Vsi so tako strašno resni in "odgovorni". Govorijo predvsem o težavah, o krizi, o neenotnosti, različnih pogledih na vse živo … Razbili so samo en kozarec, pa še tega verjetno po nerodnosti, namesto od veselja.
Ko sem to poslušal, sem prišel na idejo; kako neki bi zgledalo, če bi na primer te iste goste in še katerega, namesto v studiu, snemali kar v gostilni ob, recimo: vinčku, kolinah in harmoniki.
Mislim, da bi se slej, ko prej razvedrili in z nasmehi obujali prijetne ali manj prijetne spomine, si povedali kakšno anekdoto in se potrudili za prijetno vzdušje. Enak model bi potem lahko porabili še za zaključek političnega leta. Namesto tiskovne konference bi naredili kar nekakšen mini resničnostni show, v katerem bi, na primer, v živo prenašali zaključno parlamentarno zabavo ali after party po proslavi Dneva samostojnosti in enotnosti. Če seveda sploh imajo kakšno zabavo in kakšen a. p.. Dvomim. Verjetno vsi stečejo nekam, kjer se lahko v miru jezijo drug na drugega.
Po svoje bi bilo to pošteno. Celo leto poslušamo in gledamo prepričevanje že prepričanih ali prazne poglede v napol praznih dvoranah in prav bi bilo, da se za zaključek vsaj razvedrimo skupaj. Tudi mi smo nekakšen del te zadeve in očitno celo tako zelo pomemben, da nas, vsake toliko časa, resda bolj slabe volje - a vseeno, celo vprašajo za mnenje. Pokažite nam še kaj iskrenega veselja, ne samo škandalov.
No … šalo na stran, dejstvo je, da smo pri proslavljanju državnih praznikov tako zategnjeni kot da nam ostane samo še kakšen dan življenja in smo, namesto da bi ga žurali, prišli k notarju na slavnostni podpis oporoke. Namesto čestitk in nasmeškov pa: "Ali smo se za to borili?"
Seveda, točno za to smo se borili. Za kaj pa drugega? Kaj pa nam manjka? Komu pa je bilo Jugoslaviji boljše, kot mu je zdaj v Slovenji? Meni prav gotovo ne-, pa nimam nič več, kakor velika večina tistih med katerimi sem. Seveda je treba skušati odmisliti leta, ki so vmes minila. Ta bi pa minila v vsakem primeru. Če kdo ne razume od kje smo ušli, potem naj si privošči kakšno balkansko turnejo in mu bo kmalu jasno.
Slovenija je verjetno naredila zdaleč največ in najboljše, kar se je dalo, očitno pa so nekateri pričakovali, da bomo kar preskočili tiste, ki so tako funkcionirali že petdeset let pred nami. To pa ne gre kar tako, dragi moji. Tisti, ki so pred nami, so pač to že toliko dlje delali in živeli v podobnih krizah. Odgovornosti zase in za svojo skupnost se je treba naučiti, prav tako kakor hoje ali govora. Ne gre drugače. Tu ni bližnjic.
Všeč so mi zakonske primerjave dr. Capudra. "To je tako kot poročni dan, drugi dan je treba živeti in delati naprej" – seveda, odgovornost je samo še večja. In po dvajsetih letih poroke? Nobenih drugih garancij nimaš, da boš poročen še dvajset let, razen dvajset let izkušenj. Lahko stokaš in razmišljaš, če pa potegneš črto, pa ti ne ostane drugega, kot da si vesel vsega kar imaš in prosiš Boga, da ti še tega ne bi prehitro vzel.
Tudi veselja nad uspehi in hvaležnosti za tisto, kar smo dosegli in doživeli, se bomo morali še naučiti. Saj smo nekoč že znali, pa so nas potem prepričali, da: "Narod si bo pisal sodbo sam; ne frak mu je ne bo in ne talar!"
In si jo tudi piše sam. Pa ne samo pisal, še odsedel jo bo sam.
Mislim, da so takrat, ko so bili razglašeni rezultati plebiscita, zvonili v cerkvi.
Letos tega nisem slišal … škoda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar