Lepše se je držati velikih in usodnih tem. Takšnih, pri katerih lahko damo duška naši željeni načelnosti ali začutimo sodelovanje pri odkrivanju česa pomembnega. Vsekakor nečesa, kar je zabavnejše od analize prežvečene vsakdanjosti, iskanja smisla v rutini dnevne tlake ali iskanja mavričnih barv v sivini mokrega asfalta.Kaj nas sploh pelje, kamor nas pač pelje? Mislim - ljudi. Želja, cilj, potreba ali zgolj podrsavanje iz enega stanja v drugega? Od jutra do večera, od začetka tedna do konca, od novega leta, do silvestrovega ... Vedno v nekem pričakovanju, upanju ... zdaj bo, letos bo ...
Politiki govorijo o pogumu, pa ne samo oni, tudi Cerkev govori o plovbi po globokem ... in mi vsi vemo, da brez ambicije ni napredka. Pa vendar, nekako manjka ... ustvarjalnosti, volje po delu, tveganju ... Občutek imam, da je velika večina, z mano vred, da ne bo pomote, kot nekako v krču, paralizirana. V strahu, pričakovanju ... pritajeno oprezna ... Prestrašeni zajčki v svojih malih brlogcih.
Ne vem zakaj ... ne bom tvegal, bom raje počakal in kdaj drugič povedal svoje mnenje ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar