petek, 29. maj 2009

Pleši medo

Če gre medved v naših krajih po opravkih in pri tem povsem krotko prečka kakšno cesto, se zlahka prebije na naslovnice časopisov in v najbolj gledane televizijske termine. Mali zverinski sprehod postane senzacija in tema pogovorov med lovci in nabiralci ali zgolj občasnimi amaterskimi kršilci gozdnega miru. Zanimiv se mi zdi aktiviran mobilizacijski potencial družbeno obrambnih mehanizmov ob pojavu zverinice iz Rezije, za katero je popolnoma jasno, da je brez vsakih možnosti in da je njena samo-promocija zgolj življenjsko usodna zabloda. Njen položaj je primerljiv s položajem optimista, ki sede z golo zadnjico na mravljišče, v upanju, da ga mravlje ne bodo opazile.
Vstop prave divje narave v kontrolirani človekov svet je prekršek, zelo hud prekršek. Vse naše okolje postaja živalski vrt, ki je zaenkrat ograjen od znotraj na ven. Izstopanje je neomejeno, za vstop pa je predvidena smrtna kazen. Njena izvršitev je razglašena za zabavno, športno in družbeno-koristno početje. Divjine, še zlasti mesojede, z zobmi in kremplji ne trpimo med nami, pa če je še tako izgubljena in prestrašena. Sožitje je popolnoma izključeno. Ukrepanje je takojšnje in drastično, v zadnjem primeru so vladarji dežele odredili opozorilno streljanje talcev in sicer 70 iz vrst Ursus arctos ter 10 iz vrst Canis lupus. Enote oborožencev so dobile vsa potrebna pooblastila in ni dvoma, da bodo v celoti izpolnjena, morda še dosti pred predvidenim rokom.
Upajmo, da bo tokrat zaleglo.

ponedeljek, 25. maj 2009

Niso od sveta, …

Sveta ne moreš izbirati, mu ubežati, še manj se skriti pred njim … Kam pa naj bi se skril drugam kot za nekaj na istem svetu? Torej pred svetom, za svet … nekako, ne gre. Obupati ali umakniti se s sveta, pomeni lahko samo vdati se razočaranju ali izgubiti voljo, da bi se še naprej trudili s svojo vlogo v njem … Poznamo občutke nemoči, naveličanosti, stresa, utrujenosti … morda še predobro, morda so nam tako domači, da se nam zdijo že povsem vsakdanji … Mogoče sploh ne znamo več gledati na svet drugače kot skozi črna očala, ki jih sedaj nosimo že tudi v mraku. Morda zato, ker nas moti lepota, bleščeča svetlobna zavesa, modrina neba, ovoj zelenja in ta živost, ki je tako podobna barvam sveta. Podobe in zvoki pravega življenja se nam zdijo premočni, preveč direktni, ne ujemajo se z našim razpoloženjem, ki se raje obotavlja, išče ovinke in se sprehaja po trnju, namesto, da bi iskalo lepoto. Raje razbolevamo čustva žalosti nad temnimi in senčnimi dolinami, ruševinami, nesrečnimi prizori in hladnimi besedami, ki nas ne vznemirijo tako, kot podobe ljubezni, veselja, mladosti, skladnosti in svetlobe. Manj nas razoroži cinizem, porog in nestrpnost, kot poštenje, človečnost, ljubeznivost ali prijaznost.
Zakaj bi bili sploh dani svetu, če bi se ga hoteli odreči? Kaj nas lahko tako moti, da bi podvomili v pripadnost temu kar nas obkroža, temu iz česar smo rojeni in kar nas bo, vsaj še en čas, priklepalo nase? Preden se česarkoli odrečemo je prav vedeti, o čem sploh govorimo. Če gre beseda o svetu, potem je gotovo tudi, da razmišljamo vsaj o treh vrstah svetov, ki se nas tičejo. Prvi je tisti, na katerega lahko najmanj vplivamo, svet v katerem je človek le eno od bitji, ki se napajajo s sokovi iz njegovih nedrji. Torej svet živega in neživega, tega kar je bilo, kar je in bo … okolje, ki ga sestavljajo iste snovi kot nas, ki se kuhajo na istem tlaku in toploti, ki se spajajo in razgrajujejo v istih plinih, kot mi sami … V tem svetu ne propademo, gradniki našega telesa se le pretočijo v nekaj drugega, skupna atomska masa se zaradi našega obstoja ali ne-obstoja, ne spremeni. Prvi svet nas ne pogreša. Enak je z nami ali brez nas, surovo lep in darežljiv, zloben in mehak, nedosegljiv in vseprisoten. Drugi svet je ta iz katerega smo rojeni, v katerem smo shodili, se zavedli, odrasli, ki spremlja naše poti in brez-poti. To je družba ljudi, skupnost, občestvo, ki mu pripadamo, iz katerega izhajamo, ki nas preživlja, nam daje prostor pri skupni mizi in morda maha za oknom, ki nas nekoč odpelje stran … Drugi svet je velikodušnejši od prvega, če nas prvi le opazuje, nas drugi tudi posluša in včasih celo razume … Življenje, ki ga posedujemo je resnično šele v sodelovanju prvega in drugega sveta. Drugi bo razumel tudi naš telesni propad in vsaj določen čas za nami, morda celo zaznaval obstoj izpraznjenega telesno-duhovnega prostorčka v svoji strukturi. Kot tretji, nam ostane še najbolj naš, svet nas samih, torej tisti, ki ga nosimo v sebi, nam najbolj lasten in neizogiben. Skozenj vidimo in sodimo vse okrog nas, tudi prva dva. To je okolje našega dojemanja, pogledov, razumevanja … vsega, kar smo kdajkoli iskali in pridelali ali pa samo dobili in predelali. To je vrtišče in os s katere poganjamo svetilnik našega življenja v stalno motrenje svojega okolja, v stalno sukanje lastne osebe v smeri dražljajev in motenj.
Oder zdaj imamo. Poglejmo, katera od teh treh scen je tista, ki se ji sploh zmoremo odreči ali jo nadomestiti s čim drugim. Prva nas včasih navdaja z velikim veseljem in na nek način se lahko celo poistovetimo ali navežemo nanjo. Prav tako pa nas lahko pusti tudi ravnodušne in se ji, iz takšnih ali drugačnih, razlogov, morda celo odpovemo. Druga nam ponudi tisto, kar od prve ne dobimo, torej človečnost, pripadnost, ljubezen … vključenost v občestvo. Napolnjuje nam življenje z vpetostjo v ohranitev in porajanje novega, nekatere celo s smislom. Prinese pa lahko tudi negativna občutja, bolečine, surovost in nasilje ter nas včasih celo tako razočara, da se ji želimo umakniti. In tretje, torej tisto ozadje, ki se ga morda niti ne zavedamo, za katero se nam zdi, da je, če že obstaja, kot očiščeno steklo, skozi katerega vse opazujemo. To nas le redko razočara. Prepričani smo, da je prav naše resnično, popolnoma zanesljivo in pošteno. Včasih celo ne razumemo, kako različne podobe nam prinaša o istih dejstvih in krivdo za spremenjena razpoloženja valimo povsod okrog nas, le pri sebi je ne moremo trpeti.
Kateri svet je torej tisti, ki se mu sploh lahko kakorkoli odrečemo? Odgovor je nobenemu! Ne moremo in nimamo pravice, v vse smo vraščeni in vsi se v nas nekako sestavljajo. Če nas kateri izrazito moti, pa se gotovo splača najprej pregledati tretjega. Torej nam lastnega. Če morda ne pušča, zamegljuje ali izkrivlja podobe prvih dveh. Prav tretji je tisti, ki bi ga najraje razglasili za referenco, za miljnik po katerem bi sodili vse ostalo. Pa ne gre! Svet mojih zaznav ni tudi svet tvojih zaznav, moji pogledi niso nikoli povsem tvoji in nikoli ne bom zvedel kako modro je nebo, ki ga ti vidiš ali kako lepo poje slavec, kot ga ti slišiš … To je torej tisti svet, ki je popolnoma naš in vendar ni v njem prav nič našega. Podobe, ki nam jih prenaša so le sence, odtisi resničnosti, ki jih ne moremo nikoli povsem dojeti. Vedno nam bodo tuji, vedno bodo odmaknjeni od nas. Vedno jih bomo le deloma videli in deloma doživljali. Lahko se sicer združijo tudi v nas, in zazvenijo skupaj, vendar so le svetlobe različnih valovnih dolžin, ki sevajo vsaka zase in v svojo smer. Lahko jih skušamo ujeti, lomiti v skupni snop, stisniti v šop vlaken, povezati skupaj, da so podobne vzorcu … ki je morda včasih celo resničen … ali pa še vedno zgolj lep.

