petek, 30. december 2011

sreda, 28. december 2011

Ljubljeni vodja-, počivaj nam večno

Tudi reka solza, s katero se Severni Korejci poslavljajo od Kim Jong Ila bo seveda kaj kmalu presahnila, tako kot je še vsaka dosedaj. Zanimiva in nekako skoraj domača (ko se spomnim meseca majnika leta 1980) se mi ob tem zdi misel, kako grozljivo je še vedno mogoče v tem, povezanem in informatiziranem svetu, manipulirati s 24-imi milijoni ljudi. Če vse skupaj ne bi bilo tako morbidno, bi bilo smešno. Ko gledam posnetke teh jadikovalcev, imam občutek da gre za tekmovanje v tem, kdo bo glasneje in bolj histerično jokal in to za nekom, ki ga verjetno niti videl ni nikoli. Crying karaoke party. Če bi ti ljudje Kima osebno poznali, bi morda dojeli, da sploh ni vreden vseh teh solz.
Ne razumem, kako lahko odrasli, pismeni ljudje, še zmeraj slepo verjamejo, da je nek človek resnično tako genialen, sposoben in božansko dober-, skratka absolutno nenadomestljiv in res vreden vse te silne žalosti. Pa saj to so vendar ljudje, ki imajo že neke življenske izkušnje z drugimi ljudmi, nadrejenimi, podrejenimi, sorodniki ... preprosto z ljudmi, kot so sami. In do kakšnega temeljnega spoznanja se najprej dokopljete če imate opravka z ljudmi, če ne prav do tega, da so dejansko takšni kot vi. Morda so malce slabši, morda malce boljši, v bistvu pa preprosto ljudje kot vi, z vrlinami, napakami, lastnostmi, posebnostmi, navadami in razvadami ... Pač ljudje, ki v življenju, hote ali nehote prezemajo vloge, ki so jim bolj ali manj kos in ki bodo svoje mesto slej ko prej tudi zapustili. Nič slavnega, nič posebnega-, še zlasti nič kultnega.
Težko dojemam kako temeljita je lahko masovna nacionalna slepota ali zgolj vseprisotna hinavščina, ki iz nekakšnega voditelja naredi religijo, iz državljanov pa, vsaj navidez fanatične odvisnike od njenega božanskega liderja. 
Kakorkoli-, zadeva je antropološka rariteta. Gre za vladavino tipa faraon ali rimski cesar, ki pa je očitno še vedno lahko nek občečloveško veljaven in celo konkurenčen model vodenja družbe. Model absolutnega in brezhibnega vodje, ki se navidez povsem razdaja ljudstvu in ga očetovsko - ljubeče varuje, čeprav gre v resnici morda za prvega moža pokvarjene in stremuške klike, ki se krčevito oklepa privilegijev oblasti. Pa tudi če ljudstvo crkuje od lakote.
Takšen sistem nima nobene prihodnosti. Gre za sociološki histerezni žep v katerem se je zgodovina navidez ustavila, v resnici pa se le pripravlja na prelom. Ta se bo, slej ko prej, zgodil tudi v Severni Koreji in morda stekel še hitreje kot tisti v vzhodni Nemčiji. 
Lahko da že prihodnje leto. 
Seveda, ko se solze osušijo-, če ne že prej? 

ponedeljek, 26. december 2011

Prelepi džinglični čas …



Kdo je že sploh videl kraguljčke? Ali, še težje vprašanje, kdo se je že kdaj peljal na saneh, ki bi jih vlekli konji? Jaz še nikoli in mislim, da tudi velika večina prebivalcev tega planeta ne. No-, če že govorimo o planetu, potem je treba vedeti, da večina ljudi še niti snega ni videla drugje kot morda v filmu "Sam doma"-, če je seveda sneg nekaj, kar bi bilo sploh treba povezovati z Božičem.
Definitivno pa je evolucija ustvarila vsaj dve vrsti tega praznika; torej, imamo namreč božič in Božič.
Tistega prvega poznamo kot: cin, cin, cin, … christmas, christmas … in v vsej veličastni polnosti ga lahko doživite na primer, v trgovskih centrih, ob poslušanju radijskih postaj ali pa žal tudi v nekaterih cerkvah, kjer so jaslice ozvočene in posvečeni prostor, poleg lučk, napolnjujejo še sladki ameriški božični akordi.
Drugi Božič pa je, za razliko od prvega, sicer pisan z veliko, vendar v resnici prav majhen, preprost in star praznik-, rojstni dan malega Boga-, Božička. Njegova vsebina je nedvoumna, kot je lahko nedvoumno le rojstvo otroka. Vsak otrok se enkrat rodi in tu ni mogoče odkriti nič novega. Tako je vsaj na videz. V resnici gre za veliko in resno skrivnost.
Skrivnost je že rojstvo človeka, ki je ni mogoče razumeti-, kot ni mogoče razumeti skrivnosti življenja. Zakaj sploh nastane, če bo umrlo? Zakaj rajši ne ostane kar tam kjer je, ko ne živi? Pa naj bo kjerkoli. Bilo bi veliko preprosteje in ne bi ga bilo potrebno izgubljati ali opazovati njegovega propadanja.
Še skrivnostnejše je rojstvo Boga? Bogu se namreč res ne bi bilo treba kazati ljudem. Kdo si to sploh zasluži? Tudi življenje, ki ga je potem pustil na zemlji, v človeških očeh ni bilo veliko vredno. Bilo je kratko in naporno, polno preizkušenj, na koncu pa še ponižujoče žrtvovano in brutalno uničeno. Kaj je bilo tega sploh treba?
In tu je še dodatna skrivnost, ki ni samo skrivnost tega praznika ampak skrivnost vere in življenja nasploh. Skrivnost je v tem, da le ima nek smisel. Ima ga prav v tem-, da je tukaj in edino. Takó življenje, kakor Božje dete. Rojeno je in podarjeno.
Vedno znova prihaja in vedno znova umira. Prihaja majhno in nebogljeno, odhaja zmagoslavno in povzdignjeno.
Kaže predvsem na nas same. Kaže nam naše življenje in naše umiranje. Prihajamo majhni in nebogljeni, potem se nekaj časa spotikamo in opotekamo, na koncu pa pademo in propademo. Res je tako in žalostno je … nič kaj džinglično, nič kaj cin, cin, cin … a tako je le za svet-, tako je le za zdaj in tukaj?
In to je tista skrivnost.
Ta, da sploh prihaja …  

nedelja, 4. december 2011

Škoda ...

 
Torej - nič novega, naša levica nas pelje naprej. V vladi bomo lahko zdaj gledali Jankovića, Pahorja in verjetno še Viranta. Zadnji se mi zdi še najmanj problematičen od vseh treh. Janković in Pahor sta namreč egocentrika, ki se ne bosta dolgo prenašala, poleg tega pa je Janković Pahorju pobral nekaj ljudi in to je vsekakor slaba popotnica za skupno življenje. Mislim, da je Virant sploh edina rešitev, če hočejo vsaj za silo nekako voziti skupaj. Če bodo vzeli Erjavca, nimajo dovolj glasov, torej rabijo še nekoga in tudi tretji egocentrik v takšni družbi bi bil uničujoč.
Skratka, obeta se nam nadaljevanje tega kar smo gledali že tri leta in to, verjetno še v nekoliko bolj grobi različici. Rekel bi-, levičarske zdrahe #2. Janković namreč hoče vladati in je obkrožen z ljudmi, ki državne politike od blizu ne poznajo ali pa so v njej dosedaj igrali drugo violino. Drugačne koalicije kot s Pahorjem, ki pa je izkušen, vendar karakterno še bolj oddaljen od Jankovića, kot Janša, si na njegovem mestu sploh ne znam predstavljati in to pomeni, da nas čaka španovija, ki bo še najbolj podobna srečanju medveda in bika v trgovini s porcelanom.
Poleg tega je Janković že pokazal, da zna biti tudi aroganten in zamerljiv, kar pomeni, da bo na stalni bojni nogi z opozicijo, ki bo kajpada še naprej žleht. Pozitivni mandat bo žal verjetno mandat dveh minusov. 
Upam le, da bosta skupaj vsaj tokrat dala plus. 

