ponedeljek, 25. april 2011

Kam pa je šel?


Dan po prazniku je vedno nekaj posebnega. Pa ne toliko zaradi morebitne slabe vesti, s katero nam duh odgovarja na preobilje hranil in pomanjkanje navdušenja s katerim doživljamo spomin na vstajenje našega Gospoda. Poseben je, ker je pač dan po prazniku, po dnevu pričakovanja in dan pred tistim dnem, ki morda spet ne bo prav nič posebnega ali pa bo zgolj povprečno slab. Poseben je zato, ker se da na ta dan dejansko najbolje preveriti, kaj smo dobili in česa ne. Tako, kot sta takrat to storila učenca, ki sta bila prepričana, da jima ni ostalo prav nič kar bi bilo še vredno vztrajanja in da je najbolje vse pustiti skupaj ter oditi po svoje. Tako pa takrat najbrž nista razmišljala samo ona dva temveč vsi, ki so spremljali Gospoda in se zdaj porazgubljali po krajih iz katerih so prišli. Dan po poroki ženina ni več, izginil je in se spremenil v mladoporočenca, ki to tudi ne bo dolgo, morda še par mesecev potem bo pa le še zakonec in družinski član od katerega pričakujemo, da bo koristil družini in soustvarjal v skupnem okolju.
Praznik je mejnik, ki ga imamo za točko preobrata med starim in novim in na katerega se zanašamo kot na oprijem, ki ga plezalec nujno potrebuje da se lahko potegne nekoliko višje v steni.
Tudi Gospod po vstajenju ni bil več tisti kakor prej. Prej je bil sicer predstojnik skupine, učitelj in voditelj, vendar vseeno le oseba iz mesa in krvi. Nekdo od Judov, ki je zaslovel kot čudodelec in prerok in od katerega so nekateri sicer veliko pričakovali ter drli za njim, drugi pa se zgražali nad ter zahtevali od predstojnikov naj vendar kaj ukrenejo proti temu prekucuhu. Na velikonočno jutro pa se je zgodilo tisto, česar niso pričakovali ne eni in ne drugi. Prišel je preobrat, ki ga gotovo niso predvideli. Prvi, še v šoku zaradi sodbe in grozljive smrti, so bili pahnjeni pred nedoumljivi izziv vstajenja, ki se jim je zdel preveč nor, da bi bil resničen, drugi, v pričakovanju, da bo s prevratniki konec, pa so doumevali, da nekaj le ni tako kot bi moralo biti.
Dan po prazniku je dejansko dan dvoma, dan dojemanja novih dejstev in spraševanja kaj nam to kar smo spet doživeli ali spet ne-doživeli, sploh prinaša. Dan po tem je dan za premislek in ne morda za počitek. Ta praznik je največji izziv, kar jih doživljamo. Pa ne morda takšen, ki nam postreže zgolj s pirhi, šunko in potico, ampak takšen, ki nas lahko ponovno pretrese, poškropi s človeško krvjo izpod biča in pretrganih arterij, spet zapre v temo in pozabo skalnega groba ter postavi pred očitek kako "nespametni in počasni smo v srcu". Dan po tem je dan, ki bi ga lahko izkoristili za ponižnost pred veličino nerazumljivega dogodka, pred brezčasnostjo simbolov, ki so nam ponujeni in majhnostjo vseh drugih dni, ki mu bodo še sledili.
Potem ko se je Jezus učencema razodel je izginil izpred njiju. S tem se jima najbrž ni hotel skriti ampak povedati, da ga fizično ne bo več ob njiju, da je njegova telesna prisotnost zdaj zgodovina in da ga bodo naprej morali iskati zgolj v svojem duhu. Dan po vstajenju je dan, ko se je za vse končalo obdobje resničnosti tega življenja. Dan po tem je čas, da prenehamo verjeti v tisto kar vidimo in zaznavamo. Je čas, ki ga je potrebno razumeti kot oprijem s katerega dojamemo, da je še veliko več tistega kar ne razumemo in ne vidimo, kot tistega kar nam predstavlja svet. Tisti dan se je začel čas zveličavnega upanja v božji odrešenjski načrt, ki se bo končal s ponovnim prihodom in še vedno traja.
Jezus je prišel, da bi nas naučil prav verovati, vstajenje pa je kot matura, ki jo je potrebno narediti, da bi to znali.
Letošnji rok je torej mimo … s pirhi to morda niti nima čisto prave zveze …