sreda, 20. maj 2009

Osti jarej

Življenje se nenehno poživlja iz samega sebe, opaja s svojim pogumom, podjetnostjo in novo močjo. Zdaj je sproščeno v divjem brstenju in pomladnem samo-obnovitvenem toku, takoj zatem pa spet zvrtinčeno v tolmunu poletnih sončnih ploh. Kapilare ima razširjenje in sokovi so mu udarili v konice prstov, v jezik, nos in ušesa ter prekrvavili očesne mrežice, da je jasno spregledalo. Široko se je ozrlo po vrvenju stvarstva in zajelo vase vso čudo, ki se ga je polotilo, da bi ga razneslo okrog in okrog ter vpredlo vanj tolika pričakovanja. Živahnemu in prožnemu telesu obnove je ime mladost. Če bi jo radi videli, pojdite na plesišče in jo poiščite tam, od vrtenja omamljeno plesalko. Prepoznate jo po tem, da se suče v drugo smer kot ves ostali svet, in to tako strastno, da ji krilo vihra po mečih in rdeči lasje plapolajo od nje kot živi ogenj. V njej je prvič in edinkrat združena svobodna moč polne uporabe čutov, misli in telesa, samo njej je znana in lastna samozavestna brezskrbnost trenutka v prepričanju jasne prihodnost. Samo ona vidi svetle zarje popolnih in svetlih dni, takšnih v katerih ne zajame sape, ki je niti ne potrebuje, ker ji že samo prekipevanje polni prsa z utripanjem čistega veselja. Ne ozira se na preozke poti ali previsoke gore, v zanosu energije, ki ji je noče zmanjkati, sploh ne opazi da ne teče po poteh in se ne spotika ob gorah. Vodi jo le žeja po življenju in jo lahno nosi nad vprašanja ter spretno pod odgovore, v prostore, ki so znani samo njej, v barve med katerimi se znajde le ona. Tam se okopa v zvokih, ki jih razume sama in … pst, pustite jo vendar, naj pleše.

ponedeljek, 18. maj 2009

Vpliv relativnosti na "Da."

Pa si najprej osvežimo že nekoliko zaprašeni spomin na nekaj značilnih odlomkov iz poročnega obrednika Katoliške Cerkve:
Duhovnik ali laik vpraša ženina in nevesto: "Ali sta prišla sem neprisiljena in sta se svobodno z vsem srcem odločila, da skleneta zakon? Ali sta pripravljena v zakonu vse življenje drug drugega ljubiti in spoštovati? Ali sta pripravljena z vso ljubeznijo od Boga sprejeti otroke in jih vzgajati po nauku Kristusa in Cerkve?"
Ženin in nevesta na vsako vprašanje skupaj odgovorita z "Da.".
Ženin in nevesta si v trenutku izrekanja privolitve podata desnici in izrečeta privolite.:
Ženin: "Jaz (ime), sprejmem tebe (ime) za svojo ženo in obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja."
Nevesta: "Jaz (ime), sprejmem tebe (ime) za svojega moža in obljubim, da ti bom ostala zvesta v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja."
Ženin in nevesta drug drugemu nadeneta prstana in ob tem izrečeta naslednje besedilo: "(Ime), sprejmi ta prstan v znamenje moje ljubezni in zvestobe."

