imenuje. Preprosto in povsem v duhu svobodne podjetniške iniciative.
Spoštovani, nekaj je gotovo - pred nesmotrnim trošenjem je najbolj varen tisti denar, ki ga nimate ne vi in ne banka. 
Z vsakim lastništvom se namreč precej poveča verjetnost, da ga nekdo meče proč. 

Če ga ne vi, ga pa banka namesto vas.  

ponedeljek, 22. julij 2013

O ti packi ...


Vlada Republike Slovenije si zadaja različne zanimive cilje, med njimi pa očitno zavzema pomembno mesto tudi predvidena izgradnja terminala za sprejem in uplinjanje utekočinjenega zemeljskega plina znotraj tržaškega industrijskega pristanišča, v kraju Žavlje, za katerega je aktualni minister za okolje strumno napovedal, da se bodo še naprej "borili, da ta projekt ne uspe".
Skratka, gre za resen državni podvig, ki se mu reče: rušenje investicije na ozemlju druge države.V bistvu smrdi skoraj po smodniku, ne samo po plinu.
Za kaj gre? Investicija mednarodne skupine GasNatural SDG SA, ki trenutno predstavlja prvega dobavitelja plina v Španiji in Južni Ameriki, v ocenjeni vrednosti pribl. 400 mio €, je torej za Slovenijo tako zelo sporna, baje iz okoljevarstvenih razlogov, da je vlada razglasila boj proti njej za svoj prednostni nacionalni cilj. Temu primerno je oblikovana tudi medijska podoba zadeve, ki jo je že leta 2009 zastavil minister za vse potrebe, ki je takrat sicer gledal na zadevo morda malce drugače kot danes. Seveda pa je bilo takrat govora o gradnji še večjih terminalov v Kopru in tudi projekt "južni tok" slovanskih prijateljev se še ni tako vsidral v naša srca. No, terminal v Kopru je seveda medtem zgodovina, ruska cev pa nikakor še ne.
Vse skupaj postane še bolj zanimivo, ko v poročilu o vplivih predvidenega objekta na okolje, ki ga objavlja naše okoljsko ministrstvo, med drugimi zanimivostmi tega projekta, preberemo: “Na podlagi opravljenih meritev in študij ter do sedaj opravljenih projektnih dejavnosti lahko rečemo, da je projekt izvedljiv, (pri čemer bo treba posebno pozornost posvetiti projektantskim in upravljavskim vidikom industrijske varnosti), in da bo imel le zmerne posledice na okolje v fazi obratovanja, tako zaradi uporabljane tehnologije (ki ima nekaj negativnih vplivov na vodo) kot zaradi samega položaja terminala na ustreznem pristaniškem območju, kjer so že v preteklosti stali industrijski objekti, zato ne bo povzročal verižne reakcije negativnih posledic.”
Na eni strani imamo torej vse bolj neizprosna stališča našega vodstva, ki je pripravljeno v času notranje krize, povsem brez veze tvegati lastne projekte in, kajpada kot vedno (glej primer Lafarge ali TEŠ6), zelo rado prisluhne argumentom "strokovne" okoljevarstvene srenje, na drugi strani pa izkazuje ljubečo podporo konkurenčnemu projektu, ki bo regijo naredil še bolj odvisno od ruske dobre volje. Očitno je namreč, da bi uparjalnik na tem mestu predstavljal izrazito moteč dejavnik v neki balkansko-zauralski energetski strategiji (beri: "botriji").
Nikakor se ne morem znebiti občutka, da je okoljevarstveni vidik nasprotovanja temu projektu namenjen predvsem aktivaciji javnosti, ki naj se raje ukvarja z nacionalnimi in okoljskimi interesi namesto z razmišljanjem o tem ali naša top politika morda le nekoliko preveč neženirano ne nastopa v prid lobističnim interesom ene in to ne-evropske strani.