Ali pa je morda, vseeno lahko še kaj drugače? 
Na potezi bosta spet Virant in Erjavec, ki lahko hitro spremenita politični zemljevid Slovenije-, če hočeta.

Kakorkoli, čestitati se splača edino Novi Sloveniji.

Srčno rad bi čestital tudi stari Sloveniji, pa mi nekako ne gre.

torek, 29. november 2011

Breivik je zdaj tudi uradno nor ...

... ne moreš verjet! 
Vsi se zelo čudimo.
Na Drugem svetu.

nedelja, 27. november 2011

Česa se je naučil Ric Elias?

 
Ric Elias je na poletu 1549 sedel v prvi vrsti letala, ki je zasilno pristalo na reki Hudson v New Yorku januarja 2009. Kaj se je podilo po njegovi glavi, ko je letalo strmoglavljalo?

Z vami želim deliti tri stvari, ki sem se jih tistega dne naučil.
Spoznal sem, da se vse spremeni v trenutku. Imamo dolge spiske stvari, ki jih želimo uresničiti v življenju in pomislil sem na vse tiste ljudi, ki sem jih želel srečati, pa jih nisem. Na vse pregrade, ki sem jih želel odpraviti. Na vse izkušnje, ki se jih želel imeti, a jih nisem nikoli imel. Ko sem kasneje razmišljal o tem, sem se domislil reka: "Zbiram le slaba vina." Namreč, če sta vino in oseba pripravljeni, potem ga tudi odprem. V življenju ne želim z ničemer več odlašati.
Druga stvar, ki sem se jo naučil tisti dan … pomislil sem, da obžalujem eno samo stvar. Živel sem dobro življenje in ker sem le človek in delam napake, sem skušal postati boljši v vsem česar sem se lotil. Vendar sem dovolil, da se vplete moj ego. Obžaloval sem čas, ki sem ga zapravil za stvari, ki niso bile pomembne, in to z ljudmi, ki mi veliko pomenijo. Razmišljal sem o svojem odnosu z ženo, prijatelji, … in po razmisleku, sem se odločil odstraniti negativno energijo iz mojega življenja. Ni popolno, a je veliko boljše. Z ženo se nisva prepirala že dve leti in občutek je super. Ne trudim se več imeti prav. Vedno se odločam za srečo.
Tretja stvar, ki sem se je naučil takrat, ko notranja ura začne odštevati: "15, 14, 13, …", ko sem videl, kako se približuje voda … me je spreletel občutek, da umiranje sploh ni strašno. Kakor, da bi se nanj pripravljali že vse življenje. Bilo je pa zelo žalostno. Nisem si še želel oditi, ljubim svoje življenje. In tista žalost se je strnila v eno samo misel,  namreč … želim si le, da bi videl odraščati svoje otroke. Kakšen mesec kasneje sem bil na nastopu svoje hčerke, ki je v prvem razredu … in jokal sem kakor otrok. In prav to je zame takrat imelo popoln smisel. Ugotovil sem, da je edina resnično pomembna stvar v mojem življenju zgolj to, da sem dober očka. Edini cilj, ki ga imam zdaj v življenju je biti dober očka.
Po čudežu, tistega dne nisem umrl. Po čudežu, pa sem lahko pogledal tudi v prihodnost in prišel nazaj ter zaživel drugače.

Predvolilni resničnostni šov ...

... lahko spremljate na Drugem svetu.


petek, 25. november 2011

Zgodba z neke druge strani

Nekoč je živel mož. Žena mu je umrla in s sinkom sta živela na majhni kmetiji v soteski. Skozi sotesko je šla tudi železnica in mož se je dejansko preživljal z delom na njej. Njegova glavna zadolžitev je bila skrb za dvižni most prek katerega je vlak prečkal reko. Kadar vlaka ni bilo, je bil most dvignjen, ker so po reki plule ladje. Mož je dobro poznal vozni red vlakov, če pa je bilo kaj posebnega, so ga predhodno obvestili.
Nekega jesenskega dne je mož pripravljal drva ob robu gozda, visoko v strmem pobočju nad svojo hišico. Spokojno šumenje vode, ki je vedno polnilo sotesko pa je nenadoma začel motiti oddaljen topot železniških koles. Mož se je sunkovito zdrznil, kot bi se zbudil iz spanja. Vlaka, po voznem redu, takrat ne bi smelo biti. Niso ga obvestili!
Imel je dober razgled in v daljavi, pred tuneli po katerih je železnica predrla v sotesko, je zagledal dim bližajoče se lokomotive. Most je bil dvignjen in zavedal se je, da je katastrofa neizbežna, če ne bo ukrepal. Po strmem pobočju je začel na vso moč teči proti čuvajnici ob mostu. Poti ni bilo in spodrsavalo mu je na suhi travi-, padal je in zdrsal po strmini, vendar se je pobiral in tekel naprej. Na sredi poti se je ozrl proti tunelu in-, zazdelo se mu je, kot da se je v trenutku vse zrušilo v njem. 
Saj to ne more biti res – o Bog … saj to ne sme biti res!
Na tiru, tik pred tunelom je opazil drobno postavico. Mislil je da sanja in ko se je zavedel za kaj dejansko gre, mu je bolečina ohromila telo. Občutek je imel, da mu bo razneslo glavo in da se v sebi lomi kot trska. Zaželel si je samo eno-, da tega, kar vidi, ne bi nikoli videl. O Bog, daj, da so vse samo sanje.
Na tiru pred tunelom, iz katerega bo vsak trenutek pridrvel vlak, je videl svojega sinka. Smisel svojega življenja in edino osebo, za katero se mu je, po ženini smrti, še zdelo vredno živeti v tej samoti. Sinko je vozni red poznal ravno tako dobro kot on in ni pričakoval vlaka, vendar ni vedel da ravno prihaja in je že na drugi strani hriba. S kužkom, ki ga je od očeta dobil prejšnji teden za šesti rojstni dan, se je igral na progi, ker drugega prostora za igro v ozki soteski niti ni imel. Ni se zavedal, kako v tem razigranem trenutku, ko je psiček tekal za žogico, njegov oče v pobočju nad hišo strašno trpi zaradi njega.
Mož ni nehal teči in padati po strmini le da je začel nečloveško kričati proti otroku naj se umakne, vendar je bila razdalja prevelika, reka je šumela v soteski in hrup vlaka iz tunela je krike preglasil. Otrok, zatopljen v igro, je sicer slišal vlak, vendar se ni zavedel, da mu prav zaradi njega preti smrtna nevarnost. Strojevodja ga, tudi če bi bil pozoren, na izhodu iz tunela ne bi mogel dovolj hitro opaziti, da bi še lahko zavrl kompozicijo.
Mož je med tem pritekel do proge in v trenutku, ko je skočil čez jarek ob železniškem nasipu, se je moral odločiti najtežjo odločitev v svojem življenja. Ali naj steče levo ali desno? Proti mostu ali proti otroku? Če steče proti mostu, ga bo morda še uspel spustiti in rešiti življenja nekaj sto ljudem na vlaku. Če steče desno, bo morda uspel priteči tako blizu, da ga bo otrok slišal in se umaknil s proge. Ali eno, ali drugo? Obojega ni bilo več mogoče narediti.
Občutek je imel, da bo zblaznel-, sploh se ni več zavedal svojega telesa in okolja-, v glavi ni bilo nobenih misli, vse je bil en sam kratek stik. Čutil je, kot da ga reka vleče v vrtinec in vrti, vrti … proti dnu.
Telo, ki je delovalo kot na ukaz nekoga drugega, je steklo v levo – proti reki, stran od sebe, stran od vsega, kar je človeku, čigar je bilo, sploh še kaj pomenilo. Kot mrtvo-, cunjasto, a vseeno v neki službi-, za nek namen.Noge so ga prinesle do naprave in roke, ki jih ni poznal, so zgrabile ročico vitla ter sprostile jeklenice, da se je stara kovinska konstrukcija, med škripanjem, začela spuščati.
Ni se zavedal, da ves čas kriči kot brezumen. Tulil je kot zver, od bolečine in nemoči, kakor nekdo, ki mu jemljejo vse. Prav vse. Ničesar ni videl in slišal in v trenutku, ko je jekleni most treščil na svoje ležišče na drugem bregu, je mimo njega puhnila razgreta lokomotiva ter vlak povlekla čez reko.
Zgrudil se je v blatni jarek ob vitlu in želel si je samo umreti. Ni več kričal, ampak le hropel in ko se je s spačenim obrazom nekoliko dvignil ter skozi solze pogledal v okna vagonov, ki so vozili mimo njega, je ravno še ujel pogled moškega, ki ga je s posmehljivim nasmeškom gledal skozi šipo. Zarežal se mu je in dvignil steklenico piva, ki jo je držal v roki, kot bi hotel nazdraviti. Očitno si je mislil: "Glej tega umazanca. Gotovo je pijan kot čep." Ni se zavedal, da je ta človek, ravno v tem trenutku, na oltar življenja daroval vse svoje, samo zato, da bi ga njemu in njegovim sopotnikom rešil.

