sobota, 28. januar 2012

Kaj pa vaši nohti?

Dobil sem SMS z naslednjo vsebino:
"Čau Azra, Vlasta ti piše. Me zanima če maš kaj časa danes, bi ena sodelavka rada če ji grliraš nohtke enkrat od treje ure naprej. Pa bi še jst pršla z njo, da bi še men k mam grozne nohte. Če bi hotla, k vem da nismo lih v najboljših odnosih. Če ne, da mi sporoči sam za njo. Bi ona pol sama pršla. Hvala. Vlasta"
Nekaj mi je dalo slutiti, da je prišlo do strašne pomote. 
Tisti, sklepam, da ženski z imenom Vlasta, se je očitno zatipkalo in sporočilo je namesto Azrinega, po čudnem naključju ali volji demona mobilne tehnologije, zadelo moj telefon.
S tem sem bil, nič hudega sluteč, nenadoma postavljen pred nepričakovane in nelahke odločitve.
Najprej dilema - na sporočilo odgovoriti, ali ne?
Če odgovorim, se mešam v zadeve, ki me prav nič ne brigajo, ne poznam ljudi, ki se jih to tiče in jih nikoli ne bom poznal, nihče me ne more za nič kriviti in mimogrede, zakaj bi si moral delati še strošek ali izgubljati čas zaradi neznankine napake.
Če ne odgovorim, bo Vlasta mislila, da je poslala sporočilo na pravo številko, vendar odgovora seveda ne bo in sledil bo sklep, da ji Azra noče odgovoriti. Glede na to, da nista v najboljših odnosih, tako pač piše, bo zamera še hujša in jaz res ne bi bil rad kriv za še več zla na svetu. Poleg tega, pa ni zanemarljivo niti, da neimenovana sodelavka od Vlaste pričakuje uslugo in če ne bo uspelo, bo v njenih očeh morda ta izgubila nekaj ugleda. Glede na to da je, zato da bi se ji ustregla, Vlasta pripravljena celo stopiti v stik z Azro, s katero se ne razume, sklepam, da ji sodelavkino mnenje nekaj pomeni, morda gre celo za šefico. Posledično se lahko torej omaje razmerje med Vlasto in sodelavko, česar si pa prva gotovo ne želi. 
Da pa bi bila zadeva še nekoliko bolj zamotana, je v razmerje verjetno vmešana še četrta oseba, recimo ji X, ki je Vlasti povedala Azrino številko. To sklepam na osnovi dejstva, da se je Vlasta zmotila pri tipkanju številke. Če bi imela Azrino številko shranjeno v telefonu pod imenom, bi do pomote verjetno ne prišlo. Oseba X je torej vezni člen med Vlasto in Azro in pričakovati je, da jo bo zanimalo kakšen je razplet dogovora za vsebino katerega verjetno ve, sicer Vlasti najbrž ne bi posredovala številke. 
V tem primeru seveda lahko pride do novih zapletov. Če recimo oseba X Vlasto vpraša po rezultatu dogovora z Azro, bo izvedela, da ji ta ni odgovorila. X bo torej lahko sklepala, da je nesoglasje med Azro in Vlasto še hujše kot je kazalo. Glede na to, da je oseba X z Azro v boljših odnosih kot Vlasta, sicer najbrž tudi ne bi imela njene številke, zna to posledično vplivati tudi na odnose med osebo X in Vlasto iz preprostega dejstva, ker je pač sovražnik mojega prijatelja le težko moj prijatelj.
Če pa oseba X vpraša Azro ali jo je Vlasta klicala, bo seveda izvedela da ne in tako po drugi strani lahko pride do sklepa, da je Vlasta nezanesljiva ker najprej išče informacije, ki jih potem ne rabi ali pa bo celo posumila, da zgolj preizkuša odnose med njo in Azro. Vtis bo v vsakem primeru torej bolj klavrn.
Zadeva se zna tudi dolgoročno in skoraj usodno zaplesti, ker predvidevam, da gre za žensko socialno omrežje, v katerem Azra očitno zavzema nekoliko uglednejšo pozicijo, ker pač razpolaga z veščinami, s katerimi ostale ženske na splošno ne. Sklepam, da ima Azra torej širši krog privrženk, ki so se, v zameno za njeno koristno naklonjenost, pripravljene obrniti proti Vlasti. Skratka, če si ženska, je Azra oseba, ki se ji ne kaže zameriti, ker se ti lahko zgodi, da postaneš nekoliko osamljena.
Takšne in podobne misli so mi torej rojile po glavi, ko sem bral tisto sporočilo in kar srh me je spreletaval.
No, naj povem, da sem se, ko sem se pomiril od razburjenja, vendarle odločil in na SMS odgovoril - kajpada s povratnim SMS-om:
"Falila si številko, jst si nohte samo stižem"
Tako - najhujše smo verjetno preprečili. Odgovora ni bilo, pa tudi ni potreben ...

