torek, 29. junij 2010

P&P

Dva človeka, dva značaja, dve popolnoma različni filozofiji in vendar tako podobna usoda, tako približana Pot. Res, da bolj po smrti kot pred njo. Za časa življenja sta se hudo sprla. Vsaj enkrat. Nič čudnega, kdo se pa še ni?
Imamo dva življenjska in svetovna principa. Če bi iskali karakterje, ki bi lahko predstavljali ves svet, bi se težko odločili za drugačna od teh dveh.
Peter je človek od tega sveta. Domorodec, ki obvlada razmišljanje ljudi in diha s svojim okoljem. Prilagodljiv, podjeten in nekoliko svojeglav. Malce prenagljen in vzkipljiv, a stvaren, ve kaj hoče in ne rine z glavo skozi zid. Raje se umakne korak ali dva in počaka, da se stvari umirijo. Je človek, ki prepriča s svojo pojavo, besede uporablja če je treba, kadar je nagovorjen, sicer se ne spušča v razprave. Ima zgrajena stališča, kot mu jih je pač sestavilo življenje, vendar ne čuti potrebe, da bi jih razglašal. Njegova življenjska drža je miroljubna, je timski in povezovalni člen, ki se izogiba konfliktom in se ne pusti zlahka sprovocirati.
Pavel je zelo drugačen. Če je Peter kot skala, potem je Pavel kot stolp, ki je pozidan na njej. Izzivalen za okolje, ni zadovoljen s tem, da lahko tam samo stoji. On hoče odigrati tudi svojo vlogo. Želi obvladati dogajanje, sicer raje pusti vse skupaj in gre drugam. Ta svet mu ne pomeni veliko ali morda celo nič. On je solist, ki živi nekaj drugega, nekaj več. Prišel je od daleč in ni vezan ne na ljudi, ne na kraje. Romar, misijonar, njegov cilj je Pot. Iskalec presežnega. Filozof, modrijan, gorečnež, predan ideji do zadnjega. Zelo bister, prepričljiv in nečloveško pogumen, a vseeno previden, prav živalsko oprezen. Pusti se voditi občutkom, intuiciji in ko začuti klic, se ne umakne več. Brezkompromisen in prepirljiv. V obrambi svojih prepričanj neomajen. Pripravljen tvegati, tudi blefirati, če je treba, narediti vse za prepričljivost in pozornost. Načelen in zvest duhovnemu izročilu.
Srečala sta se obramba in napad, nekdo, ki se na svetu počuti doma in nekdo, ki se je le znašel na njem. V življenju, kot sta ga živela včasih, ne bi mogla funkcionirati skupaj. Takšne razlike so nepremostljive. Tako različna karakterja sta sicer lahko soseda, ne pa prijatelja.
Pa vendar sta se znašla na isti strani zgodovine, na isti strani Božjega delovanja in celo na istem dnevu našega koledarja. Prav gotovo ne zato, ker sta različna ali vsak s svojimi napakami. Skupaj sta se znašla zato, ker sta darovala sebe. Vložila vse kar sta imela in se posvetila enemu samemu cilju.
To, da sta tako samosvoja je dejansko obogatilo in zakalilo temelje Cerkve, ki prav zato, ker so jo gradili tako različni značaji lahko še vedno išče sveže odgovore.
Enotni smo si pač le v različnosti in če se tega zavedamo nas nič ne more odvrniti od Njega, ki nam je vsem skupen.

