torek, 29. september 2009

Najbolj primerni za krivca …

Spet si je nekdo dal duška. Tokrat v Sobotni prilogi, temu proletarskemu predalu humanizma, ki ga spremljam že desetletja. Zame je vedno predstavljal nekakšen pojem odprtega trga dobrih idej in duhovitih zapisov in tudi zdaj me, v bistvu, ne razočara. Morda včasih le na novo preseneti. Kot me je tokrat, s svojo odkrito napadalnostjo na Vatikan, papeža, kardinala Rodeta in vse kar pač pride gospodu Borisu Ježu na pamet, ko zasliši besedico Cerkev. V članku "Dovolj kaznovani že z jutranjo mašo!" si je tokat privoščil pravo paleto bizarnih primerjav domnevnih vatikanskih interesov in ravnanj na območju Slovenije od katerih je gotovo paradna prav tista s "Petrograjskim puntom" iz oktobra leta 1917. Ta je namreč iz upora vojske in lumpenproletariata, pod genialnim vodstvom ruskega prekucuha Vladimirja Iljiča, prerastel v slavno oktobrsko revolucijo, za to pa zdaj popolnoma jasno vemo v kaj se je razvila v nekaj desetletjih. Pa niti ni pomembno v kaj se je razvila, dejstvo je, da se je izrodila v nekaj ob čemer se še danes veliko Slovencev, z gospodom Ježem vred, verjetno začne nervozno prestopati ali pa iskati izgovore in popolnoma odštekane paralele, njihovi politični predstavniki pa ne zmorejo, brez grimas na obrazih in izrekanja pogojnikov, zgolj sprejeti na znanje tistega kar, kot bridko zgodovinsko zablodo sprejema ves civilizirani svet. Pa niti ni težava v samem kritiziranju vsega, kar naj bi bilo količkaj povezano s Cerkvijo, to morda niti ne bi bilo več vredno omembe. Saj tu tudi najbolj pronicljivi kritiki ne zmorejo povedati nič novega, z istimi floskulami se trudijo že ves čas njenega obstoja in mislim, da so si že zdavnaj začeli presedati. Bolj perverzno se mi tokrat zdi očitno dejstvo, da levica, kamor z vsem spoštovanjem prištevam tudi gospoda Ježa, počne zdaj nekaj drugega. In sicer, po novem gre za iskanje krivca za nekatere žalostne resnice, ki spremljajo naš politični vsakdan. Dejansko je govora o stranskih učinkih razpada nekega tradicionalnega vrednotnega sistema, ki pa so jih ljudje začeli vse bolj očitno in za nekatere nevarno neprijetno, povezovati z dejstvom, da so tisti, ki so bili pri nas že 60 let na oblasti, z nekaj kratkimi navideznimi prekinitvami, še vedno prav tam in da je slovenska politika, v tem času, razvila naravnost čudežni dar samo-reprodukcije. Po domače torej, voli kar hočeš, rezultat bo enak. Poleg tega so ljudje začeli spoznavati tudi, kako elegantno so se nekateri, ki so bili pač pravi čas na pravem mestu, seveda z velikodušno podporo oblasti, povzpeli na prestole, o katerih se jim, glede na njihove moralne, strokovne in storilnostne kvalitete, niti sanjati ne bi smelo. In seveda, če ne želimo postati sami krivci ali sokrivci, potem je potrebno mrzlično iskati … jasno, najbolj primernega za krivca. In to je, kdo drug kot prav Cerkev, ki je v vseh sistemih tukaj in torej kajpak tudi kriva za vse. Veste dragi moji, če vas sploh kaj je … pripisovati Cerkvi divjaško agresivnost, primerljivo s tisto, ki so jo Leninovi boljševiki pokazali pred 90-imi leti in naši pred 60-imi, prav zdaj pa jo na primer, spet kažejo naši vrli prevzemniki narodove srebrnine, je milo rečeno podlo sprenevedanje. Kot je sprenevedanje tudi iskati krivce za težko gospodarsko-moralno zavoženost, ki se dogaja Sloveniji in resnici na ljubo, precejšnjemu delu "bogatega" sveta, pri graditeljih civilizacije in tudi neke nove človeške humanosti, ki je s tolikšnimi žrtvami, pa vendarle, pognala obetavne nastavke za novo rast. Vzroka za težave sodobnega, torej tudi našega, sveta sta samo dva, in sicer se imenujeta pohlep in napuh. Pohlep je tisto, še vedno tako živo prepričanje, da lahko spodobno živimo le z vlačenjem na kup in skrivanjem pod blazino, grabljenjem po tujem, žetvijo tam kjer nismo sejali, roparskimi pohodi nad naravo in zasužnjevanjem ljudi – vse, kar se da storiti zgolj za svoje koristi. Ideal sodobnega časa je bogati brezdelnež, uživač brez obveznosti, za katerega delajo drugi, on pa ima dovolj časa in denarja za potovanja po svetu ter slikanja motivov z lepo naravo in revnimi ljudmi. Napuh, pa je dejansko ideologija pohlepa. Napuh je stanje prevzetnega in samo-zaverovanega duha, za katerega je misel o ponižnosti človeka pred Bogom in stvarstvom, kar je vodilna nit krščanstva – navadna in ponižujoča izdaja. Napuh je govorec obsedenosti s prepričanjem, da moramo biti zmagovalci, da moramo biti uspešni, da so slabši obsojeni samo še na odstrel, da moramo pobrati zase vse najboljše, pa četudi samo iz razloga, da drugi ne bi imeli. Napuh je tudi prepričanje, da je staromodno in sramotno verjeti v Boga ter razmišljati o tem, da je še nekdo, ki je večen in tudi večji od vseh. Velik napuh je tudi če kdo tisto, kar je že toliko ljudem v težkih zgodovinskih in osebnih obdobjih nudilo uteho, preprosto primerja z zločinsko dejavnostjo največjih svetovnih stremuhov in brezvestnežev. Napuh je tudi, če se samo zato, da je kaj govoriti, pljuva po tisočletnih prizadevanjih poštenih ljudi, ki so v prvi vrsti imeli radi druge ljudi, ker sicer nikakor ne bi zmogli nasprotovati tako velikemu pritisku sveta, ki je postal takrat, ko je imel to možnost, tudi zločinsko surov in morilski za tiste, ki mu niso hoteli le slediti.Napuh je res velik greh. Vendar, brez skrbi … Cerkev ima rešitev tudi za ta problem … spoved. Tudi novinarjem bi verjetno kdaj pomagala …