Mimogrede, malo sem poguglal in izvedel, da se tej tehnični zadevi strokovno reče "geliranje" in da gre dejansko za umetno podaljševanje nohtov. 
Hm-, sprašujem se zakaj neki bi si umetno daljšali tisto, kar si moram itak striči ali gristi?

No ja-, šalo na stran, malce me pa vseeno skrbi, če se bodo te ženske le nekako uspele dogovoriti ...

četrtek, 26. januar 2012

Pravda za golobjo tarčo

Župan Občine Zagorje, Matjaž Švagan se je zapletel v spor s svojci pokojnega predsednika republike, dr. Janeza Drnovška. Občina, po osebi župana in občinskega sveta, torej vztraja, da poimenovanje trga v Zagorju, na katerega so postavili Drnovškov kip in tudi kip sam, ostaneta takšna in tam kot je leta 2008 odločil občinski svet. Nekoliko neudobno je dejstvo, da takrat, ko so sprejemali to odločitev, očitno niso začutili potrebe, da bi o tem kogarkoli spraševali, ampak so se tako preprosto odločili po navdihu in še zdaj polno zaupajo v vodstvo večne modrosti.
Zadeva je medtem šla na sodišče, ki je po dveh letih vendarle razsodilo v prid svojcev, kar se meni osebno zdi tudi edino logično in človeka vredno, vendar si župan in občinski svet še naprej ne dovolita kratiti veselja ter v maniri notoričnih kverulantov zdaj napovedujeta pritožbo zoper sodbo.
Kako se ob tem počutijo svojci, ki se morajo na sodišču boriti za spoštovanje do javnega miru ob spominu na svojega pokojnega očeta in brata, ter zaradi tega postati del javno-dnevnih iztrebljanj, seveda nikogar ne zanima, še najmanj pa Švagana, ki mu publiciteta očitno celo godi. Poleg tega, pa najbrž tudi ni povsem zanemarljivo, da se on pravda z davkoplačevalskim denarjem, svojci pa bržkone s svojim.
Bolno, bolno in še enkrat bolno - do kraja! Če tega ne bi doživel, ne bi verjel, da je sploh mogoče.
Kako lahko nekdo še vedno razmišlja, da je višek vsega kar človek v življenju doseže, prav to, da bodo nekoč kos brona, ki naj bi te predstavljal, nastavili golobom in rekli, da se tam tudi nek pločnik imenuje po tebi? Seveda zgolj za tako dolgo, dokler se časi dovolj ne spremenijo, ljudje dovolj ne naveličajo ali občinarji genialno spremenijo namembnost parcele.
Tega ne bom nikoli razumel. Verjetno gre za neko psihopatološko obliko modernega poganstva ali malikovalstva na osnovi slabe vesti, kajpak posredno v vzdušju in cilju samopromocije nekih, še vedno zelo živih osebkov.
Ali se res nikomur ni zdelo normalno ali vsaj človečno, da bi se o takšnih idejah najprej pogovorili s svojci in jih vprašali, če bi se morda strinjali z neko obliko javnega spomina na njihovega sorodnika. Tudi župan bi vendarle lahko razumel, da se pač rodimo, živimo in umremo predvsem kot ljudje, sorodniki in šele potem morda nekakšne javne osebe. Seveda osebno ne poznam teh ljudi, vendar sem že po tem, kar vem o Drnovšku, prepričan da prav gotovo ni bil tip, ki bi se veselil svojega kipa v parku. Poleg državnika in politika je bil prodoren mislec in bi, že s tega stališča verjetno lahko našli kaj bolj poduhovljenega, če sploh kaj, kot kovinski 3D avatar, ki se mi, mimo vseh gred, sploh ne zdi podoben originalu.
In, glej ironijo cele zgodbe. Vprašam cenjeni in morebitni publikum, kaj lahko še predstavlja lepši spomin na nekega človeka, kot prav živ človek, ki nosi njegove gene in mu je morda celo fizično ali duševno podoben. In kdo ima večjo pravico do spomina na svojega očeta, kot prav sin ali hči? Morda župan? Občinski svet? Kuharica, ki mu je stregla ali medicinska sestra, ki ga je zdravila?
Kaj pa imamo vsi mi ostali z njim, razen tega, kar vemo, da je počel v službi, kakršnakoli je že bila in zapisal v par knjigah. Za nameček pa se je taista javnost, ki bi se ga zdaj histerično rada javno spominjala in za to rabi fizično znamenje, še za časa njegovega življenja zgražala nad proračunskimi stroški za njegovo zdravljenje in nekimi južnoameriškimi "vrači", s katerimi je prijateljeval. Hinavščina od hinavščine.
Če bi ta župan res hotel narediti kaj za spomin na nekdanjega predsednika, bi preprosto ne mogel biti bolj štorast.
Zanima me, kaj neki bi si pokojni mislil o človeku, ki se zdaj toži z njegovimi najbližjimi sorodniki?
Le na čigavo stran bi se postavil ... ?

