Dan reformacije, z vsem dolžnim spoštovanjem do evangeličanov - naših bratov v Kristusu, njihovega začetnika Luthra, in seveda vseh imenitnih Slovencev, Trubarja, Dalmatina in Bohoriča, kot tudi prve, druge in vseh naslednjih slovenskih knjig, je, za moje pojme, v isti sapi tudi dan žalitve katoličanov. In to iz enega in edinega razloga. Ker se pač imenuje Dan reformacije in ne, na primer "Dan slovenske knjige".
Reformacija je bilo versko, kulturno in politično gibanje 16. stoletja, katerega cilj je bila preureditev rimskokatoliške Cerkve in pika. Nič več kot to. Gibanje ni izkazovalo nobene narodno-buditeljske, proti-fevdalne ali socialne ambicije, vsaj na območju sedanje Slovenije ne. Nasprotno, v osnovi je šlo zgolj za verski upor, javni poziv “pravoverne” cerkvene ločine vernikom k večji gorečnosti, Cerkvi pa evangeljski disciplini.
Ker pa so si akterji, med ostalimi reformnimi cilji zadali tudi vsaj enega nesporno pozitivnega, in sicer, da naj vsak vernik bere Sveto pismo v svojem jeziku, je tudi pleme Slovencev prišlo do svoje prve tiskane knjige. Mogoče ni neumestno vprašanje, koliko Slovenci, 431 let po izidu prvega prevoda, dejansko sploh beremo Sveto pismo, kar je bil vsekakor to primarni cilj reformatorjev.
Menim, da se Slovencem takrat ni sanjalo, da bi takratno dogajanje lahko kdaj predstavljalo razlog za praznik, prav gotovo pa ne zanikam, da je tega vredno, vendar, še enkrat, zgolj kot spomin na prvo tiskano knjigo v domačem jeziku in nič drugega.
Samo obdobje reformacije se na območju sedanje Slovenije ni odlikovalo z ničemer, kar bi bilo količkaj vredno veličastnega narodovega spomina, še manj praznika. V končnici je prineslo zgolj oster verski razkol in, glede na to, da so bili reformatorji iz teh krajev izgnani, tudi sovraštvo, ki se z nekaterimi mutacijami, razvojno nadaljuje še danes. Drugače si namreč tako iskrene in prirojene nestrpnosti do rimskokatoliške Cerkve pri nas, ne morem razlagati. Dogajanje je grobo in, najbrž ponesrečeno ponesrečeno primerljivo kvečjemu s komunistično revolucijo 400 let kasneje, ki je pa za razliko od reformacije "uspela" in še danes nekaterim predstavlja trajen vir neizčrpnega navdiha in nostalgije.
To, da je do praznika, s tem ponesrečenim in provokativnim imenom, ki ga menda na svetu praznuje samo še Čile in nekaj nemških dežel, l. 1992, sploh prišlo, je verjetno zasluga poosamosvojitvenih političnih razmerij in predvsem vpliva takratnega podpredsednika Vlade RS, g. Viktorja Žaklja.
In zakaj bi se potemtakem katoličani smeli na ta dan počutiti užaljene?
Iz dveh preprostih razlogov. Najprej zato, ker se praznik imenuje z imenom, ki je pri nas predstavljeno in tudi še vedno razumljeno kot simbol upora proti katoliški Cerkvi, torej navideznega boja za svobodo, čeprav niti slučajno ni to, in nadalje zato ker se navedene in nedvomno izjemne reformatorje, ki so, razen nesrečnega Dalmatina, ušli iz teh krajev, zdaj kuje v zvezde, kljub temu, da od njihovega dela v Sloveniji, resnici na ljubo, ni ostalo praktično nič, niti na verskem niti na jezikovnem področju. Reformacija v Sloveniji preprosto ni uspela, ponekod drugje je, pri nas pa ne. Po drugi strani pa se, če gre beseda o obstoju in razvoju slovenskega jezika in narodove zavesti, se, na primer in za primerjavo, javno še vedno raje ne omenja pomena blaženega škofa Slomška, da o mnogih drugih slovenskih zavednih duhovnikih književnikih in narodnih buditeljih niti ne govorimo.
Spoštovani, razumeti je treba nekaj, Slovenstvo se tukaj gotovo ni obdržalo in razvijalo zaradi reformacije niti zaradi par sto dragih in kasneje prepovedanih ali zaplenjenih knjig. Reformatorji so na takšno narodovo stanje takrat že naleteli ter ga na nek način zgolj dokumentirali in ohranili v spomin. Zastavili so smer razvoja pisane slovenske besede, vendar je po nepismenih generacijah, Slovenstvo tukaj in še vedno živo predvsem zaradi preprostih, nereformiranih ljudi, ki so ostali in materin jezik tako ljubeče ter vztrajno govorili in molili, da so ga, kljub vsemu nasprotovanju, obdržali, čeprav spoštovanih reformatorjev, ki so jih nekoč taisti ljudje pomagali pregnati, že dolgo ni več med njimi.