četrtek, 30. april 2009

Prelep dan za delo

Nimam občutka, da bi se kdorkoli posebej načrtno ukvarjal z mojo vzgojo in tudi nobenih izrazitih vzgojnih poudarkov iz mojega otroštva ali mladosti se ne spomnim, razen enega, in sicer dela. Delati je treba. To je bil credo, pravzaprav kar mantra, ki sem jo poslušal od otroških let naprej. Če sem rasel v kakšni kulturi je bila to gotovo kultura dela, dejansko pravi kult dela. Pa ne, da bi ubogo revše moralo tako garati, ne-, šlo je za življenjsko filozofijo, ki se je napajala iz dela in ki je videla življenjski smisel predvsem v delu. Izhajam iz izrazito delavskega okolja in nihče mi ni nikoli rekel, kaj vse bi bilo dobro v življenju znati, povedali so mi samo, da je treba delati. Do šol so bili sicer upravičeno nekoliko nezaupljivi, jaz sem še zdaj, vendar so razumeli, da je učenje ravno tako neke vrste delo; sicer ne čisto pravo, ampak lahko pa le da kaj od sebe. In kaj sem se torej naučil tako vzgojnega? Ja, jasno, da tega, da je prav delo najboljše vzgojno orodje in starši svojim otrokom dejansko ne morejo dati boljše popotnice, kot če jih naučijo delati.
Dobro, torej zavihajmo rokave in začnimo postavljati šotor, pod katerega bomo spravili delo. Začnimo z vprašanjem: "Kaj sploh je delo? Ali še bolje, kaj sploh še je delo?"
Če začnemo v zanesljivi plitvini, potem lahko, po šolsko, predpostavimo da je delo neka ciljna človeška aktivnost. Sicer bi lahko za koga ocenili, da dela brezciljno, kot na primer meni še posebej prisrčni Sizif … saj veste - ajdi rini skalo gor, pa trk-trk-trk dol … in spet, in spet … ampak to se dogaja veliko ljudem. Vsak dan podobni rituali, podobne naloge, podobne stranke, isti sodelavci, iste navade, isto okolje, višje norme, nižje plače … včasih se zdi, da se zamenja le datum, vse ostalo pa se samo vrti kot konjiček na vrtiljaku … Ampak nek cilj vedno je, pa če je še tako dobro prikrit … naj bo to dokončanje dela, projekta, študija, dosežen dogovor, podpisana pogodba ali pa izpolnitev norme, zadovoljstvo stranke in šefov, plača … lahko tudi samo da mine … Gotovo tudi Sizif mora imeti nek cilj, zakaj bi sicer valil skalo, če ne bi želel nekomu ustreči ali bi se koga ne bal … delo v prazno je gotovo mučno, vendar očitno znosno, če si z njim preskrbljen. In to prav gotovo Sizif je, sicer ne bi mogel tako trdo delati; delati bi pa itak moral nekaj, če ne kazensko, pa kar tako … Tudi šef vseh šefov, Zevs, je delal, saj si je najprej izmislil način, kako bi ulovil navihanca Sizifa, potem izumil kazen zanj in nazadnje še poskrbel, da nekdo bedi nad njegovim nesmiselnim trudom … Torej delo kralja Sizifa, morda niti ni toliko prispodoba nesmiselnega dela, kot grozljive gospodarske neučinkovitosti, ki si jo lahko privoščijo le skrajni razsipneži. Imeti in preživljati človeka samo zato, da bo opravljal nepotrebno delo in ga potem celo nadzorovati, je vsekakor dvojna izguba. Če so grški bogovi gospodarili na tak način, potem ni čudno, da so propadli.
No ja, zdaj smo že zaplavali in lahko začasno tudi zapustimo našega ubogega "rolling stonesa" ter si ogledamo raje kako se kaj godi našemu odnosu do dela. Prav ta je po mojem mnenju tisti, ki delo dejansko definira. Pa si privoščimo nekaj slikovitosti, kot na primer … velik del dneva sem v službi in delam, zvečer pa se rad usedem na kolo in odpeljem en krog. Sledi vmesni rezultat; ves delovnik se mi čelo ni orosilo, ker se v pisarni to zgodi le izjemoma, na drugi strani, pa se potem preznojim in morda celo, bognedaj, utrudim.
Kdaj sem torej delal? Prej, potem ali obakrat? Tisti, katerim sem veliko dolžan, bi me, če bi še lahko, ob takšnem vprašanju najbrž zgolj prizanesljivo pogledali postrani in rekli nekaj takega kot: "Nobenkrat!"
Kaj pa vem? Mogoče bi imeli celo prav, seveda se pa s takšno odkritosrčnostjo zaenkrat ne nameravam zadovoljiti in bom za odgovor očitno le moral nekoliko bolj pretegniti mišice.
Odnos do dela je gotovo ključna kategorija, ki loči pravo delo od zabave, razvedrila ali zgolj prostočasnega premikanja udov. Odnos do dela s katerim se preživljamo je praviloma resnejši, temeljitejši … za to smo vendar hodili v šole, se potegovali na razpisih, uporabili zveze … Od rezultatov teh aktivnosti živimo sami, naše družine in morda še kdo. Tam moramo biti vsak dan ob določenem času in tudi ostati vsaj toliko časa, kolikor se zahteva ali pa celo dlje, če morda nismo dokončali tistega, kar se pričakuje. Z ljudmi s katerimi delamo, razvijemo posebne odnose. Ne nujno prijateljske, lahko celo nasprotno, vendar le redko tako konfliktne, da ne bi mogli več delati. Tega si ne moremo privoščiti, delo je pomembnejše od našega izvrstnega počutja. Tudi zaradi tega v službi marsikdo trpi bolj kot je potrebno. Pri pravem delu smo celo pripravljeni ubogati ljudi, o katerih morda nimamo najboljšega mnenja in si jih sicer ne bi izbrali za družabnike. Prava scenografija dela je očitno prav ta ujetost v okolja in razmerja, ki so nam, vsaj do neke stopnje, nenaravna, celo neprijetna, pa vendar se jim ne umikamo. Vztrajamo in še več, tam celo počnemo stvari, ki največkrat sploh niso povezljive z našim obstojem. Če bi me pra-lovec ali pra-nabiralec videla, kako pišem po papirjih ali kričim v telefon, bi bila prepričana, da so me obsedli hudi duhovi in nikakor ne bi mogla dojeti, zakaj me za takšno početje še kdo nagradi s polnim hladilnikom.
No, kakorkoli, sedaj bi pa morda že lahko končno tudi izvedeli kaj je delo.
Ja, vsekakor je to aktivnost in odnos v povezavi s smotrom. Smoter je lahko le neposredno ali posredno vzdrževanje neke strukture, sistema družbenih, tehničnih in naravnih povezav, ki nas prekrivajo, varujejo in vzdržujejo. Smoter dela je torej servis, podpora obstoja in razvoja, trajnostna komponenta bivanja, zadosten in potreben pogoj funkcioniranja skupnosti. Z delom dejansko postajamo prekrvavljeni del družbenega telesa, z delom se pokažemo tudi kot delček ustvarjalnega, torej naprednega sveta …
In kaj počne Sizif. Ja, dela, kajpak. Trpi, ker ne vidi smisla, a vztraja, smisel morda vidi kdo drug namesto njega, morda pa tudi ne … kakorkoli, čestitam za praznik njemu in vsem tistim, ki še znate delati.