ponedeljek, 23. januar 2012

Kdo upa staviti ...

... ali bo predsednik republike za mandatarja predlagal Janeza Janšo?

Stavim 10€, da ga ne bo.

četrtek, 19. januar 2012

Zakaj pa ne raje kar Karla?

Predsednik Republike je spet presenetil in za možnega mandatarja predlagal bankirja Marka Voljča, ki je sicer star znanec slovenskih politikov, vsaj nekaterih, vendar žal še manj sredinski kot na primer Zoran Janković.
Ideja je zanimiva in nekako kar v maniri prisilnih upraviteljev, ki so že prevzeli oblast v Grčiji in Italiji in, na splošno, morda niti ni tako slaba, vendar ji je mogoče očitati, da žal ne prispeva k razvoju demokracije v Sloveniji.
Če je namreč že kdo pozabil, naj spomnim, da smo mi vendarle volili in prav bi bilo, da nam vseeno skuša vladati nekdo, ki je kandidiral, pa čeprav še ni član Trilateralne komisije, golfist ali celo poročna priča Milana M. Cvikla.
No-, in ker je očitno ta trenutek spet najbolj pomemben vrli predsednik Desus-a, bi bilo morda še najbolje, če pristojni za mandatarja predlagajo kar njega.
Predlog se mi ne zdi nič manj resen od tega, kar smo dobili do sedaj. Gospodu Erjavcu ni kaj očitati, kandidiral je in bil demokratično izvoljen, sodijo mu še ne, simpatičen je in rad kaj zabavnega pove, vladnih izkušenj ima pa več kot vsi drugi in še bolj sredinskega trenutno ne boste našli ... 

