Žalostno, res žalostno. 20. aprila letos je potonila naftna ploščad družbe BP, Deepwater Horizon v Mehiškem zalivu. Ob tem je žal umrlo 11 delavcev, svet pa si bo tragedijo zapomnil predvsem po veliki okoljski katastrofi. Po dveh mesecih nafta iz poškodovane vrtine, na globini 1500 m, še vedno izteka in do sedaj jo je v tople vode Mehiškega zaliva steklo že toliko, da bi z njo lahko napolnili približno 100 olimpijskih bazenov. Da bi to zaustavili so poskusili že skoraj vse tisto, kar ne deluje. Umazane in neposlušne luknje v srhljivih globinah, se lotevajo z vsemi sredstvi, od teniških žogic do blata in nekakšnih pokrovov. Okrog nje besno krožijo robotske podmornice in se občasno celo zaletavajo v naprave, ki naj bi vsaj delno zajele mastno vsebino, ki kot v posmeh vsem strokovnjakom, brizga iz prebodenega zemljinega debelega črevesa.Zagnani inovatorji dnevno producirajo nove in nove ideje ter zagovarjajo celo jedrsko detonacijo s katero bi zadevo menda v trenutku rešili. Te tehnike sicer ne razumem, ideja pa je verjetno v tem, da bi tako na površje vrgli kar vso nafto, ki je še pod morskim dnom, naenkrat in potem kajpak ne bi več iztekalo. Seveda gre za tipično ameriško rešitev, v stilu: če ljudje nočejo zamenjati predsednika, ki nas ne uboga, potem jim pač porušiš deželo in kaznuješ vse. No problem! Samo, da poka, da je žur, da so malopridneži kaznovani in da seveda, nad vsem vihrajo zvezde in črte ...
Tokrat pa je zadeva nekoliko bolj nečastna. Gre za neobvladljivo velik kup umazanije, ki ga ni možno pripisati ničemur drugemu kot nacionalnemu pohlepu. In, kar je najhujše, ta svinjak se je stresel točno na domači prag. Če bi ga odneslo proti Mehiki ali Kubi, bi sicer to pisalo v časopisih ampak nekje na tretji strani in še to verjetno zgolj kot posmeh, kako neučinkovite in skorumpirane so vlade teh držav, da kaj tako nezaslišanega dopustijo. Tako pa gledamo jeznega predsednika vseh predsednikov, umazane gasilce in še bolj umazane pelikane, prazne plaže in še bolj prazne gostilne, obupane ribiče in školjkarje ter jecljajočega direktorja naftne kompanije, katere delnice so že nekje v tistih nesrečnih globinah v katerih izvira črno zemeljsko olje.
Res da ni lepo, ampak je pa zanimivo opazovati, kako hitro se lahko tistim, najbolj samozavestnim, ki celemu svetu solijo pamet z visokimi standardi, na lastnem pragu pojavi šlamparija in kako neprepričljivi so pri njenem reševanju. Ker zadeva že predolgo traja in še nič ne kaže, da jo bo kaj hitro konec, si seveda gredo že vsi na živce in si vsevprek očitajo neodgovornost. Še celo predsednika tradicionalnih zaveznic sta se nehali trepljati po ramenih in se spraševati o počutju, ampak sta si začela kar javno telefonirati ter dvignila ton za višaj ali dva.
Kako zelo malo je treba, da svet skoči iz tira? Nekaj cevi se polomi in nekaj obale je umazane pa je že vse narobe … Res, prava sreča v nesreči je, da se oljni madež očitno rad drži obal Louisiane, morda pa bo imel zdaj le kdo čas razmišljati celo o tem, da bi svet lahko že veliko naredil tudi brez nafte, kaj šele atomskih bomb, ki so verjetno v ravno tako šlampastih rokah, kot naftne cevi … Ali pa še bolj?
Ni komentarjev:
Objavite komentar