petek, 25. september 2009

"Ti meni luč, jaz tebi ključ."

Osnovno in večno vprašanje medgeneracijskega sobivanja ali, če je komu ljubše, socialnega sistema človeške družbe, je skrb ene generacije za drugo. Vsi, ampak resnično, prav vsi, smo slej ko prej ali natančneje, prej in slej, koristniki prastarega in dejansko edinega možnega dogovora med generacijami. Gre za vprašanje skrbstva, preživljanja … varnosti prvega in kakovosti zadnjega človekovega življenjskega obdobja. Aktivna generacija je vedno in v vseh človeških skupnostih prevzemala vlogo skrbnika naslednje in predhodne generacije. Prav tako smo bili tudi tisti, ki se trenutno štejemo za aktivno generacijo, nekoč breme generaciji naših staršev in bomo, v povprečju seveda, nekoč spet v breme generaciji naših otrok. Tako je pač vedno bilo in drugače sploh ne more biti. Vendar, glej zlomka, ta reč, ki bi po pričakovanju, tudi pri nas morala funkcionirati še bolje in zanesljiveje, kot marsikatera druga, postaja predmet polemik in vzrok boleče razhajajočih se mnenj.
V čem je pravzaprav težava? Kajpada v razkoraku, ki nastaja med potrebami na eni strani in možnostmi na drugi ali natančneje med dogovorjenimi pravicami enih družbenih skupin in sredstvih, ki jih za zagotavljanje teh pravic morajo proizvesti druge družbene skupine. Če malo pobrskam po spominu, se mi ta debata pravzaprav ne zdi nič kaj nova, mislim, da se v takšni ali drugačni obliki pojavlja že od pamtiveka. Tudi v socializmu, po katerem se nekaterim še zdaj solzijo oči, so se spraševali, kje dobiti sredstva za zapiranje pokojninske, zdravstvene, invalidske blagajne … Vedno je bila v zraku neka napetost med tistimi, ki prejemajo in tistimi, ki dajejo. Debate, pa se, kajpak ostrijo premo-sorazmerno s siceršnjim gmotnim stanjem ali vsaj splošnim mnenjem o tem, kakšno to stanje v resnici je. In v tem trenutku je, vsaj pri nas, očitno oboje, tako dejansko gmotno stanje, kot mnenje o njem, na jako nezavidljivi ravni.
Sprašujem se zakaj je tako?
Zadeva je po svoje očitno tako enostavna, pa vendar težko obvladljiva. Jaz se običajno, če ne najdem prave razlage nekega družbenega pojava, zatečem k razumevanju funkcioniranja primitivnih, rodovnih skupnosti. Po mojem globokem prepričanju, smo ljudje socialno družbeno okolje v zadnjih nekaj tisočletjih, neznosno zakomplicirali in onesnažili, pri tem pa osebno razumsko ali čustveno bore malo napredovali. Iz tega torej sledi logičen sklep, da se tistega, kar družba potrebuje za socialno funkcioniranje še vedno dovolj zadovoljivo lahko naučimo tudi od kakšnega plemena na Novi Gvineji ali morda celo kakšne razširjene Romske družine. Seveda tudi pri naših Romih ne gre več brez socialnih intervenc "urejene" in "pismene" družbe.
Kaj je torej socialna značilnost medgeneracijskih odnosov v nekem plemenu?
Po mojem mnenju, prav gotovo v prvi vrsti dejstvo, da vsak član plemena, ki je sposoben delati, to tudi počne. Torej dela! No, če se posebej ne ukvarjamo s skrbjo za otroke, ki so dejansko še vedno v pretežni meri na vzdrževanju staršev in manj skupnosti, pa je starejša generacija v celoti na plečih cele družbe. In pazi, kakšen paradoks? Ugotovimo, da potemtakem, v primerjavi s plemenom, živimo izjemno potratno. Pleme si enostavno ne more dovoliti odpisa recimo, ene tretjine izkušenega in ne-iztrošenega proizvodnega človeškega potenciala, preprosto iz razloga, ker je formalno dosegla zadostno in pavšalno določeno kombinacijo starosti in delovnih let. In kar je še hujše, "moderna" družba takšen delovni agregat, ne samo da odpiše kot odslužen ampak si na ramena naloži še njegovo vzdrževanje.
Da se razumemo – ne razmišljam o dvigovanju starostne meje in o korekcijah prispevnih stopenj itd., kot čarobnem receptu za rešitev iz težav, ki se jim približujemo. Dovolj je, da to počne že država. Razmišljam o smiselnosti sistema, ki upokojuje mladeniče, potem pa vije roke, ker jih ne more spodobno vzdrževati.
V svetu, pa tudi pri nas je moderno govoriti o vzdržnem in trajnostnem razvoju planeta, prometa, okolja …, pa o prehranski ali energetski samooskrbi nekega območja … Z drugimi besedami, spogledujemo se s temeljnim izhodiščem in idealom neke stare, ruralno pogojene ekonomije, torej neodvisnostjo. Lastna zemlja, lastna delovna sila, lastno seme, lastno gnojilo … in baje to lahko celo funkcionira.
Zakaj nihče ne govori o moči socialne samooskrbe neke družbe? Že zdaj se pokojninska blagajna dopolnjuje z špekulativnimi donosi, za katere skrbijo paradržavni premoženjski skladi. Torej je lastne družbene akumulacije premalo, kar je tudi povsem logično, ker ljudje za svoje preživetje morda strnjeno delajo le še eno petino življenja.
15 let dela neto naj bi bilo torej dovolj za 75 let življenja. Težko verjeti ..?
Mislim, da bi morali pokojninski sistem dolgoročno liberalizirati in ne skromnega paketka še bolj zavijati v državni celofan, da bo izgledal vrednejši.
Na pokojnino bi moral začeti misliti vsak sam že takrat ko dobi prvo plačo. Gre za varčevanje za "stara leta" in to je vse. Upokojiš se lahko, kadar dovolj privarčuješ ali pa ne moreš več delati. Država ti pokojnine ne garantira, upravičen si do socialne pomoči in to je zopet vse.
Še dodaten paradoks je pa ta, da tako dejansko že delamo tudi sedaj, torej podarjamo prispevke pokojninski blagajni iz katere ne bomo nikoli niti približno dobili toliko, kot bi, če bi ta denar nalagali na banko in pač delali dokler bi lahko. Sistem, ki se zategadelj ni nič spremenil že 30 let nas še vedno "posiljuje z obveznimi prispevnimi stopnjami" in "prostovoljnimi dodatnimi vplačili", na drugi strani pa si upokojenski lobi lahko jemlje celo državo za talca in zase zahteva status quo tudi takrat, ko gre vsem drugim slabše.