sreda, 11. januar 2012

Predriblani

Ni samo tako slabo, kot je zgledalo, ampak še slabše. Res da "kakor za koga", na splošno pa za vse. 
Če je bila prva tekma še napeta in presenetljiva, je bila druga že skoraj duhamorna in absolutno predolga. Skoraj milo se mi je storilo, ko sem gledal favorita kako osamljen teka za žogo in skuša rešiti igro, medtem ko njegovi soigralci prizemljeni čakajo neizbežno. Seveda je spet padel gol. Že drugi. Tako-, kar na hitro, sproti in brez prave želje. Skoraj milostno.
In favorit? Hm ... morda je res kar dober, resen pa gotovo ni, ker je blefiral. Očitno je pokazal kar zna in ostalo mu je samo še to.
In predsednik? Hm, hm ... nekako ni v formi ... izgublja živce in ne ve kaj bi. Verjetno še ni pokazal vsega kar zna - vsaj upam, da ne. Zdaj bi recimo rad razpravljal o ustavi, kot da jo lahko spremeni še kdo drug razen tistih, ki ga ne ubogajo. Zanimivo in skoraj značilno zanj je, da ga trenutno zanima 82. člen, čeprav je bolj verjetno, da se mu bo zgodil 111.  
Sicer pa ... bomo raje prerokovali za nazaj. 
Je manj stresno.


Ma ... izvolite ga ...

... da bo že enkrat mir.


torek, 10. januar 2012

nedelja, 08. januar 2012

Večni hlapci ...


Takšnih izjav, kot smo jih slišali danes na tistem svetem kraju s katerega so partizani nekoč že hrabro ušli in prepustili civilno prebivalstvo na milost in nemilost Nemcem, si nekdanji predsednik predsedstva Socialistične Republike Slovenije preprosto ne bi smeli dovoliti. Gre za izjave skrajneža, ki je očitno izgubil občutek za realni čas v katerem še živi. Res, da je že star, vendar bi vseeno moral razumeti, da morda le ni, tako kot nekoč, pristojen za presojanje pomena prav vseh dogodkov in razmer, ki so ga pustile daleč zadaj in jih noče ali pa preprosto ne more več razumeti. 
Zmerjanje slovenskih politikov s hlapci, zgolj zato, ker so se pogovarjali z ameriškim veleposlanikom, ki naivno verjame, da bodo morda tudi "borci" razumeli njegove dobronamerne pobude kot takšne, je milo rečeno primitivno.
Zanima me, komu pa potem sedaj hlapčuje sam tovariš predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, ki je vso svojo kariero posvetil utrjevanju oblasti nekih pro-ruskih teroristov in opravičevanju globoko sprevrženega družbenega sistema, ki je najprej likvidiral vse potencialne ideološke nasprotnike, potem pa še desetletja sistematično kršil temeljne človekove pravice lastnih ljudi, zdaj pa za obrambo slovenstva, ki se ga v njegovih zlatih časih ni smelo niti javno omenjati, prosi nekoga, ki to ni in ne bo nikoli, ter si pri tem celo dovoli zmerjati tiste, ki pa so.

torek, 03. januar 2012

Poskusimo vsaj začeti po božje …

Kar nekako našle in celo presenetile so me besede patra Marka Ivana Rupnika, ki jih je povedal za zadnjo številko Družine lanskega koledarskega leta. Vem sicer zakaj so me našle, ne pa tudi zakaj so me presenetile.
Morda zato, ker dobro opisujejo tisto, kar mi zapušča ta čas v odhajanju ali ker se ujemajo z razpoloženjem, ki se je zapeklo na dnu v skoraj prazni posodi mojega imena.
Pa se malo zaupajmo patru …

R: Ti novi dnevi in trenutki se mi zdijo kot izgubljeni. Tako negotovi so. Sprehajajo ali le opotekajo se med svetnim in svetim. Ne obstanejo ne tu ne tam. Izgubljajo moč in voljo na obeh straneh, pa vendar na nobeni ne najdejo miru. Hodijo brez želje in kot na ukaz, se odbijajo brez smisla kakor kroglica v fliperju in plašno stojijo na sveže zloščenih tleh novega leta. Tolikokrat slišane besede spet nočejo postati navdih in tolikokrat preslišane želje spet ne ganejo. Misli se težko.
pater Rupnik: Če je vsebina razumljena kot oblika odnosa in če se obliki in metodi daje veliko pozornosti, to človeka hitro zmuči, izmuči odnos. In ostane osamljenost, oddaljenost od življenja, stvari se posušijo.