 
To zgodbo je povedal gospod Toni Kmet, duhovnik. 
Takrat je govoril je o tem, kaj je človeška hvaležnost.
Nekaj dni prej se je smrtno ponesrečil njegov brat. 

Radi imejte ljudi, ne sodite jih brez ljubezni in vedno-, vedno molite za njih.
Morda se trudijo za vaše dobro.

nedelja, 20. november 2011

"Popoten sem bil …"


Vsi, ki se uspemo premikati ali morda zgolj umikati, se skušamo na nek način oddaljiti od spodnje ravnovesne lege s katere lahko zdrsnemo samo še navzdol. To je v naši naravi, takšni pač smo. Bežimo pred koncem, ki nam je vedno nekje za petami. Kdor je popoten je živ in kdor popotnega sprejme, spusti življenje blizu.
Zdaj vsi razmišljajo o družbi, ki bi zagotavljala trajno varnost in preživljala vse bolj razvajene generacije, pozabljajo pa, da mora ostati tudi živa. Življenje ni zaporedje fiksnih oprijemališč, ampak melišče, ki dovoli en korak in vzame dva. Življenje mora potovati, tvegati, iskati in se nenehno pretakati iz enega agregatnega stanja v drugega.
Družba, ki sama sebe zamrzuje s pravili, plotovi in napisnimi tablami s katerimi si zmanjšuje lastno gibljivost, je obsojena na propad. Red je lahko kvečjemu prehodna faza med dvema neredoma, ki poženeta družbeno dinamiko, ne more pa ostati trajen. Če je trajen, je tudi zmrznjen.
Sprejem popotnega je pozdrav življenju. Popotni prinaša novice in novo voljo v svet. Popotni prinaša novo upanje. Tisto upanje, ki smo ga včasih imeli tudi mi, ki smo zdaj tako radi doma. To upanje nam je red že uspel homogenizirati, pasterizirati in vliti v kartonske škatle. Zdaj ga imamo tam in si ga pogrevamo.
Saj ima vse v sebi - razen življenja.

petek, 18. november 2011

Psssst ...


Na splošno-, sploh ni prijetno. Res ni.
Ne vem sicer kako je z vami, vendar bi osebno, če bi lahko, morda izbral zimsko spanje. Kratki dnevi, tema, megla in mraz-, prihajajo pa še dež, brozga in sneg … ljudje smo že zdaj zdolgočaseni in nezadovoljni, naveličani neprijetnih novic in groženj s slabimi ali še slabšimi časi. Ob padanju tečajev, žalostnih obetih in pretežno poraznem vsakdanu bi bilo najbrž zanimivo spustiti rolete, vsem zbranim ali  zgolj samemu sebi voščiti lahko noč, zlesti lepo pod odejo in se prebuditi takrat, ko bi sonce dovolj ogrelo zemljo in nas same.
No-, saj nekateri morda to tudi že počnejo, le da ne ostajajo v postelji, ampak med spanjem hodijo okrog in se delajo budne. Pa niso!
Kaj pa če so celo pametnejši od ostalih in še bolj sonaravni?
Spoštujmo njihov mir in jih ne dramimo-, narava je gotovo iznašla najboljšo in najcenejšo rešitev za mučne čase.

ponedeljek, 14. november 2011

Koplji pod zeleno

Razočaranjem kar noče biti konca. Razočarale so nas že banke, pa OZN, NATO, ZDA in EU, razočarali so nas politiki, nobelovi nagrajenci, športniki, … skratka, skorajda že ni nikogar več, ki se mu nismo pustili vsaj enkrat razočarati. No-, resnici na ljubo smo že prekaljeni in kar neverjetno odporni na razočaranja, vključno  s tistimi, ki si jih morda pripravljamo sami.
In kot, da že ni dovolj, so nas zdaj razočarali še tisti, ki nam prodajajo vse te krasne "zelene" produkte. Če še ne veste-, gre namreč za vse tisto kar "kot" da porabi manj energije od običajnih izdelkov-, na primer varčne žarnice.
A glej ga zlomka, tudi tu ni vse tako svetlo in zeleno, kot se zdi. Zdaj namreč že tudi tisti,  ki nas žarnice zanimajo samo ponoči, vemo, da so za izdelavo varčnih žarnic ali pa, na primer fotocelic, potrebne redke kovine, ki jih trenutno pridobiva predvsem Kitajska, ta pa menda ni ravno vzorna po svoji ekološki osveščenosti. Poleg tega Kitajski, kamor se že tako ali tako steka velik del svetovnega denarja, nihče noče še dodatno povečevati dobička in vpliva, zato se po svetu razmišlja o odpiranju novih rudnikov. To seveda potegne za seboj veliko porabo energije in obremenitve okolja, in še to pretežno v državah v katerih so varovalni standardi že tako ali tako nizki, pridobivalna območja pa običajno še neokrnjeni naravni habitati. To je tudi logično; v mestih in bogatih državah namreč nihče več ne odpira rudnikov. Takšno varčevanje je lahko, v celoti gledano, torej tudi precej draga stvar in verjetno celo znatno dražja od uporabe starih tehnologij in izdelkov.
Zaključek zgodbe se mi kar nekako vsiljuje, vendar me čudno spominja na recepte za izhod iz gospodarske krize; če namreč hočemo, da se bo ekonomija vrtela kot nekoč, moramo tudi trošiti kot nekoč ali še celo bolj-, ne pa varčevati.   