nedelja, 20. september 2009

"… kateri izmed njih je največji."

O čem so že razpravljali? O tistem, kajpak, o čemer tako radi razpravljajo še zdaj. Jasno, da ne več tisti Galilejci, ki so z Učiteljem vred že zdavnaj dokončali svoj zemeljski tek. Za njimi so sicer prišli in odšli še mnogi, prav zdaj je vrsta tudi na nas, pa se tega veselili ali ne. Kakorkoli že iskali in kazali navdušenje nad njim, poudarek življenja je še vedno predvsem na njegovi začasnosti. Tudi tisti, ki so svetu najbolj ali pa najmanj potrebni so, slej ko prej, omagali v boju z njegovo in predvsem lastno propadljivostjo. Tu ni nič novega in še manj zanimivega - stara in dolgočasna tema, ki jo poznamo vsi in so jo poznali že tisti, ki niso znali brati ali pisati. Morda še bolj kot mi-, ki zaslepljeni od nekakšnih napredkov, še vedno verjamemo, da bomo živeli dolga in kvalitetna življenja, čeprav ta običajno že zdaj niso takšna. Kako potem pričakovati, da bodo čez, na primer, 30 let (govorim seveda zase), kaj boljša, kot so zdaj? Sedanji čas je čas pričakovanj. Vse naše sedanje čase padamo iz pričakovanja v pričakovanje, vedno gledamo v neko prihodnost, delamo zanjo, nekateri se marsičemu celo odrekajo-, vse na račun tega, da bo nekoč boljše. Kot da je lahko? Kot da bomo nekoč imeli čas videti vse kar bi radi in doživeti vse kar nismo, ker zdaj ni časa, denarja, prave volje … kaj vem česa? Kot da se bo vmes še uredilo to, zgodilo tisto, spremenilo ono in bomo sami morda takrat bolj zdravi, bolj pripravljeni, bolj voljni, energični … Ali pa mogoče zgolj iz nezavedne kaprice in razvajenosti preprosto ne vzamemo tistega kar je na voljo, ker pač pričakujemo nekaj veliko boljšega, vrednejšega. Ker se morda crkljamo s tiho mislijo, da nas prava priložnost še čaka, da lahko zadenemo celo tombolo, čeprav v resnici sploh ne kupujemo srečk. Mogoče se niti ne trudimo prepoznati sveta okrog sebe kot dobrega in prijetnega, kot lepega in gostoljubnega. Mogoče svoje življenje in okolje gledamo zgolj v luči začasnosti in priložnosti, ki se nam nekje še pripravlja. Živimo nestrpno, nezadovoljno, celo sovražno? Kaj pa vem? Morda nas res kaj čaka … zelo verjetno pa ne, zelo verjetno je to že to! Zelo verjetno bomo dosegli tisto, kar pač smo in ostali tam, kjer smo vseskozi.Zelo verjetno bomo tudi uvideli, da sanje o veličini, ki so jih sanjali Gospodovi učenci vseh generacij in dob, v resnici ne prinašajo nobenih sprememb in povzročajo le dodatne občutke lastne ne-uresničenosti če jih, na vsak način, skušamo udejaniti. Življenje gre svojo pot. Duh sicer nemirno blodi po mračnih brezpotjih in številnih temnih dolinah, vseskozi pa išče svetlobo, vseskozi hrepeni po veličini in popolnosti. Le tega dolgo, predolgo ne dojame, da ta skoraj gotovo ni zemeljska, niti človeška. Da so vse človeške veličine ravno toliko temne, kot svetle, ravno toliko blatne, kot čiste in prav toliko srečne, kot žalostne. Tista prava veličina, po kateri se splača ozirati, prav gotovo ni od tega sveta, pa tudi od katerega drugega ne … sploh raje od nobenega … Ker jo tako slabo razumemo in ne najdemo, je lahko le od nekoga, ki je dovolj velik, dovolj popoln da lahko ostane skrivnosten kolikor hoče. Tam bo tudi ostala …

četrtek, 17. september 2009

Mali gospodinjski aparati

Tokrat so se ljudje torej uprli tudi tam, kjer človek tega ne bi pričakoval. Vajeni smo že gledati žalostne procesije tekstilcev pa steklarjev, pa kaj vem koga še …, ki pač tonejo skupaj s svojimi zavoženimi podjetji. Ne pa tistih, ki se kažejo kot uspešni, najboljši, top class … Katerih vodilni fevdalci, ki si jih lastijo, čeprav so le upravitelji tistega, kar so ljudje ustvarili v desetletjih, ko so oni še študirali za njihov denar, se radi sikajo z ministri in predsedniki (temi ali katerimi drugimi - saj je vseeno). Ki se redno pojavljajo na plesih elite in performansih, na katerih skupaj z drugimi zaslužkarji, vsaj na videz kažejo tisto, po čemer tako hrepenijo - torej blišč. Videz uspešnosti, urejenosti – sladki, čeprav lažni občutek večvrednosti, nadsposobnosti in nadpovprečnosti …
Tokrat je zelo zanimivo tudi obnašanje tistih, ki se nam predstavljajo kot vehementni borci za delavske pravice. Torej sindikatov. Ti so ugotovili, da stavka ni bila sklicana zakonito … genialno. Kot da je mizerno plačevanje sužnjev, obravnava zaposlenih kot zapornikov na prisilnem delu in kraja tovarn, v skladu s kakšnim naravnim zakonom. Naj mi tokrat nihče ne govori o zakonodaji, ki da vse to ureja – vredna je toliko, kot je dobra za ljudi, sicer škoda papirja, ki se uporablja samo zato, da se jemlje tam, kjer že ni kaj vzeti. Pišejo jo zlobirani plačanci, sprejemajo pa zlobirani predstavniki nekega drugega ljudstva, očitno ne tega, ki gara za 500 evrov na mesec. Nedotakljivi v glavnem itak sploh ne razumejo za kaj se gre, če pa že, so pa raje kar lepo tiho, ker so se pač že šefi vse zmenili za njih.
Bravo delavci Gorenja … dokazali ste, da še imate hrbtenico, da niste zgolj cenena nadgradnja tekočih trakov, da niste zgolj hlapci, ki so pripravljeni delati celo zastonj, samo, da so lahko na toplem in suhem, kot bi lastniki radi … Tudi tisti, ki so že pozabili odkod so prišli, morajo le nekako kapirati, da ljudje delajo zato, da bi preživeli, po možnosti spodobno, ne pa zato, da si oni lahko izplačujejo nagrade in dobičke in se kažejo uspešne.
Tudi Slovenski fevdalno-socialistični-kapitalizem se bo, slej ko prej, moral posloviti od 19. stoletja, v katerem se očitno še tako dobro počuti.