Te vrstice sem navedel zgolj zato, ker bi predlagal, da jih zakonca ob vsaki obletnici poroke skupaj glasno in počasi prebereta. Komentirati ne bi bilo treba nič, dovolj bi bilo le prebrati in se medtem po možnosti držati za roke ter gledati v oči. No, gotovo se bo našel kdo, ki bo pripomnil, da se mi sadizem ne poda in da naj to prakso raje uvedem kar sam pri sebi. Bom, obljubim. Pa, da vidimo! Kakorkoli, navedene obljube so zame nekaj najbolj premišljenega, nedvoumnega in humanega, kar si je človek izmislil za široko uporabo. Do potankosti naštudirana in izpiljena izjava – čista perfekcija. Tu ni kaj filozofirati, dva zaročenca sta se odločila, da bosta aktivno skupno živela in delovala po nesporno pozitivnih načelih, prevzela odgovornost za svojo odločitev ter to celo javno obljubila. Tu ni nobenih dvomov, tista dva, ki sta sposobna zdržati takšno privolitev, ne bosta imela v življenju nobenih težav, kar se tiče medsebojnih odnosov. Vse rešeno enkrat za vselej. Čudovito, da bolj ne more biti, pravi dragulj med vsemi možnostmi. To je skoraj nekaj takega, kot če bi vam nekdo lahko rekel: "Nikoli ne boš zbolel." Novica, vseh novic. Idila, kompletna.
Na razmišljanje o tej nežno čipkasti témi, me je spodbudila turbulenca, ki mi je par dni nazaj, slučajno zvrtinčila pogled in pritegnila uho. In kaj je slišalo? Da se je pred petdesetimi leti v Sloveniji poročilo 16000 parov na leto, danes pa le še 6000. Število tistih, ki živijo v zunajzakonski skupnosti, se je v zadnjih dvajsetih letih podvojilo. Žalostno, dovolj žalostno, da sem poslušal naprej, ko so se voditeljica in gostji, ena sociologinja in druga etnologinja, spraševale zakaj število porok upada? Ker so se teme lotile same ženske in to celo relativno mlajše, me je začelo zanimati kakšne odgovore bodo izumile. Pa sem se žal zmotil. Namesto odgovorov sem slišal zgolj serijo retorično postavljenih vprašanj. Je to morda razmišljanje sodobnih žensk, da partner ni edini moški na svetu, ali pa obstajajo visoke zahteve pri iskanju partnerjev? Mogoče pa v družbi niti ni več pričakovano, da se dva poročita, in se bolj išče smiselnost zveze ter tehtanje, kaj s poroko pridobimo in kaj izgubimo? Koliko je v tem dejanju še čarobnosti in koliko že preračunljivosti?
Že med pogovorom, še bolj pa ob koncu oddaje, sem ugotovil, da sploh ni nič čudnega, da število porok pri nas upada. Čudno je kvečjemu, da se sploh še kdo poroči, ob načinu razmišljanja, ki ga je izražal zbrani ženski tercet. Na koncu sem se zdel že sam sebi čudak, ker sem ugotovil, da sem se poročil, ne da bi sploh razmišljal o kakšni drugačni trajni možnosti skupnega življenja. Preprosto se mi je zdelo povsem logično, da če že živiva skupaj, morava pa ja biti poročena … ja valjda … kaj pa drugega? Zakaj bi bil pa na koruzi, če sem lahko tudi poročen? Ko sem doma povedal, da se bom poročil, so rekli samo: "Prav imaš. Zakaj bi bilo pa tebi bolje kot je nam? Mi damo za ohcet, obleko si pa sam kupi." In to je zdaj to. 15 let je letos.
Za moje pojme je najmanj neodgovorno, če ne škodljivo delati televizijske oddaje, o tako pomembni problematiki, s takšnim "a priori" odklonilnim odnosom. En sam pesimizem, jamranje, skepsa, iskanje izgovorov, prelaganje odgovornosti, izražanje dvomov o vsem, totalno relativiziranje pojmov … Ja ljudje božji, saj ni čudno, da se mladi nočejo poročiti, če je pa stanje duha takšno, kot smo ga lahko povzeli iz zaslona. Gospe v studio so me spominjale na tiste ženske, ki so včasih bedele pri mrliču. Jok in stok, žalost … oh, hudo, prehudo … ni za zdržat … kaj bo z nami?
Ja pa kaj vam je ljudje? Česa se bojite? Kaj imate za premišljevati? Pri zdravih in mladih telesih ter v izobilju stokate in se tresete. Odločite se. Stopite naprej. Ne bodite takšne reve. Soočite se z življenjem in postanite njegov aktivni del.
In prav taki so tudi potem, ko so poročeni. Ja bom kar šla … Ja bom kar šel… Ja saj sva čisto različna karakterja … Ja saj ni nič ambiciozen … Kaj bom s takim … Ne splača se vztrajat … Pa otroci, pa kariera, pa študij, pa … bla, bla bla …
Kaj se ne splača. Splača se! Splača se truditi, potrpeti … ni vedno lahko, a vseeno. Ne razmišljaj za 20 let naprej, misli na zdaj, na jutri. Trudi se tukaj, ta trenutek … ne misliti, da lahko danes narediš odgovorno odločitev, za katero ti čez 20 let morda ne bo žal. Ne moreš planirati življenja tako daleč naprej. Preprosto tvegaj, naredi korak, ki se ti zdi pravi. Odloči se – takoj! Kaj te briga za pomisleke, saj bo šlo, vedno je šlo. Misli na tiste, ki so zdaj ob tebi, ki potrebujejo nekoga, ki se bo odločil za njih, če se že sami ne morejo.
No, na koncu oddaje so pokazali še rezultat ankete med gledalci. Vprašanje je šlo nekako tako: "Ali je za uspešen zakon potrebno daljše predhodno skupno življenje? " Zmagali so tisti, ki so glasovali – ne, kar mislim tudi sam. Ne rabiš dolgo prej živeti skupaj, če želiš biti srečno poročen, raje obratno. Resno mislim. In obe gostji sta seveda pričakovano, v en glas, zrelativizirali rezultate ankete, češ da niso mrodajni. Po njunem je torej dolga uvajalna doba koristna, ker se, še vedno nekako lahko izmuzneš. Pa ni treba biti odgovoren, pa ni treba obljubiti, pa ni stroškov … Pa nič ni res!
Pa sem nehal gledati in sem raje bral. Preberem kaj je napisal sedanji papež, ko je bil še kardinal: "Diktatura relativizma ne prizna nič določnega in vzame za zadnji kriterij lasten jaz in svoje želje. Relativizem srečujemo pod raznimi vidiki, kot religiozni relativizem, po katerem ljudje enačijo vse religije in duhovnosti ter v njih izberejo, kar jim ugaja, etični relativizem, na osnovi katerega ima vsak svoja moralna načela ali jih sploh nima, filozofski relativizem, po katerem je resnica le beseda, ki ji daje vsak svoj pomen." In točno to se dogaja tudi tistim, ki so danes na vrsti za poroko. Odločitveni relativizem, po katerem je vseeno če se odločiš ali ne. Nič ni več trdnega, na kar bi se mogli nasloniti ali oprijeti. Tako se vsaj zdi, ker ni dovolj trdno v nas. Ker smo si navajeni popuščati in biti zadovoljni s tem, da nismo ne suhi in ne mokri. Ker ta družba ne potrebuje odločnih. Odločni ji gredo celo na živce, raje ima takšne, ki so že na pogled neodločni. Takšne, ki iščejo neke kompromise med kompromisi. Vsak naj ima raje svoje, samo, da se nam ni treba odločiti.
In kaj lahko premaga takšno "novo gripo". Turbulenca se je žal izvrtinčila v reklamah, brez odgovora. Benedikt XVI je že pred leti ugotovil, kaj je narobe. Pa naj si še jaz odgovor izmislim kar sam.
Relativizem ali "odločil sem se, da se ne bom nič odločil" lahko premagamo le vsi skupaj, javno mnenje, beseda staršev, prijateljev, sosedov … Mlade je treba opogumljati, ne samo za študij, kariero, poklice, podjetnost … tudi in zlasti za življenjske odločitve, med katerimi je poroka prav gotovo ena pomembnejših. Morajo se navaditi prevzemati odgovornost za prenašanje in graditev življenja, ne pa se mu umikati ali ga odlagati na čas po preizkusnih dobah, ki se večinoma nikoli ne končajo.
Odgovornost je kot boj za obstoj, za eksistenco, vsaka generacija ga mora vsaj en del prevzeti, pa ne samo zase ampak tudi za tiste, ki so bili prej ter seveda tudi za tiste, ki šele prihajajo.