ponedeljek, 28. junij 2010

Preko roka

Ker v časopisih pač ne berem tistega kar bi očitno moral in včasih celo na radiu ali teve kaj preslišim, sem se hitro znašel med neinformiranimi bebčki, ki smo letos pozabili na svojo starševsko pravico, na osnovi katere lahko od te države dobimo nekaj fičnikov nazaj. Ne vem sicer točno zakaj, verjetno pa zato, da ji hranimo, vzgajamo in šolamo tiste, ki bodo njene inštitucije najbrž tudi v prihodnje vzdrževali in morda celo uporabljali. In taista država je, v svoji vizionarski varčnosti, ki se zaenkrat tiče izključno njenih, ne pa recimo tudi grških ali afganistanskih državljanov, sprevidela, da je recimo strošek, ki predstavlja par plač nekaterih njenih genialnih direktorjev agencij, ki so same sebi namen, odločno preveč. Gre za letošnjo novost, ker so se tisti, ki jim je zaupana skrb to področje, odločili, da prejemnikov otroškega dodatka ne bodo več posamično obveščali, da jim bo ta zakonska pravica v kratkem potekla.
Problem je v tem, da sem se že navadil in razvadil, da sem vsako leto dobil obvestilo ali pa celo že kar odločbo o odmeri dodatka. Saj to je navsezadnje tudi edino logično, ker so vsi podatki, ki so za to potrebni, itak v javnih evidencah in res ne vidim nobene potrebe po tem, da jih prepisujem na nekakšne obrazce in se postavljam v vrsto na Centru za socialno delo.
Vendar letos to ne gre več. Je predrago. Taka je komanda.
Ker svojega in božjega časa ne preživljam zgolj v pričakovanju, kdaj mi bo država nakazala nekaj evrov na račun, sem kajpak spregledal tudi to, da dodatka nisem dobil in zgolj slučajno (letos se namreč vpisujemo v srednjo šolo in eden glavnih podatkov, ki jih moraš navesti, je tudi famozni odstotek slovenskega povprečja, ki ga naši družinski dohodki po glavi dosegajo) ugotovil, da odločbe še nisem dobil ter šele po telefonu izvedel, da pač zato, ker nisem dal vloge.
Seveda sem takoj ošilil pero, jadrno spisal tozadevno vlogo, ponižno in skesano stopil pred obličje države, priznal svojo površnost ter najprej po telefonu, potem pa še osebno na CSD dvakrat požrl kruti uradniški očitek kako je vse bilo vse že stokrat v javnosti povedano in da sem pač sam kriv ker sem zamudil ...
Saj priznam, vse priznam ... jaz sem kriv in samo jaz ... ne bo se več zgodilo, res ne ... obljubim ... oh, bridkost ...
Skratka, gre za zanimiv in grenak poduk o tem, kako v praksi varčuje naša država in kako je javna uprava, v svoji materinski in nesebični skrbi za svoje ovčice, informacijsko genialno povezana.
Pa mi je ob tem prišlo na misel, da bi gospoda Ivana Svetlika in gospo Irmo Pavlinič Krebs pobaral, če sta povsem prepričana, da še opravičujeta svoj obstoj v Vladi Republike Slovenije ... jaz namreč nisem, pa saj me nihče niti ne vpraša če sem.
Prav tako tudi nisem prepričan ali sem morda nor ali pa genij, ker mi je očitno prvemu v Sloveniji, prišlo na misel, da morda vsega tega sploh ne bi bilo treba in bi lahko tisti denar kar avtomatsko nakazovali, na primer: šolam za malice ali učbenike, pa se na koncu koncev tudi nikjer ne bi veliko poznalo. In kar je še hujše, morda bi se izkazalo, da potem sploh ne potrebujemo inovativnega sistema vlog vključno z referenti, ki so specializirani za otroški dodatek na Ministrstvu in Centrih.
Saj ne vem ... od idej se mi verjetno že meša ... in obhajajo me celo tako škandalozne misli, da morda celo nekaterih ministrstev z ministri vred ne potrebujemo in da je verjetno ceneje če vse to počnejo kar računalniški programerji ... verjetno bi tudi tako kar shajali.