torek, 15. september 2009

Separé

Kaj je pravzaprav sploh temeljno pri glasbi? Zvoki ali tišine med njimi, vibracije ali mirovanje, dogajanje ali njegova odsotnost? Kdo bi vedel? Sodobni sestavljavci sporočil v zvočni, ne-verbalni obliki so, po svoje, predrzni, morda včasih celo nalašč. Prepoznali so nas tam, kjer smo najtanjši, kjer si preprosto ne znamo pomagati. Tam, kjer nas je razvijajoči genom že davno privadil na bitje srca, kapljanje vode, škripanje ledu ali odmevanje živalskih glasov v gluhi gozdni noči. Gradniki zvočnega okolja iz katerega prihajamo, so naravni ritmi stvarjenja in dihanja, gibanja valov, šumenja vetrov in človeških kretenj.
Sodobni iskalci se vračajo k osnovam, posegajo po primitivnem, primarnem, minimalnem in iz tako skope nabirke sestavljajo nove oblike, nekakšne prispodobe obvladovanja telesnega in duhovnega prostora. Ne uporabljajo veliko orodij, še zdaleč ne vseh, ki so jim na voljo-, vzamejo jih par in oplodijo ter zapolnijo zrak z zvokom enega ali dveh inštrumentov. Pa ne samo zapolnijo, celo ukrivijo, mu spremenijo obliko, ga zameglijo ali izostrijo – občutijo, obvladajo in spremenijo potek trenutkov v njem. Tehnike so izpilili do konca in jih tudi prerasli, opustili – vrnili so se v prah stvarjenja, pod zaznavno dojemanje tistega kar imenujemo prostor in čas.
Seveda ne gre brez mojstrov, delavcev, ustvarjalcev v realnem, zaznavnem prostoru. Ustvarjalci namišljenega, abstraktnega, vidijo resničnost, jo globoko dojamejo, ji še dodajo iz svojega ter nekako upodobijo občutja in zaznave, oboje zmešajo v ideji, ki jo ubesedijo, ozvočijo ali prevedejo v črte po papirju. A šele, ko mojstri postavijo odre, zavihajo rokave in vajeno primejo za orodje, se kamniti zidovi resničnosti oblijejo s pričakovanji in postanejo željeno lepi, morda celo očarljivi. Perfektno postane takšno šele ko oživi. Ko postane oprijemljivo, vidno, slišno ali ponotranjeno.
Če pa se tega lotijo takšni, kot so Bojan Gorišek, Matej Grahek, Milko Lazar in Vasilij Meljnikov, ki so nas sinoči popeljali med ogledala skladateljev Arva Parta, Philipa Glassa in Milka Lazarja, potem glasbo nehaš poslušati. To ni več tisto, kar si poznal dosedaj. Neraziskano zvočno pokrajino, ki ti jo mojstri široko odprejo, začneš čutiti, požirati vtise in se predajati zapeljivostim poenostavljanja. Nimaš več česa komentirati ali zbegano iskati tistega kar pričakuješ. Tu se gre na polno, posluša intravenozno … to ni igranje, to je dajanje sebe v zvok … Mreža tonov in tišin postane en sam ritem gibov in intervenc, harmonije so sporočila, pavze med njimi pa premori za dojemanje in čudenje … Nič ni tako, kot je bilo. Zvočna hitrost se je sinoči povečala nad razumsko, izenačila z nagonsko …

nedelja, 13. september 2009

"Kaj pa vi pravite, kdo sem?"

