Mami, grem lahko nocoj ven ubijat?

Ker me trenutno ne zanima spreminjanje sveta, se odločam za ekonomijo. Ker pa nisem ekonomist si lahko privoščim trditev, da je ekonomija veda o gospodarjenju brez posebej izpostavljene ambicije po spreminjanju sveta. Ne rečem, da si ekonomisti globoko v srcu morda ne želijo tudi, tu in tam, malček popraviti svet, vendar jih cenim kot tehnične ljudi, ki predvsem preučujejo realna gospodarska razmerja z namenom uravnavanja sedanjih družbenih stanj in napovedi prihodnjih. Vsekakor sodobni ekonomisti naj bi govorili konkreten jezik iskanja priložnosti, da se iz tega, kar pač imamo izvlečejo največje možne koristi.
Vendar me zanima prav posebno ekonomsko področje-, in sicer: "vojna ekonomija".
Vem da ekonomija, na splošno, vojna ekonomija pa gotovo ravno tako, govori o ekonomskih sistemih.
Torej moramo študirati sisteme.
Sisteme pa gradijo ljudje in jih potem tudi razvijajo ali pa zgolj ohranjajo pri življenju.
Torej moramo študirati ljudi.
No-, in od ljudi, se mi trenutno zdijo zanimivi vojaki v Afganistanu. Zaradi interesov državne varnosti - predvsem zavezniški. Ne zanikam, da me s stališča etničnih in antropoloških značilnosti, morda celo bolj zanimajo Talibani, vendar se zaenkrat odrekam skušnjavi, da bi se ukvarjal z njimi.
Vojaki so torej nesporno ključni element nekega sistema; neposredni izvajalci storitev določenih institucij na določenem gospodarskem prostoru. V bistvu so uradniki, zaposleni na področju globalne ekonomije, ki je trenutno tržno nišo pač našla tam dol v srednji Aziji. Gre za profesionalce, ki to delo opravljajo predvsem in izključno za denar. Lahko, da se bo kdo oglasil in povedal, da je zadaj še marsikaj drugega, recimo kariera. Celo romantični vzgibi, kot je, na primer: avanturizem, domoljubje ali želja po širjenju "svobode in demokracije", niso povsem izključeni, vendar osebno menim, da so le obrobni in pripravljeni za javnost. Popolnoma razumljivo. Vojaki so pretežno mladi ljudje, ki v tem poslu vidijo priložnost za zaslužek, ki se jim doma in s civilnimi znanji, s katerimi razpolagajo, ne bi ponudila. Sicer so pa to neki sinovi ali hčere, bratje ali sestre, očetje ali matere, … tako kot smo vsi. Mimogrede-, zanimivo in za koga, skoraj neverjetno je, da so prav to tudi Talibani.
Takšni so torej ljudje, ki sestavljajo in vzdržujejo sistem vojne ekonomije, ki je, za nekatere "globalne igralce", med katerimi so tudi vlade navidez povsem spodobnih držav, predvsem pomemben gospodarski dejavnik. Le ta je seveda del sodobne globalne ekonomije, ki po novem, nikomur ne dovoli počitka na starih zaslugah, ampak žene sisteme v permanentno izkoriščanje razpoložljivih virov, vključno s človeškimi ter posredno predstavlja tudi možnost za kompenziranje morebitnih notranje-političnih odklonov. Seveda včasih lahko tudi kaj spodleti in vojna ekonomija lahko postane začasno institucionalno in politično ne-produktivna, vendar v smislu ekonomske donosnosti to praktično skoraj ni mogoče.
Vojaško delo je torej tržna storitev v sistemu vojne ekonomije. Ko se ekonomija začne ukvarjati s trgom, pa se seveda takoj začne tudi spraševati po tržnih možnostih, razmerah, donosnosti in seveda konkurenčnosti. Če začnem z donosnostjo, potem takoj posumim, da je donosnost vojne ekonomije definitivno vedno pozitivna. Z upoštevanjem primernega časovnega obdobja in eliminacijo stranske okoliščine nekoliko neprijetnih človeških izgub, je ekonomija vojne, ob primerni stopnji gospodarske razvitosti, donosna tako za zmagovalke kot za poraženke, ali za slednje morda še bolj. Za potrditev te teze se primerjalno lahko ozrem kar na primer obdobja 20. stoletja, torej časa dveh velikih svetovnih vonj, v katere je bilo vpletenih večje število gospodarsko razvitejših držav. Že brez analize številk se da videti, da so praktično vse vpletene države, ne glede na to na kateri strani so bile in kako so jo v vojnah odnesle, v tem stoletju doživele gospodarski pospešek, ki jih je za velikostno stopnjo odlepil od ostalega sveta, ki je med vojnami sicer užival v miru, žal pa tudi v gospodarskem dremežu.