četrtek, 24. junij 2010

Drek pa le nese na pravo stran

Žalostno, res žalostno. 20. aprila letos je potonila naftna ploščad družbe BP, Deepwater Horizon v Mehiškem zalivu. Ob tem je žal umrlo 11 delavcev, svet pa si bo tragedijo zapomnil predvsem po veliki okoljski katastrofi. Po dveh mesecih nafta iz poškodovane vrtine, na globini 1500 m, še vedno izteka in do sedaj jo je v tople vode Mehiškega zaliva steklo že toliko, da bi z njo lahko napolnili približno 100 olimpijskih bazenov. Da bi to zaustavili so poskusili že skoraj vse tisto, kar ne deluje. Umazane in neposlušne luknje v srhljivih globinah, se lotevajo z vsemi sredstvi, od teniških žogic do blata in nekakšnih pokrovov. Okrog nje besno krožijo robotske podmornice in se občasno celo zaletavajo v naprave, ki naj bi vsaj delno zajele mastno vsebino, ki kot v posmeh vsem strokovnjakom, brizga iz prebodenega zemljinega debelega črevesa.
Zagnani inovatorji dnevno producirajo nove in nove ideje ter zagovarjajo celo jedrsko detonacijo s katero bi zadevo menda v trenutku rešili. Te tehnike sicer ne razumem, ideja pa je verjetno v tem, da bi tako na površje vrgli kar vso nafto, ki je še pod morskim dnom, naenkrat in potem kajpak ne bi več iztekalo. Seveda gre za tipično ameriško rešitev, v stilu: če ljudje nočejo zamenjati predsednika, ki nas ne uboga, potem jim pač porušiš deželo in kaznuješ vse. No problem! Samo, da poka, da je žur, da so malopridneži kaznovani in da seveda, nad vsem vihrajo zvezde in črte ...
Tokrat pa je zadeva nekoliko bolj nečastna. Gre za neobvladljivo velik kup umazanije, ki ga ni možno pripisati ničemur drugemu kot nacionalnemu pohlepu. In, kar je najhujše, ta svinjak se je stresel točno na domači prag. Če bi ga odneslo proti Mehiki ali Kubi, bi sicer to pisalo v časopisih ampak nekje na tretji strani in še to verjetno zgolj kot posmeh, kako neučinkovite in skorumpirane so vlade teh držav, da kaj tako nezaslišanega dopustijo. Tako pa gledamo jeznega predsednika vseh predsednikov, umazane gasilce in še bolj umazane pelikane, prazne plaže in še bolj prazne gostilne, obupane ribiče in školjkarje ter jecljajočega direktorja naftne kompanije, katere delnice so že nekje v tistih nesrečnih globinah v katerih izvira črno zemeljsko olje.
Res da ni lepo, ampak je pa zanimivo opazovati, kako hitro se lahko tistim, najbolj samozavestnim, ki celemu svetu solijo pamet z visokimi standardi, na lastnem pragu pojavi šlamparija in kako neprepričljivi so pri njenem reševanju. Ker zadeva že predolgo traja in še nič ne kaže, da jo bo kaj hitro konec, si seveda gredo že vsi na živce in si vsevprek očitajo neodgovornost. Še celo predsednika tradicionalnih zaveznic sta se nehali trepljati po ramenih in se spraševati o počutju, ampak sta si začela kar javno telefonirati ter dvignila ton za višaj ali dva.
Kako zelo malo je treba, da svet skoči iz tira? Nekaj cevi se polomi in nekaj obale je umazane pa je že vse narobe … Res, prava sreča v nesreči je, da se oljni madež očitno rad drži obal Louisiane, morda pa bo imel zdaj le kdo čas razmišljati celo o tem, da bi svet lahko že veliko naredil tudi brez nafte, kaj šele atomskih bomb, ki so verjetno v ravno tako šlampastih rokah, kot naftne cevi … Ali pa še bolj?