nedelja, 17. maj 2009

In nomine Pelecanidae

Govorjenje o ljubezni, sami ljubezni na splošno škoduje ali pa vsaj ne koristi posebej. Pa vseeno, tvegajmo še teh par besed, sicer brez pravega upanja, da bo zaradi njih na svetu kaj več plemenitih čustev, najbrž pa tudi manj ne. V evoluciji ljubezni se je že marsikaj dogajalo in se še vedno. Občutja globoke privrženosti, kar naj bi po eni razlagi, ljubezen bila, je na nek način mogoče pripisati tudi nekaterim drugim živim bitjem in ne samo ljudem. Pasjo vdanost gospodarju, na primer, je včasih prav težko opisati kako drugače kot čisto in nesebično ljubezen. Toliko iskrenega veselja, navdušenja in požrtvovalnosti, kot ga premore zvesti pes do svojega gospodarja, je med ljudmi včasih prav težko najti. Po drugi strani pa nesebično darovanje lastne osebe, za ljubljene ali zgolj druge, simbolizira ptica Pelikan, ki naj bi darovala lastno kri za mladiče. Kakorkoli je že ptičje vedenje lahko zanesljiv izvor za takšno prispodobo, vsekakor predstavlja poklon najvišji možni plemenitosti, torej darovanju sebe, svojega telesa in življenja, za življenje drugih.
To je dejansko tista ljubezen, o kateri bi želel razmišljati. V ta namen si morda lahko celo predstavljamo, kot da o ljubezni nismo še nikoli slišali, kar seveda ni res; o tem poslušamo in (po-)skušamo že vse življenje, pa vendar, resnici na ljubo, še vseeno vemo tako malo, da je skoraj nič. Vemo sicer, da je ljubezen, v sedanji razvojni fazi, močno onesnažen pojem. Vsebuje številne banalne in celo škodljive primesi, kot so na primer nebrzdano liberalizacijo in komercializacijo spolnosti, grozljivo razširjenost pornografskih in erotičnih vsebin, emancipacijo homoseksualnosti ter sorodne pojave, ki imajo z ljubeznijo skupnega samo to, da ji delajo škodo, ker uporabljajo isto ime. Vemo tudi, da je danes nekomu iskreno in javno reči "rad te imam", kar izjemno čudno in tvegano početje, ki je v onesnaženih možganih zlahka napačno razumljeno in tudi stigmatizirano. Iskreno izpovedati, na primer, svojim prijateljem, da jih ljubimo, pa je dejansko vratolomnost, ki si jo še vedno upa privoščiti le sam Jezus ali mogoče kakšen svetnik, "normalen" človek pa ne, ker bi taiste prijatelje verjetno spravil v skušnjavo, da to ne bi bili več.
Moj namen niti ni ugotavljati, kaj se v pravi in iskreni ljubezni spodobi in kaj ne. To sem dejansko mislil že, ko sem napisal prvi stavek. Rad bi le povedal svoje mnenje, da je ljubezen še vedno nekaj kar se splača, da je dejansko največ, česar je človek sploh sposoben. Da je darovanje sebe za dobro drugega, pa čeravno le skozi strpno predanost skupnemu delu, življenju, gospodinjstvu, skrbi za otroke, obnemogle družinske člane ali preprosto za tiste, ki so pomoči potrebni, še vedno tisto, kar sploh ima pravico nositi ime ljubezen. Da je nesebičen in iskren pogled v človeka, z namenom storiti nekaj dobrega za njega, še vedno največ od tistega, kar svetu sploh lahko ponudimo. Da je morda tudi potrpežljivo in strpno prenašanje življenjskih okoliščin v katerih smo se znašli, pa hoteli ali ne, res prava podoba darovanja, ki mu lahko rečemo ljubezen. Ne ljubi dovolj tisti, ki ima rad zgolj lepo in dobro v drugih, ljubi tisti, ki pozabi na sebe, ker mora storiti drugemu nekaj dobrega. Ljubi tisti, ki se z novim avtom odpelje na izlet v naravo, pa se ustavi ob revni hišici ob cesti in starki, ki tam živi, daruje denar, ki ga je sicer nameraval zapraviti za večerjo v gostilni, sam pa doma raje poje nekaj iz hladilnika. Ljubi tisti, ki se ustavi ob sosedu, ki ga sicer prezira in niti ne pozdravlja, tokrat pa vpraša, če mu lahko kako pomaga. Ljubi tista, ki se odloči za prijazen pogovor s tisto, ki je sicer videti ne more.
Ljubezen je potrpežljiva, pogumna in požrtvovalna do zadnjega. Za pravo ljubezen ni nikoli prepozno, za vse druge pa bi si morali izmisliti kakšna drugačna imena.