R: Človeštvo je že o vsem razmišljalo in vendar nekako kar mora spet in spet. Nekatere misli so že tolikokrat previte in postavljene v vsa možna okolja-, pa vseeno znova pahnjene v dvom. Zakaj moramo znova misliti, kar je že premišljeno? Zakaj nam ni dana univerzalna zavest? Bilo bi dosti enostavneje. Priklopljeni na strežnik univerzalnega razuma in enega razmišljanja. Koncept pa je drugačen in izdelki so pol-prevodniki, v katerih se navidezno ponavljajo iste serijske napake. Nekdo tega ni hotel!
pater Rupnik: Skušnjava je ves čas v tem, da bi človek spet mislil sam, brez upoštevanja misli božjega življenja. Če človek popusti tem skušnjavam, lahko ustvari tudi celo kulturo, ki pa se prej ali slej obrne proti njem.

R: Vsebina božjega se mi zdi oddaljena in težja od forme. Moralo bi biti obratno. Stvari so v nastanku lahko samo preproste in nič drugačne, vendar smo jih zakomplicirali in zdaj se čudimo, ker jih ne razumemo več. Ali pa morda samo še gledamo in ne znamo več niti razmišljati.
pater Rupnik: Glavna vsebina odnosa med Bogom in človekom je Sveta Trojica. Ljubezen Boga Očeta do človeka v Kristusu in človekovo življenje kot odgovor ljubezni v Svetem Duhu. Dogma…
Dogme so … stebri božjega načina razmišljanja v našem človeškem razmišljanju. Če človek razmišlja upoštevajoč teh nekaj stebrov božje misli, potem bo božje življenje v njem raslo, zorelo, se krepilo in spreminjalo svet.

R: Stvarstvo gotovo ni takšno, kot se mi zdi. Vidim podobe, gibanje in slišim zvoke, a imam občutek da gledam le sence, ki jih ne znam povezati s pravimi predmeti. Čutim dotikanje snovi na telesu in brbotanje misli v meni, pa vendar ne dojamem celote. Vse je nekako izmuzljivo, ne-otipno. Komaj se pojavi, že mine in izgine. Vidim obzorje, nebo in sonce, pa vendar ne poznam njihovega pomena. Ko se umakne dan in me obkroži noč, vem, da je nekaj prešlo in prihaja nekaj novega, vendar ne razumem vsebine podob tega sveta. Ne vem, če sploh sodim sem. Včasih mi je vse tako tuje.

pater Rupnik: Razdelili smo svet na snovni in idejni, izmuznilo pa se nam je življenje. Naenkrat je pot do resnice pripadala samo še idejam in pojmom. Zunaj smo pustili snov, stvarstvo in telo. Danes pa vsi tožimo, ker ni več življenja. V naravi pojmov in idej ni, da bi posredovali življenje, da bi prelili ljubezen, da bi ustvarjali občestvo, da bi prenesli vero. Moderna doba prav v tem ni uspela. In na tak način nobena doba ne more uspeti. Življenje, ljubezen, občestvo, vera – to so stvari, ki zahtevajo organski pristop in celovito misel, ki pa je že nekaj stoletij ne poznamo več. Teh stvarnosti se s koncepti in etičnim imperativom in znanstveno metodo ne da ustvariti. Svobodne pripadnosti, ljubezni, ki je sposobna žrtve samega sebe zaradi enotnosti, se človek ne more naučiti v nobeni šoli, ampak samo, če je zajet v Ljubezen, ki se je uresničila in se vedno uresničuje na velikonočni način. Dihamo neko kulturo, ki je vsa osredotočena samo v človeku, in tudi mi smo verjetno zapadli tej skušnjavi, misleč da se bomo s svojim razumom dokopali do Boga, da bomo s svojo pridnostjo in etično popolnostjo prišli do božjega življenja. Vendar Kristus jasno pravi, da ni nihče šel v nebesa razen tistega, ki je prišel iz nebes. Ni človek postal Bog, ampak je Bog postal človek.