torek, 22. junij 2010

Prva poletna

Včeraj ob 13.28, po našem času, je sonce doseglo najvišjo lego nad severno poloblo, ki trenutno še vedno gosti naša telesa. Misel, ki je vseeno nekoliko lažje tekoča od materije, se namreč v teh dneh pri marsikomu postavlja na glavo, tam doli na južni polovici jabolka, kajpak iz razvpitih globalno-jabulaničnih razlogov.
V kateri prestavi trenutno sploh vozi svet? Kdo bi vedel … kakor kje in kakor za koga … jasno … Prav gotovo pa se premika. Saj premikal se je vedno, le da se v dolini, ki jo vsak gleda in uporablja po svoje in za svoje, verjetno še nikoli ni dalo govoriti tako argumentirano in zmagovati tako ne-argumentirano, kot prav zdaj. Planet še ni bil bolj prepoznan in obvladljiv in še nikoli ni tako hitro in prosto soočal stališč neke svoje vrste. Stališča postajajo del etno-izročila tako kot načelnost, ki se postavlja v vrsto razvalin civilizacije, tja nekam za piramide, kolosej in tista stebrišča, ki jih prerašča osat in nažira kisli dež … No, saj to je menda, po svoje kar v redu … vsaj toliko, kot ne …
Besednjak presežnikov s katerim se sporazumeva-j(-m)o uporabniki novih tehnologij, ni prav nič prepričljivejši od črnogledih tožb tistih, ki preskoke razumejo zgolj kot napoved končnega razčlovečenja. Osuplost z bleščavo v malih očeh, se povsem enakovredno kosa z matiranimi pogledi realistov, ki razumejo vrtenje planeta le še kot zmedeno poskakovanje modre kroglice na črni ruleti neizogibnega kolapsa.
In prav v ta razkorak, med bregova tistih, ki zaupajo in tistih, ki nimajo več kaj izgubiti, je padla igra. Pravzaprav to sploh ni več to, igra namreč. Gre za gibalo poenotenja, globalni kult, orbitalno gibanje okroglega usnja, ki pa niti to ni več. Res povsem simbolno je, da tudi sam osrednji fetiš kulta, torej žoga, -ni več plod primarne produkcije tega sveta, namreč, -nečesa, kar zraste ali zgolj dozori na odprtem, ampak je postal tehnološki klon nove generacije. Tiste, ki ne išče izvora ne zadoščenja v naravi, ampak se zadovolji zgolj z odvisnostjo od logistike urbanega sveta in virtualno plemensko pripadnostjo. Gre za tisto generacijo, ki žuljave dlani zlahka zamenjuje za črtno kodo, denar za plastično pasjanso in se v trenutku tesno spoprijatelji z mobilnimi telefoni, temi votivnimi figuricami prehoda v 21. stoletje.
Ta svet resnično postaja domač, in to tako zelo, da sta se celo rdečelična »Janez in Micka« iz vremenskih hišic umaknila poševnookemu in brezspolnemu duetu »Made in China«. Vse postaja na »ti«, tako da, na primer, sploh ni več primerno govoriti o notranji in zunanji politiki. Notranje politike sploh ni več, -vsa je namreč postala zunanja. Po novem se vse tiče vseh in vsi se znajdejo povsod.
In jasno, poletje tudi. Ja, kakorkoli že, -dobrodošlo nam poletje.
Astronomi so te izračunali, vendar vremenarjev (in tudi mene) še niso uspeli prepričati.
To boš moralo postoriti kar samo. Pa saj morda niti ne bo treba.
Svet postaja eden in, ali ste vedeli, da je na njem vseskozi enako oblačnih kot sončnih kotičkov … nekje med njimi je tudi naš.

nedelja, 20. junij 2010

Plavanje z ušesi

Saj v bistvu je zelo preprosto. Toni so stari kot barve ali morda še starejši. Kdo bi vedel - se je prej slišalo ali obarvalo? Zvok je domač. Prime te, kot izkušen maser, objame telo in ga okopa. Barve so spodobnejše, a počnejo isto. Vljudno prevzamejo sedež dojemanja in ga zalijejo z voskom. Če melodija pretrese, slike pritegnejo. Z zvokom deliš smisel, z barvami obstoj.
Kje se toni združijo v zven in zven v harmonijo? Že v zraku, ušesih ali možganih?
Smešno vprašanje, kot bi vprašal, kje dobi jed okus? V kuhinji ali v ustih?
Kakorkoli. Privošči si. Pravico imaš do svojega deleža lepote. Saj ni lastna nikomur. Tudi tistemu ne, ki jo daje.
Harmonije so kvečjemu božji dar, besede lepote, ki so se znašle v zraku nekje med nami.
Pusti jih, naj te blagoslovijo.

Kaj pravijo, kdo sem?

Gospod spet ne sprašuje tistega, kar so učenci slišali. Vedel je kaj mu bodo odgovorili in tudi to, kaj ljudje mislijo o njem je vedel bolje kot oni. Noče poslušati visokih in napihnjenih mnenj. Zato vpraša, -ker ve, da bomo samo na takšen način začeli razlikovati med delčki in celoto. Njim in vsem tako pove tisto, kar naj si mislimo. Tisto, kar naj vidimo ko končno odpremo oči: "Sina človekovega, ki mora veliko trpeti."
Tokrat to pač ni Bog, ki bi vselej le zmagoval, tokrat je pred nami živi človek, majhen od majhnih, -trpeči od trpečih. Njegovo bitje ni morda vrednejše ali boljše od drugih. Kar mu je lastno in pomembno je Pot. Tista po kateri nosi križ, znamenje trpljenja in mučilno orodje, pa tudi ključ vrnitve k Očetu, stopnice nazaj v izhodišče. Tista pot na katero nas kliče tako, da nam kaže krvave sledi, ki jih je sam pustil na njej.
Vprašanje, ki nam ga postavlja, bi bilo prav tako lahko tudi moje, ali vprašanje slehernega. Človek je le tisti, ki je med ljudmi. Tisti, ki ljudi potrebuje in je z njimi povezan. Takšni smo vsi, razen Njega. Zato smo nepopolni, -nikoli popolni, -nikoli celotni. On je popoln. On ni nikoli sam, ker je vse v vsem. V njem ni samote, v njem ni praznega prostora. V nas so še veliki prostori. Mi smo zloženi, On je iz celega. On je vedno v vseh. Kadar smo mi sami, nismo nikjer, razen v sebi. Ko si sam, si pač samo sam. Le skupni smo njegova podoba. Povezanost je vedno bližja popolnosti. Še vedno vsak svoj in vendar v Njem. Kruh je kruh, če je povezan; če ni, so samo drobtine.
Odgovor je starejši od vprašanja. Celota večja od dela. Skupnost je vedno več kakor en sam.
Kdor sprašuje kaj je, je odgovor že dobil preden je vprašal.
Ti si, ki si. In vse je v Tebi.