Nimam rad, če me kdo sprašuje za mnenje o sebi. Med trenutkom, ko razmišljam o odgovoru na tako preprosto in naravno vprašanje, se mi redno vklopijo nekakšni obrambni mehanizmi. Prav tisti, ki me verjetno varujejo pred tem, da bi se komu po nepotrebnem zameril ali pa ga razočaral. Tudi odgovor, kakršen pač sledi, je bolj v smislu: "V redu si, bi pa lahko …". Torej, pozitivno mnenje s pridržkom ali morda zgolj pripombe v obliki mnenja. Hinavščine ne maram-, vsakemu takoj blekniti v obraz, kar si misliš o njemu, je pa tudi otročje. Res pa je, da me tisti, ki bi jim imel kaj povedati, običajno ne sprašujejo.
Kakorkoli, ne spomnim se, da bi sam kdaj koga vprašal za mnenje o sebi. Zakaj le? Ljudje vendar tako hitro pokažejo, kaj si mislijo o vas, spraševali to ali ne. Tu deluje verbalna in ne-verbalna komunikacija, glas ljudstva, ravnanja in ne-ravnanja … če le nekoliko pogledate okrog sebe. Kako se, na primer obnašajo do vas in kako do drugih, potem iz morebitne razlike zlahka tudi razberete, kaj si mislijo o vas.
Nekoč, pred davnimi leti, mi je nekdo, ko je beseda ravno nanesla na ženske - takrat sem o ženskah namreč rad razmišljal in se pogovarjal (zdaj včasih samo še razmišljam, govorim pa ne), mi je nekdo, ki je o njih (menda) vedel več kot jaz, rekel: "Če te ima rada, ti tega sama od sebe dvajset let ne bo povedala. Če ji greš pa na živce, pa tudi dve uri ne bo zdržala, ne da bi ti to rekla."
No, šalo na stran. Naše prave obraze vselej vidijo drugi bolje, kot mi sami. Sami se pred ogledalo postavimo tako, kot smo vajeni, morda celo točno tako kot želimo, da bi nas drugi videli. Drugi pa nas v resnici vidijo drugače, včasih celo zelo drugače. Vsekakor veliko drugače, kot pričakujemo.
Vidijo nas v naših reakcijah, v resničnih, ne zgolj namišljenih dejanjih, povezanih s pravimi, velikokrat tudi ne-premišljenimi besedami. Prav tako, kot tudi mi vidimo njih. Ne vidijo nas zgolj v svetlobi, ki nam prikriva gube, mozolje ali lasni prirastek, kar se marsikomu zdi najpomembneje. Vidijo nas predvsem v okvirju kamor pridemo le celi in ne po posameznih delčkih, kar bi morda mi radi. Od zunaj se namreč prav dobro vidi, kako iz celega so naša ravnanja, besede in ne nazadnje, tudi naš izgled. In to v takšnem in ne morda, obratnem vrstnem redu.
Dobro se vidi kako naša dejanja pristajajo k besedam, ki jih danes govorimo? In ali se tisto, kar povemo, morda tokrat poda k lanski kolekciji naših obljub? Pa tudi, zakaj smo nekaj iz lanske sezone, nocoj morda skušali preslišati ali celo skriti pod plastjo izgovorov? In ne nazadnje, ali smo za to priložnost, vendarle oblekli nekaj pristnega, morda celo z okusnimi dodatki pozornosti do drugih, ali pa se še vedno ovešamo zgolj s samovšečnostjo?
Nekoliko si le oglejmo vsebino naših omar – morda je notri že kaj zastarelega, ponošenega - kaj takšnega, kar nam že zdavnaj ne pristoji več … Tudi mnenje o tem kdo sem, je morda le stvar okusa.

petek, 11. september 2009

Dobre novice

Vendarle nekaj prijaznega od politikov. Ne govorite mi zdaj o morebitnih ozadjih, kalkulacijah, slabih kupčijah, izdajah, nacionalnih interesih, referendumih … me ne zanima in me tudi ne bo. Želim si dobrih novic in ta je takšna. Danes, vsaj danes je tako. Ne boste mi jo pokvarili, pa če se še tako trudite.
Če se sosedi pogovarjajo kot ljudje, če se poslušajo, trudijo iskati rešitev in ne dlake v jajcu, na koncu spijejo kafe in se celo poljubijo v slovo … potem so novice vsekakor dobre. Naj vsi napredujejo, jaz jim privoščim. Vsi, prav vsi imajo pravico skušati doseči tisto, kar smo skušali tudi mi … zakaj bi jim nagajali, čeprav so oni morda nam kdaj. Pa kaj, bomo že nekako. Prav je, da smo strpni. Bodimo veliki, bodimo evropski-, ne malenkostni, otročji in panični.
Morje ne bo nikamor odteklo, zemlje bomo imeli nekoč vsi dovolj, sonce sije na vse riti enako in celo paprika raste na obeh straneh meje … to so te dobre novice.
O slabih pa kdaj drugič … mogoče … ali pa raje sploh ne …

torek, 8. september 2009

Vse najboljše za Te!