R: Bistva najbrž ni mogoče dojeti samo z razmišljanjem. Forma je ena, vsebin je vedno več. Tudi tisto kar spoznavamo so zgolj prispodobe. Jezik je prazno blebetanje, če ne poznamo pomena besed in njihove skladnje. Slika je razmazana barva, če ne znamo simbola povezati s spoznanjem-, z nečim, kar se šele sproži v nas. Enako je z glasbo in vsem drugim. Kar je, je nekaj dejansko šele takrat ko je v nas, sicer ni nič. Popoln nič - predpok.
Kaj pa je potem življenje in kaj Bog?
pater Rupnik:  Simbol je navzočnost Skrivnosti. Simbol posreduje edinost božjega in ustvarjenega sveta. Edinost, utemeljno v stvarjenju in v odrešenju. Simbol razodeva zakramentalnost sveta in zato vsebuje resnico kot živo stvarnost. Mi pa smo simbol tako izpraznili, da niti človek ni več simbol. Naučili smo se govoriti o Kristusu brez kruha, brez vina, brez bratov. O Svetem Duhu govorimo brez olja, brez ognja, brez ljubezni. Ne verjamemo, da je zemlja, snov del poti spoznanja resnice.
Cerkev duhovno-teološko prebere prostor in čas, v katerem živi in pride do spoznanja božje volje. Šele potem se vidi, kako slediti božji volji, kako jo uresničiti. In tako je nad nami, nad našim naporom in delom božji blagoslov. Samo naš sklep, da moramo nekaj storiti in na obstoječe stanje odgovoriti, nam še ne zagotavlja, da hodimo po božji poti.

R: Bog je postal človek. Kaj pa človek-, ali lahko postane božji še kako drugače, popolneje kot le z darovi, ki jih je prejel? Kakšen je smisel prizadevanj, da bi iskali še kaj več, kot nam je dano? Da bi hoteli več od sveta, ki pač je, kakršen je? Imam le to, kar imam in nič več.
pater Rupnik:  Že način, kako se Kristus rodi, razodene, kaj je učlovečenje. Bog se rodi iz Marije in začne živeti kot človek. Že ko gre skozi Marijo, ona živi na božji način. Učlovečenje se v Mariji zgodi na božji način. Ko človek sprejme božji način, začne na božji način tudi živeti. Postaja duhoven. Se pobožuje. Vsebina in metoda se pokrijeta. Marija spoznava in se spreminja. Dobesedno. Postaja mati. To je proces učlovečenja: Bog je začel živeti kot človek, da bi človek živel na božji način. To je fantastično!
Origen pravi, da je velika stvar, da se je Bog rodil v Devici in v Betlehemu, ampak da vse skupaj nič ne pomaga, če se ne rodi v tvojem srcu. Milost je, ko začutim, da svojo človeškost živim na božji način. Zame je temeljno vprašanje božiča: ali obstaja možnost, da bi gledal na svoje lastno življenje ne več kot zgolj človeško, namenjeno smrti, ampak kot božje-človeško, v Kristusu namenjeno vstajenju. Od božiča naprej gledamo podobo Marije z Jezusom – to je čudovita podoba: Marija ni več sama, ampak v svojem naročju nosi Boga. Zaradi dogodka v božični noči nihče več ne bo živel kot prej, nihče več ne bo sam.

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)