sobota, 12. november 2011

Naravna drža politike

Moderno družbo se da, na splošno, upravljati na tri načine. Pravzaprav-, na štiri, če upoštevam še možnost, da se je sploh ne upravlja, ampak se dogajanje prepušča anarhiji. Takšno stanje pa je, hvalabogu-, izjema, ki običajno ne traja dolgo.
Prva možnost je, da imate v družbi red, ki je predpisan z nekimi sprejetimi dogovori in zakoni; da imate vizijo, ki je splošno znana in široko podprta ter dejansko skrbite zgolj zato, da vse skupaj tehnično funkcionira. Torej, da delajo vse službe res in samo tisto, kar morajo ter da vsi družbeni podsistemi zagotavljajo najboljše kar zmorejo. Spremembe se sprejemajo in uveljavljajo po postopkih, ki omogočajo dovolj podprto, a vseeno učinkovito odločanje o skupnih zadevah. Skupna družbena osnova je tudi splošna dobrobit. Takšna družba je organsko učinkovita in odporna.
Druga možnost je okupacija ali diktatura. Družbo upravlja prisilna in formalizirana struktura, ki ji ni treba upoštevati nobenih družbenih dogovorov. Cilj posvečuje sredstva in sistemi delujejo tako, kakor odloči ozko vodstvo strukture. Sprememb praktično ni, ali pa le tiste, ki so sprejete v vrhu hierarhije. Takšna družba je hermetična in navidez sicer odporna, vendar učinkovita zgolj tako dolgo kot njena vodilna struktura. Skupna družbena osnova je strah in represija, ki slej ko prej kolapsirata.
Tretja možnost so permanentne izredne razmere. Družba je iz različnih vzrokov soočena s pritiskom oteženega delovanja, ki pa niso okupacija ali diktatura. Stanje je takšno, da formalnim in neformalnim družbenim strukturam dovoljuje samostojno ukrepanje, ki pa je zaradi notranje nepovezanosti nekoordinirano in stihijsko. Cilji, kot si jih postavljajo posamezne skupine so razpršeni, včasih medseboj nasprotni ali celo proti-družbeno usmerjeni. Poti do njih so prepuščene samoorganiziranosti in ambicioznosti struktur, ki jim je potrebno prepustiti smetano, če hočemo dobiti vsaj nekaj od njih. Skupna družbena osnova je lahko zgolj občutek nemoči, ki je dejansko plodno gojišče bojevanja struktur. Takšna družba je nizko učinkovita in neodporna, njena osnova je neambicioznost in golo preživetje.
In kje smo mi?
Dejansko funkcioniramo v tretji možnosti. Razmere se nenehno zdijo izredne-, smo pred predčasnimi parlamentarnimi volitvami, gospodarski obeti so slabi in ljudje nezadovoljni. Naše formalne in neformalne strukture rešujejo stanje tako, da v prvi vrsti strežejo lastnim koristim. Skupni interesi so zamegljeni in v družbi ni kemije, ki bi jo vezala k skupnemu cilju. Okolje je več kot primerno za izrazito politično funkcioniranje, kar pomeni predvsem težnjo k participaciji na oblasti, ki pa se izkorišča za uveljavljanje interesov posameznih povezav. Te si med sebo delijo karte in prežijo druga na drugo. Na ta način morda celo dosežejo vtis, da spoštujejo splošno veljavni družbeni red, čeprav gre dejansko le za labilno ravnovesje nenapadanja.
Takšna družba ni namenjena svojim osnovnim gradnikom, torej posameznikom in splošnemu blagostanju ampak plenjenju lobijev. 
Naša družba, pa ne samo naša, tudi evropska ali svetovna me trenutno še najbolj spominja na turistično križarko, ki jo je istočasno ugrabilo več skupin gusarjev. Položaj je napet. Razbojniki vedo, da lahko preživijo zgolj skupaj s turisti in od njih, zato jim ni v interesu, da bi jih na hitro oropali in uničili. Raje se izdajajo za rešitelje in si gradijo samopodobo kot da so edini sposobni izletnike varno pripeljali v pristan, seveda če jim bo uspelo obvladati ostale roparje. Turisti jim plačujejo za varovanje, čeprav se zavedajo, da s tem zgolj podaljšujejo nekaj nepoštenega in nepotrebnega, vendar se istočasno bojijo, da bo vsaka sprememba prinesla le še poslabšanje slabega položaja. 
Ali povedano drugače: v bistvu smo lahko še veseli, da nas naši samo izsiljujejo-, ker bi nas sicer njihovi utegnili celo obkrasti!  

sreda, 9. november 2011

Vse je relativno

V. d. predsednika vlade ocenjuje, da je v skrajšanem mandatu, njegova vlada (beri: stranka) ... ob okrepljeni socialni povezanosti prepeljala Slovenijo relativno varno skozi zgodovino ... ugotavlja, da ima Slovenija kljub napovedim, da bo v naslednjih letih gospodarska rast relativno nizka, dovolj možnosti, da standard ne zelo visoko, pa vendarle rahlo napreduje, in za zaključek trdi, da je njegovi vladi relativno uspelo.

Prejšnji stavek je sicer relativno kar dolg, ne pa tudi absolutno. Glede na možnosti, bi bil lahko še veliko daljši.
Nekako tako je tudi z njegovo resničnostjo.

sreda, 2. november 2011

torek, 1. november 2011

Vsi sveti, vsi naši

Blagor rajnim, kajti žalost tega sveta so premagali. 
Odšli so v zgornje nadstropje in tam čakajo na nas, da se jim pridružimo. 
Zaenkrat smo še ločeni, vendar zgolj zato, da bo ponovno snidenje lepše. 
Zdaj so na boljšem kot mi. Izkusili so, kako je kadar se sprehod podaljša tudi čez ograjo vrta. 
Nas to še čaka in zaradi tega nam je včasih tesno pri srcu. 
Prava tolažba je v Njem, ki je prišel, da bi premagal smrt in se bo vrnil po nas.
Takrat bomo spet skupaj in veselju ne bo konca. 
Takrat bomo končno doma.  

nedelja, 30. oktober 2011

Predniki vam ne bodo zamerili …


Ministrstvo za zemljo, zrak in vodo je začutilo potrebo, da se vmeša v aktualne razmere in nas tudi ob spominu na rajne opozori na pomembnost zmanjševanja količin odpadkov. Sicer je takšna okoljska zagnanost ob tem prazniku, za moj okus, skoraj nekoliko bizarna, vendarle smo tega vajeni in ni, da jim človek ne bi pritrdil-, kljub morebitnim pomislekom, da je to zgolj enkrat letno in da tudi s tem, ko kupujemo sveče, na nek način podpiramo gospodarstvo …
No-, od velikanskega kupa zažganih sveč, pravzaprav njihovih plastičnih ohišij, resnično ni posebne okoljske koristi, dejstvo pa je, da se je ta stvar začela kopičiti s popolno tržno prevlado plastičnih sveč tam nekje ob koncu prejšnjega stoletja. Kolikor se spomnim, smo sveče vedno prižigali, vendar nekoč takšne navadne, brez plastike. Po tistih je ostala samo packa voska in nič drugega. Res, da jih je včasih ugasnil veter ali dež, vendar si jih potem, ko so se osušile, lahko spet prižgal in so pač dogorele do konca.
Problem je v resnici torej plastika in ne sveče. Dejansko se tistih navadnih sveč, brez ohišij, pri nas skoraj ne da več kupiti, plastika je torej tudi tukaj triumfirala, kakor na primer pri pijačah.
Državi bi predlagal,  da namesto lansiranja "prošenj" in neokusnih propagandnih sloganov, za spremembo ukrepa, kot se za resno državo spodobi in uvede davek na nerazgradljivo embalažo, kamor, po mojem mnenju spadajo tudi sveče in še marsikaj drugega. Na tak način, bi se nekaj spremenilo na bolje na prihodkovnem delu proračuna, istočasno pa morda spodbudilo javno razmišljanje o tem, da so tudi sveče "po starem" morda povsem primerne za tisto, za kar jih prižigamo.     
Vendar je to najbrž za politike že nekoliko prehudo, rajni predniki jim resda ne bi zamerili, živi trgovci pa in to bi znalo biti huje.