sobota, 23. april 2011

Kjer je tema si zarja


Človeštvo je dejansko še zelo, zelo mlada vrsta. Pred dvema milijonoma let so se menda človečnjaki komaj prvič podali iz vzhodne Afrike, anatomija sodobnega človeka je stara okrog 200.000 let, vsaj približno človeško obnašanje pa le 50.000 let. Kaj je to v primerjavi s 160 milijoni let kolikor so, na primer planetu baje vladali dinozavri.
Mladost je lep čas, v bistvu najlepši, ko imaš na eni strani široko odprto polje obetov, na drugi pa le malo ali nič preteklih bremen. Mladi organizmi so prepojena z zdravjem in močjo, duh pa drzen in tako voljan sprejemati. Prav takšno je zdaj človeštvo: samozavestno, podjetno in nenasitno. Popolnoma prepričano v premoč, usmerjeno v napredek, spoznanje neznanega in obvladanje znanega.
Seveda govorimo o človeštvu, ne pa o človeku. Težko razumljivo in skoraj paradoksalno, a vendar gre za dve zelo različni kategoriji, od katerih, tako se vsaj zdi, zmagoslavja prve ne more nič ustaviti, druga pa le nekje ponižno caplja. Človeštvo, seveda z veliko stranpotmi, a kljub temu, preskakuje ovire, se reorganizira in družbeno ter vplivno nezadržno napreduje. Na zemlji mu ne konkurira nobena vrsta več. Edino resno nevarnost dejansko predstavlja le še samo sebi.
Na drugi strani pa je človek, posameznik - jaz in ti. Tu napredek ni primerljiv. Res da, vsaj v povprečju, živimo dlje in da, prav tako povprečno, vse manj stradamo, zbolevamo ali po nepotrebnem in prehitro umiramo. Vendar nič drugega. Večkrat se sprašujem, koliko nas vse to zadovoljuje in koliko smo zaradi tega resnično srečnejši. Mislim da napredka v sebi sploh ne prepoznamo in ga dejansko tudi ne moremo prepoznati. Imamo pač enkratno življenjsko priložnost, ki jo použijemo kakor se nam skuha. Tako polni smo upov in želja vendar ravno tako tudi razočaranj in tesnob. Človeško življenje gotovo sledi nihanjem zadovoljstva in sreče, vendar je v povprečju medlo in omrtvelo.
Kot da nekaj manjka? Kot da je nekje še tisti drugi del obeska, ki jih še vedno menda prodajajo zaljubljencem. Tisti, samo eden tak, ki se natančno ujema z mojim in sestavlja celoto. Ali ga je morda kdo videl? Komplement mojega življenja. Kje je?
Morda kdo svojega celo najde na svetu-, mojega ne. Moj je pri Bogu. Tam je moja celota. Tam prihaja tisti večno novo rojeni in pomlajeni del, ki dopolni razliko, ki postaja vse večja. Vedno več manjka telesu in duhu, vedno manj je tistega kar najde na svetu in vsaj približno še sodi tja, kjer ni nič. Vse več je teh stokrat pomerjenih parov, ki jih mečem nazaj v košaro in iščem globlje in globlje, pa tudi z vse manj upanja in volje.
Gospod, nocoj spet obhajamo tvoj prihod, spet bomo prižgali svečke v mraku in upali da zarja tvojega večnega jutra razsvetli naša srca. Nocoj bomo spet iskali prostor za popolnost v sebi in vanj puščali Duha, da bi nas prerodil in oživil za večno življenje. To je namreč edini in pravi smisel vere Vate. Večno življenje, vendar ne takšno, kot je to tukaj. Ne, v to se gotovo ne splača verovati, verujem le v polnost, združenost v celoto in vrnitev v pravi izvor.
Gospod, Ti veš da nismo od tega sveta in da se ne znajdemo v temi zato nocoj bodi naš svetilnik. Naj nam svetloba čiste ljubezni, ki izvira le iz Tebe, razsvetli pot po kateri se ne bomo opotekali in izgubljali. Nocoj razžari vero v nas, da bo prežgala hladne stene, ki nas ločujejo in nas povezala v eno s Tabo.
Nocoj nas pokliči iz grobov, v katerih smo ujeti.