Prav tako mi tudi ni jasno, zakaj mora Slovenija v tem trenutku sploh še napenjati mišice, ko so terminali že postali italijanska notranja tema, ki verjetno ne bo doživela tako hitrega in gladkega epiloga, vsekakor pa ne minila brez političnih posledic. In nenazadnje bi naši vendarle lahko tudi že skapirali, da bodo sosedje, ki so v politiki od nekdaj bolj doma kot mi, vsekakor znali primerno in pravočasno "nagraditi" slovensko bevskanje za njihovimi petami. Če ne drugače z blokiranjem naših projektov, pišmevuhovstvom pri zamejskih vprašanjih in zvračanjem krivde za svojo notranje-politično zgago, ki jo bo morebitno neuspešen projekt naredil pri njih doma.
Skratka, slovenska vlada bi se morala zelo resno vprašati, kaj bo sploh dosegla s svojim EU projektom "terminal, ne hvala" in morda s takšno zavzetostjo pometati tudi pred lastnim okoljskim pragom.

petek, 19. julij 2013

Odn.


Mreža odnosov med ljudmi je veliko več od tistega, kar je videti. Tudi če si jo skušaš ogledati od blizu, jo vidiš le v njenih osnovnih zvezah. Šele, ko stopiš vanjo, jo začneš spoznavati v fini, a njej lastno kaotični strukturi. V neskončno prepleteni mešanici sedanjosti, preteklosti in prihodnosti. Tri niti se zapletajo v vzorce, ki se sami v sebi ponavljajo v neskončnost. Prevladuje osebno tvoj, tisti, ki ti je najbliže, vendar vseeno stkan v eno z ostalimi. 
Odnosov ne moreš nikoli razplesti, vedno znova se skrotovičijo in vrnejo še bolj zapleteni. Jemati jih moraš kot takšne, previdno drseti po njihovih zankah, obkrožati figure in vozle ter gledati vse kot veliko, v eno tkano celoto. 
Vsi se pojavljamo v različnih vlogah in nešteto povezavah. Sprehajanje med njimi je kot hoja v hiši ogledal; le v redkih smo takšni kot mislimo, da smo, v večini pa izkrivljeni, preširoki, preozki ali drobno neopazni v množici vseh ostalih.
Odnosi so naši "drugi" možgani. Eno je svet, ki ga živimo v sebi in iz sebe, drugo pa tisti v katerega smo vtkani. Prvi je kompliciran in včasih nepredvidljiv, vendar še vedno enostaven v primerjavi z drugim. V tem nas čakajo meje, ki jih ne bi smeli prestopati, kljub temu, da jih vedno znova. V njem se zapletamo v lastne zanke in jih zvozlamo z vsemi tistimi, ki so prav tako tu. 
Človeška bit je ena, vseobsegajoča in deljena v svojih neštetih odsevih. Na zunaj neopazna, a notranje povezana še trdneje kot se zdi. Močna je, stara in gosto pretkana z nešteto vozlički. Njena struktura je vplivno polje naših odnosov; v njem plavamo, vrtinčimo in se oprijemljemo vsega, kar dosežemo. V to nas postavlja in takšna je njena prava vsebina-, stalna povezljivost, soodvisnost, ki se nenehno spreminja, kot rob morja. 
Le malo zdržimo ... več odrinemo in pustimo.    

torek, 16. julij 2013

Ta stran (morda) še nima piškotka.