Prestavljanje ure ...

... je nekaj najbolj nesmiselnega, kar si je človeštvo izmislilo, odkar je sploh iznašlo merjenje časa.

sreda, 26. oktober 2011

Dame volijo.

Nekako sem imel občutek, da bodo te volitve odločile ženske in, glej ga zlomka, res se bo tako zgodilo. Vsaj meni.
Ustavila me je na pločniku.
Mlada ... uhanček v nosnici ...
"Vas lahko nekaj vprašam ... veste, zbiram podpise za podporo liste Gregorja Viranta na volitvah-, ali bi podpisali?"
Pogledal sem jo ... hm-, o tem res nisem niti razmišljal niti pričakoval, v bistvu sem mislil na golaž. Tak navaden-, saj veste ... iz čebule in govedine. Šel sem namreč na malico-, ne na volitve.
Dejansko me je dala na koto nič.
Virant ... hm-, ja zakaj pa ravno on?
Zaznala je dvom in dodala nekoliko tišje : "No ... v bistvu gre za moj zaslužek."
Aha ... tako torej ...
Slišalo se je dovolj iskreno in je pač prevagalo-, Virant bi se sicer verjetno znašel tudi brez mojega podpisa. No, saj v bistvu je menda čisto v redu človek-, še celo moj profesor je bil ... nekoč.
"Hm ... glej-, ok ... bom podpisal, samo zdajle grem na malico, pridem čez dvajset minut nazaj, če boš še tukaj."
Potem sem pač šel in pojedel svoj golaž, ki je tako postal predvolilni ... kaj pa vem - saj mogoče je ne bo več tam.
Pa je bila.
Kar sem rekel, sem rekel-, podpisal sem in ... evo, to je to.
Veste, jaz hodim na volitve in kar enkrat podprem, podpiram do konca. Torej-, dragi moji - moj glas je parkiran.
Vem, kaj boste rekli ... nekako na lahko je tole šlo od tebe - saj vem, saj drugače sem karakter ... ampak ... kaj naj zdaj?
Ej, točno sem vedel ... vohal sem, da bodo ženske spet nekaj zavrtele po svoje ...
Dobro-, pa naj!

nedelja, 23. oktober 2011

Kako imeti rad?

Mati Terezija je vzela moje roke v svoje roke in dejala: "Nekaj te bom naučila za celo življenje. Ti veliko delaš, malo spiš in imaš veliko odgovornost.
Ko se prebudiš poglej svoje roke in svoje prste ter se vprašaj pri vsakem prstu: Kaj bom danes naredil za Boga?
In ob drugi roki: Kaj bom danes naredil za človeka?
Daj roki skupaj in pojdi naprej. Ko boš zvečer imel že cel dan za seboj in boš utrujen, morda razočaran, se zopet postavi pred Boga in si pomagaj z rokama: Kaj sem danes storil za Jezusa?
In ob drugi roki: Kaj sem danes storil za človeka?
Potem spet skleni roke, in če si kaj dobrega storil, se zahvali Bogu.
Če ni bilo dobro, prosi Boga odpuščanja in mirno spi. Kristus je s teboj."
Lush Gjergji


Ljubezen je kot pogovor. Če se hočeš pogovarjati, moraš odgovarjati. 
Če želiš, da bi te imeli radi, moraš imeti rad. 
Tistega, ki ga imaš rad, ne spreminjaj, morda ga potem ne boš imel več rad.
Človeka imaš rad, ker ga pač imaš. Ne zato, ker je takšen ali drugačen. Nihče ni kot ti in nihče ni takšen, kot misliš, da bi moral biti.
Vsak je svet zase in verjemi, da je tako najbolj prav. 
Človek ni ustvarjen, da bi bil popoln, vsak pa lahko koga dopolni in celota smo le vsi skupaj. 
Ne trudi se spreminjati, največkrat se ne da niti razumeti - vedno pa lahko imaš rad. 
Kaj več niti ne moreš storiti.

petek, 21. oktober 2011

Yue Yue

Nekje sem prebral, da so otroci za Kitajce kakor mali svetniki. 
Tako je vsaj bilo. Nekoč, davno. 
Potem so jih prizadele velike nesreče: Japonska okupacija, državljanska vojna in seveda, zmaga komunizma, tega elementarnega zla 20. stoletja, ki so si ga izmislili neki zahodni filozofi ter prvi udejanjali ruski anarhisti in še vedno kroji življenja dobre milijarde ljudi. Komunisti so imeli čudno navado, da so uničili vse, česar so se lotili, nazadnje in veliko prepozno še sebe. Kitajcem so, na primer, prepovedali imeti otroke - dovolijo jim imeti več psov, ne pa tudi več otrok. Poleg tega-, tam menda nekaj veljajo le fantki. Če si deklica, si manj kot smet. Staršem si ukradla še tisti edini bonus, ki jim ga je država dodelila.
Kitajci so zdaj so spet sužnji. Pravzaprav smo to vsi, le da je njih Partija prodala svetovnemu kapitalu in postali so proizvodnja tega sveta. "Made in China" je simbol bede svetovnega delavstva 21. stoletja. Zdaj tam vsi delajo vse, za vse. Nihče jih ne ceni kot pridne in skromne ljudi, strokovnjake ali pripadnike največjega svetovnega plemena. Preprosto - so le poceni. To vedo tudi sami, nihče jih nima rad in tudi sami ne marajo nikogar. Še svojih otrok ne.
Postali so globalni proletariat, izrabljen, izkoriščan in zatiran bolj kot kdajkoli. Še vedno jih prepričujejo, da delajo zase in da je njihovo delo zmaga svetovne revolucije. Saj ... na nek način je to tudi res. Vendar je to revolucija ali pa zgolj evolucija pohlepa.
Očitno so jim uničili že tudi moralo in smisel za vrednost življenja. To plačam zraven, ko kupim kaj od tam. In od tam je že vse.
Tudi moralni razkroj bomo vzeli kar pri njih. 
Morda nam ga bodo dali celo zastonj-, tako zapovrh.  