torek, 19. april 2011

In spustili so Dušo

Ta vlada je postala sama sebi največji problem. In za-povrh je zdaj ostala še brez Duše. Glede na njen politični profil pa najbrž to niti ni najhujše in so poglavitna težava dejansko nekompatibilni in prepotentni posamezniki, ki očitno niso dorasli funkciji ali vsaj sposobni dojeti, da gre za pomembno delo v skupno dobro. To pač mora biti opravljeno ekipno in zato je nujno potrebne veliko samo-discipline ter še več brzdanja ambicij. Vendar očitno ne gre in ne gre. Občutek imam kot da imamo opravka s skupino otrok, ki se nenehno prepirajo za igrače, tako da se navsezadnje sploh ne igrajo ampak samo še kričijo drug na drugega. In vse to zato ker pač zraven ni nikogar, ki bi bil dovolj odločen, da bi največje petelinčke potegnil narazen in jih primerno zaposlil.
Vodenje države ne more biti igra, ker je to edina možnost, ki jo vsi skupaj sploh imamo. Druge ni, zato je potrebno delati resno in odgovorno. Osebne zamere in averzije je treba preseči in postati del ekipe ali pa raje oditi svojo pot. In to takoj ter brez komentarjev.
Verjetno bi bilo najbolje kar razpisati predčasne volitve ali pa zaupnico vezati na referendum o pokojninski reformi, ker normalnega razpleta ne gre več pričakovati. Erjavčevi izpadi in Pahorjeva razočaranja ob nastrojeni opoziciji in nikakršni javni podpori so pač preveč teatralni, da bi jih še kdo jemal resno. In neresna vlade je še slabša od brez vlade. Če bi se želeli zabavati, bi bilo bolje najeti ekipo stand-up komikov, za resne reforme, če slučajno sploh še kdo misli resno, pa potrebujemo trdno vlado ali pa vsaj najboljšo, kar jih lahko dobimo. Zdaj nimamo ne ene in ne druge.
Ponuja se še ena možnost, ki pa morda niti ni najslabša. In sicer, priznanje ali vsaj spoznanje, da država lahko deluje tudi brez vlade (glej: Belgija). Preprosto - samo razdelijo naj pooblastila za začasno vodenje resorjev tistim, ki jih že zdaj vodijo, določijo nekoga za koordinatorja in se poslovijo. Tiho in neopazno.
Vseeno hvala, bili ste še kar zabavni, morda celo simpatični, vendar Slovenija zdaj potrebuje talente.
Solze bom verjetno uspel zadržati.
Pa ... ne loputajte z vrati ...