ponedeljek, 27. april 2009

Back OFf

O politiki sem mislil biti danes tiho. Resno. Razmišljal sem ali naj kaj rečem ali ne. Sicer sem mislil nekaj o avtorskih pravicah protifašizma in narodno-osvobodilnega boja, ki si jih je prilastila Komunistična partija, pa me je predsednik Zveze borcev za vrednote NOB Janez Stanovnik, prehitel. Izvedel sem tudi zanimivost, da je bil gospod sicer krščanski socialist, da pa je v partijo šel, ker so pač vsi šli in ker je mala partijska sekta tako dejansko postala vodstvo osvobodilnega gibanja. Torej ni kazalo drugega, če si hotel biti zraven, sicer si bil verjetno slej ko prej revolucionarni višek. No, tega spoštovani gospod ni rekel, ampak sem dodal jaz. Pa ne nameravam kakorkoli soditi prelomnih odločitev ali ljudi, ki so jih sprejemali; če bi jih dandanašnji, verjetno ne bi bile nič boljše, kvečjemu slabše.
Skratka, imel sem lep namen današnji praznik, pa naj bo kakorkoli že privlečen za lase, spoštovati s političnim molkom, predvsem iz osebnega spoštovanja, do vseh tistih, ki niti ne razmišljajo o skrivnostni in inovativni simboliki praznika, ampak ga le uporabljajo kot še en dela prost dan. Vsekakor bi bilo krivično vse tiste, ki so današnji dan dojeli kot priložnost za ne-politično sprostitev in upam da je takšnih čim več, kakorkoli obremenjevati z dvomi v iskrenost tega lepega dneva.
Ko sem kasneje, na najbolj gledanem delu pohištva, opazil, da sem zamudil veliki proti-fašistični shod, ki se je danes dogajal v Ljubljani, sem razočaran ugotovil, da je toliko škode že narejene, da je tudi moj blog ne more več povečati. In sem se odločil, da pristavim piskrček ...
Saj ne vem več … ampak, ko sem na ekranu gledal tiste kričeče črno zamaskirane mladce v vojaških škornjih, opremljene s (sicer prečrtanimi) kljukastimi križi in napisi "NAZI HAS NO FUTURE" pod, v pomladnem vetru, vihrajočimi socialističnimi zastavami, sem dobil vtis, da gledam točno tisto, proti čemur naj bi demonstrirali. Naščuvane mlade ljudi, ki se sproščajo z nekakšnimi protesti in v militantni maniri paradirajo skozi izpraznjeno mesto, samo zato, da nekomu pokažejo lojalnost. No, mesto, v resnici ni bilo povsem prazno, bilo je kar nekaj policistov in seveda sam župan, ki je očitno globoko čuteč človek, vsaj kar se slovenske polpretekle zgodovine tiče.
Ob tem sem se spomnil tudi edinih demonstracij v življenju, ki sem se jih udeležil, pa še to ne prostovoljno. Bil sem srednješolec in dogajalo se je jeseni leta 1982, po pokolu palestinskih civilistov v begunskem taborišču Sabra in Šatila, v zahodnem Bejrutu, ki je bil takrat pod izraelsko okupacijo. Demonstracije je menda organizirala ZSMS, izgledale so pa tako, da sta nam odpadli dve uri pouka, ker so nam rekli, da naj gremo na ploščad pred Kulturni dom (dogajalo se je v Trbovljah) in držimo v rokah proti-izraelske transparente. Spomnim se, da je na mojem pisalo "ŠARON DRUGI HITLER", jaz pa takrat nisem vedel, kdo sploh je ta Šaron. Seveda so mi že prej povedali, da je bil Hitler baraba, zato sem kar verjel, da tudi Šarona ni nič prida. Zraven so menda takrat sodili še nekakšni govori in bučna muzika in potem, ko nas je televizija poslikala smo lahko šli domov. Zdaj vem, da je točno zaradi mojega transparenta takratni obrambni minister in kasnejši izraelski premier, general Ariel Sharon, kmalu res tudi odstopil.
No, danes sem imel na ekranu enkratno priložnost videti še tolikšno množico titovk, kot v Bitki na Neretvi, pa stisnjene pesti ob sencah in mnoge strumne partizanske postroje ob harmoniki in golažu; občudoval sem mlada dekleta, ki pojejo samo partizanske pesmi in imajo baje toliko nastopov, da ne zmorejo več; potem sem prisluhnil tudi še ne zelo stari gospe, ki je povedala, da si naj tisti, ki jim partizanstvo ni sveto, raje poiščejo kar kakšno drugo državo … hja, in potem je bila na vrsti prašičja gripa, jaz sem se počutil pa tako osamljenega, da sem se odločil napisati tale blog.
Ne vem no, nekako me je vse skupaj ganilo … takšna energija, takšna skrb, takšen mladostni elan ob grozečem fašizmu in nacizmu, ki nas tako hudo dušita in pritiskata …
Oj, Džoni makaroni, po Afriki caplja, za njim pa dva fašista, polento mešata …