nedelja, 16. oktober 2011

99

… odstotkov ljudi nima nobenega osebnega vpliva na ekonomske ali katerekoli razmere na svetu. Pa ne samo to-, velika večina ljudi sploh nima vpliva na delovanje družbe. Bodisi da živijo v sistemih, ki ne predvidevajo splošnega odločanja o skupnih zadevah, bodisi se te možnosti, niti na svoji lokalni ravni, ne poslužujejo. Vsekakor se je treba vprašati, kdo sploh ima vpliv na ta svet. 
Protestniki, ki jih vseh skupaj ni niti za desetinko odstotka svetovnega prebivalstva in si zdaj dajejo duška po trgih, ulicah in parkih svetovnih prestolnic, kažejo na banke in borze, vendar resnično ne vem, kje so te zločinske banke in kako lahko, na primer, jaz osebno vplivam nanje, da bi nam nehale škoditi. Poznam sicer par ljudi, ki so zaposleni na bankah in tam opravljajo različne naloge, vendar ti zagotovo ne nameravajo uničiti sveta. Pač delajo v nekih službah, za neke plače, ki najbrž v povprečju niti niso tako zelo fantastične. Svojih velikih šefov ne poznajo in ti morda sploh niso v Sloveniji, pa tudi veliki šefi, kolikor jih občasno vidim na televiziji, mi ne delujejo posebej nečloveško. V bistvu so neki poslovneži, ki so odgovorni spet nekim drugim poslovnežem ali genialnim politikom, ki pa tako ali tako vedno zelo odgovorno in strokovno rešujejo krize. Izjema je morda zgolj slavni Strauss-Kahn, ki je očitno res predstavljal hudo svetovno grožnjo, zlasti za mlajšo žensko populacijo, vendar so že tudi njemu uspeli skaliti veselje.  
Gospod, v današnjem evangeliju, odgovarja na popolnoma isto vprašanje, ki ga "po novem" skušajo rešiti protestniki: "Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?" Če to prevedem v jezik, ki ga govorimo danes, potem gre za dilemo: ali smo tudi mi osebno odgovorni za delovanje družbe, za njen razvoj in blagostanje ter ali smo torej tudi soodgovorni za položaj v katerem se je zdaj znašla? Če smo namreč odgovorni za naš danes, potem smo lahko odgovorni tudi za jutri, če pa te odgovornosti ne priznamo, potem tudi svojo prihodnost zavestno prepuščamo komu drugemu ali še slabše - nikomur. Ulica seveda takšna vprašanja vedno poenostavlja, ker si želi hitrih in preprostih rešitev, ki pa v realnosti žal ne obstajajo. Za protestnike so vseh težav krive borze, banke in morda politiki, vendar bi se tu kaj hitro nehalo, ker dejansko politiki hodijo podpirat taiste proteste in recimo, da so celo iskreni. Tistega, ki protestira ob meni, pa čeprav je pomemben del tega sistema, proti kateremu sem, pa menda že ne bom imel za zločinca nad človeštvom.
Kaj torej? Prav vsi, brez izjeme, smo bolj ali manj nezadovoljni s to družbo, njenim funkcioniranjem, svojo vlogo v njej in morda celo s samim sabo. Vsi si želimo sprememb, če že ne zase, pa vsaj za druge, morda mlade in, spet vsi, vsaj malo trpimo za brezperspektivnostjo ali pa smo polni gneva nad razlikami, ki jih vidimo okrog sebe. Vendar nič več kot to.
Dragi moji - ljubezni do denarja, želje po hitrem zaslužku in lagodnem življenju nam ni bilo treba vsiliti. Ne nam, ne tistim pred nami, tisti za nami pa vse to smatrajo že za samoumevno. Smatrajo, da je družba dolžna samo še ohraniti in kvečjemu zvišati nivo njihovih pravic. Seveda se s tem strinjamo vsi in če me uspejo prepričati, da bomo to dosegli tako, da nacionaliziramo banke, ki so v izgubah, damo tovarne delavcem, ki jih skoraj ni več, zemlje pa tako ali tako nihče več ne obdeluje, če mu ne plačajo, ter se vsi postavili v vrsto pred kotel v katerem se bo kuhalo za vse enako, potem sem za.
Seveda bridko podcenjuje človeštvo tisti, ki misli, da se pametne in prave rešitve najdejo kar na cesti. Nič se ne najde kar na cesti, tam se lahko morda veliko govori ali kriči, in to tako dolgo, dokler nas ne začne zebsti ali se ne ulije dež. Potem pa moramo nekam na toplo in suho. Potem pa moramo živeti naprej in ravno to je en in isti odgovor, ki ga vse generacije iščejo in vedno znova najdejo: "Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega", ali če hočete nekoliko preurejeno: pošteno vrni družbi, kar ti je dala in ne pozabi vrniti tudi sebe tja od koder si prišel in kamor boš slej ko prej vrnjen.
In to je tudi vse, kar imaš s tem svetom in njegovimi 99%.

ponedeljek, 10. oktober 2011

Reši nas, o mogočni!


Na stopnišče knežje palače zgornje dežele se je s težkimi koraki podal zbor uglednih mož, cvet podanikov zgornjega ljudstva. Že kar nekaj časa so prosili, da bi smeli stopiti pred obličje deželnega kneza in danes jih je ta blagovolil sprejeti. Mogočna hrastova vrata so se pred njimi odprla v prostor, ki so ga le slabo osvetljevali slapovi svetlobe iz visokih oken, ozaljšanih z rdečimi žametnimi zavesami. Knez je sedel na mogočnem izrezljanem tronu na drugi strani dolge dvorane in steno nad njim je krasil velik ščit z grbom pod katerim sta bila prekrižana meč in sekira, družinski simbol zmagovalcev in bojevnikov. Skrivnostno resnobni prizor sta s plapolajočo in nemirno svetlobo osvetljevali bakli na vsaki strani ščita. Knežja glava je bila pokrita s slavnostnim pokrivalom iz vijoličaste svile nad zlatim čelnim obročem, okrašenim z rubini. Suhljat obraz s kratko bradico, obkrožen z dolgimi osivelimi lasmi je bil zamišljeno obrnjen nekam proti tlem sredi dvorane in skozi mrakobo se ni dalo videti v kaj se je knez zagledal. Dlani je imel lahno položene na naslonjalih, prstanec leve roke je krasil zlat pečatnik in ogrinjalo iz rdeče-rjavega žameta mu je povsem pokrivalo telo. Na njegovih prsih je sijala zlata zvezda - simbol zgornje dežele, okrašena z rdečimi jaspisi in z zlatimi verigami pritrjena na prav tako zlat ramenski okras. Rahlo levo nagnjena glava je kazala, da je knez prisluhnil komorniku, ki mu je kleče ob strani nekaj šepetal in ob tem živčno mežikal. Na vsaki strani trona je negibno stalo po šest gardistov v zloščenih oklepih in njihovi mrki obrazi so kazali še manj življenja od podob slavnih prednikov na starih oljih, ki so krasila obe dolgi stranski steni viteške dvorane.
Skupinica je počasi in negotovo pristopicala pred prestol ter trudoma pokleknila na mrzla marmorna tla. Sive glave so se spoštljivo sklonile in tišina v prostoru se je zgostila kakor katran. Od zunaj se je zaslišalo bitje ure v cerkvenem zvoniku in vsi so tiho šteli udarce. Ko je utihnil odzven dvanajstega je tihoto presekal slavnostno pojoč komornikov tenor: "Njegova visokost, deželni knez zgornje dežele, vam bo zdaj prisluhnila. Naj se vstane in razloži." 
Vstal je najstarejši in najuglednejši v skupini, se globoko priklonil ter počasi spregovoril: "Veliki in modri knez. Mi govorimo za ljudstvo zgornje dežele in vse kraljestvo. To je zvesto in delovno ljudstvo, ki se mu po krivici slabo vlada. Kralj je razsipen in slab, poleg tega pa so mu obrnili hrbet že vsi knezi. Tudi ljudstvo mu ne zaupa in ga ne mara, ker slabo skrbi zanj. Za vašo blagorodno visokost pa mi dobro vemo, da je mogočen, preudaren in pravičen gospodar, ki ga podaniki spoštujemo, zato smo jo prišli prosit, naj zbere svoje hlapce in stopi na kraljevi dvor. Poleg tega smo izvedeli, da se za vladarja že napravlja knez spodnje črne dežele, ki nas zgornjih nikoli ni maral. Menda zbira hlapce po vsej črni deželi in jim obljublja da bo, ko zavlada, najprej odprl fevdne knjige in jih spremenil. Naj se vaša knežja visokost odloči, prežene kralja in nam zavlada. Visokosti prisegamo podporo in zvestobo vsega zgornjega ljudstva, ki je že naveličano te izprijene in slabe oblasti."
Knez je med tem, ko mu je starešina to govoril, dvignil pogled in ga mirno opazoval. Le za trenutek mu je v očesu blisknilo, ko je mož omenil ime njegovega starega nasprotnika, kneza spodnje črne dežele. 
Ko se je nagovor končal je prostor spet zalila gosta tišina. V času je silovito naraščala napetost pričakovanja in vsi klečeči možje v skupini so pričakujoče dvignili poglede ter se zazrli v kneza. Ta je z očmi počasi premotril obraze navzočih potem pa z levico pomignil komorniku. Komornik je pristopil, se sklonil k njemu, tiho poslušal sporočilo in kimal. Potem se je zravnal, obrnil k možem ter slovesno in vzvišeno zanosljal: "Visokost je slišala. Odgovor se ljudstvu dežele naznani jutri, ob drugi popoldanski uri, na mestnem trgu. Naj se odide."   
Skupinica je vstala, se priklonila ter odšla k vratom, ki sta jih hlapca odprla in spet zaprla za njimi. Napetost v možeh je popustila in že na stopnicah, ki so jih vodile na trg pred palačo so, polni pričakovanja, šepetali med seboj. Imeli so občutek, da jih knez preprosto ne sme in ne more zavrniti. Vedeli so, da je pred njimi težka in dolga noč, a srca so jim gorela v upanju.
Zavedali so se, da je usoda dežele in vsega ljudstva zdaj odvisna od odločitve tega moža.