Kljub vsem jubilejem in pomislekom, ki so povezani z njimi, ne praznujemo (če že praznujemo?) nič bolj osebnega in hkrati povezanega s stvarstvom, kot je prav rojstni dan. Za dan, ki je dejansko počastitev enkratne, fizično naporne in boleče ločitve naših teles od materinih, bi bilo morda primernejše ime "dan prostega telesa" ali morda "dan pretrganja vezi", saj prav to dejansko tudi je. Kakorkoli, obletno ponavljajoče obujanje spomina na nek dogodek, ki se ga sami niti ne spomnimo, lahko ima svoj terminski smisel v povezavi z veljavnim ritmom kroženja okrog najbližje zvezde, sicer bi bilo to pač časovno nedoločljivo. Človeški čas v univerzalnem nima nobene oporne točke, s katero bi si praktično lahko količkaj pomagal. Zdaj, ko smo se zazrli tudi že v globine neba, torej med zvezdni plankton, bi sicer pojave morda lahko pripenjali tudi kam drugam, na primer na eksplozije supernov ali česa podobno kataklizmičnega, vendar se v relativnostnih razmerah in vprašljivih optikah vesoljske ukrivljenosti, postavlja resno vprašanje fiksnosti univerzalnih časovnih svetilnikov, ki nam pri trenutnih postavitvah lučic na nebesni smrečici, sicer predstavljajo nekaj skoraj stalnega, pri opazovanju neba iz kakšnega drugega vesoljskega kotička, pa bi bile močno spremenjene. Nič boljše ne bi prišli skozi, če bi vezali človeški čas, na primer, na pojav nekega ozvezdja na določeni točki neba. Potem bi bilo to pač neko drugo referenčno leto, pa še to veljavno zgolj v človeških in zemeljskih razmerjih. Ne glede na vse to, pa nam prinaša tudi še tako skromen poskus fiksiranja, za človeka tako pomembnega časovnega trenutka, na relativni planetarni položaj rodne grude, le nek značaj univerzalne povezanosti. S tega vidika, gre dejansko za praznik priznanja in spoznanja, da smo le in zgolj porojeni v nekem delčku vsega-, v kotičku nekega prostorčasa, ki nam je v tistem zaprašenem in nepomembnem trenutku pač pomežiknil nekoliko drugače kot drugim. Tudi prej smo že funkcionirali, vsaj kot zarodek, še več - lahko, da smo bili že pred tem trenutkom dolgo "na čakanju" bodisi kot del neke nematerialne univerzalne zavesti, ki ji je nekoč namenjena sprememba agregatnega stanja v živo ali pa le kot delček Božjega načrta, ki mu je pač usojeno uresničenje v točno tem žepku, po katerem se še vedno iščemo.
Danes praznuje naša Gospa – Marija, mati našega Gospoda. Tako je bilo že davno dogovorjeno. Že davno je njena podoba Sveta, že davno njen lik tako človeško majhen in hkrati tako vzvišen nad vse. Že davno je postala prispodoba in priprošnjica Najvišjega, največja človeška uresničevalka Božje volje – po njej lahko s svojimi očmi razumemo tudi posvečenost in žrtev njenega Sina. Ni naključje, da je ženska. Ni naključje, da je izbrana prav ona in z njo vse, ki v bolečinah iztrgajo del svojega telesa, da bi ga darovale svetu. Ženske to še vedno počnejo, vsako sekundo - tudi prav zdaj.
Marijin rojstni dan je praznik človeškosti, ki je več kot le to – v Marijini senci rojevanje postane daritev sebe, posvetitev dela lastnega telesa univerzalni skupnosti, postane odgovor na Božji nagovor. Več ne moreš dati kot sebe in svoje telo. Ne daje se zgolj skupnosti živih in tistih, ki so to bili ali še bodo – gre za izročitev svojega telesa, presežnemu - Božjemu namenu. Gre za postavitev lastnega bitja v trenutek, ki je samo še v trenutku umiranja tako blizu primarni vsebini, nerazumljivi naravi, iz katere izhaja. Tu je stična točka – pojav in izničenje. In nosilka pojava, postanka - ne izničenja, je postala ona, ki to sprejme kot svoje bistvo. Ali pa s tem morda zgolj pojasni lastno vsebino, ki ji je namenjena četudi je ne razume. Vsebini, ki smo ji namenjeni in darovani vsi … posojeni, usojeni in zapisani.