sobota, 16. maj 2009

Dan upora proti okupatorju

Trenutna slovenska oblast je tudi letos, tako kot že vsa leta dosedaj, "pozabila" spodobno počastiti ali vsaj omeniti edini smiseln datum za spomin na dan upora Slovencev proti fašističnemu okupatorju, to je 13. maj. Tega dne, leta 1941, je namreč po izdajstvu Slovencev s strani Slovenca, 34 italijanskih vojakov in bivših jugoslovanskih orožnikov, obkolilo tri slovenske domoljube, primorske TIGR-ovce, Danila Zelena, Ferda Kravanja in Antona Majnika, v lovski koči na Mali Gori nad Ribnico. Zelen in Kravanja sta bila v štiri-urnem boju z desetkrat močnejšim sovražnikom ranjena. Zelen se je raje ustrelil sam, kot da bi prišel v roke sovražniku, prav tako Kravanja, le da njemu samomor ni uspel. Majnika so zajeli živega, vendar jim je kasneje ušel. Tudi Kravanja se je rešil in se celo ilegalno zdravil. Oba z Majnikom sta se pridružila partizanom, kasneje, še med vojno, pa umrla v nepojasnjenih okoliščinah. Možnost, ki je najbolj verjetna, je ta, da sta bila, kot prava predvojna domoljuba, likvidirana od lastne, torej partizanske strani. Njun življenjski moto, kot tudi pokojnega Danila Zelena, je bil izključno boj za osvoboditev Slovencev, brez kakršnihkoli ideoloških metastaz, ki so dandanašnji spomin na NOB razvrednotile v bruhoidno mešanico pseudo-levičarske ikonografije, harmonik, krajnskih klobas in jugonostalgičnih melosov. Takrat, ko je kasneje zmagovita kavarniška komunistična sektica, šele začenjala verjeti Leninovim lažem o zmagi delavskega razreda v Sovjetski zvezi, so ti vrli možje že zbirali orožje, organizirali diverzantske akcije in iskali politično podporo pri jugoslovanskih oblasteh za osvoboditev Primorskih Slovencev izpod fašističnega jarma ter priključitev Primorske k Jugoslaviji. Ker so bili izjemno priljubljeni med ljudmi, neustrašni, izkušeni in odločni, so prišli prav tudi partizanom, dokler seveda niso komunisti, ki so takrat že dosegli svoje, torej prišli na oblast, spoznali, da je izrazito zavzemanje za slovensko stvar postalo moteč element pri njihovi uzurpaciji narodno-osvobodilnega boja za potrebe boljševistične revolucije.
TIGR-ovci so resnično edino izvorno slovensko narodno-osvobodilno gibanje, ki je izhajalo iz pristne želje Slovencev po osvoboditvi izpod tuje oblasti in ne morebiti filozofiranja o proletarski revoluciji. Tisto, kar povojna in tudi sedanja politika, deklarira kot akcije komunistov, ki so vodile v NOB Slovenskega naroda, so bile dejansko, skoraj v celoti zgolj zločinske likvidacije političnih nasprotnikov, namenjene pripravi terena za izključno enega igralca, ki si je smel pripisati boj proti okupatorju. Vsi ostali, ki jim je bila vsaj toliko sveta svoboda in preživetje Slovenskega naroda, kot komunistom oblast, s to razliko, da so si ga predstavljali nekoliko drugače, so morali izpasti iz igre kot kolaboranti, teroristi ali sovražniki ljudstva. TIGR-ovce je pri prizadevanjih za predvojno osvoboditev goriške in julijske krajine izpod italijanske okupacije izdala najprej staro-jugoslovanska oblast, kasneje pa še partizanska oziroma komunistična. Ta je tudi poskrbela za razvrednotenje narodnostnega pomena kobariške republike, preprosto zato, ker je ta predstavljala dejanje izjemne samobitnosti slovenskega naroda, ki se nikakor ni ujemala s pro-srbsko partijsko linijo. Za to pa so komunisti že med vojno dobro vedeli, da bo pripravljena pristati na njihovo vladavino edino v skupnih jugoslovanskih okvirjih v katerih je videla priložnost za rešitev svojih nacionalnih apetitov.
TIGR je velika in upravičeno ponosna zgodba pristnega slovenskega domoljubja, ki pa še vedno predstavlja neprijetno poglavje zgodovine za tiste, ki so dejansko poželi sadove njihovega boja ali z besedami Danila Zelena: »Ne bomo želi nobenega priznanja – za naš boj ni plačila.«
Če bi NOB vodili TIGR-ovci ne pa Džugašvilijevi študentje, bi bila Gorica slovenska, pa tudi problemov s hrvaško mejo bi ne bilo.