Nimamo vsi "japčka" ali "meka" ...

... imamo pa Drugi svet.

ponedeljek, 3. oktober 2011

Zaupajte stroki


Glede na to, da se v politični in splošni javnosti pojavljajo vprašanja o potrebnosti in vrednosti našega javnega sektorja, se pridružujem Tonetu Kregarju in predlagam popolno ukinitev.
Prihranki bodo enormni.

Namesto javnega sektorja bi, za reševanje vseh težav v tej državi, poleg politikov, ki so seveda absolutno prepotrebni, lahko zaposlili zgolj preverjenega in univerzalnega strokovnjaka, ki ga nekateri spremljamo že od otroštva ...

nedelja, 2. oktober 2011

sobota, 1. oktober 2011

Tudi češnji se je zmešalo ...

... cveti. Verjetno bo obrodila tam okrog novega leta.

Trasimahus, ne bodi no tako črnogled …


Vladajoči sloj je v resnih težavah. V bistvu je tako ali tako permanentno v težavah in to iz edinega, brezčasnega in nadvse preprostega razloga, ker bi pač iskreno rad ostal vladajoči, s čimer se tisti, ki mu ne pripadajo, kajpak, permanentno ne strinjajo. Vendarle, težave v katerih je trenutno populacijska podmnožica, ki se šteje za družbeno vodilno, očitno le niso rutinski prehladek, ki bi minil kar sam od sebe ali se pustil odplakniti z nekaj junaškimi požirki kamilic. Vse bolj kaže na akutno obolenje, ki se najbrž niti s serijo antibiotikov ne bo dalo rešiti. Celotni zahodni družbi je narasla temperatura, njeno obilno rejeno in pomehkuženo telo drhti v vročici, obliva ga hladen znoj in le s težavo premika svoje mlahave in boleče ude. Doktorji si podajajo kljuko, recepti se kopičijo na bolnikovi nočni omarici in njegov zaripli obraz je bridko spačen od grenkih zdravil s katerimi ga pitajo.
Družbeni razvoj je dejansko naravni razvoj človeškega kolektiva in kot tak nikakor ne spoštuje časovne premice ali razvojnega drevesca, ki so nam ga poceni prodajali v nekih šolah, kjer ga verjetno nudijo še zdaj. Resnična časovna premica razvoja človeštva še najbolj spominja na ekage diagram nekoga s hudo srčno aritmijo, razvojno drevesce pa je bolj podobno družinskemu portretu kolonije bele omele, ki je prekrila skrivenčene veje bolnega drevesa, kakor božičnemu drevescu iz špara. Razvoj na splošno in niti pod razno ne poteka premočrtno ali v neki predvidljivi smeri, ampak bolj spominja na pot pijanca, ki se opoteka in spotika po železniški progi, pri čemer niti ne ve zakaj je ravno tam in kam sploh gre. Edino, kar ga pri tem hrabri je, da se ne zaveda nevarnosti.
Desetletja relativnega blagostanja-, "bogatih letin, milih zim in spokoja na meji z barbari", v kateri se je znašel zahod 20. stoletja ter zlasti po drugi svetovni vojni, so ljudstvo razvadila, vladarje pa uspavala in polenila. Večno-delujoči perpetuum mobile kapitalistične barkače, ki nas je pripeljala do sem, je sicer začel brbotati že v davnem 19. stoletju in je vmes že večkrat obkrožil svet, vendar se je pri tem tudi definitivno iztrošil. Namesto prenovljenega koncepta ali generalke, je v tem času dočakal zgolj to, da so ga iz stare barkače prestavili v gliser ter mu, predvsem v drugi polovici 20. stoletja, dodali še turbo polnilec, ki se mu reče globalni finančni trg. Žal pa je korenita sprememba nastopila tudi na področju, kjer niti ni bila potrebna, in sicer pri njegovem upravljanju. Takrat, ko je začel delovati, so ga namreč, previdno krmarili prekaljeni mornarji, ki se niso bali ne viharjev in ne žuljev, zdaj pa ga neusmiljeno ženejo prenažrti turisti, ki jih zanimata samo hitrost in zabava, delati pa ne znajo niti nočejo več.  Kakorkoli že-, dejstvo je, da na svetu ni nikoli preveč tistih, ki so res sposobni za vse in pripravljeni vzeti le toliko kolikor je treba, vedno pa je preveč tistih, ki so pripravljeni vzeti vse, sposobni so pa za veliko manj od tega.

