Kakorkoli že gledamo na to, definitivno je več-etničnost neizogiben del današnjega in še bolj prihodnjega sveta. Nemčija 2010 ni več Nemčija 1930 in kanclerka si s takšnimi izjavami bržkone sama koplje politični grob. Poti nazaj preprosto ni več. Ne pri nas, še manj pa pri njih. Demografska slika zahodnega sveta se bo v prihodnjih 50-ih letih izrazito obarvala in ne znam si niti predstavljati, da bi bilo lahko kako drugače. Če kdo ne verjame, naj se sprehodi po katerem od večjih zahodnih mest, začne pa lahko tudi že kar v Trstu.
Pri tem se je škoda jeziti na agresivnost priseljencev kaj bolj kot na reprodukcijsko nekonkurenčnost lastnega plemena. Dejstvo je, da sploh ne gre za vprašanje invazivnosti neke rase proti drugi ampak preprosto za vprašanje izpraznjenega socialno-ekonomskega prostora, ki se pojavlja, kadar stopnja neke nacionalne samo-ohranitve pade pod določeno mejo. Vajeni smo živeti v družbi, ki funkcionira dobro dokler so jadra napeta. Kakor hitro pa ni več pravega vetra, torej tiste družbene pogonske sile, ki v demografskem smislu predstavlja zadostno kvoto reproduktivnega in delovno ter ustvarjalno aktivnega prebivalstva, se družbeni prostor prazni in neizogibno ga zasedejo tisti, ki trenutno še razpolagajo z demografskimi presežki. Hoteli to ali ne.
V Sloveniji ni, kar se tega tiče, stanje popolnoma nič drugačno kakor na primer, v Nemčiji. Narodnostno smo, vsaj po mojem mnenju, še nekoliko manj zavedni in zaradi malo-številčnosti ter tradicionalne zafrustriranosti jezikovno še nekoliko bolj ranljivi. Razlika je le v toliko, kolikor smo ekonomsko manj zanimivi in s tega stališča najbrž zaenkrat še za odtenek bolj enobarvni. V kolikor se bo ekonomski položaj Slovenije izboljševal, se bo prav gotovo tudi etnično obarvala.
Če sem Merklovo prav razumel, potem ji vsaj deloma pritrjujem in sicer v tem, da multi-kulturnost, vsaj na nek srednji rok nima srečnega konca. To lahko zlahka rečemo tisti, ki smo živeli v jugi. Desetletja se je tam poskušalo "svašta", doseglo pa nič. Mimogrede, zanimivo kako smo takrat, ko je YU jemala konec, tako zelo enotno prisegali na slovenstvo, vsaj tako kot dandanašnji naši najstniki enotno žurirajo na vesele "balkanske" viže.
S kanclerko se globoko strinjam tudi v tem, da morajo priseljenci dojeti in se slej ko prej navaditi spoštovanja lokalnih običajev. To jih pa spet lahko naučimo le tisti, ki smo tukaj in nihče drug. Vso pravico imamo biti zahtevni.
Če bomo torej Slovenci še količkaj zavedni, potem bomo tudi prišleke privadili na to, da jim ne bo čisto vseeno kam so prišli. Za začetek bi morda lahko v osnovne, pa tudi srednje šole, uvedli nekaj takšnega kot narodnostno vzgojo. Začeli bi lahko kar s petjem ljudskih pesmi in učenjem izročil, pa tudi verouk najbrž ne bi naredil kaj več škode kot na primer spolna vzgoja ali spoznavanje nevarnih odvisnosti v četrtem razredu.
Če smo nekoč pred poukom veselo vzklikali "Za domovino - s Titom. Naprej!", se učili srbohrvaščino in samoupravljanje s temelji marksizma, 25. maja deklamirali Bora in Kajuha, 29. novembra pa plesali Užičko kolo ter s ponosom nosili štafeto mladosti in kurirčkovo torbico, bi se najbrž tudi za domače pesmi, ki dejansko še edine živo prenašajo pravo slovensko izročilo, verjetno le lahko našla kakšna urica na teden.
Slovence si moramo vzgajati, če jih hočemo imeti.
Словенци, морамо едуковати, уколико желимо да имамо.
Ni komentarjev:
Objavite komentar