petek, 15. maj 2009

Fajrund

Pred-poletni meseci so tradicionalno "šolsko-stresno" destinirani. Eni se morajo takrat odločati, drugi pripravljati, tretji popravljati … vsi pa pomladne mesece doživljajo kot vroč teren, ki ga je treba pač, bolj po prstih, nekako le prestopicati. Po svoje je čudno ali pa vsaj zanimivo, da meseci brstenja, nove rasti, mreženja novih energij in polnjenja pretežno izčrpanih življenjskih baterij s svežimi zalogami sonca in zraka, ravno sovpadajo z zaključno mrzlico vrednotenja, špekuliranja in nadvse poudarjene dramatičnosti bližnjih izobraževalnih razpletov. Vse skupaj se mi zdi nekako nenaravno, po svoje celo tuje, čeprav jasno, da globoko utečeno, vajeno, rutinsko in skoraj večno nespremenljivo. Verjel bi, da se s prebujajočim svetom, poživljeno naravo, daljšimi dnevi in toplejšim soncem, dejansko šele vzpostavljajo najugodnejši pogoji za vsakovrstne koristne aktivnosti, med katerimi so lahko seveda tudi prosvetne. Mislim resno. Za to je vsekakor več razlogov, na primer … poleti nam ni treba misliti na kurjavo, oblačila so lažja, potovanja niso toliko odvisna od vremenskih razmer, veliko aktivnosti se lahko odvija na prostem, v naravi … Če je bil, še pred sto leti, ritem pedagoškega procesa z intenzivnim zimskim obdobjem in prostim poletjem, morda razumljiv, ker je to pač čas povečanega obsega sezonskega dela, povezanega predvsem s pridelavo hrane, pa je sedaj, ko je tudi večina kmetijstva, milo rečeno, industrializirana in visoko organizirana, popolnoma isti ritem vprašljiv. Namreč, če kdo tega slučajno ne ve, mi lahko vseeno verjame, da je dvomesečna prekinitev institucionaliziranih dogajanj, ki so povezana s šolanjem otrok in posredno seveda tudi z aktivnostmi staršem, lahko pravi mali logistični podvig. V mislih imam usklajeno organiziranje dopustov, aktivnosti, prehrane, varstva in tudi prostega časa otrok, seveda ob upoštevanju neke povprečne sodobne obremenjenosti staršev s službami, ki velikokrat niso več službe, ampak obsedna stanja, v katerih se le izjemoma najdejo razumevanja za usklajevanje zapletenih počitniških urnikov. Za debela dva meseca se torej naši mladi upi, ki so sicer, bolj ali manj vdano vpeti v neke naravne, dnevne in tedenske delovne ritme, ki jih bodo tudi sicer spremljali vso njihovo aktivno dobo, prelevijo v brezdelneže, postopače, televizijske-, računalniške-, potepuške- ali celo knjižne obsedence, ki, ob morebiti nekaj dni potovanj ali počitnic v družbi staršev, sicer izgubljajo čas in že tako ali tako, svojo pretežno šibko delavoljnost. Ta "predah" se seveda jeseni, ko je potrebno začeti znova, bridko obrestuje. Nekateri vmes pozabijo že tudi to, da so pred počitnicami sploh hodili v kakšno šolo, če si dovolimo nekoliko svobodnega pretiravanja v slikovitosti.
Jasno, da si s takšnim razmišljanjem nikakor ne želim nase priklicati prekletstva morebitnih šolnikov ali šolarjev, če seveda kdo to bere, ki morda prav zdaj že iščejo lutko in bucike, ker so prepričani, da jim ne privoščim težko pričakovanih počitnic. Daleč od tega. Nasprotno, prepričan sem, da bi bilo več krajših obdobij počitnic, ki bi bila v nekih smiselnih razmakih razporejena čez celo leto, v kombinaciji z distribucijo praznikov, bolj praktična in bolje izkoriščena rešitev, ki bi vsekakor manj porušila utečene delovne navade in življenjski ritem. Če bi imeli, namesto enega 60-dnevnega kosa svobode, dva po 30, tri po 20 ali celo štiri po 15 dni, bi tisti, ki gredo na dopust, verjetno ravno tako dopustovali, s tem, da bi se tudi sama filozofija počitnikovanja spremenila. Mogoče bi na ta način postala potovanja še zanimivejša, pa tudi zdravilišča, toplice, hribi, več krajših počitnic v različnih obdobjih in okoljih, za razliko od utečenih praks. Seveda, kdor pač dopustuje, tisti, ki pa ne, mu je pa tako bolj ali manj vseeno. No, če še ne veste, avgusta grem na morje …

nedelja, 10. maj 2009

Ostanite v meni in jaz v vas.

Pripadnost ni le domena povezav, naj bo vidnih ali nevidnih, je predvsem ali zgolj opis občutij. Lahko si član plemena, pa mu ne pripadaš, lahko si član družine, pa ji ne pripadaš, lahko si celo del tega sveta, pa mu prav tako ne pripadaš. Ostajaš pa v občutjih, ostajaš v deležih, ki jih namenjaš komu drugemu, ki jih zaupaš v skupno rabo vsem. Podeliš se, da bi se sestavil, pustiš si jemati, da bi ti ostalo najboljše. Ostaneš v sebi, a ker si podeljen, ostajaš tudi v tistih, ki so deležni. Združiš se v skupnem, ki ga iščeš, ki mu odstopaš sebe in svoje, sestaviš se v tistem kar si podelil. Saj ne rabiš zase, kaj ti bo? Vsega imaš dovolj in preveč-, dovolj slišanega, videnega, celo občutenega … želiš si spet postati cel, ne zgolj zlepljen, pokrpan, prenaložen ali zmetan skupaj … Moraš odstopiti, razdeliti, odpreti skladišče … nič prodajati, le deliti … naj jemljejo, ti ne potrebuješ več. Prostor je dragocenejši od vsebine, luč v praznini je lepša od podob, ki kradejo svetlobo. Izprazni police, odpri omare, zmeči ven, kar je predolgo noter … kaj ti bo? Odpri se za skupno, daruj se za dobro, pojdi za hrepenenjem in ne sprašuj, kaj moraš vzeti s sabo. Nič, prav nič -, vse imaš, ko imaš najmanj, vse je tvoje, ko si vse razdelil. Pojdi sam kamor greš, stopi tja in postani le eden med njimi … vzemi del Njega, ki ga je dovolj za vse, ki se ne izrablja in ne porablja. Postavi ga vase in ne razlagaj, da ga imaš-, le obdrži ga, ohranjaj in jemlji iz njega. Tvoj je in dovolj ti bo.