Svibno

Pot na Svibno je strma in ovinkasta, vodi pa po izjemno slikoviti okolici, skozi gozdove in mimo cvetočih travnikov ...Svibno je majhen podeželski kraj ki leži v Posavskem hribovju,
južno od Kuma in
zahodno od Radeč.
Kraj se poleg čudovitega okolja ponaša tudi z izjemnim zgodovinskim izročilom, saj je omenjen že v virih iz 11. stoletja, v prvi polovici 12. stoletja pa je bil grad na Ostrem vrhu v upravljanju gospodov Svibenjskih.
V starem trškem naselju je bilo danes še prav posebej praznično.
S slovesno sveto mašo, ki jo je daroval nadškof metropolit msgr. Alojz Uran
je Župnija Svibno skupaj z Občino Radeče, blagoslovila in proslavila uspešno zaključena obnovitvena dela na mogočnem južnem taborskem obzidju iz 15. stoletja, ki predstavlja temelj pokopališča in župnijske cerkve.
Gospod nadškof nam je v homiliji, med drugim povedal tudi ...

ter se po maši prijazno rokoval z vsemi udeleženci slovesnosti.
Danes Svibenjske gospode ni več na Svibnem, ostali so pa pridni in prijazni domačini, ki se zelo trudijo za svoj kraj in tudi kultura jim nikakor ni tuja, če gostoljubnosti, ki se je izkazala zlasti po prireditvi, niti ne omenjamo.
Po maši so nam namreč domači gledališčniki prikazali nekaj odlomkov iz dramske uprizoritve življenja Viljema Svibenskega, pesnika in viteza iz 13. stoletja, ljudski pevci pa zapeli pesem posvečeno Svibnemu.
Skratka, lepo doživetje, na lepem kraju.

nedelja, 26. april 2009

Vi ste priče teh reči.