ponedeljek, 18. april 2011

Krivico voljno trpeti ali peto duhovno delo usmiljenja


Nabor krivic na svetu je neskončen. Priče smo jim vedno in povsod. Pa ne samo priče, dogajajo se tudi nam samim in vsem, ki jih poznamo in to morda prav ta trenutek.
Ali morda kdo pozna koga, ki se mu nikoli ni zgodila krivica? Jaz ne.
Če se torej dogajajo vsem, potem je zanimivo vprašanje, kdo jih sploh povzroča. In odgovor je seveda prav tako na dlani: "Tisti, ki jih trpijo". Logika je enostavna; če vsi trpimo krivice jih torej tudi vsi zadajamo. Žalostno.
Pa se raje vprašajmo, kaj sploh so krivice, da jih moramo trpeti, čeprav smo hkrati tudi njihovi krivci? Prav gotovo gre za nekaj, kar je popolnoma lastno človeku, kot njegov prstni odtis ali barva šarenice. Nekaj kar imamo v sebi in česar se sami ne moremo znebiti. Nekaj kar je neločljivi in avtohtoni del sveta v katerem živimo, nekaj kar nam "meso žene v dir".
To so pričakovanja. Tisto, kar spremlja vsak naš migljaj in pogled, prva beseda iz definicije življenja. Če sploh obstoja kakšna definicija? Kar imamo mi za življenje je namreč le izmenjava prvin. Svetloba za pogled, zrak za dih, snov za telo, duša za duha. Ko rečemo, da živimo, v resnici le izmenjujemo, nekaj med sabo, večino tega pa z okoljem. Življenje, ki se ga tako nepozabno oklepamo, je le delovanje stroja, ki se prav gotovo ni sestavil in zagnal v tek samo zato, da bi se nekoč spet iztekel in razpadel. Ima svoj namen, ki ni zgolj pretok energij, snovi in časa. Življenje je sestavni del skupnega in večnega načrta, ki vključuje preobrazbe in tudi končno rešitev. Središčni del teh izmenjav, gonilna os vrtenja življenjskega stroja pa so pričakovanja. Sladki obeti, ki napolnjujejo srce, včasih morda zameglijo razum a leno telo vseeno motivirajo za dejanja. Če se izpolnijo, se njihova energija pretoči v nova pričakovanja in spet nova in tako naprej – kot večni vztrajnik, ki ga ustavi le končni polom. Če se ne izpolnijo, se del njihove energije izgubi, dobesedno gre k hudiču in postane negativen. Strupeno kisel. Spremeni se v tisto kar boli in pusti brazgotino-, v krivico. Nekaj kar se nam preprosto ne zdi prav. Tisto česar smo se morda tiho bali in upali, da se ne bo zgodilo, nekaj kar je morda zrušilo leta in desetletja dela ali upov.
In kako se da tolažiti nekoga, ki izgubi del sebe? Kaj se sme reči nekomu, ki je ob zadnjo in edino možnost? Tu se resnično pokaže razlika med nevero in vero.
Nevera je žal večna in končna, tisti, ki ne veruje je obsojen na večni konec. Na drugi strani je vera, ki je le začasna; potrebna zgolj toliko časa dokler smo sami potem bo prešla in za nas bo skrbel Gospod.
Zato so vernemu neizpolnjena pričakovanja sicer padec, vendar le padec porumenelega listja z dreves. Naj pade. Je že takšna božja volja. Spomladi bo spet zraslo novo in nekoč se bo tudi pregnito listje spremenilo v veliko drevo, ki gosti vse življenje.
Življenje je seme smrti in seme pač mora propasti, da bi zraslo v nekaj boljšega.
Če so pričakovanja semena, vedi, da so krivice šele njegov prvi pridelek …
Pravega še vedno čakamo.

petek, 15. april 2011

Govorica telesa

Nekoga sem slišal reči, da je čas, ki ga živimo, v bistvu poseben. To je utemeljeval s domačo in svetovno situacijo, pojavom ekonomske in moralne krize ter njenimi dozdevnimi polpreteklimi vzroki. Seveda je možno iskati zasnove za to, kar živimo zdaj, v vsesplošnem razvrednotenju in predvsem demontiranju avtoritet, ki naj bi se začelo nekje konec 60-ih let prejšnjega stoletja, čeprav gre, po mojem mnenju prej za cikel, ki slej ko prej, čaka vsako človeško družbo. Na neki stopnji idealizmi očitno izgubijo naboj in zamenjata jih naveličanost ter nezaupanje. Družbeno vezivo se raztaplja in struktura postane krhka ter drobljiva. Občutek skupnega smisla in cilja proti kateremu družba s posameznikom vred napreduje, se razvodeni. Besedici skupnost in povezanost zamenjata individualizem in zasebnost, ki sta dejansko šifri za razrahljanje odnosov v skupnosti. Nepovezana in brezciljna družba ne koristi nikomur in ne zadovoljuje nikogar več. Ljudje postanejo negotovi in zbegani ter mrzlično iščejo krivce za nastalo situacijo iz katere ne vidijo izhoda. Na koncu se vsi počutijo slabo in nihče ni zadovoljen s splošnim stanjem. Vsi se čutijo izzvane in ker ni pravih, pristajajo na improvizirane ali celo napačne rešitve, ki dolgoročno delujejo škodljivo ali pa sploh ne. Pred družbo sta dve možnosti; če je dovolj močna bo preživela, vendar ne brez posledic, če pa je prešibka, bo odmrla.
Nekoga sem slišal reči, da je telesno stanje, ki ga živim, v bistvu posebno. To je utemeljeval z genetsko zasnovo in zunanjimi dejavniki, pojavom industrijske pridelave hrane in stresnega načina življenja ter kopičenjem in seštevanjem večletnega škodnega delovanje posameznih dejavnikov. Seveda je možno iskati vzroke za bolezen in slabo počutje v veliki spremembi življenjskega sloga, ki ga je večina ljudi doživela v zadnjih nekaj desetletjih, čeprav gre, po mojem mnenju prej za naraven pojav s katerim se sreča vsak organizem, ko se sooči z dejanskimi ali starostnimi omejitvami. Pri neki točki se nujno zaveš realnosti svojega telesa, ki ji, hočeš nočeš, moraš podrediti tudi svoj življenjski slog. Organi slabijo, kažejo prirojene in pridobljene pomanjkljivosti in organizem postaja vse maj odporen. Občutek zdravja in dobrega počutja slabi in se umika vse pogostejšim občutkom da nekaj ni v redu. Zdravje in voljo zamenjata nezadovoljstvo in depresivnost, ki sta le pokazatelja telesnih in duševnih težav. Šibko in prizadeto telo človeku ne služi dobro in nezadovoljstvo težave le poglablja. Obolelost katerega od organov skoraj nujno povzroči povezane posledice tudi na drugih delih organizma. Oboleli del telesa dejansko obremenjuje celoten organizem in ga postopno kvari. Na koncu bolezen prizadene delovanje celote, kar vodi k splošni obolelosti in nezmožnosti normalnega funkcioniranja. Pravih vzrokov se ne da več zdraviti, ker težave povzroča vse več organov. Dobrih rešitev ni več, so le še delne in začasne ali celo napačne rešitve, ki dolgoročno delujejo škodljivo ali pa sploh ne. Pred organizmom sta dve možnosti; če je dovolj močan bo preživel, vendar ne brez posledic, če pa je prešibek, bo umrl.