sobota, 9. maj 2009

www

Evolucija se vedno dogaja. Sicer ne enakomerno, na vseh področjih in povsod, vendar se nikoli povsem ne ustavi. Stvari gredo v razvojnem smislu samo naprej; včasih sicer pomodrujemo, da se zgodovina ponavlja, vendar se ne. Ponovi se kvečjemu primerljiva serija dogodkov, včasih se nam utrne "že videno" ali pa prispodobo o ponavljanju zgodovine uporabimo zgolj kot slikovit argumentacijski okrasek, s katerim morda skušamo ironizirati trenutno stanje ali pa le samovšečno akcentirati svojo izkušenost. Priznati moram, da ta trenutek, ne čutim potrebe po sprehodu med prašnimi eksponati v muzeju o evoluciji evolucije in naveličano oziranje po vijačnicah, deblih, prikazih razvoja posameznih organizmov v obliki korakajočih vrst ter še manj za naslajanje nad učenjaškimi obrazi evolucionistov, kreacionistov, intervencionistov ali ostalih pripadnikov in nasprotnikov posameznih razvojnih teorij.
Bolj me zanima modernejše področje človekovega udejstvovanja na katerem se evolucija očitno dogaja hitreje kot morda kje drugje. To so mediji in medijska kultura, sredstva množičnega ali vsaj javnega komuniciranja, ki jih spuščamo v svoja življenjska okolja ali pa morda celo že svoje nazore in okolja raje preoblikujemo in prednostno dojemamo na osnovi smerokazov informacijskega prostora, kot z zaupanjem v svoje zaznave in spoznanja.
Preden se lahko količkaj ozrem po široki in razgibani pokrajini delovanja medijev, moram seveda najprej stopiti vanjo. Torej, na nek način prestopiti iz realnega sveta zaznav in odnosov, v svet virtualnega, simbolnega in metaforičnega, kar informacijski prostor pač je. Tudi svet, ki ga vidimo, dojemamo in živimo je realen le toliko, kot ga zmoremo zaznati in prepoznati. Objektivnosti ni nikjer, lahko je zgolj konsenz o verodostojnosti izkušnje, pa še to le med tistimi, ki zmorejo primerljivo izkušati. Legitimno eksistirati je seveda možno in nujno tudi ob popolnoma mimobežnih razumevanjih sveta, če lahko za svet imamo tisto, kar pač na nek način obstaja, pa mi to poznali ali pa ne. Če na primer, primerjam podobo sveta, kot se oblikuje v meni, s tisto, ki jo, po mojih predvidevanjih dojame pes na povodcu, riba v akvariju ali ptič na veji, potem je mimobežnost teh svetov več kot očitna. Zgolj presenetljivo je, da se te podobe sploh kdaj srečajo. Pa vendar se in to zgolj kaže na dejstvo, da je prostor skupen, da pa je iluzorno pričakovati poenotenje pogledov nanj in da se to očitno niti samemu Kreatorju ni zdelo potrebno spreminjati.
Za količkaj uporabno sožitje je prav gotovo potrebno doseči konsenz srečanja pogledov; pes in jaz se na primer, slej ko prej, morava znajti med vzajemnimi podobami, torej tudi možnostmi napadanja ali sodelovanja in se za eno od njih odločiti. Nujno je prepoznati in dojeti pomen srečanja pogledov ter ga uporabiti za korist.
In prav to je tudi informacijski prostor, kot ga poznamo mi. Območje srečanja pogledov posameznika s skupnostjo ali vsaj pogledom tistega, ki se je postavil za glasnika pred kolektiv. Lahko se oglaša tudi zgolj zase, za drugega, za skupnost ali celo za nikogar, pa vendar je tisto, kar pride od njega, zgolj pogled s katerim se nekdo drug sreča. Želeli ali ne, kakor hitro prestopimo mejo medijske nadvlade, se srečamo s pogledi. Kakor hitro se nas polasti radovednost, naletimo na tiste, ki svet opazujejo ravno kot mi in ga dojemajo spet tako kot mi, a vendar vsak po svoje.
No, s preskakovanjem stopnic smo se vendarle prebili vsaj do osnovnega vprašanja: "Zakaj sploh mediji? Kaj predstavljajo?"
Odgovor, v kolikor obstaja, gotovo ni odvisen od medijev ampak kvečjemu od porabnikov informacijskih dobrin. Torej nas samih. Mediji in informacije, ki jih distribuirajo so zgolj mesto konsenza, presečišča mimobežnic, nosilci podob sveta, ki se nekje morajo stakniti, seveda zato da sestavijo strukturo … pajčevino vplivov, razumevanj, povezav, odvisnosti-, kot preklad in predelnih sten družbenega prostora.
Prav, če je tako? Stopili smo torej tudi v ta svet, pogledali vanj, otipali njegove oblike, ovonjali prepihe, ki ga hladijo in občutili svetlobe, ki ga ogrevajo. Domišljamo si lahko, da se smemo upravičeno spraševati naprej, kot na primer: "Ali je ta čudni svet smiseln?" Spet se je najbolj zanesljivo držati obale pragmatizma in se skušati izmazati s skomigom ramen, da je pač smiseln, v kolikor je potreben. Potreben pa spet le toliko, kolikor je koristen. In tako smo obkrožili svet tako, da se nikamor nismo niti premaknili.
Če povzemamo vsebino tega sprehoda, nam postane jasno, da je medijski prostor zgolj trg, informacija pa ponudba, blago, ki se trži na način izdatnega samo-reklamiranja. Nikoli ne bom izvedel vsega, za vstop v svet informacij pa je dovolj že, da prelistam brezplačnik ali iz odprtega avtomobila, ki je parkiran pod hišo, slišim poročila in postanem radoveden. Dovolj, da radovedno obrnem glavo in že me vrtinec informacij doseže, pa tudi potegne vase. Resnici na ljubo sem že vseskozi obkrožen z njim, prostovoljno mu celo dovoljujem vpliv in zadrževanje mojih stališč v njegovem dosegu.
Drugo dejstvo, ki ga sicer priznavam, vendar mu vseeno ne zaupam dovolj, da bi kaj spremenil, je, da bi osebno verjetno vsaj tako dobro ali celo bolje kot zdaj, funkcioniral tudi zunaj informacijskega toka, torej brez stalnega predoziranja, prestrezanja in precejanja vsebin o zadevah, ki v splošnih 99,9% sploh niso moj problem in nanje ne morem vplivati drugače, kot s spremembo lastnega čustvenega stanja. Slednjega prav gotovo nočem spreminjati zaradi medijskih tokov, pa ga vendarle vseeno. Preprosto povedano, glavni igralec sveta informacij je človeški firbec in ne morda potreba po vedenju. Ta se zbudi šele takrat, ko smo že poskusili ponudbo, ki vedno kliče po še. Berite nas! Glejte nas! Bodite z nami! Jejte dobro in boste še bolj lačni! Pijte več in boste še bolj žejni!
Medijski prostor ni ljudska kuhinja ali morebiti trgovina s špecerijo, ki jo nujno moram obiskati, da se založim s potrebnim za življenje. Ne, medijski prostor je bolšji sejem, kjer lahko dobiš vse, kar sploh je, od zdavnaj prebranih stripov, do cisterne cvička, od izleta v Amsterdam do rabljenega golfa, od titove slike do maskirne uniforme hrvaških braniteljev.
Ja, kajpada, dovolj dolgo sem vse pretresal in veliko že tudi izgubili … bistveno vprašanje pa je, kaj naj bi imelo vse to še z evolucijo? Ravno to, prav živost in žilavost … fantastično rast prilagodljivostnih mutagenov, poplavo inovativnosti v plasiranju končnega produkta, eksplozijo posredništva, katere udarni val se širi s svetlobno ali bolje rečeno elektronsko hitrostjo. Res, da vsebina nekoliko resignirano caplja zadaj, se naslanja na šanke v diskotekah in podpluto bolšči v novi light show, pri njej pač ni tako bleščeče, je zgolj eksistencialno prerivanje pred morebitnimi skopimi plačniki ali saj veste tisto: pameti je na svetu vedno enako, le ljudi je čedalje več.
Ne vem, kaj še lahko sledi ampak že zdaj, ni, da ni. Spomnim se časov pred morda 35 leti … kaj smo imeli? Črno-bele časopise na proletarskem papirju kvalitete pivnik, peščico popevkarskih revij, tri tv-programe od petih do desetih, tri radijski programe za čestitke … in to je to. Pa vendar se ne spomnim nikogar, da bi tožil, kako da se čuti premalo informiranega-, nasprotno, stari so že takrat govorili, da smo zasuti z novicami.
Kaj bi šele rekli danes?
No ja, najbrž nekaj takega kot mi: "Vzemi kolikor res potrebuješ, ostalo pa naj mine brez tvojega časa."