Svoboda izražanja je ustavno zajamčena (39. čl.). Tam beremo, da v Republiki Sloveniji vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema ter širi vesti in mnenja. To je dobro, pa vendar ne čisto izvirno. Tudi Ustava Socialistične federativne Republike Jugoslavije iz leta 1974 je bila v tej zvezi, vsaj na deklarativni ravni dokaj velikodušna. V 167. čl. je jamčila svobodo tiska in drugih oblik javnega obveščanja, javnega izražanja, svobodo združevanja, svobodo govora, javnega nastopanja ter svobodo zborovanja in drugega javnega zbiranja. V istem členu je ponujala tudi navedbo, da imajo občani pravico v sredstvih javnega obveščanja izražati in objavljati svoja mnenja. Skratka ni, da ni.
Na tem delu planeta je torej praksa prostega javnega izražanja mnenj že dolgo znana. Tokrat se ne nameravam spuščati v razpravo o tem, koliko se je te svoboščine, predvsem s stališča institucionalne državne represije, smelo ali se jih še vedno sme tudi dejansko konzumirati. Načelno se torej lahko javno piše in govori o vsem. Seveda ti pa nihče ne more zagotoviti dobrega počutja in prijaznih poslušalcev, če na primer kritiziraš oblast, obrekuješ kakšnega bogataša ali celo, bognedaj, razkriješ vero v našega Gospoda.
Ta trenutek me bolj zanima razmislek o tem, koliko se svoboščino prostega izražanja mnenj, sploh splača uporabljati. Predvsem z vidika posameznikovega položaja.
Najprej se mi zdi potrebno napresti nekaj o osnovah. In sicer, kaj je sploh "izražanje mnenja"? To ni posebej težko. Vsekakor gre za govorjenje, pisanje ali lahko tudi kakšno drugačno obliko audio-vizualizacije tistega kar mislimo. Tukaj se nam brž pojavi tudi potreba po neke vrste delitvi sporočil. Privzel bom delitev na tista sporočila, ki se nam zdijo smiselna, ni pa nujno, da se o njih sploh izražamo, torej so to "osebna mnenja" ter tista, za katera čutimo nujno potrebo, da jih izrazimo, te pa imenujmo kar za "pritožbe". Razlika je bistvena in je verjetno sploh ni potrebno posebej osvetljevati. Temeljno za naše nadaljnje špekulacije je, da osebna mnenja lahko, navidezno brez škode zadržimo zase, neizpovedane pritožbe pa nam, po splošnem prepričanju, lahko tudi škodijo. Seveda pa se realne okoliščine le redko pokoravajo našim miselnim modelom in nam ponujajo še vrsto podvariant, kot so na primer pritožbe izražene v obliki mnenj ali mnenja, ki so dejansko formalizirana v obliki pritožb.
Kakorkoli, ne pustimo se zapeljati na stranpoti in se raje potrudimo z reševanjem uporabne naloge, ki smo si jo zastavili.
Če se torej najprej, z vidika smiselnosti, lotimo pritožb, potem ugotovimo, da te predstavljajo neke vrste sistemsko povratno zanko. Namreč, ko zaradi takšnih ali drugačnih vplivov, posameznikov položaj postane ogrožen ali otežen, se ta praviloma pritoži. Pritožba je torej na nek način utemeljena s potencialno ali dejansko škodo in predstavlja nestrinjanje pritožnika s stanjem v katerem se je znašel. Načeloma je torej pritožba logična, smiselna in včasih celo nujna. Je pa seveda dobro upoštevati tudi posamezna subjektivna stanja, kar bi pomenilo, da je izpolnitev pogojev za pritožbo v znatni meri odvisna od proste presoje. Do tu je še vse lepo in prav. Zagata se pojavi, ker zadeve v realnem okolju zlahka poletijo iz nedolžnih nižav v območja tveganja, predvsem ko se izkaže in to se zelo hitro, da je simetrija predmeta taiste pritožbe mogoče nekomu drugemu pravica, ki mu je ne gre kratiti. Skratka, pritožba vsekakor ni vedno zgolj vpitje na pomoč. Odločitev za pritožbo pa je vseeno nekako bolj naravna ali v nekaterih primerih celo samoumevna. Dolgujemo samo še odgovor na uvodno vprašanje; pritožba ima vsekakor relativno nizek prag smiselnosti ali drugače povedano: pritožiti se splača kmalu. Vseeno pa vedno najdemo tudi primere, ki ne dosežejo pragu smiselnosti, torej tiste pri katerih se pritoževati ne splača. Jasno pa je, da višina tega praga skoraj izključno odvisna od posameznikove potrpežljivosti. Prav tako je jasno tudi, da mora argument pritožbe premagati še en prag, in sicer prag tveganja. Za kaj gre? Tudi če je pritožba smiselna je lahko osebna ocena tveganja tako visoka, da se zanjo ne odločimo. Primer, sosedovi najstniki nabijajo glasno muziko, vendar se njihovemu očetu, ki je šef moje žene, ne pritožim. Se pravi, prag smiselnosti verjetno je presežen, prag tveganja pa, v tem primeru ne, torej se ne pritožim. Ali pa se pritožim ženi, sosedu pa ne.
Zelo drugačne narave je kategorija osebnih mnenj. Za njih praviloma ne obstoja nevarnost neposredne škode, morda kvečjemu posredne. Vseeno pa je v ozadju še vedno posameznikov odnos do nekega pojava in določena stopnja zainteresiranosti. Če te ni, potem praviloma tudi osebnega mnenja ni. Za tisto, kar nas iskreno ne zanima, ni nobene potrebe po angažiranju za izgradnjo osebnega mnenja. Torej je z osebnim mnenjem nujno povezana tudi določena pripravljenost, da bi mnenje izrazili tudi navzven, ga podelili tudi z drugimi. Tu pa se težave dejansko začnejo. Kdaj osebno mnenje izraziti in kdaj ne? Prav gotovo lahko tudi tu govorimo o pragu smiselnosti, ki pa je praviloma ohlapnejši. Namreč, v primernih okoliščinah se nam zlahka zgodi, da svoje osebno mnenje z velikim veseljem javno podelimo s trenutno zatečenim avditorijem, čeprav ni nujno koristno. Spet kdaj drugič, pa se o posameznih vprašanjih, o katerih si svoje sicer mislimo ali morda celo kaj "vemo", izražamo skopo, diplomatsko ali nekako "po ovinkih".
Zakaj je tako? Preprosto iz razloga osebnega strahu pred kritiko, pred prepoznavnostjo, izpostavljenostjo ali celo družbeno osamitvijo zaradi stališč, ki morebiti odstopajo od glavnega toka javnega mnenja. Skoraj nihče si ne želi biti čudak ali nekakšen mnenjski l'enfant terrible, kvečjemu naletimo na, bolj ali manj anonimne, provokatorje in silno redko na koga, ki bi se zavestno zoperstavil splošnemu mnenju. Vpliven delež pri tem stanju gre seveda pripisati mentalni ležernosti, ki vsekakor priporoča zanesljivo vožnjo v zavetrju pred tveganimi poskusi samostojnih prebojev. Res pa se vedno najdejo tudi takšni, ki se upajo postaviti na svoje, kot se še vedno najde čist izvir ob neštetih kloakah, ki prepredajo našo deželico. No, po tej točki je prav, da se vrnemo na izhodiščno vprašanje o smiselnosti izražanja, tokrat seveda "osebnih mnenj". Tu je polje proste izbire vsekakor širše, kot pri pritožbah. Javno izraženo mnenje ali lastno prepričanje je seveda takoj plen prav tako javno izraženih kritik ali morebitne podpore ter nujno predpostavlja, da tisti, ki mnenje izraža, razpolaga tudi s podkrepitvami s katerimi ga lahko obrani. Torej je pripravljen tudi na polemiko. Ne gre zgolj za varstvo pravic, kot v primeru pritožbe ampak za širšo razpravo, ki se vsekakor tiče življenja ali zgolj mišljenja večjega števila ljudi. Razlika je torej v kvantiteti. Pritožba je pretežno posamično ali s strani točno določene skupine, naslovljeno stališče, osebno mnenje pa izhaja iz splošnejših okolij in se, kljub temu, da naj bi bilo osebno, nanaša na praviloma nenatančno definirano mnenjsko skupino. Osebno menim, da čistih osebnih mnenj sploh ni, vedno se nekako pričakuje dovolj podpore, da se splača s takšnim mnenjem izpostaviti.
In kje je torej smisel; kajpak v osebnem pogumu in tudi oceni, da je zavezništvo mogoče, da bomo s svojim osebnim mnenjem pridobili vsaj tiho podporo, ki ne bo neposredno udarila po nas ampak bo stališča pretehtala in upajmo tudi soočila. Skratka, neumnost, ki je neumnost za vse ostale, razen enega, je resnična neumnost in se je ne splača niti oblikovati, kaj šele izpostavljati kot osebno mnenje. Vsa ostala mnenja pa potemtakem lahko najdejo zaveznike in najmanj kar je, se jih splača povedati.
Ali ima to kaj opravka z vero? Ima. Vera je sicer "civilno" uvrščena v kategorijo "osebnih mnenj". Zanimivo je, da nekateri ideološki atributi, ki so se nekoč in se še zdaj štejejo za državotvorne, nikoli niso bili osebna mnenja, medtem ko je vera še vedno zgolj to. No in če nočemo polemizirati, ampak se torej trenutno zadovoljimo s položajem vere kot osebnega mnenja, potem seveda vse navedeno velja tudi za vero.
No, če se za zaključek dotaknemo temeljev naše vere, torej tistega, kar učencem dejansko tudi zgodilo v priliki; spoznamo, da so bili so zmedeni tako kot mi in niso vedeli kaj naj si mislijo, prav tako kot mi, Gospod pa jim je razložil kaj so v resnici videli in jih opogumil za izpoved svojega "mnenja".
Trdno verjamem, da opogumlja tudi nas, da ne bomo le tihi pričakovalci drugih, ampak, da bomo tudi sami upali povedati kaj mislimo.

sobota, 25. april 2009

Kostanjevica na Krki

Današnji dan je bil povsem primeren za obisk dolenjske lepotice.
Pa začnimo kar s sprehodom po trgu ...

