nedelja, 08. avgust 2010

Felix Arba

V bistvu je vse narejeno iz le malo stvari. Sonce, voda, zrak in kamen. Potem pridejo še trave, trnje, živali … morda še človek? Ampak, to je potem. Če je sploh še treba?
Kar je res nujno, so barve. Vse se meša in če bi ne bilo barv, sploh ne bi vedel kje se, na primer, konča voda in začne zrak ali kako ločiti sonce od kamna, človeka od trnja … Ko vidiš prave barve ti je veliko tega jasno. Pravzaprav jih lahko tudi primeš, se jih dotakneš in pobožaš. Nekaj je obarvano pregreto in grobo, nekaj presoljeno in gladko in spet nekaj bodeče ali celo ostro.
Takšne so pač barve. Prej jih ne razumeš, ko si pa z njimi, te kar vzamejo za svojega, - pobarvajo. Najprej navadno malo ožgejo, - tako na rdeče in šele potem rjavo, nato pa zamešajo in potegnejo na novo. Sušijo kar sproti; izparevajo in oddajajo vonjave. Aromatizirajo prostor, ki ga sploh ni. V bistvu so le obarvani elementi.
Nekoč sem slišal nekoga, ki je rekel, da knjigo najprej povoha in se šele potem odloči za branje. Podobno je z barvami. Lepe so, ko te dovolj napolnijo, - zadovoljijo. Preseči morajo prag všečnosti. Sicer ne.
Barve pustijo odtis na ljudeh, vsaj toliko kot človek pušča odtis svetu. Res velik odtis – povsod ga vidiš. Na kamnu, na obali, betonu in vodi, -še v zraku in morda celo na svetlobi.
In ljudje? Ah, ljudje … pridejo in vzamejo … svetlobo, poglede, valove, pesek, škržate, vonj sivke in divjega pelina …
Kaj pa barve?
Ne, teh pa ne - barve ostanejo tam kjer so.





















Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)