ponedeljek, 11. april 2011

Žalostne tolažiti ali četrto duhovno delo usmiljenja



Veselje nam nikakor ni prirojeno. Rekel bi, da je naravno stanje človekovega razpoloženja nekakšna mirna resnost ali budna otopelost. Nekako kakor preža na tisto, kar nas morda naslednji hip pričakuje ali zgolj rutinska izkušnja že videnega. Ta vdanost v tek in odvijanje časa, to večno pričakovanje nečesa, kar pride ali pa tudi ne, to bredenje po blatu, ki te stalno sezuva in ne dovoli steči nikamor, ampak le počasi capljati, je naša prava življenjska dinamika. Tudi, ko kdo reče, da hitro živi ali da čas kar beži mimo njega, govori le o tem, da je zelo zaposlen, ne pa, da se zaradi njega svet premika kaj hitreje.
"Vse je nečimrnost", pravi Pridigar.
Čas si pač vzame čas za svoj tek, ne mudi se in nič mu ne uide.
In kaj je človek?
Človek je ujetnik … zgolj ujetnik. Tisti, ki mora nenehno nekaj brkljati in tekati sem ter tja, skrbeti za toliko tega, za kar mu sploh ne bi bilo treba in se tako krčevito truditi, da bi vse obdržal pod nadzorom, po drugi strani pa še sebe ne uspe nadzirati. Ujet je v brkljanje, v svoje skrbi in nazadnje še v skrb, da sploh ni živel, ker ga je pač vedno samo nekaj skrbelo.
Vsakega nekje čaka spoznanje. Enega v življenju, drugega po njem. Spoznanje je jama v katero se lahko ujame še tako velika zver. Nekateri sicer zaspijo, ne da bi se ujeli, vendar zaradi tega ne živijo nič bolje od tistih, ki so noter. Le več begajo in dlje skrbijo, ne da bi spoznali.
Zveličavna bolečina spoznanja je žalost. Žalost prinese tudi zaznavanje in strah pred zlom. Človek se lažje upira zlu kakor žalosti.
Žalost je kakor naravno stanje potrtega srca.
Kako lahko nekdo, ki je sam objokan sploh komu obriše solze?
Morda s poljubom.
Kako lahko  nekdo s potrtim srcem sploh koga tolaži?
Ne vem, naj poskusi z objemom.
Bodite le ljudje in tolažite žalostne.
Žalost je tako zelo človeška, da je lahko le še od Boga.
Darujte mu jo ...