Vendar, pustimo jadikovanje in se raje vprašajmo o nekem razvojnem trenutku, v katerem se morda nahajamo. Preprosto, mi je težko je verjeti, da se bo v tem smislu karkoli konceptualnega spremenilo, čeprav bi se moralo. Več kot očitno je, da se sistemi, ki definirajo delovanje družbe, pa naj si bo na socialnem, gospodarskem, okoljskem ali, bogpomagaj-,  političnem področju, pregrevajo. Zdaj vsi govorijo o nujnih spremembah, pa vendar se mi zdi, kakor da predvsem iz razloga, da bi se jih ubranili. Kar neverjetno je, kako slepo se še vedno verjame, da so upravljavski družbeni mehanizmi, ki so dejansko zakuhali stanje pričakovanja "vesoljnega potopa", v katerem smo in nam blato že zaliva ekonomijo in človeške vrednote, še zlasti pa preprosta osebna pričakovanja ljudi, sploh sposobni svetu in posamezniku ponuditi karkoli vrednejšega od golega preživetja današnjega dne. Pa niti to ni več gotovo. Naravnost absurdno je, kako je skupini ljudi-, vedno gre namreč za skupino in nikoli za vse ljudi, zgolj v slabih 20-ih letih, solidno in obetavno osnovo uspelo zreducirati na stanje, ki mu trenutno ustreza samo enobesedna definicija, in sicer  "poraz".
Prav poraz je namreč tisto, kar se Sloveniji, nenazadnje pa tudi Evropi in morda kar celemu svetu, zdaj dogaja. Če se omejimo samo na Slovenijo. Seveda je ta trenutek najbolj poražena Pahorjeva vlada, vendar to je še najmanj hudo. Huje je že, da smo poraženi volivci, ker gotovo nismo izbrali tako mizernega zapleta političnih razmer, kot smo ga dobili in ga moramo spet razpletati. Poražene so naše javne banke, ki jim, prav tako poraženi mednarodni bankirji, znižujejo bonitete. Zelo hudo je, da je poraženo naše gospodarstvo, ki so ga, na eni strani brezmejen pohlep, na drugi pa tragična nesposobnost menedžerjev, kajpak pa tudi splet okoliščin, ki nikomur ni pisan na kožo, pripeljale na rob preživetja in pred splošno spoznanje ali, kar je še posebej žalostno, družbeno sprijaznjenost s tem, da se samo od "poštenega" dela ne da več živeti. Vsaj dobro ne. Zelo poraženi smo delavci, ki smo v obdobju zadnjih 20-ih let, morda nekaj malega pridobili na standardu, ali pa tudi ne, kvečjemu smo približno obdržali zaostanek za napredujočimi sosedi, na drugi strani pa vse izgubili pri vprašanju dostojanstva dela in človeka. Kapitalisti v gospodarstvu, pa tudi tisti, ki še to niso in so se zgolj pririnili do korita v javnem sektorju, lahko z nami dobesedno pometajo, če se jim zahoče. Grožnje z zniževanjem plač, neplačevanje prispevkov, teroriziranje in šikaniranje … vsi smo raje tiho. Morda je še najbolj boleče, da je poražena tudi naša mladina, ki se šola za tisto, kar ji šolski sistem nudi, družba pa ne potrebuje in jim za to niti ne pripravlja delovnih mest. Nekaterim država za to celo daje štipendije, ki dejansko to niso, ampak so kvečjemu priznanje, da so mladi že zdaj socialni problem, ker njihovi starši uradno pač ne dosežejo natančno odmerjenega cenzusa, ki spet ne pomeni nič, ampak si ga je preprosto izmislil nek uradniški hlapec, prav tako poraženi uslužbenec neke poražene politike. Na koncu koncev je poražena še vsa naša Slovenija in z njo vred vsi mi. Prisiljeni smo priznati kapitulacijo pred finančno evromafijo in vnaprej sprejemati pogoje, ki si jih veliki sproti izmišljajo, ko skušajo reševati vse manj koristen ter očitno vse bolj zavožen evropski monetarni steber v katerega so se pač zainvestirali. Ta projekt je medtem postal predvsem globoko političen in za nas dolgoročno, potem, ko nas bodo povsem priklenili na novo nastajajočo evropsko finančno piramido, pardon-, "začasni mehanizema za stabilnost evra", ki ga zdaj izumljajo, pomeni ponovno tujo nadoblast v Sloveniji. To, kar se Evropi dogaja zdaj je popolnoma identično tistemu, kar se je v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja dogajalo rajnki Jugoslaviji in jo tudi pripeljalo do razpada. In tudi Evropo bo, le, da bo zdaj verjetno še kakšnih 10 ali 20 let upala, da večne zapravljivce le lahko nauči varčevati in valila krivdo za težave na prenizko enotnost, ki jo bo skušala vsiljevati skozi enotno evropsko fiskalno in zelo verjetno tudi ostale politike. Potem ali že med tem, bo ugotovila, da tako ne gre in da je morda le bolje, da se nekako mirno razidemo. Če kdo temu ne verjame, naj bere zgodovino Belgije, ki jo od juge razlikuje zgolj to, da je zaenkrat še gospodarsko uspešna.    
Pa dobro, pustimo to času, dejstvo je, da sistem preprosto ni avto-korektiven, torej sam sebe ne more spremeniti, ker je premalo predvidljiv in preveč odvisen od trenutnega razpoloženja. Trenutno razpoloženje pa tukaj predstavlja politika, s svojo neženirano prepotentnostjo, muhavostjo, šarlatanstvom, ideološko navlako in človeško pokvarjenostjo.
Po mojem mnenju je ključna sprememba, ki bi jo moral zahod uvesti, temeljna rekonstrukcija upravno-političnega sistema, ki zdaj dejansko in legalno omogoča mahinacije ter zaradi hierarhije delegiranja in nadzora, razpršuje odgovornost. Sedanja ureditev dovoljuje, da posamezniki ali ozke interesne skupine, ki sledijo povsem konkretnim ciljem in jih znajo prikriti pod masko splošnega ali skupnega dobra, skoncentrirajo preveliko družbeno moč. Prikriti cilji, ki se tako uresničujejo, so lahko tudi povsem nasprotni interesom skupnosti ali celo škodljivi zanjo, vendar zaradi neučinkovitih nadzorstvenih mehanizmov, ki jih taiste skupine in posamezniki, prav tako obvladajo, ne pride do korekcij ali delovanja povratne zanke. Na takšen način se dejanska in moralna družbena škoda kumulira ter, slej ko prej privede do stanja vsesplošnega nezadovoljstva in apatičnosti. In to imamo zdaj.
Mislim, da je za takšno spremembo dejansko čas tudi v Sloveniji. Konkretno, bi me osebno, za prihajajoče volitve izjemno pozitivno presenetila in prepričala stranka ali opcija, ki bi si v program zapisala spremembe Ustave. Količkaj ambiciozne spremembe bi morale biti v naravnane predvsem v smeri demontiranja politike, ki še vedno funkcionira kot ostalina nekih naprednih gibanj 18. stoletja. Konkretno bi morali čim prej ukiniti politične stranke in njihovo financiranje, ki je genetska kovačnica korupcije in nepoštenja ter uvesti resnično neposreden volilni sistem. Torej, osebne volitve delegatov in še to kvečjemu samo za parlament in občinske svete. Na takšen in pregleden način dobimo najvišji organ oblasti, ki potem oblikuje resorne politike ter nadzira njihovo uresničevanje. Vse ostale državotvorne funkcije, ki so trenutno politične, od predsednika vlade, pa do županov, lahko veliko bolje opravljajo strokovnjaki, ki se jih zbere z javnimi razpisi. Razlog za to je v tem, da so javni sistemi dejansko prezapleteni, preobsežni in preveč pomembni, da bi z njimi eksperimentirali ljudje, ki postanejo ministri, državni sekretarji ali pa tudi župani zgolj zato, ker so dovolj všečni člani nekih strank, njihova poklicna znanja pa so povsem nepomembna. In ko takšni ljudje sedejo na zahtevne položaje, dejansko potrebujejo veliko preveč časa, da sploh spoznajo svoj delokrog, če ga sploh kdaj spoznajo, in morda po nepotrebnem obremenijo sistem še z osebnostnimi karakteristikami in pre-dispozicijami, ki so največkrat popolnoma nekompatibilne ali celo škodljiva za okolja v katera so prišli. In to je dejansko problem Slovenije, Evrope in tudi sveta. Paradoks, ki se mu reče demokracija v praksi pomeni, da o naši usodi in usodi celotne dužbe, na top nivojih, dejansko odločajo šarlatani.  
To bi res prineslo svežino in nenazadnje tudi strokovno kompetentnost, ki je politika v Sloveniji nima in je nikoli ni imela. Vse ostale rešitve, ki si jih lahko zdaj izmislijo, če bi si hoteli, pa si najbrž ne, so zgolj podobne ravnanju tistega, ki se zvečer odloči, da ne bo več pil vendar zjutraj spet zavije v isti bar, kjer se sreča s staro družbo, ki ji vsako jutro ob šilcu, na novo, povsem prepričano in suvereno razloži, da bo pa že jutri vse drugače.

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)