... se malo osvežimo ob vodnjaku ... ... nadaljujemo pot med lepimi hišami ... ... pridemo do Krke, ki je danes kar visoka ...
... gremo enkrat čez ...
... pa še drugič ... ... pa še tretjič čez "ta malga" ...
... in za konec lahko prisluhnimo še škofu Slomšku.

Sicer ni služboval v Kostanjevici, vendar tudi Bizeljsko ni tako daleč in tudi sicer nikakor ne more škoditi ...


Šaman

Naj priznam, da sem sicer nekako nenameren, pa vendar relativno zvest bralec ali bolj natančno rečeno – prelistalec, ene od slovenskih revij s pretežno, kako bi temu rekel, družabnimi vsebinami. Revija se običajno, potem ko je seveda primarno preštudirana od tiste, ki jo kupuje, še en čas valja po kuhinjskih elementih, policah ali čemurkoli, kar ima vsaj približno ravno zgornjo ploskev, skratka na tistih odlagališčih, kjer pač dozorevajo ostale dnevne tiskovine, preden jih pospremimo po poti reciklaže. In med mojim zadnjim naslajanjem nad številnimi in bogato poslikanimi zgodbicami iz sveta bolj ali manj slavnih oseb, me je pritegnil članek o ženski, ki se je poročila s šamanom. To me je v tranzitnem preletu vsebin, dejansko tudi ustavilo. Šaman!
A ni to nekakšne čudodelec, vrač … in hajdi na splet, kajpak. Tu zvemo, da gre za človeka, ki je zmožen »potovati« v duhovni svet in se z njim sporazumevati. V nadaljevanju preberemo še to, da sta, po šamanski filozofiji, za vse težave na svetu kriva samo dva vzroka. Prvi je, da nam manjka del našega duha (energije), drugi pa je, da je v nas del tujega duha (energije). Šaman se poda na pot v spiritualni svet in se pogaja ali bori za duh pacienta, ko ga povrne, se le ta integrira v telo pacienta in prične se proces ozdravitve.
Kar veliko za začetnika, ampak pojdimo raje po vrsti in to za spremembo, od zadaj naprej. Začnemo torej z duhom. Spet si pomagamo s spletom in izvemo, da je duh povezan s telesno smrtjo človeka in naj bi predstavljal nekakšno breztelesno prikazovanje mrtve osebe. Seveda poiščemo tudi razlago Katoliške Cerkve, ki ima že dolgo izdelane odgovore na vprašanja duha in duše. Tako v KKC preberemo, da je "Bog, v začetku časa iz nič ustvaril hkrati obojno stvarstvo, duhovno in telesno; nato pa še človeka, ki obsega na neki način oboje, ker sestoji iz duha in telesa". In v nadaljevanju še: "Duhovna duša ne prihaja od staršev, marveč jo neposredno ustvari Bog, in je neumrljiva. Ko se ob smrti loči od telesa, ne propade; znova se bo zedinila s telesom ob končnem vstajenju. "
Toliko nam zaenkrat tudi zadošča, da lahko sklenemo, da je duh ali duša (v razliko se na tem mestu ne bomo spuščali) nematerialna podstat človeškega bitja. Torej nekaj, kar je del nas, kot je del nas tudi naše fizično telo. Eno brez drugega ni človek, kot je karoserija brez motorja le kup pločevine in motor sam zase le v prazno vrteči se stroj.
Zdaj poiščimo pa še prostor za šamana. To naj bi bil torej nekdo, ki se sporazumeva s svetom duhov, ki se zna z nematerialnim pogovarjati drugače kot drugi. Njega duhovi torej nekako priznavajo in so se z njim pripravljeni sporazumevati.
Res čudno! Duhovniki pri daritvah Svete maše, že stoletja, pa tudi molivci; vsi na nek način iščemo stik z nematerialnim, v tem primeru svetim, torej tistim, kar je nad vsem – tudi nad duhovi, v kolikor res nekje blodijo. Odgovora, v obliki takojšnje povratne informacije, ne pričakujemo. Verujemo, da Bog deluje na dolgi rok, na veliko; en njegov znak je lahko tudi vse življenje ali pa morda usoda cele generacije ljudi in ljudstev.
Za razliko od "običajnih" vernikov, šaman torej išče bližnjice, obrača se na nematerialno, da bi dosegel učinke na materialnem, tvarnem … išče takojšnjih, hitrih odgovorov. V čem je takšno početje lahko količkaj boljše od prošenj, ki jih izrekamo verniki? Šaman naj bi bil potemtakem človek, ki skuša "prepričati" duha, da naj deluje na nek način, da bi s tem "popravil" nekaj povezanega v tvarnem svetu. Če hočemo biti slikoviti, lahko rečemo, da skuša nekako prepričati sužnja, da bo naredili nekaj mimo gospodarjeve volje.
Smisel in celo poštenje takšnega početja sta, za moje pojme, skrajno vprašljiva. Kako se lahko nekdo postavi na stališče, da bo z uporabo tehnik, dosegel vpliv na tisto, kar je izven dosega človeških moči oziroma celo izven življenjskih okvirjev, torej del sveta večnosti. In če tisto ni moglo pomagati takrat, ko je bilo živo in stvarno prisotno, kako lahko pomaga sedaj, ko se je že prepeljalo na drugi breg?
Da se razumemo, nimam namena dvomiti ali celo zanikati morebitne pozitivne dosežke šamanizma na zdravje ali počutje posameznikov, v kolikor gre za uporabo sprostitvenih ali očiščevalnih tehnik, vendar je "klicanje duhov mrtvih" na pomoč, kar šamanizem dejansko je, mimo volje večno živega Gospodarja, za moje pojme najmanj čudaško početje.
Naj še pridam, da tudi katoliška vera pozna zdravljenje, ki se mu reče hagioterapija in bistvo te metode je predvsem gradnja in utrjevanje človekovega zaupanja v Božjo pomoč pri samoozdravljenju svojega duha.
In to je bistveno … duša lahko zboli tudi zaradi drugih, ozdraveti mora pa znati sama v sebi …