četrtek, 07. april 2011

Osmerec brez mitraljeza ali zmaga z avtogolom

Sodišča so hudo resna reč. Če tega še niste preverili na svoji koži, raje sploh ne poskušajte. Mimogrede se lahko iz ničslutečega kranjskega Janeza spremenite v storilca ali pa vas iz povsem naključne priče preobrazijo v kronski dokazni material, katerega izjave potem odločajo o nekih človeških usodah. Vsem morebitnim naivnežem naj zaupam še, da se sodna procedura in pravica običajno razideta že nekje na prvem zaslišanju in zmagovalka je kajpak procedura. To potem oborožijo s skrhanim mečem in polomljeno tehtnico, ubogi pravici pa še trdneje zavežejo oči in jo kot ugrabljenko pahnejo v arhiv zaostankov. In če morda kdo še ne ve, naj mu zaupam tudi, da se ločitvi sodstva od elementarne in naravne pravičnosti strokovno reče "neodvisnost sodne veje". Kakorkoli že, zadnja odmevnejša sodba v deželi oklepnikov nam je seveda spet ponudila bogato temo za razmišljanje o smislu in bistvu. Če nam ravno ni do razmišljanja o smislu in bistvu, pa lahko razmišljamo vsaj o tem, kako ta družba deluje, kajpak s poudarkom na vlogi in delitvi navidezne oblasti. Gre namreč za silno privlačno a žal tudi bridko izprijeno razmerje, ki ga ima politika do države vključno z državljani in prvo vprašanje, ki se mi ob tem zastavlja je, kaj sploh predstavlja politični način vodenja neke skupnosti?
Politika je vsekakor eden od fenomenov človeške družbe, ki ima svoj izvor že v pradavnih in krutih razmerah vodenja krdela, s spremembami življenja, pa se je preoblekla in obrila, si zavezala kravato vendar še vedno ohranila svoje kamenodobno telo in duha, predvsem pa voljo do oblasti. In predvsem volja do oblasti je tisto pogonsko sredstvo, ki politike dela to kar tudi so. Da se razumemo zakaj v politiki sploh gre je treba vedeti, da gre dejansko za delitev pooblastil za opravila, ki ne priznavajo in potrebujejo nobene formalne kvalifikacije niti ne zahtevajo pretirano podrobnega poznavanja področja, ki naj bi se ga vodilo. Politika se pač vedno sprehaja nekje na meji med tveganjem in blefom. Načelno naj bi sicer zastavljala okvirje in narekovala vsebine, medtem ko platna nanje napenjajo drugi, spet tretji pa rišejo po njih in ustvarijo skupne slike, seveda pa gre dejansko za en velik konglomerat "svaštarjenja" in improvizacije, ki pač gre, dokler gre. Skratka, sistem političnega delovanja omogoča amaterjem, da se dvignejo nad profesionalce in usmerjajo ter nadzirajo njihovo delo, z utemeljitvijo, da je takšna pač ustavna delitev oblasti, ki so si jo izmislili – kdo neki-, seveda spet politiki.
Vse to še, po neki nerazumni inerciji vztraja v dogovorjenih, sprejemljivih in morda celo produktivnih, predvsem pa utečenih razmerjih, dokler politika ne začne sprejemati povsem operativnih odločitev, z namenom, da bi obšla lastne usmeritve. Takrat se razgali v vsej veličini svoje nestrokovnosti in pokaže pravo in žalostno lice pristranosti ter včasih prav bolestne ujetosti v ambicije.
Kar se tiče fenomena pojava politike, se mi zdi najbolj fenomenalno prav to, da sploh obstaja in obstane v časih, ko bi se jo dejansko zlahka dalo pogrešati. Država, ki naj bi bila glavni in tudi edini instrument politike je namreč predvsem in očitno vse bolj tehnična tvorba. V bistvu njenega obstoja kako drugače niti ni mogoče opravičiti in njena prava vloga je v celoti operativna. Operativa pa je danes igrišče profesionalcev na katerem amaterji v glavnem delajo predvsem zgago. Razmere so po svoje paradoksalne, glavno in edino orodje s katerim lahko politika sploh kaj naredi, je dejansko ne- ali celo popolnoma proti-politično.