ponedeljek, 4. maj 2009

Morska stran

Morje je še vedno takšno, kot je lahko le morje … znova in znova očarljivo, vedno veliko in vsakič na novo modro, razigrano skodrano, bridko prepihano in jezno pognano v obalo … no, tokrat ne tako hudo … najprej je bilo nekoliko poškropljeno z dežjem, potem pa spet prelito s soncem …
Tokrat je bilo mirno … ves čas se je oglašalo z mehkim šelestenjem, polivalo pesek in ga vztrajno vabilo s seboj … razposajeno je klepetalo s pticami, zatiskalo oči pred soncem in si umivalo lice s sapicami, ki so se poganjale čez njegova široka pleča …

Včasih je dovolilo vetru, da je na njegovih obalah nagovarjal skrivljena debla, ki jim je v jeznih trenutkih samo skušalo izpodjesti korenine …
… spet drugič je prenašalo zbadanje iglic in belim jadrom pustilo risati črte …
… ostrim skalam celo brazdati svojo gladino…
… ali pa le dalo veselje oblakom, da so lahko spustili zastor nad odrom, še preden se je njegov glavni igralec priklonil za obzorjem.
Obalna mesta so prijazna, gostoljubna, v sebi odprta, čeprav nekako zagozdena med vodo, nebo in zemljo … kakor, da se želijo skriti pred radovednim svetom … kot majhni otroci-, tako da zatisnejo oči …
… in pustijo ljudem, da se sprehodijo po njihovih robovih …
… jim preiskujejo ozke ulice …
… si ogledujejo njihove lepe trge …
… in velika svetišča …
… z zelo starimi podobami …
Ponašajo se tudi z negovanimi zelenicami …
… parki …
… cvetočimi drevesi …
… nekaterim prav nenavadnimi …
Ljudje pa, kako tudi ne … seveda vedno radi prihajajo nazaj … nekateri so za to pripravljeni premagati zelo težke poti …
… zato morajo pa tudi kaj dobrega pojesti …
… včasih se potem opogumijo za ples …
… tisti, ki jim poguma že prej ne manjka se podajo pa kar v hladne valove.

nedelja, 3. maj 2009

Pastir

Prevzemanje vlog je bistven del poti. Ne moremo se mu izogniti. Pa tudi, čemu bi se mu? Vedno smo postavljeni pred nekakšno scenografijo, postanemo del neke dramaturgije in v nas se uperijo oči, ki pričakujejo dogajanje-, iščejo znamenja. Naša zvesta publika, sopotniki in spremljevalci, nam dragi in znani, ki nas opazujejo, potujejo z nami in se včasih, povsem nenadoma pojavijo ob nas, da nas nagovorijo z besedo, ki je morda niti ne pričakujemo. Sploh ne vemo, da nas spremljajo, sploh ne vemo, da nas berejo, poslušajo-, sploh ne vemo, da vedo za nas. In vendar vedo, vedo več kot pričakujemo, nam izrečejo kritiko ali pohvalo, ali pa preprosto dajo vedeti, da so nas opazili.
Vsi smo vsaj malo, vsaj nekoč in nekomu tudi v vlogi pastirja, voditelja-, nekoga, ki se ga posluša in še posebej pozorno opazuje. Pastir ni zmagovalec, ni tisti najbolj bojeviti, krvoločni, pohlepni ali tiranski. Niti ni najbolj pameten, ne lep ali po čemerkoli izrazit … Pastir se preprosto znajde na čelu. Se je zgolj rodil ali pristal v svojem položaju … tako kot drugi. Ovce so mu dodeljene, pa čeprav morda pohlevne in mirne, vseeno opazujejo vsak njegov migljaj. Dobro vidijo kam je nagnil klobuk ali kako trdo ima danes pritisnjen palec ob palico. Pastir je tisti, ki prevzame vlogo voditelja. Mora jo prevzeti. On mora imeti čredo rad in jo peljati naprej, mora videti znamenja zemlje in neba-, mora prepoznati stiske tistih, ki so mu zaupani. Mora jih znati potolažiti, pomiriti, pa tudi razvedriti …
Pastirjeva nagrada je zgolj zaupanje, vera v njegove odločitve … njemu se zaupa; zaupa mu gospodar, zaupajo mu ovce …
Svoje vloge prevzemamo včasih kot pastirji in včasih kot ovce-, ko priznamo, da tudi to smo … mogoče smo kje drugje pastirji, drugje pa spet le čreda. Ovce prav tako prepoznajo in prevzamejo vlogo, ko je treba …Prevzele so svojo vlogo, ker jo je tudi pastir prevzel. Pastir bi verjetno lahko živel brez ovc, ovce težko brez pastirja. Morda bi preživele, vendar ne kot ovce; spremenile bi se v divjad v podobi ovc, preplašenih in divjih … nezanesljivih, neodgovornih, nepovezanih, razkropljenih in koristnih zgolj kot plen grabežljivcev.
Tudi pastir brez ovc ni pravi, ne naredi vsega, kar bi moral, ne opravlja svojega poslanstva … je zgolj hlapec, neizpolnjen in nedorečen v svoji usojenosti … lahko se močno trudi, lahko celo zelo išče, vendar je njegova prava vsebina v skrbi za druge, ne zgolj v življenju zase. Skrb zase pastirju ni dovolj, ne zadošča mu, pastir ni na svetu zase, njegova vloga je drugačna, večja, neprimerno večja … on mora skrbeti za nekoga. Pastir ima svojo čredo rajši kot sebe. Pripravljen je dati tudi življenje zanjo … ne more ubežati svoji palici …

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)