ponedeljek, 14. junij 2010

Velika reč

Veliko nas je bilo. Res, -res veliko. Kar prihajali smo skupaj, -kot bi se stekali. Počasni potočki v jezero, pod veliko in mirno gladino, ki jo malce kodra veter. Zanimivi, vsak zase … vsak po svoje in vsi skupaj. Na moji levi menda organizator ene od skupin, -predvidevam, ta ni imel miru … telefon, obhodi, pogovori, iskanja … tako, po organizatorsko pač. Desno, starejši par, miren, neslišen … zatopljen v dogajanje. Za mano mladina … ven, noter … a imaš to, pa ono … pojdi sem, tja … Spredaj prehod, skavti so nosili vodo, ljudje so se pretakali, -tako kot se pač ljudje vedno … eni sem, drugi tja … za hec rečeno, v povprečju vsi mirujemo. In nad vsem skupaj sonce, tako ljubo, tako pričakovano – simbol vsega, pa vendar danes … huh, kot žareča peč, -divje … piješ, ne pomaga … vsi odprejo dežnike in potem steguješ vrat in vstajaš, da bi kaj videl kaj tam čez … v migotanju.
Pa vendar … še vedno pridejo trenutki … in Trenutki … zamižiš, se prepustiš energiji, ki siplje in siplje, -poslušaš melodije in besede … tihe so in glasne, -kakor valovi, prihajajo, obtekajo in odnašajo … pa spet prinašajo.
Nekaj se te le dotakne, -prevzame, počasi obrne iz noter navzven in suče na žerjavici. Naboj zagretega amfiteatra pritiska nate, prebada in duši, kar iztiska vsebino prsnega koša. Gledaš v dogajanje … veličastno, kajpak … mogoče še preveč, -tako da zmanjka časa in prostora za slavilno … tisto tako omamno, osebno srečanje. Taizejsko … hipnotično. Pridi Sveti Duh, napolni srca svojih vernih.
Gledaš ljudi … tako različni so in podobni, različni v telesu, podobni v prevzetosti, -ožarjeni, -dobesedno … Vidim fanta v beli zlikani srajci, hlačah na rob in črnih lakastih čevljih. Z mamo in očetom. Tako mlad, skoraj otroški, a vendar zamaknjen … tudi ko je že konec vsega ne razklene rok, kar moli, moli -ves slaví … Vidim moškega, mojih let … poten, razoglav … ob ograji … s stisnjenimi dlanmi in miže … ves čas, ves čas … tiho, na soncu … kot, da je sam. Vidim deklico … majhno, vroče ji je … zelo … napol priprte oči, pije vodo, mamica ji drži dežnik … tako mirna, -kot bi sanjala.
In jaz? Kaj bi le jaz ob tem?
Sploh ne vem kaj naj. Toliko je vsega – okrog in v meni. Sploh ne vem, kaj bi smel pričakovati od sebe. Kaj neki bi Jezus naredil, če bi sedel tam?
On najbrž ne bi kar obsedel na soncu, -kot prerok Jona. Verjetno bi stopil pred množico, vsaj tako kot pater Opeka ali morda Janez Krsnik in kaj povedal, upam le, da ne tistega: »Gadja zalega! Kdo vam je pokazal, kako naj ubežite prihodnji jezi? Obrodite vendar sad, vreden spreobrnjenja.«
Jaz sem pa kar sedel tam. Tam sem bil, gledal vse to in duša se mi je tiho, tiho mehčala …