Če ne razumemo … nič ne de, morda sploh ni potrebno razumeti … morda je dovolj le biti tu in se spominjati … ali pa morda še to ne?

ponedeljek, 7. september 2009

Male duše

Mojster je pisal o malodušju, in kakor je kasneje ocenil – se je očitno prijelo, celo nepričakovano. Splača se prebrati – na kratko pa, naše razpoloženje ocenjuje kot "malodušje". Se pravi, nekaj med obupom in brez-voljnostjo. Eno tistih občutij, ki se nekako ne zapišejo v spomin … brezbarvnih, brezosebnih …včasih smo temu rekli celo "stran zabrisan" čas … Torej - nesmiseln, potraten … zlahka pozabljen …
Pa vendar, ali si lahko en cel narod privošči kaj takega? Ali si lahko kar vsi dovolimo biti "pišmevuhovsko" razpoloženi, čakati, da se kaj zgodi samo od sebe in gledati kdo bo kaj premaknil namesto nas? Najbrž ne! Ali pač-, lažje je gledati in godrnjati.
Slutim, da je kljub temu vse v nekakšnem ravnovesju. Žalost z veseljem, potrtost z zadovoljstvom, revščina z bogastvom … celo ljubezen s sovraštvom-, …če ne takoj, pa vsaj na nekem daljšem, razmazanem trenutku. Skratka, tudi malodušje, če že je tu, ima prav tu tudi svoj antipod, antimaterijo, ki obstaja v istem času in na istem prostoru, da izniči ali nevtralizira skupne učinke. Mislim pa, da sploh nismo malodušni; po moje smo celo delavoljni in optimistični; približno tako kot vedno. Morda le nekoliko zaciklani, zaprti vase, slabo prevetreni – sončimo se za roletami, vriskamo pod kovtrom in smejimo se z roko pred ustmi. Pa saj to ni nič novega. Slovenec je bil vedno nekako zategnjen, štorast … stiskal je klobuk v rokah in gledal v napačno smer, nikoli ni znal kar tako malo klepetati in res vesel je lahko šele pijan … To je pač neke vrste narodov značaj, plemenski genom - taki so bili in taki smo. Pa kaj. Dobro, res je, da so Štajerci bolj sproščeni od Gorenjcev in Primorci bolj zgovorni od Dolenjcev, a vsi smo nekje tu blizu.
Tudi v osamosvojitev nismo šli iz optimizma, prej obratno. Zadnje jugoslovansko desetletje je bilo, za tiste, ki ga še imamo v spominu, vse prej kot optimistično. Gospodarska in politična kriza, inflacija, nezadovoljstvo, stavke, demonstracije, mitingi resnice, Kosovo … Bilo je veliko bolj zamorjeno kot zdaj … juga je bila vseeno država z neko zgodovino in ambicijo, nekateri so zanjo celo dali življenja in vsem prav gotovo ni bilo vseeno, če gre v maloro … pa je kljub temu šlo.
To kar imamo zdaj, se s tistim kar je bilo takrat, sploh ne da primerjati, pa če se ljubitelji balkanske kuhinje in narodnjakov, še tako mečejo ob tla. Slovencem bolje kot zdaj, ni šlo še nikoli. Seveda, je pa treba dojeti, da so tisti, ki so morda uspeli postaviti inflacijske hiše in pokupiti inflacijske golfe, igrali na karto vojnega dobičkarstva, ki ga zdaj vsi plačujemo in ga bomo še en čas.
Tudi če smo nekoliko skregani in morda delujemo malce zamorjeno-, nič ne de. Takšni smo vedno bili in ko se slovenski fantje spravijo na veselico se še vedno najprej pogovarjajo o poslih in motorjih ter šele potem o puncah. Mogoče hecno, ampak zame je to še vseeno znak zdrave podjetnosti in ne morda malodušja.
Slovenec po duši ni nič manjši od drugih, nasprotno – Slovenec je še vedno poštenjak, čeprav hitro pokvarljiv. Tu beseda še vedno velja, res, da se ni nikoli razmetavalo z njimi, vendar so se tiste, ki so bile dane, jemale zares.
Če se bomo vsak zase držali tistega, kar bomo rekli ali cel mislili, potem ni nobene potrebe po razočaranju nad okoljem ali celo nad samim samo. Slovenec je bolj trpežen, kot se morda zdi. Res se ni navajen smejati, če mu ni nič smešno – a brez skrbi, zaradi tega še ni bolan – morda je le pameten.