Ali se kdo še spomni (nekoč) priljubljenih ameriških TV serij Muppet Show in Sesame Street? No, jaz se jih. V bistvu je šlo za nekakšne lutkovne predstave, ki so performale štose za mlado in staro-, prva je bila bolj zafrkanska, druga pa je želela celo nekoliko izobraževati. No-, in med liki, ki so se mi vtisnili v (takrat še) mladostni spomin, je bila tudi pošast, ki je nora na "kukije".
Te sem se spomnil zdaj, ko se mi na zaslonu prižigajo obvestila najrazličnih oblik, a s podobno vsebino-, da ta spletna stran vsebuje piškotke, s čimer se je očitno, za ljubi mir, najboljše kar strinjati. Gre seveda za birokratsko inovacijo, ki je posledica zakonskega predpisa s katerim je naše informacijsko pooblaščenstvo implementiralo evropsko smernico, ta pa naj bi ščitila tako dragoceno zasebnost uporabnikov spleta.
Meni se to milo-rečeno zdi neumno in smešno-, kot da ima na spletu zasebnost sploh kakšen pomen. Če hočeš biti res zaseben, potem na spletu preprosto nimaš kaj iskati.
Izvorna funkcija svetovnega spleta je lažje in hitrejše povezovanje prodajalcev s kupci in vse, kar je nastalo iz tega, je temu plemenitemu cilju kvečjemu podrejeno. Svetovni splet prvenstveno gotovo ni namenjen razvedrilu, klepetu ali všečkanju kot se to morda zdi-, splet je del poslovnega sveta, "ringlšpil", ki se pač trži tako, da se vrti. Svetovni splet ni "javno dobro", kot to morda misli informacijska pooblaščenka ali kot si predstavlja večina uporabnikov, vzhičenih nad prostim brskanjem po vsebinah, ker se pač ne zavedajo ali ne želijo zavedati, da vse to nekdo plačuje in na koncu ali še prej zaračunava njim. Svetovni splet je zasebno in komercialno okolje, ki je plod človeške ustvarjalnosti in ne morda naraven pojav. Prisotnost na njem ni naključna niti nekontrolirana. Saj tudi ne more biti, ker ga predstavljajo zgolj v mrežo povezani strežniki in pristopne točke. Če se logirate med vožnjo ali kjerkoli na svetu, se običajno niti ne zavedate, da vam je neko, zelo konkretno vstopno mesto, v neki konkretni strežniški točki, pravkar dovolilo sinhronizacijo vaše naprave s strežniškim omrežjem. Vaše vstopno mesto ima svojo številko in kajpak tudi plačnika. Z vstopom v splet torej vstopate v območje zasebnega, plačljivega in merljivega sveta. Morda se kje v Indiji še lahko priklopite na javno električno napeljavo in vas ne odkrijejo, na www pa tudi v Indiji ne morete mimo vstopnega mesta.
In kaj ima s tem torej opraviti zasebnost? Nič-, prav nič. Morda zgolj to, da če si jo res želite, potem pač pustite upanje zunaj, vi, ki vstopate. Kot vstopate v trgovino, kjer vas snemajo kamere, tako ste z vstopom na to spletno stran stopili na svet, v katerem vladajo strežniki, ki imajo jasna navodila in vso pravico vedeti, kdo se sprehaja po njihovem drobovju.
Jaz to sprejemam kot normalno in res ne vem, kaj bi bilo s tem narobe, sploh pa, zakaj bi me morala država na to še dodatno stokrat na dan opozoriti. Če mi hoče kdo povedati, da je moja zasebnost moja stvar-, prav, vendar to gotovo ni treba kar naprej bebavo ponavljati, sploh pa ne potrebujem nobenih dodatnih opozoril na mojem zaslonu. Torej, na mojem zasebnem zaslonu, ki sem ga kupil za moje zasebne prihranke in ga uporabljam v moje zasebne namene, na tem zaslonu država opozarja naj pazim na svojo zasebnost. Smešno. Kot da, tega nismo vedeli in kot, da se to ne bo več počelo.
Dragi moji državni uradniki in vsi hlapci politike - sledi brezplačni nasvet; brigajte se zase, pobirajte davke in zapirajte tatove ter pokvarjence v lastnih vrstah. Če kdo zlorablja mojo zasebnost, potem jo najbolj prav država. Če kdo tega ne verjame naj si prebere odločbo o otroških dodatkih. 
Kaj ob tem še lahko skrijem?
Dejansko je pri tej zadevi vse bolj zanimiv nek generalni pojav, ki ga opažam že dlje, in sicer prava paranoja varovanja zasebnosti, ki jo pri nas forsira ravno taisti urad informacijskega pooblaščenca. Ta inštitucija, ki je menda pod neposredno visoko oblastjo Predsednika Republike, je očitno tudi nad vsemi ostalimi v tej družbi in prosto presoja, na primer tudi to, če se bodo zaslišanja politikov pred državnimi organi javno objavljala ali ne. Torej-, potencialno dokazno gradivo, ki dejansko sodi na raven kazenskega postopka, je stvar osebne presoje uradnika, ki jo lahko podari javnosti, če se mu (ali morda komu drugemu) tako ravno zahoče.
Osebno mislim, da gre za urad za manipulacijo javnosti, če ne celo neke vrste inštrument teorije zarote-, ker uvaja prefinjene metode ustvarjanja javnega mnenja, ki na eni strani naj ne bi govorilo o pohlepu, pokvarjenosti in hinavščini vodilne elite, katero varuje debeli plašč zasebnosti, na drugi strani pa naj bi se taisto javno mnenje, preko nadzora nad mediji, ustrezno odzivalo na ciljno dozirane informacij o tistih, ki so morda le postali odvečni ali celo neprijetni.
Dragi moji, vedite nekaj - tisti, ki mu ni treba nič skrivati, ima mirno vest in prav mirna vest je najboljši "poušter", pa četudi v svetu navideznega. 
Ali pa tam še bolj ...

nedelja, 14. julij 2013

Fail.



