Modri Moder

Slučajno sem na radiu ujel pogovor z Gregorjem Modrom, mladim filozofom, ki se sicer ukvarja z razmišljanjem o razmerju med Heglom in Spinozo, mimogrede pa je navrgel tudi vprašanje, ki bi ga menda rad zastavil kar papežu. Tako je vsaj rekel. Navsezadnje bi verjetno lahko poskusil in mu pisal; morda bi celo prejel kakšen odgovor, vendar to niti ni bistveno. Vprašanje je bilo namenjeno predvsem domači širši in teološko ali splošno, razmišljanju nenaklonjeni javnosti, ki se pred profesionalnimi dvomljivci le stežka brani.
Gre pa nekako takole: Zakaj verniki ravnajo etično? Če, kajpak sploh ravnajo etično?
In Moder si odgovarja v naslednjem duhu: Če so verniki etični zgolj zato, ker se bojijo Boga, so hinavci, ker so dobri iz strahu pred kaznijo in v resnici sploh niso etični; če pa so dobri zato, ker je etično ravnanje del neke splošne človeške zavesti, potem je seveda takoj na dlani vprašanje, kaj ima potemtakem Bog sploh opraviti z etiko? Torej-, zakaj so verniki sploh verniki, če si lahko dober tudi brez vere? Etika lahko v tem primeru, prirejeno po Modru, povsem dobro shaja in se razmnožuje tudi brez Božje volje. Skratka, če si dober samo zato ker se bojiš Boga, nisi pošten, torej tudi resnično dober ne, če si pa dober kljub temu da te ni strah Boga, potem Bog nima nič s tvojo dobroto in si pač tak.
Krasno … končno smo torej le dočakali nekoga, ki je med vero in etiko postavil plot in z neznosno lahkostjo razglasil Boga za brezposelnega, ker za dobroto zdaj pač skrbi nekdo drug.
In kdo bi to lahko bilo? Tega nam mladi filozof žal še ni pojasnil-, morda je imel v mislih nekaj kar je zapečeno v človekovo podzavest ali pa morda verjame v nekakšna pra-načela, ki so nad nami kar tako-, sama od sebe, verjetno že od velikega poka ali pa vsaj od časa Barucha Spinoze naprej.
Saj niti ne vem, kaj naj bi si mislil … ta svet ima očitno tako rad ležernost, da se mu niti misliti ne ljubi več. Lahko se le čudim, morda temu, da tako študiran mlad človek preprosto ni nikoli skušal razumeti, kaj neki bi bilo tisto, kar je nekatere izjemne svetovne ume vleklo k iskanju Boga. Mogoče bi ta, nedvomno vsestransko nadarjeni mladenič, rad le pobalinsko podregal v stare in že zdavnaj odgovorjene finte. Osebno upam v slednje.
Kakorkoli, Modru je verjetno jasno da izpovedovanje vere nikakor ni pogoj, da je človek bolj etičen; kakor tudi ateizem, ki mu je, predvidevam, osebno bližji, ne predpostavlja da bi nekdo moral biti samo zato manj etičen. Bog pač ni ustvaril ljudi da bi bili enaki med seboj. Če bi imel takšne namene, potem bi bilo dovolj da bi ustvaril enega. Ali pa še tega ne. Če bi Bog hotel popolnost, potem ljudi sploh ne bi ustvarjal. Ustvarjal ne bi niti vesolja, časa, kaosa in prostora. Še celo Hegla in nenazadnje tudi Gregorja Modra ne. Sploh ničesar. Zakaj neki? S tem, ko je ustvaril dobro je ustvaril kvečjemu prostor tudi za hudo. Če imamo v sebi dobro, nam tudi po nasprotje dobremu ni treba zelo daleč – zgolj vase in čisto nič dlje.
Dobro ali slabo, torej etično in ne-etično, nista morda neki samoumevni ali univerzalni kategoriji, ki bi bili človeštvu dani enkrat za vselej in stalno kazali v pravo smer, kot nekakšen kažipot na križišču. Daleč od tega. Bog Adamu in Evi v raju ni dal hudega, dal jima je vse dobro in še drevo spoznanja – ločevanja dobrega in hudega. In zadnje nam je ostalo. Raj je bil že nič-kolikokrat zapravljen, spoznanje pa je še vedno tu. In če ne govorimo več o Bogu, ker ga ne poznamo, pa lahko govorimo o veri kot iskanju Boga; potem je ravno to tudi tisto, kar vernik dobi v paketu. Ne dobi Boga iskati ga mora sam ali pa le sprejeti; saj Bogu se ne moreš izgubiti, še celo oddaljiti ne. Tako kot Jona se mu sicer lahko skušaš skriti, pa se mu seveda ne moreš, tako kot svoji senci ne.
Iz stališča etike vernik pač ne prejme drugega kot le spoznanje, da se lahko odloča ter da si s tem, ko se prav odloča tudi gradi svojo pot k najvišjemu hrepenenju in končnemu smotru bivanja. Vrnitvi v popolnost; vrnitvi k Bogu. Tistemu torej, kar je nekoč že imel in v kar upa da bo spet imel ko se bo poslovil od sveta.
Bog ne sodi namesto človeka, sodil bo zase. Obdržal bo sad in zavrgel pleve. Človeku je dal svobodno voljo in odloča se lahko sam. Če Moder misli, da je vera železniška proga, ki ne pusti zapeljati levo ali desno in vodi samo v brezhibno določeno smer, se bridko moti. Vera ni zbirka predpisov ali receptov po katerem bi iz nekih življenjskih sestavin zanesljivo skuhali kaj dobrega. Vse si moramo še izmisliti – poizkušati, paziti in sproti popravljati. Vera je zgolj okvir v katerem je tisočkrat dokazano, da je prav to tudi mogoče. Vera je upanje, da je naša pot prava, da so odločitve dobre in da peljejo k cilju. Etično ravnanje pa je tisto ki si ga vsi želimo, deležni ga bomo pač kolikor ga bomo deležni; vsekakor nič, če se sami ne bomo odločili zanj. In pri tej odločitvi nam Bog lahko pomaga, tudi če smo modri.