torek, 30. junij 2015

Dolgi in žalostni dnevi brez revolucije ...


Spoštovani gospod Emil Milan Pintar, nekdanji poslanec Državnega zbora RS in generalni sekretar Avtoprevozniške zbornice Slovenije ter aktualni upokojenec in filozof, očitno rad piše. Rad piše marsikaj in marsikomu-, njegova vnema in zgroženost nad stanjem v državi in družbi pa je kulminirala ravno te dni, ko je ta prizadevni kritik naslovil svoje blogersko pismo kar vsem trem predsednikom hkrati, torej Pahorju, Cerarju in Brglezu. Kapljo čez rob njegovega potrpljenja je očitno prelilo dogajanje okrog prodaje Telekoma, ki ji, tako kot vsi zavedni slovenski upokojenciborci in boljševiki, iz dna srca nasprotuje. Ne vem sicer, če je spoštovani pisec medtem že prejel odgovor katerega od predsednikov, kdor pa besedilo prebere, ugotovi, da jezni avtor ne nasprotuje samo prodaji našega nacionalnega ponosa ampak tudi njim samim. Tako, za prvega ocenjuje, da svojega posla ne zna opravljati, za drugega, da ga noče in za tretjega, da sploh ne ve kaj naj bi počel. Pisec zelo suvereno in politkomisarsko kritizira njihovo delo, predvsem pa ga zelo skrbi odsotnost vizije vodenja države, za katero po njegovem potrebujemo "prave VODITELJE", kar pa navedeni žal niso in vprašanje je, če v tem trenutku živi slovenske matere sin, ki bi izpolnjeval stroga merila gospoda Pintarja. 
Svoje vizije vodenja države vrli kritik sicer ne ponudi, ponudi pa Šalamunov verz iz pesmi Mrk: "Utrudil sem se podobe svojega plemena in se izselil.", ki ga začne z besedico "naveličal" namesto "utrudil", iz česar sklepam, da mu tudi prešernov nagrajenec ne ustreza v celoti.
Skratka, Pintar razvija tezo, da je pri nas in na svetu vse narobe in to zgolj zaradi "eksploatatorskega veletoka Kapitala", ki "se je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja bolj ali manj izvil iz družbene kontrole, ki so jo nekatere družbe uveljavljale, boječ se Marxove analize o nujnosti proletarske revolucije." Torej, proletarska revolucija je, prosto po Pintarju, neizbežna nujnost, ki pa še ni bila zadovoljivo izpeljana. Predvidevamo torej, da še bo ...
Avtor nadalje ugotavlja, da je Slovenija "fašizirana in klerikalizirana" družba, ki jo vodijo "slučajni politični pasanti", za katere postaja čedalje bolj jasno, da so zgolj "napačni ljudje na napačnih mestih ob napačnem času: dejansko nič krivi, dejansko za nič odgovorni, brez realnih vizij, brez ustvarjalne volje, nekaj prehodnega, kar bo jutri pozabljeno."
Zaradi takšnih smo, kar je seveda kristalno logično, tudi rinili v to "mednarodno birokratsko tvorbo, ki jo vodi profitni gon in samovšečni birokrati, ki nas največkrat obravnavajo kot zakotno provinco ..." Torej, druga velika napaka po Pintarjevo je, da je Slovenija v evropskih povezavah-, najbrž bi morala biti v takšnih razmerjih, ki jih ne vodi "profitni gon" ... ne vem katerih? V Kominterni smo nekoč že bili, pa smo izstopili, ravno tako v Gibanju neuvrščenih ....?
Vendar avtor s tem ne zaključi svojo zunanjepolitično analizo, ampak nam nadalje razloži, za kaj se v resnici sploh gre: "Seveda sta Ukrajina in Grčija samo »etapna cilja« na pohodu Kapitala: pravi cilj je Rusija, toda prej morajo »pasti« še Belorusija in Gruzija." Skratka, v tem trenutku si vsi vroče želijo Rusije, kot države, ki zna vzorno gospodariti s tistim kar ima, najbolj pa verjetno po vzhodnem paktu hrepenijo Ukrajinci, Poljaki, Estonci, Litvanci, Latvijci ...
Na osnovi tako pronicljive in mestoma neprizanesljive analize širšega in tudi nadnacionalnega družbenega stanja, gospod Pintar ljubljenim "Nacionalnim voditeljem" zastavlja samo tri naloge; mimogrede: sprašujem se zakaj neki piše nacionalnim z veliko, če je proti fašizaciji, zlasti pa sam, kljub temu, da se imam za "klerikalca", nikakor ne prepoznavam znakov besne "klerikalizacije" slovenske družbe!?; torej:
"- prvič, da zagotovijo nacionalno zakonodajo, ki bo preprečila privatizacijo družbenih podsistemov kot so zdravstvo, izobraževanje, kultura, komunikacije;
- drugič, da bo ohranila socialne korektive za najbolj ranljive družbene skupine: mlade, upokojence, izvržene iz dela, hendikepirane;
- tretjič, da bo na sedežih svete birokracije v Bruslju, svetega profita v mednarodnih bankah in pogoltnega svetega duha v Vatikanu odločno in uspešno branila nacionalne interese slovenskega naroda kot Naroda."