nedelja, 6. september 2009

Odpri se!

Poslušanje in govorjenje je še vedno edini zanesljiv način sporazumevanja med ljudmi. Že res, da obstaja tudi ne-verbalna komunikacija – pogledi in odvračanja oči, namigi in skomigi, razumevanje in nerazumevanje …, pa vendar kdor hoče očitno nekaj povedati ali izvedeti, mora slišati in govoriti. Tega se preprosto ne da z zaprtimi ušesi in mrtvim jezikom. Ne da se vedeti, kaj ljudje v resnici govorijo, če si izoliran v gluhi sobici svojega okolja, v katero spuščaš le tiste zvoke, ki jih morda želiš slišati. Ne moreš pričakovati, da te bodo ljudje razumeli, če z njimi komuniciraš le z elektronskimi sporočili ali po telefonu, nikakor pa nimaš časa z njimi posedeti, jim prisluhniti in med ostalim povedati tudi kaj o sebi.
Komunikacija med ljudmi je praksa malega pogovora. Velike, pompozne in usodne besede so za na parade. Sodijo tja, kjer jih nihče ne jemlje resno. Kjer vsi vedo, da se govori zgolj zato, da se lepo in imenitno sliši, ne pa zato, da bi povedali kaj iskrenega ali morda celo uporabnega. Vsakdanje, življenjske in človeške stvari so tema pogovorov med malo ljudi ali samo med dvema, brez uporabe ozvočenja in godbe.
Če hočemo razumeti, moramo poslušati – če hočemo, da nas razumejo, moramo povedati. Ne bodo se postavili v vrsto, da bi nam govorili o sebi – ne bodo nas obstopili, da bi poslušali o tem kar nas teži. Tudi h Gospodu so privedli gluho-nemega in ga prosili, zato ker so verovali v njegovo pomoč. Ni ga ozdravil kar mimogrede, slučajno nekje na cesti. Takšnih revežev je verjetno videl nešteto. S tem je bilo drugače. Ljudje so ga iskali, privedli predenj človeka in prosili zanj. Ni jim bilo vseeno za njegovo stisko, očitno so ga poznali, razumeli in mu skušali pomagati. Še preden so prišli do Jezusa so bili odprti za človeka, in njihova vera je gluhemu dejansko tudi pomagala. Gospod mu ne bi mogel pomagati, če se človek prej ne bi zasmilil ljudem. In ljudje so tudi najprej videli kaj mu manjka – spoznali so, da je to moč pogovora, dar stika s človeškim okoljem. Ne morda bogastvo, moč ali lagodno življenje v kakšnem lepem okolju, kar je ideal sodobne družbe. Ne, spoznali so, da mu manjka moč komunikacije, da je osamljen med njimi, da si želi biti z njimi povezan, pa ne more. Da je zaprt vase, ujet v sebi in ne more ven. Telo mu tega ni dovolilo, on pa je to želel in potreboval.
To prav gotovo potrebujemo tudi mi – čeprav morda včasih mislimo da ne.

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)