Razmere v politiki so dejansko le redko udobne, gneča je precej nadležna, zares neprijetno pa postane, ko se politika spre z lastnim orodjem, torej državo, ki naj bi bila njen produkt, čeprav to seveda nikoli ni bila. Takšne družbene inštitucije, kot je to zdaj slučajno nacionalna država, ki naj bi se vsaj načeloma ujemala s pristojnostmi neke politike, delujejo že od nekdaj, le da so se skozi dolgo zgodovino vodenja družbe različno imenovale.
In to je tudi pravo bistvo tankovske afere, ki smo ji trenutno priče v naših domačih, pa tudi mednarodnih logih. V tej zadevi gre dejansko za to, da je politika najprej določila okvir nabav neke, za državo kot pomembne opreme, potem pa ta isti okvir "frizirala" tako bistroumno, da je naročilo v bistvu realizirala, vendar tudi za gromozanski kup denarja ni dobila tistega, kar je sploh želela. Seveda, se je vmes dogajalo še marsikaj zanimivega in nekateri so se očitno nadejali, da bodo s svojimi žlicami izdatno segli v skupno skledo, ki jo je mati domovina tako širokogrudno postavila na mizo. Koliko jim je to tudi uspelo se še ne ve natanko, ve pa se, da je zadeva postala pojem za mednarodni gospodarski kriminal in to verjetno predvsem za to, ker lačna deca, ki se je zbrala ob mizi ni imela enako dolgih rok. Vendar to, v tem, pravici tako zelo posvečenem trenutku niti ni bistveno, zdaj gre namreč predvsem za vprašanje ali je nekomu mogoče dokazati, da je res počel neumnosti, ki jih pač je. Zaenkrat se je žal dokazalo edino to, da se to ni dalo dokazati. Glavni akter dogajanja, sicer prav baročno razgibane zgodbe, pa vseskozi prostodušno izjavlja, da je delal vse tako kot je treba, da bi dosegel največ, kar se je pač dalo, seveda pa pozabi pojasniti zakaj ni delal drugače.
In kako naj bi bilo to: drugače? Ja, spoštovani in vsi ostali, vsekakor tako, da mu zaradi tega ne bi bilo treba pred sodišče. In pred sodišče mu ne bi bilo treba, če bi postopke najprej razumel, potem pravočasno prekinil ter nenazadnje zahteval ponovno preveritev možnosti in pridobil mnenje tistega dela svojega ceha, torej politike, ki mu je naložila nalogo s katero se je baje tako zvesto in inovativno mučil.
Zdaj je kajpak dosti lažje besedičiti o zaroti in naklepnem personalnem rušenju, kot pogledati resnici v oči in povedati, da se je delalo po domače in dejansko nenehno razmišljalo o tem, kako bi taisto državo, v čim-večjem slogu, prinesli okoli. Seveda je posebej bridko žalostno tudi dejstvo, da se pri takšnih denarjih ne da najprej izračunati koliko je danes vredno železje, ki stoji, potem koliko tisto, ki se vozi okrog in nazadnje tisto, ki poleg vožnje lahko še strelja ter potem primerjati seštevek s fakturirano ali celo plačano realizacijo projekta. Ampak tako pač je in amaterji, ki naj bi odločali, so spet dokazali profesionalcem, ki naj bi delali, da je pravica dragocena predvsem zato, ker je ni.
Da se razumemo, država nima seveda prav nič od tega, in jaz še manj, če kakšnega politika spravi v zapor, dejstvo pa je, da bi le morala nekoliko bolj paziti na naše cekine in najbrž, vsaj tu in tam, komu trajno prepovedati zadrževanje v bližini blagajne.