četrtek, 10. junij 2010

… če hočeš Desetega brata spoznati …

Svet ni narejen po človeku. Nekako, kar preveč neudoben je. Tam kjer je količkaj prijetno, je nagneten, kjer ni za obstati, pa prostran in prazen. V njem se znajdeš kakor veš in znaš, -če se sploh znajdeš? Lahko, na primer gaziš sled, ki so jo uhodili že mnogi ali pa tudi capljaš po svoje, dokler verjameš, da si res kaj svojega.
Martinek Spak je poseben, -pravzaprav, hotel je biti takšen. Morda zgolj zato, da bi zakril dejstvo, da v resnici ni nič posebnega. Noče pokazati svoje navadnosti in ranljivosti, zato si nadane masko čudaštva, ostrine in razvpite posmehljivosti. Spak je šolski primer cinika, človeka, ki ga življenje ne veseli in ne išče nobenega oprijemljivega cilja v njem. Morda želi le opravičilo za svoj obstoj, vlogo, ki bi mu pristajala ali zgolj omogočila udoben in dovolj spoštovan sedež v Obrščakovi gostilni. Njegova dobrodelnost ni ne prava dobrota, ne iskrenost, kvečjemu dajanje odkupnine za sprejetost ali morda celo maščevanje, zapravljanje premoženja tistemu, ki ni dal, kar bi moral. S sabo je nezadovoljen, celo nesrečen, pripravljen odigrati vaškega tepčka, da bi postal preprost in sprejemljiv. Živi življenje brez korenin. Tam kjer je in kakršen je, jih ne more pognati, niti noče. Zgolj pobira svetlobo in srka sokove iz trdih tal. Ne zori, ne rojeva, -le pretvarja se, da nekaj hoče. Privošči drugim, zase pa ugotavlja, da je: "… vse minilo, kakor starega konja dirjanje …". Ostalo ni torej nič omembe vrednega. Le neka stara zamera, ki poživlja utrujeno telo in nadleguje ostarele spomine.
Pošten provokator, ki ga nihče ne potrebuje, ker se nanj ne da zanesti. Pomaga tam, kjer ga ne prosijo pomoči, ne vidi pa tistega, ki mu vsaj v zadnji uri da streho nad glavo. Tako ne postaneš angel, prej hudič … če ne mrlič. Če živiš zgrešeno, tudi umreti ne moreš drugače. Svet res ni udoben, lahko ga pa poskusiš vsaj pravi čas dojeti.
Če ne veš kaj hočeš, -pač dobiš, kar nočeš.
"Če boš živel in če mene kakov pust ne brcne, bodeš še veliko zvedel. Zato me ne skušaj in ne sprašuj. Jaz sem že nekaj skusil, ti si pa še mlad prevrat."

ponedeljek, 7. junij 2010

Pravzaprav ni kaj proslavljati!

Spoštovani predsedniki koalicijskih strank, veter je torej, priznam, da tudi z mojo malenkostno pomočjo, pihnil v vašo smer. Vendar, bi vam kljub temu priporočal, da se slavju odpoveste iz pietete do razklanosti ljudstva te dežele, ki naj bi mu navsezadnje služili tudi s trudom za njegovo enotnost.
S svojim položajem, znanjem in verodostojnostjo jamčite za tisto, kar ste predlagali ljudem in pri čemer so vas podprli, ne da bi povsem točno razumeli kaj jih sprašujete. Žal tega verjetno ne razumete niti sami. Tehnično vprašanje ste spremenili v spopad ideologij in ga torej spet prepustili tehniki. Upamo lahko le, da bo arbitraža dovolj modra in da s svojo sodbo ne bo še huje razdelila mnenj.
Ko je Joško Joras šel glasovat, je rekel novinarjem, da je proti zato, ker ne zaupa politikom. Spoštovani politiki in vsi, ki to skušate biti, moj odgovor je enak. Le, da sem jaz, iz enakega razloga, kot omenjeni sečoveljski borec, glasoval za. Ker vam pač ne zaupam. Ne zaupam, da ste sposobni uskladiti in dogovoriti boljšo rešitev, kot je tista, ki jo bo presodila arbitraža. Niste me prepričali, ne tako in ne drugače. Moj glas za, je bil dejansko glas proti vam.
Žal, čestitati nimam komu, odločiti sem se moral sam.
Državni šampanjec lahko pustite kar na hladnem … morda sploh ne bo potreben.

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)