"Moralna odločitev, da javnost obvestim o vohunjenju, me je veliko stala, vendar ničesar ne obžalujem!"

Tako je svojo odločitev, da se odreče bleščečemu in lagodnemu življenju na račun ZDA, obrazložil Edward Joseph Snowden, 30-letni pogodbeni sodelavec Ameriške nacionalne varnostne agencije in nekdanji uslužbenec CIA-e. Skratka vohun, specialist za sledenje elektronskim komunikacijskim potem.
In kaj je izšolan "infrastrukturni analitik" dejansko povedal tako novega in osupljivega, da je povzročil mednarodni škandal in s tem svojo osebno dramo, ki se nekako kar noče in noče razrešiti?
Če vprašate mene - prav nič. Zgolj potrdil je tisto, kar se že dolgo ve, in sicer, da se obveščevalna dejavnost ZDA ni nehala niti zmanjšala s padcem "železne zavese". To za tiste, ki jim je vsaj približno jasno, da mednarodni odnosi niso nobeno petje uspavanke, ni popolnoma nič novega. To se vedno počne in v prednosti je pač tisti, ki je dovolj močan in bogat, da si lahko privošči več kot ostali. 
Naj mi kdo odgovori na vprašanje, zakaj bi Američani sploh nehali vohuniti?  
Če je komunizem začasno v krizi, še ni rečeno, da je zaradi tega svet veliko boljši. Zamenjali so ga novi, pravi in finančni diktatorji, ki imajo prav tako radi oblast, kot so jo imeli tisti prej. Tudi ko je Jugoslavija razpadla, dejansko nismo doživeli v politiki posameznih držav nobenih dramatičnih izboljšav. Partijska vodstva so zamenjala partijska vodstva, lobiji so to tudi ostali in nacionalisti prav tako. Seveda, kot se za balkansko krčmo spodobi, so se ob tej priliki zabliskali noži in stekla je kri, rezultat pa je prav boren.
ZDA, med tem niso doživele nobenega razpada, revolucije ali poraza, doživele so zgolj grobo soočenje s fanatičnim delom sveta, ki ima za sveti cilj njihovo uničenje, čeprav ni sposoben povedati zakaj ali pa zgolj zato, ker potrebuje močnega sovražnika za preživetje lastnega sovraštva. 
ZDA so že dolgo edina dovolj močna in organizirana sila, dejansko edini klasični imperialist, ki lahko posreduje na kateremkoli koncu sveta in težko si je predstavljati stanje v katerega bi nas svetovni in tudi domači "borci proti imperializmu" potegnili, če bi se res nehale aktivno zanimati za duševno stanje svetovne politike, vključno z našo.  
