Oblaki nad Evropo

Nič hudega sluteči zemeljski izpuh, ki so mu Islandci nadeli simpatično in razburljivo ime Eyjafjallajökull, kar menda pomeni nekaj tako zehanja vrednega, kot “islandska ledeniška gora”, je v svoji ledeni brezbrižnosti miroval skoraj 190 let, prav zdaj pa se mu je očitno le nabralo dovolj plinov v kamnitem drobovju, za novo akcijo.
Svet se je vmes seveda spremenil, bolje rečeno reorganiziral, ali pa se nam tako vsaj zdi. Sam planet je verjetno bolj ali manj enak in njegovi človeški prebivalci, slej ko prej prav tako, le da so jim namesto letnih časov in boja z lakoto, ki jih je takrat najbolj zaposloval, zdaj postale histerično pomembne minute zamud, bančnih obresti, poslovnih in ostalih novic ter ocen gospodarske škode, ki jih pred dvesto leti prav gotovo ne bi nihče razumel ...
Kam je izginilo čudenje, občudovanje narave in dogajanj o katerih so nekoč poročali popotniki v podlistkih in zabavnikih ... Nobenega vznemirjenja več, nobenega presenečenja nad redkim naravnim pojavom ... ah, saj ni nič, tisto zmrznjeno islandsko grudo nekaj razganja, gremo dalje ...
Nihče ne vidi zanimive igre narave katere droben delček smo, trka fantastičnih sil, ki se sproščajo, kot razveseljivi premiki v notranjosti nosečega trebuha. Nihče ne občuduje nizkega sonca in visokega neba, ki krasita naravno mogočnost severa in njegovo divjost, ki se pač ne ozira na borzne ali medijske virtualne viharje. Nobeden se ne čudi več vetrovom in zračnim tokovom, ki tako hitro in brez vsakih problemov povežejo dežele, katere ljudje ne morejo niti na papirju spraviti na skupni imenovalec, kaj šele, da bi uspeli odstraniti navidezne in resnične meje, ki jih ločujejo.
Pa vendar se očitno tako zlahka vsi kar naenkrat znajdemo pod istim prašnim oblakom, kot se lahko v naslednjem trenutku tudi v isti zemlji, peklu ali nebesih ...
Zdaj so vsi zgroženi, ker pač ne morejo leteti. Pa kaj zato? Ali ste prepričani da res morate?
Hvalite Boga, da sploh lahko gledate, dihate, živite, razmišljate, hodite in morda celo uživate v toplih in tako težko pričakovanih pomladnih obetih.
Svet je še danes narejen zgolj tako, kot so ga zastavili tisti, ki so potovali samo z ladjami ali pa še to ne. Odnosi med ljudmi so še vedno taki, kot takrat, ko je pustolovska pot do Kitajske in nazaj lahko vzela tudi desetletje ali pa kar celo življenje. Mislimo, da gradimo in peljemo svet, pa nam narava z navadnim kihcem dokazuje, da smo zgolj razvajeni in pomehkuženi turisti na ladjici, ki se v lepem vremenu prevaža po zalivu.
Svet je le teniška žogica v igri velikanov. Ta trenutek je odbita in prosto leti, verjetno proti nekomu, ki jo čaka s pripravljenim loparjem na bekend.
Potem pa spet ... tup ...