ponedeljek, 04. april 2011

Dvomljivcem prav svetovati ali tretje duhovno delo usmiljenja

Kadar gre za ljudi, se rado začne z lažjo. Ta je včasih skoraj nepremagljivo pripravna in rešilna. Prav krotko se prismuklja pod dlan in ponudi, da bi jo sprejeli. Največkrat ljubka in drobcena, na prvi pogled povsem neškodljiva, vendar se hitro redi, nesramno odebeli, postane požrešna in zahteva vse več in več. Na koncu je običajno ne moreš več niti prenašati, tako okorna in težka postane. Ko pa se je vendarle skušaš znebiti, z zobmi, kremplji in široko zadnjico naredi še zadnjo in največjo zgago ter za seboj pusti razdejanje. Pride tiho, kot poraženka in odide v slogu zmagovalke.
Laž je skušnjava, ki zaseje dvom. Dvom je zelo močna sila in postavi duha na prežo. Spravi ga v stanje pripravljenosti in mu ukrade mir. Dvom lahko postane zelo močan, celo močnejši od izkustva stvarnosti. Stvarnost je namreč zunanja in mnogokrat odtujena, dvom pa se udomači v notranjosti kakor maček ob peči. Prede in prede in se ne premakne nikamor, kar vztraja tam in se ne pusti odgnati. Tudi če ga odneseš ali prepodiš, najde pot nazaj in udobno leže na svoje staro mesto.
Kadar gre za Boga, se ne začne z lažjo ampak z zaupanjem. Bog gotovo ne laže. Zakaj neki bi? Tudi zaupa nam. Čemu nam ne bi? Saj nam je vse svoje položil v dlan-, življenje, okolje, svet, upanje, zaupanje in celo dvom. Dvom je ogenj očiščenja, v katerem kalimo svoje zaupanje. Če je zaupanje količkaj vredno, mora premagati dvom.
Zaupanje je lastnost resnice. Kakor agregatno stanje, barva, vonj ali okus. Meri se v vrednosti. Kadar je nekaj res, je vredno zaupanja in kadar ni, pač ni. Vmes ni nič. Vmes je le potrpljenje. Potrpiš, čeprav ne zaupaš in morda celo veš, da ni res. Preprosto obstaneš in kvakaš v mlakuži nezaupanja. Ni veliko vredno, morda je pa bolje od laži.
Najvišjo vrednost ima zaupanje v Boga. Bog te ne bo razočaral. Nikoli.
Kako neki? Saj je vse njegova last, vse živi in umre v njem in se vrača nazaj. Spet k njemu, v tisto kar je njegovo, čeprav tega sploh nikoli ni zapustilo. Mogoče je le podvomilo. Ni dovolj zaupalo. Bog je zaupanje samo. Kako bi mogel razočarati tisto, kar je sam. Če dvomiš, vedi, da ti zaupa. Zaupaj tudi ti.

petek, 01. april 2011

ZA trenutek naj odloži delo


Na peto postno nedeljo bomo lahko torej za trenutek le odložili delo in vsaj z eno roko, namreč tisto s katero pišemo, prevzeli oblast. Res le trenutno in brez posebne nevarnosti, da bi nas to trajno obnorelo, ker bomo pravzaprav imeli priložnost odločati le o majčkenem vprašanjcu na majčkenem referendumčku. Sicer bi tudi v tem, za nas pomembnem trenutku, potencialno lahko podlegli korupciji in svoj glas utegnili prodati za pivo, vendar se s tem ne gre šaliti zato bodimo resni in odgovorni, tako kot oblast pričakuje, da bomo.
Kajpada gre za referendum o malem delu, pravzaprav o zakonu, ki vnaša spremembe na to, milo rečeno, nekoliko razrahljano delovno-pravno področje.
Morebitnim bralcem ne bom več težil, ker sem o tem že nekaj pisal takrat, ko so mi premraženi fantje ponujali podpis pobude za referendum. Tokrat sem se potrudil in počasi celo prebral predlog zakona pa še kakšen članek ter si nekako ustvaril občutek, da se ga ne splača rušiti ker kaže vsaj nekaj volje do reda. Resnici na ljubo se mi je že priskutila tudi vsa silna proti-kampanja, ki na trenutke zahaja v histerijo, zadnja informacija, ki je zašla v moj nabiralnik je na primer, da se bo zaradi tega zakona pri nas hudo in trajno poslabšal položaj žensk! Ah …
Skratka, scena z mnogo kričanja in vročih solz, vendar osebno resnično ne verjamem, da se bo zaradi tega predloga količkaj poslabšal povprečen študentski ali ljudski standard. Dejstvo je, da bo vse tisto delo, ki ga zdaj opravijo študenti ali "študenti", še vedno nekdo moral opraviti. Če bodo študenti morda le preveč zaposleni s študijem,  bodo pa neki mali ali pa kar veliki delavci, ki so prav tako lahko tudi študenti ali pa morda tisti, ki jim je usojeno podpiranje lastne šolajoče se mladeži. Vsi ti bodo po tem zakonu upravičeni vsaj do zdravstvenega pregleda in pokojninskega zavarovanja česar do sedaj ni bilo in kar se mi osebno zdi prav, s svojim delom pa bodo imeli čast prispevati tudi delež v javne socialne blagajne, kar se mi zdi pa še bolj prav.
Torej … mislim, da je pri študentskem delu resnično potrebnih nekaj sprememb in zaradi malega dela ne zaznavam posebne bojazni za razpad sistema ali masovno obubožanje slovenskega naroda, zato bom ZA, pa bo kar bo.

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)