četrtek, 23. april 2009

Preludij

Ni dovolj samo delo. Ali pa sploh ni dovolj. Slej ko prej je potreben tudi rezultat. Nekaj, kar se da pokazati, predstaviti ali morda celo prodati ... Slej ko prej je treba delo stehtati, izmeriti, pregledati, oceniti ali obračunati. Tako izvemo tudi vrednost delavca, ocenimo trud, ki je bil vložen in se ozremo naprej. Do tod smo torej že prišli. Početi nekaj brez rezultata, samo za mezdo ... je zgolj težko in utrujajoče. Nekoč moraš nekaj tudi videti ali slišati ... nekoč moraš biti zadovoljen s tistim, kar si dosegel.
Prisluhnili smo našim muzikantom in bili zadovoljni ...

torek, 21. april 2009

Po Titovi poti naprej …

Ljudska skupščina mesta Ljubljane je, ob dejstvu, da je v mestu vse ostalo že urejeno, končno le našla čas za konstruktivno razpravo in odgovorno odločanje o pereči in nadvse pomembni temi. Mestni svetniki in svetnice, pod modrim županovim vodstvom, se seveda v celoti zavedajo svoje odgovornosti in so ponovno pokazali visoko mero razsodnosti, poguma in politične nepristranosti. Odločalo se je, kakopak o poimenovanju, še ne-zgrajene severne vpadnica v mesto. No in sprejeta je bila edina logična odločitev, sicer ob obstrukciji nekaterih kontra-revolucionarnih elementov, da se bodoča infrastrukturna pridobitev poimenuje, po žal že pokojnem, velikem revolucionarju, dosmrtnem predsedniku Jugoslavije, vizionarju, modremu voditelju, genialnemu strategu, enemu od ustanoviteljev gibanja neuvršenih, pa tudi ljubitelju lepih žensk, dragih oblek, lova na medvede, cigar, otočja Brioni, grada Brdo in veličastnega svetovljanskega življenjskega sloga, maršalu Josipu Brozu Titu.
Res, da je ljubljeni maršal, v prestolnici nekoč že imel svojo cesto, vendar je bila ta, zaradi desničarske zarote in nekaterih frakcijskih bojev v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, nesrečno preimenovana. K sreči je, prav zdaj, skoraj 30 let po njegovi smrti, nastopil nadvse primeren čas, da se ta vnebovpijoča zgodovinska krivica ustrezno popravi. To so vsekakor dojeli tudi mestni svetniki in se tako svetlemu ter neizbrisnemu spominu našega Josipa Broza, primerno pietetno in globoko poklonili.

Pa naštejmo nekaj dosežkov tega velikana naše polpretekle zgodovine, ki so tako nesmrtno zaznamovali našo skupno domovino Jugoslavijo in seveda njen sestavni del, nam in tudi pokojnemu maršalu tako ljubo Slovenijo:

Najprej je tu vsekakor bleščeča zmaga proti fašističnemu in nacističnemu okupatorju v drugi svetovni vojni.
Takoj moramo jasno povedati, da se zadnje čase oglašajo nekateri osamljeni dvomljivci, ki trdijo, da so bile okupatorske vojske poražene tudi tam, kjer ni bilo nobenega narodno-osvobodilnega gibanja ali pa to ni bilo podložno samo eni popolnoma izključujoči ideologiji, ki da je celo izkoristila splošno ljudsko motiviranost za boj proti okupatorju, zgolj za umazan strankarski prevzem oblasti. Najdejo se tudi nekateri, ki ugotavljajo, da je komunizem v predvojnih ali celo vojnih razmerah, dobro ali kar izborno sodeloval z nacizmom in fašizmom, ki sta kasneje propadla v svojih lastnih izvornih okoljih, pa ne morda zaradi zmagovite poti Komunistične partije Jugoslavije, pod modrim Titovim vodstvom, ampak zato, ker sta bila to zločinska totalitarizma in kot taka obsojena s strani celotnega demokratičnega sveta.
V zvezi medvojnih dogajanj, je slišati celo mnenja, da je bilo žrtev med pripadniki enot narodno-osvobodilne vojske in civilnim prebivalstvom, prav zaradi načina poveljevanja in Titovih strateško-taktičnih eksperimentov, glede na dosežene cilje, veliko preveč, da o pred- in med-vojnem boljševiškem terorju, ki naj bi še dodatno induciral relativno močno kolaboracijo, po vsej Jugoslaviji ter s tem vsaj podvojil število nepotrebnih žrtev, sploh ne govorimo.
Seveda vrli svetniki takšni meščansko – desničarski propagandi, na vso srečo, ne nasedajo.

Naslednji zgodovinski dosežek, pomemben za Slovenijo, je gotovo pomik zahodne meje takratne Jugoslavije in današnje Slovenije proti Italiji, torej pridružitev dela slovenske Primorske.
Tudi tu imamo opravka s kontra-propagando, ki širi neresnice o tem, da naj bi Primorsko dejansko osvobodili zavedni Primorci sami, od podpori skoraj izključno slovenskih partizanov (IX. Korpus NOV), ki so pravočasno dojeli enkratno zgodovinsko priložnost. Le ta se je ponudila s porazom Italije in Nemčije ter omogočila, da so slovenski partizani dejansko zasedli vojaško izpraznjen prostor. In še več, osvobodili so tudi dve pomembni mesti, Gorico in Trst ter, da je takratna Jugoslovanska armada, pod genialnim vodstvom ljubljenega maršala, potem le zasedla tisto, kar so Slovenci dejansko sami izbojevali. Zlobneži gredo celo tako daleč, da omenjeno obrambo zahodne meje, primerjajo s situacijo na slovenski severni meji, ki jo je leta 1918-19 izbojeval in zavaroval general Rudolf Maister, s komaj štiri tisoč srčnimi Slovenci, brez armade, ki bi mu krila hrbet. In ti isti ugotavljajo celo, da bi bil zgodovinski fijasko brez primere, če Slovenci takrat ne bi izkoristili priložnosti, ob potencialnem kritju hrbta z vsaj dvajsetkrat večjo vojaško silo titovih partizanov, kot je imel Maister na voljo domoljubov. Najdejo se celo taki, ki Titu očitajo kasnejšo boljševistično obarvano in diletantsko diplomacijo, ki je prelahko žrtvovala že osvojeni mesti Gorico in Trst s slovenskim zaledjem.
No, jasno, da se takšnim insinuacijam naši svetniki povsem upravičeno smejijo.

