sobota, 02. november 2013

Verni rajni

 
Omejenost prostora in časa, ki nam je na voljo, ni naključna. Zdi se, da je takšna, ker pač ni drugačna-, ker je bila tu in takšna prej kot mi, ki smo vanjo položeni, rojeni iz nje in pripravljen zanjo. Postala je del naše zgradbe, skelet, njen temelj in okvir. V njej in z njo zraščamo in plamenimo. Naše dogorevanje se začne s prvo iskro in ni ga mogoče preklicati ali se mu izogniti. Plamen bivanja použiva vse in iz vsega kar je pripravlja humus za tisto kar še bo. 
Ne gre za enkratnost ali izjemnost, pravi odgovor je v večnosti - bistvo je v nadaljevanju in pretakanju. 
Naša telesa so tu, ker so zgrajena iz tega kar je, naš duh pa se jim je pridružil ker je bila takšna volja Njega. Prej je lebdel v brezmejnosti in večnosti in tja bo spet odšel - vrnil se bo v svoj prostor in svoj čas, ki ni niti eno niti drugo. Niso ga prinesla naša telesa, niso ga oživila ko so se sestavljala in rastla - sprejela so ga kot svoje počelo, gonilo in smisel bivanja. 
Kreacije postanejo ljudje in nehajo tavati kot lutke, ko prepoznajo in sprejmejo delček stvarnika vase. Takrat  oživijo, zavejo se svojega horizonta in v njem zamejijo svoj čas in prostor. Brezčasnost in brezprostornost zamenjajo za življenje in končnost. 
Isti svet je bil podarjen rajnim kot je podarjen nam. Jutranji sončni poljubi so bili nekoč njihova last, kot so sedaj naša in ta rosa, ki polzi po travah ob poteh po katerih hodimo na njihove domove, je nekoč močila njihove stopinje.
Oni so tam in mi tukaj, bili smo skupaj in bomo spet. 
Njihov prostor je naš in njihov čas še vedno delimo z njimi.
Združil nas je Gospod in v njem ostajamo ...


petek, 01. november 2013

Vsi vi Sveti ...

... ki gledate Boga, takšnega kakršen je. Dosegli ste svoj cilj. Veliko vas je imenovanih-, morda še več pa takšnih za katere ne bomo nikoli slišali in za katerimi se je zabrisala vsaka sled stopinj, ki so vodile k Bogu. 
Vsi Sveti so vsi tisti sveti ljudje, ki so zvesto in tiho izpolnjevali svoje dneve na svetu, spoštovali sopotnike na življenjski barki, skrbeli za njih in jim odpuščali krivice, ki so jim jih delili namesto zahvale, morda tudi največje, takšne, ki so jih usodno prizadejale ali jim celo uničile življenja, predvsem pa so do konca verovali v Odrešenika s katerim so se zdaj že srečali.
Vsi Sveti so junaki vseh časov, tudi današnjih in prihodnjih, tisti, ki so in še bodo izvedeli, da jih svet ni maral, da človeštvo ni njihovo pravo domovanje, ker jih je, na tak ali drugačen način iztrgalo, zanemarilo, pregazilo, povozilo ali zavrglo zgolj zato, ker so bili prešibki, ob napačnem trenutku na napačnem mestu, brez upanja in pomoči na robu prepada-; nerojeni otroci, žrtve nesreč, obupani, pobiti in pozabljeni ... 
Vsi Sveti so na cilju. Prinesli so svoj križ do tam kjer se konča.
Povzpeli so se na surovi les - tihi, samotni, strti in odmaknjeni od pogledov, v katerih ne bi bilo sočutja. Prestopili so mejo, ki nenehno opleta in se zvija kot kača. Krotoviči ven in noter, zajema, odbira in odpušča. Slej ko prej nas bo zazankala vse.
Vsi Sveti prosim, prosim ... pripravite nam prostor in recite dobro besedo za nas, ki ne vemo kje in kaj sploh smo. Ki morda še mislimo, da smo lahko izpolnjeni že zdaj in tukaj. 
Vsi Sveti prosim, pripravite zagovor za naša življenja in jih vodite po pravih potih - spomnite se živih in jim podajte roko ...

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)