Te svete naloge so me nekako nostalgično spomnile na nekatera temeljna načela, ki so bila z ličnimi črkami zapisana v Ustavi Socialistične federativne republike Jugoslavije iz leta 1974, ki jo je pa seveda gospod Pintar bral prej in verjetno bolj študiozno kot jaz:
"- k prvič: Za popolnejše, smotrnejše in organizirano zadovoljevanje svojih osebnih in skupnih potreb in interesov v družbenih dejavnostih in v določenih dejavnostih materialne proizvodnje ustanavljajo delovni ljudje skupaj z delavci v organizacijah združenega dela teh dejavnosti- samoupravne interesne skupnosti, V katerih svobodno menjavajo delo in neposredno urejajo odnose skupnega pomena. Delavci in delovni ljudje ustanavljajo samoupravne interesne skupnosti tudi za zadovoljevanje določenih svojih osebnih in skupnih potreb in interesov z združevanjem sredstev po načelih vzajemnosti in solidarnosti.
- k drugič: Delovni ljudje v organizacijah združenega dela in drugih samoupravnih organizacijah in skupnostih si na temeljih solidarnosti in vzajemnosti ter socialističnega humanizma zagotavljajo ekonomsko in socialno varnost in ustvarjajo čedalje ugodnejše možnosti za življenje in delo in za razvoj vsestranske osebnosti delovnega človeka. Ti cilji socialne politike se uresničujejo z nenehnim zboljševanjem in izenačevanjem življenjskih razmer in delovnih pogojev, s tem, da se na temeljih solidarnosti in vzajemnosti premagujejo razlike, ki izvirajo iz materialne nerazvitosti in drugih neenakih možnosti za življenje in delo, izenačujejo možnosti za izobraževanje in delo ter onemogočajo In odpravljajo socialne razlike, ki ne izvirajo iz uporabe načela delitve po delu.
- k tretjič: Socialistična federativna republika Jugoslavija se zavzema za nacionalno neodvisnost in osvoboditev iz imperializma, kolonializma in vseh drugih oblik nacionalnega zatiranja in podrejanja ter za razvoj takega mednarodnega sodelovanja, ki zagotavlja enakopravne ekonomske odnose na svetu, suvereno razpolaganje z nacionalnimi naravnimi bogastvi in ustvarjanje možnosti za hitrejši razvoj manj razvitih držav."
Skratka, vse kar pričakuje gospod Pintar od naših "Nacionalnih" voditeljev, ki smo jih, mimogrede, izvolili, za razliko od "pravih VODITELJEV", ki jih nismo, smo imeli že nekoč nekje zapisano in splošno družbeno sprejeto-, pa ne samo to, to smo nekateri, skupaj z vsemi našimi "Nacionalnimi" voditelji, vključno s spoštovanim gospodom Pintarjem živeli in, po svojih močeh, uresničevali. 
Bodi dovolj, skoraj vse mi je že jasno, samo ena stvar me še zanima, in sicer bi rad, da bi mi gospod Emil Milan Pintar odgovoril, kam je vse to, kar je očitno nekoč že bilo-, kar izginilo in zakaj je On osebno, ki je bil vseskozi zraven, dovolil, da se to zgodi in še, ali ga ni nič sram drugim zdaj soliti pamet in predavati o nacionalnih interesih, ki so, mimogrede, isti, kot so bili leta 2002?
Če bi mi odgovoril, da je takrat delal skladno z nacionalnim interesom in svojo vestjo, potem mu takoj predlagam, da naj dela tako še naprej in spokojno uživa penzijo. 
Veste gospod Pintar in številni somišljeniki, ena revolucija na sto let je lahko dovolj tudi najbolj jeznim, še zlasti, če jim nič ne manjka.

četrtek, 25. junij 2015

Bogu otroci, domovini sinovi in nikomur hlapci!

Kako bi človek na ta lepi dan naredil nekaj zase in za domovino?
Jaz sem si jo malo ogledal in šel k sveti maši ... torej nekaj zame in zanjo ... kakor komu, pač po potrebi. 
Na vsak način en lep dan-, vreden praznika.

Planina pri Sevnici

Uniše - Slomškova rojstna hiša
Sveti Ožbalt
 

Kartuzija Žiče

Sveta maša za domovino

Kartuzija Žiče

Kartuzija Jurklošter

sobota, 20. junij 2015

Še vedno zelo težke kovine v zemlji in nad njo

Če še morda kdo ne ve-, Teharje so ena prijetno urejena vas med Celjem in Štorami, z lepo obnovljeno župnijsko cerkvijo na rahli in široki vzpetini, iz katere se vidi daleč po celjski kotlini. Kraj je veliko lepši, kot bi se komu zdelo, glede na sloves, ki ga ima. V bistvu pa se mu godi krivica. V njegovi bližini, namreč v zaselku Bukovžlak, si je podivjana boljševistična svojat sredi maja 1945 uredila koncentracijsko taborišče, v katerem je v nekaj naslednjih mesecih trpelo in tudi umrlo tisoče ljudi. Komunistični talibani so namreč konec vojne izkoristili za prevzem oblasti in obračun z vsem, kar bi jim lahko še kdaj nasprotovalo, zlasti pa s tistim, kar je pred vojno predstavljalo intelektualni, gospodarski in domoljubni cvet slovenskega naroda.
Kakorkoli, razmere v taborišču so bile očitno prava podoba partizanskega sadizma in kdor ima želodec si o tem lahko prebere še kaj več. Seveda pa je, po iztreznitvi, sledila izjemna skrb komunističnih pokvarjencev, da bi zabrisali vse sledove zločina, ki se jim je v zmagovalni pijanosti zgodil.
Danes je tam kapela, spomenik in lepo urejen park, ki domačinom pride prav za sprehajanje psov. 
Žal pa tu še vedno ni ničesar o tem, kaj je sploh bilo. Pogrešam besedo in sliko. Lahko sicer gledaš beton, travo in gozdiček, moliš, prižgeš svečo in pozvoniš, ničesar pa ne boš izvedel o tem kaj se je dogajalo. 
Morda je tudi to "sprava". Nekaj je res bilo, a raje še ne sprašuj ... da se komu ne zameriš.







Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)