Kot izjemen uspeh lahko plemenitemu voditelju štejemo vsekakor tudi izvedbo socialistične revolucije in prevzema oblasti delavskega razreda v Jugoslaviji.
Spet pa se moramo žal soočiti z idejami nekaterih buržuaznih in klerikalnih krogov, ki javno razlagajo, da je bila socialistična revolucija dejansko zgolj drugo ime za prevzem oblasti s strani Komunistične partije, ki so jo vodili, v boljševističnih inštitutih Sovjetske zveze izšolani znanstveniki s Kardeljem in samim Titom na čelu. Trdijo, da je šlo dejansko za popolnoma improviziran zgodovinski eksperiment, ki si je za primarni cilj postavil zlom lastniške in kapitalske strukture do tedaj naprednega gospodarstva ter se nadaljeval s totalno ideološko degradacijo kmetijstva, kar je povzročilo tudi povojna obdobja pomanjkanja, kljub temu, da je bila Slovenija pred in tudi med vojno, sposobna sama preživeti svoje prebivalstvo. Vzporedno naj bi se v času gradnje nove družbe, izvajala tudi katastrofalna demografska politika, ki je s podržavljanjem večjih posestev in zatiranjem srednjih in manjših kmetov ter stihijsko plansko industrializacijo, povzročila Sloveniji ekonomsko škodo in velik razvojni zaostanek, ki še do danes ni nadoknaden.
Svetniki takšnim provokacijam seveda ne nasedajo.

Med dosežki vsekakor ne smemo pozabiti na velik gospodarski napredek nove Jugoslavije in razvoj samoupravnega socializma, kot edinega pravičnega sistema vodenja podjetij.
Tudi tu nam revanšistične in meščansko-liberalne sile skušajo podtakniti razlago, da je Jugoslavija in zlasti območje Slovenije v ekonomskem in razvojnem smislu, popolnoma neupravičeno zaostalo za ostalim primerljivim evropskim okoljem, ki je ravno tako moralo obnoviti porušene tovarne in zagnati kmetijstvo. Nekateri gredo celo tako daleč, da Titovi svetli poti v delavsko prihodnost, poleg popolnega zloma kapitalske strukture, ki bi bila količkaj sposobna odgovorno ravnati z produkcijsko lastnino, namesto planskega in politično motiviranega gospodarstva, ki so ga načrtovali vodilni ter seveda najbolj sposobni partijski funkcionarji, očitajo popolno degradacijo vrednot dela in podjetnosti celih povojnih generacij, ker so deset-tisoči delavoljnih in sposobnih Jugoslovanov, med njimi tudi nemalo Slovencev, svoje znanje in delavnost posvečali razvoju tujih gospodarstev, da so si sploh lahko zagotovili standard, ki so ga po svojih zmožnostih zaslužili. Namiguje se celo, da je bilo samoupravljanje v celoti zavožen politični eksperiment, ki je odvzel pooblastila še tistim sposobnim direktorjem, ki so se že začeli obračati v smeri imperialističnih ekonomij, ki baje medtem tudi niso spale in celo napredovale z dosti večjim tempom kot jugoslovanska. Najdejo se celo taki, ki vedo povedati, da je prav Tito odločilno usmerjal jugoslovansko gospodarstvo v 70-ih letih prejšnjega stoletja, s podporo megalomanskim "republiškim" projektom, v neodgovorno in rapidno zadolževanje, ki je povzročilo gospodarski zlom države v drugi polovici 80-ih let.
Takšnih napadov na lik ljubljenega maršala svetniki seveda sploh ne jemljejo resno.

Če bi hoteli našteti vse dosežke, ki jih je Jugoslavija doživela pod vodstvom ljubega maršala, bi seveda trajalo predolgo, zato se ozrimo le še na enega večjih in verjetno najpomembnejših doprinosov k plejadi svetlih uspehov socialistične družbe. To je seveda naša svetinja, bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov.
Žal pa moramo tudi tu poslušati izjemno silovite napade nacionalističnih kritikov na ta, genialni dosežek izgradnje naše družbe, češ, da so se prav zaradi silovitega zatiranja nacionalnih interesov posameznih etničnih skupin na območju Jugoslavije in načrtnega spodbujanja "jugoslovanstva", med narodi na tem prostoru, nakopičila huda nerešena nasprotja, ki so privedla do izjemno krvavega razpleta jugoslovanske zgodbe v 90-ih letih. Baje so jugoslovanski narodi že dolgo pred izumom "bratstva in enotnosti" znali živeti skupaj in to celo brez krutih etničnih vojn in čiščenj. Nekateri si drznejo celo očitati, da je šlo pri jugoslovanski ideji samo in izključno za brzdanje srbskega nacionalizma, ki se ga je, z umetnimi ukrepi omejevalo, dokler se je to dalo, vendar ravno s tem na nek način delalo še zanimivejšega za ljudske množice. Tudi navajanje številnih držav na svetu, ki že desetletja in nekatere baje celo stoletja uspešno, brez etničnih vojn in brez posebne doktrine "bratstva in enotnosti", združujejo multi-etnične interese, je zgolj desničarska propaganda, ki je namenjena izključno blatenju naše revolucionarne poti.
Jasno, da svetniki tudi ob tako težkih klevetah ostajajo neomajni v obrambi revolucije.

Skratka "druže Tito, ljubičice bela", ljubljanski mestni svetniki so končno postavili stvari na pravo zgodovinsko mesto, uvideli vse zablode zadnjih desetletij ter Tebi, ljubljeni maršal, popolnoma upravičeno, priznali svojo veliko hvaležnost in do-smrtno lojalnost.

Pogrešamo samo še državni akt s katerim bi kazensko zaščitili maršalovo dobro ime in lik pred blatenjem s strani imperialistične kontra-propagande ter nekaterih domačih proti-revolucionarnih sil, zato apeliramo na Vlado, naj čim prej pristopi k pripravi takšnega pre-potrebnega dokumenta.

ponedeljek, 20. april 2009

Kaj pa meni gospod "albert36"?