Veliko nekdaj močnih igralcev, ki so nekoč počeli ali vsaj skušali početi prav to, je vmes doživelo velike spremembe, izgubilo prednost in na tak ali drugačen način "izpadlo iz igre", ZDA se to še ni zgodilo. Njihove vojaške in seveda tudi obveščevalne infrastrukture, poleg močne lobistične mreže, zaenkrat ni ogrozilo nič in v ta mogočen sistem je mirno vstopil tudi rekrut Snowden, ki se je baje najprej hotel boriti v Iraku, vendar očitno zaradi šibkega zdravja ni za "pravega vojaka". Odkril pa je svoj računalniški talent, torej osebno tržno nišo in vendarle vstopil na spletno bojišče. Prav lahko bi verjetno postal tudi programer na kakšni banki ali kje v javni upravi, vendar se je, nedolžno jagnje, začuda odločilo za "nacionalce". V svoji naivnosti je verjetno mislil, da se bo ukvarjal s pisanjem pravljic za afganistanske sirote ali receptov za muslimanske ženske, ki se morajo skrivati pred talibanskimi norci.
Kaj se je zgodilo, da je, prav zdaj, ko mu je padla sekira v med (življenje na Havajih in 122.000$ letno), postal tako goreč moralist in borec za etiko svojega ljudstva, bomo seveda težko ugotovili, dejstvo pa je, da je, vsaj za moje pojme, v bistvu navaden neodgovoren bedak in izdajalec domovine.
Seveda so ZDA imperialistična država, vendar so bili to tudi že Španci, Portugalci, Francozi, Britanci, Nemci, Švedi, Rusi, Kitajci, Japonci, Nizozemci, Belgijci, Italijani, Turki, Arabci, ... skratka vsi, ki so lahko kdajkoli ali kjerkoli zbrali in opremili dovolj vojske, da so jo poslali v beli svet. 
Dragi moji, če si kdo domišlja, da je današnji svet res tako zelo drugačen, kot je bil pred, recimo 300-400 leti, je vsaj naiven, po drugi strani pa hudo slabega spomina, ker pozablja, da brez ZDA, na primer, ne bi nihče porazil nacizma in fašizma, ustavil Japoncev ali presekal z balkansko morijo. 
Vloga ZDA, kot trenutno glavne nosilke prodornosti zahodne civilizacije in branilke njenih vrednot, je lahko večplastna in tudi kritizirana, ni jim pa mogoče očitati neaktivnosti ali brezčutnosti. Kljub vojnam v katere se zapletajo, vseeno ostajajo svetovni dobrotniki številka ena. 
Kakorkoli se v navalu kritizerstva čudno sliši-, ZDA, hvala Bogu, ostajajo svetla točka v mednarodni močvari spletkarstva in hinavščine, katere del tudi evropska zunanja politika. Evropejci veliko moraliziramo, vendar, za razliko od Američanov, nismo pripravljeni niti s prstom migniti za to, da bi kaj spremenili v svetu. Prepričani smo, da naredimo povsem dovolj že, če ločujemo odpadke in puščamo emigrante v morju, tiste, ki ga preplavajo pa zapiramo v koncentracijska taborišča. Stran od oči javnosti taistim emigrantom pa potem vendarle blagohotno dovoljujemo, da v suženjskih razmerah in brezpravni, za nas, na primer, smejo obirati paradižnike in kumare, brez upanja, da bodo kdaj postali polnopravni člani te družbe.
Spoštovani-, zame Snowden ni nobena slaba vest, ampak kvečjemu kadrovska napaka, ki se je zgodila vladi ZDA in edino prav bi bilo, da jim ga vrnejo.  