In ker je danes le še kapitalski donos tisti, ki nekaj velja, potem je kajpak zelo prav, da se Slovenija strumno vključuje v tako sinergijske tržne projekte kot jih trenutno vodi Severno-atlantska vojaška zveza, ki svetovno tržno nišo zaenkrat dokaj uspešno pokriva, zlasti po razpadu Varšavske zveze.
Če se torej, kot ljubiteljski ekonomist malce ozrem po globalnem trgu, ugotovim, da obstaja bojazen, da bo prišlo do konkurenčnega prerivanja z azijskimi gazelami Kitajsko in Indijo, ki bodo verjetno želele prevzeti regionalni del območja JV Azije, zlasti če se odpre potencialni trg Severne Koreje. V tem primeru bomo najbrž prisiljeni prepustiti prednost Kitajcem ter skušati nadomestiti morebitno zmanjšanje naročil na zanesljivih in tradicionalno naklonjenih trgih bližnjega Vzhoda, kjer zlasti veliko obeta Iran. Relativno slabo je pokrito tudi območje vzhodne Afrike, kjer bi se še dalo najti priložnosti, vendar ima regija precej oslabljeno kupno moč. Obstaja verjetnost, da bi se v morebitne nove tržne projekte želela vključiti tudi Rusija, vendar se bo v prvi fazi najbrž držala svojih stalnih odjemalcev na Kavkazu, ni pa izključena tudi možnost skupnega nastopa v primeru sprostitve Iranskega trga.
Pri vseh angažiranjih se sicer pojavlja nekaj poskusov metanja polen pod noge zaradi obrobnih neprijetnosti s civilisti v Iraku in Afganistanu, ki jih za mirovniško propagando zdaj skušajo izkoristiti tisti, ki ne morejo dojeti ekonomske realnosti tega sveta in se spuščajo v takšne detajle, kot je, na primer število pobitih otrok in porušenih šol, vendar se njihov vpliv lahko minimalizira s primerno oblikovano notranjo politiko.
Glede prihodnjega razvoja trženja, je prav gotovo na mestu krepitev propagandno-marketinškega segmenta na področju bližnjega vzhoda in priprave potencialnega novega trga v podsaharski Afriki. Obdržati je potrebno nivo aktivnosti za morebitni ponovni vstop na področje Balkana ter obdelovati teren za zadržanje obsega dejavnosti na bližnjem vzhodu in v jugovzhodni Aziji. Območje Afganistana še vedno ostaja naš glavni odjemalec, ki ga je potrebno pokrivati še vsaj dve leti, v tem obdobju pa se morda odpre tudi že Iranski trg, zanimivo pa bi znalo postati tudi območje Pakistana, na katerem pa je pričakovati ambicije Indijcev.
Glede marketinških pristopov bi bilo za razmišljati o možnostih ponujanja t. i. »izpraznitev« območij, torej začasnih deportacij civilnega prebivalstva za minimalizacijo »civilnega faktorja«. To bi v goratih predelih tipa Afganistan, Iran ali Pakistana, omogočilo uporabo učinkovitejših produktov z višjo dodano vrednostjo (npr. jedrskih), katerih prodaja v zadnjem obdobju peša. Veliko pozornost je potrebno nameniti promocijski dejavnosti in stikom z javnostmi; nekaj premikov na tem področju je narejenih, veljalo bi pa razmisliti tudi o novih propagandnih akcijah na osnovi marketinških sloganov kot so: »ljudem prijazna«, »zelena« ali »nizko-ogljična« vojna. Prav tako pa je v aktivnosti potrebno vključiti in sponzorirati šole, športne klube, politične stranke ter mirovniške, humanitarne ter verske organizacije.
V zvezi novih investicijskih možnosti ter iskanja virov vzdržnega financiranja bi bilo smiselno preučiti možnost preoblikovanja Severno-atlantske zveze v holding mednarodnih korporacij, ki bi se financiral tudi z emitiranjem delnic in njihovo uvrstitvijo na svetovne borze.