četrtek, 11. julij 2013

Trenutek zaželjen ...



Ni lahko prepričevati. Res ne ... 
V bistvu je že težko doseči, da te sploh poslušajo, če jim ni do tega. Tudi kadar si sam prepričan v kaj, ne.
V ljudeh je včasih takšen odpor. Prava trma. Nočejo in nočejo razumeti.
Drugič se pa zdi, da kar "padejo" na kaj ali koga. Kot, da komaj čakajo. Čudno.
Ljudje menda začutijo energijo in še zlasti, če je ni. Takrat se vloge obrnejo. Lovec postane plen, prepričevalec tisti, ki ga prepričajo. Nekateri govorijo o karizmi. O nečem kar zašumi v zraku, ko nekdo začne. 
Če tega nimaš potem je pravi odgovor zavezništvo. Nekaj ponudiš in nekaj dobiš. 
Pri zaveznikih vsaj ni treba nenehno prežati. 
Seveda-, če jih prej prepričaš ... 

ponedeljek, 8. julij 2013

V spomin razumu …


Bolj ko skušam razumeti ljudi, vključno s samim sabo, manj razumski se mi zdijo. S tem ne mislim reči, da nimajo razuma, … seveda ga imajo-, celo občudujoče visokega in v povprečju jim prav dobro služi. 
Gre za način njegove uporabe. Kdaj, na kakšen način in v kakšnih okoliščinah ga sploh aktiviramo. Če ga? 
Razum je kot roka, noga ali katerikoli del telesa, ki ga lahko kontroliramo. Če hočemo da deluje-, deluje, če hočemo, da deluje v neko smer-, deluje v tisto smer, če tega nočemo ali sploh ničesar nočemo-, za čuda, vse tudi deluje tako.
Človek je skupek funkcij, modulov ali podsistemov, ki se aktivirajo in povezujejo za izvajanje opravil. Vgrajena mu je duša oziroma, če vas navedeno preveč moti, zapečena mu je želja po obstoju in razmnoževanju, ki ga tira v vse to, čemur reče življenje. Velika večina stvari je tako ali tako odločena mimo razuma. O dihanju in bitju srca ne razmišljamo, pa vseeno deluje. Tudi s premikanjem nog med hojo ali tekom ne mučimo razuma dokler se, na primer, ne učimo plesati. Ko se, pa vsaj od začetka, spet ne mislimo na nič drugega, kot le na to kam bi položili stopalo, da bo naredilo čim manj škode.
To o čemer realno lahko odločamo je zgolj izvedba odločitve- izbira med krompirjem in zeljem, ne pa med jesti ali ne jesti. To, da moraš jesti, je zate že zdavnaj odločeno. Brez tega te pač ni.
Razum ni nekaj univerzalnega kar bi delovalo pod vsemi pogoji enako, niti v podzavest zapečen vzorec obnašanja, razum je izvršilni organ možganskega zavezništva, ki aktivira elemente sistema za tisto, kar je potrebno načrtovati in izpeljati z uporabo večjega števila informacij in odločitev. Korak v lužo je popolnoma enak koraku na suho, razlika je le v informacijah, ki se aktivirajo in združijo v odločitev za eno ali drugo. Nekdo, ki mu ni do zabave bo stopil mimo, drugi bo morda zamišljen in bo lužo opazil prepozno, tretji jo bo načrtno iskal in še nalašč skočil vanjo, da bo učinek opaznejši.
Razum je vmesnik med hotenji, realnimi okoliščinami in uresničitvijo. Razvil se je prav tako, kot sluh, vid, okus ali tip. Povezuje vhodne informacije, jih obravnava paketno in sproža odzive. Razum je dan bitju z dovolj visoko razvitimi zaznavnimi sposobnostmi. Le kdor dovolj ve, se lahko odloča. Če vidiš sled, čutiš lakoto in poznaš nevarnost, potem se odločaš v tri-dimenzionalnem polju z visoko stopnjo predvidljivosti. Če pa sodeluješ v skupini, poznaš skupinske navade in mehanizme odločanja, potem je polje odločanja n-dimenzionalno in stopnja predvidljivosti nizka. Vse je lahko tako ali pa drugače-, odvisno od marsičesa. Vse je lahko tudi "nerazumno"-, odvisno pač od tega v kateri odločitveni dimenziji si.
Osebno razuma nimam preveč rad. V bistvu ga preziram. Zame je sinonim za uveljavljanje lastne volje. Sklicevalo za prisilo na okoljem. Na razum se sklicuje tisti, ki se boji, da ga bodo razkrili pri blefiranju.
Dosti bolj spoštujem intuicijo.
V bistvu je tudi razum zgolj intuicija, onesnažena s predsodki in osebnimi filtri. Pravo in polno razumevanje je lahko le neposredno dojemanje. Uvid. Vzameš paket okoliščin in ga sprejmeš vase-, kot, na primer, obdelaš jutro, takoj ko stopiš vanj. Ne razmišljaš, da je sestavljeno iz svežega zraka, svetlobe in bistrega osebnega razpoloženja. Jutro pač-, en kos.  
Zanimivo-, koliko je med ljudmi zanašanja na razum. Vendar še tako glasno poudarjanje razumnosti odločitev, ni garancija, da bodo takšne tudi sprejete, kaj šele uresničene. Tudi najbolj razumne odločitve lahko privedejo do nerazumnih posledic. Če bi to ne bilo res, bi ne bilo vojn in nepotrebnega trpljenja.
Najbolje se še vedno odloči tisti, ki se odloči za dobro bližnjega. Odločitev za usmiljenje in potrpljenje pač nima para v nobeni razumski odločitvi. 
Odločitev za dobro je edina razumna odločitev.
Razum nikoli ne bo kos srcu. 
Srce je vladar, razum kvečjemu sluga. 

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)