Na moj prispevek "... in ne bodi neveren, ampak veren.", sem dobil komentar, ki je vreden branja in obravnave v posebnem blogu …

Komentar "albert36": Že v praskupnosti so prefriganci znali ustoličevati neka "verovanja" in vere. Tako se tudi še danes uspešno izkorišča modrovanje o bogovih in verah v enaki vsebini. Vedno pustiti ubogo pastvo v velikih dilemah in strahovih !
Odgovor "Robert": Ali res mislite, da je vera v Boga le domislica nekih pra-prefrigancev, ki so si zaželeli lagodnega življenja na račun drugih? Jaz sem prepričan, da ni. Ljudje so vedno zelo hitro znali ločiti med tistim kar je človeški izum in kaj ni in to znajo danes še toliko bolj. Le poglejte, kaj se je pred 65-imi leti zgodilo nacizmu in kaj se zadnjih 20 let dogaja komunizmu, kot dvema tipičnima človeškima domislicama nekih "prefrigancev". Oba, svoje čase tako obetavna družbena sistema sta ne samo poražena, ampak tudi mednarodno obsojena kot zločinska. Torej človeška resnica ostane slej ko prej razgaljena pred svetom. Kakorkoli je že nastala vera, prav gotovo ne iz slabih namenov. Da verovanje izhaja že iz praskupnosti, je gotovo res. To je povsem jasno že iz Svetega pisma. Prav tako je res tudi, da ljudje v praskupnosti niso imeli veliko časa za nekakšne ideologije. Boj za obstoj je bil krut, življenje kratko in močno odvisno od naravnega okolja. In to je prava podlaga verovanja – nemoč ljudi proti silam, ki obvladujejo svet in ki dejansko še vedno krojijo usodo tega planeta z vsem kar je na njem. Ljudje so dogajanja doživljali s strahospoštovanjem in se dobro zavedali svoje nemoči. Vera jim je bila dana kot milostni dar upanja. In takšna je ostala tisoče let. Če nas danes ni več strah tistega česar so se takratni ljudje bali je prav to dejstvo lahko tudi dokaz moči upanja, ki najde rešitve za veliko strahov, ne pa tudi za vse. Lahko da živimo v srečnem obdobju lagodja, ko se v velikem delu sveta da relativno dolgo in udobno preživeti. Lahko, da smo le uspavani od tehnoloških uspehov, ki jih človeštvo doživlja zadnjih nekaj sto let in nas preizkušnje še čakajo.
Komentar "albert36": Le kaj ste hoteli povedati Robert s vsem napisanim? Polno je podajanja vprašanj in nobenega jasnega odgovora. Trden dokaz nikoli ne izgine! Apostolom je kar dobro šlo ko so "pričali" o nečem za kar je kler skozi tisočletja kar lepo prilagajal, kolikor je pač raja bila majn ali bolj neumna.
Odgovor "Robert": Povedati sem hotel, da je še tako trden dokaz slej ko prej lahko plen dvomljivcev. Pravite, da trden dokaz nikoli ne zgine. Kako pa veste, da apostoli niso imeli v rokah zelo trdnega dokaza o vstajenju Jezusa Kristusa. Kaj pa naj bi takrat storili z njim? Posneli z video-kamero, ko še pisati in brati niso znali? Naredili so pač tisto kar so edino lahko, verjeli kar so videli in to tudi javno povedali vsem. Apostolom ni šlo tako zelo dobro, da bi jim kdo lahko zavidal; izobčili so jih iz družbe in izganjali, sramotili, zapirali, pretepali, kamenjali, pribijali na križ, obglavljali, … skratka, vsak od njih je na lastni koži doživljali tragično usodo Učitelja. Verjeli so nekaj, kar jim je povedal nekdo, ki je umrl kot zločinec, razglašen za izmeček lastnega ljudstva. Prej bi verjel, da so bili ob tem globoko razočarani nad njim in zaskrbljeni za lastno usodo, kot pa da bi se želeli javno izpostavljati.Inštitucija katoliške Cerkve, kot jo imamo sedaj, je rezultat delovanja milijonov vernikov skozi stoletja, ki so vsak belič, ki so ga darovali ali vsako uro brezplačnega dela za versko občestvo, posvetili tistemu v kar so verjeli da je nujen del njihovega življenja. Vloga "klera" pri vsem tem je predvsem pastoralna in tudi točno takšna, kot se je glede na potrebe oblikovala. Brez vere bi Cerkev že zdavnaj propadla, kot je propadlo že veliko nekoč trdnih imperijev.
Komentar "albert36": Imate prav da vera v boga ni vedenje, temveč samo sledenje nekim idejam katere pridejo prav enim in drugim, kateri imajo kar krepko fige v žepu. Dobro vemo kako je kar naenkrat po osamosvojitvi celo v stolno cerkev v LJ prišlo v prve vrste polno "komunistov" Kaj ima z vero opraviti tisto o kruti in krivični realnosti ispred 60 tih let. Zopet pritlehne insinuacije vzbujanja sovraštva. Premišljeno ja !
Odgovor "Robert": Gneča v prvih vrstah v Cerkvi, o kateri jaz ne vem nič, nima nobenega opravka z vero v Boga. Če je kdo kaj takšnega kdaj obsojal, potem je bil to prav gotovo Jezus sam. Cerkev ni velika, lepo okrašena hiša z zvonovi in duhovščino … Cerkev je predvsem občestvo, skupnost vernikov, ki verujejo v Boga in ne morda v zidove ali ljudi. Mene osebno "komunisti" v Cerkvi, če jih slučajno kaj je, ne motijo, tudi Jezus se je družil z grešniki in to razložil tako, da ga prav ti tudi najbolj potrebujejo.Dogodke izpred 60-ih let sem omenil zgolj kot prispodobo za preoblikovanje krute resnice o masovnih pobojih vojnih ujetnikov ter vojaških in civilnih beguncev, v nujno in povsem opravičljivo vojno zlo. Popolnoma necivilizirano masakriranje ljudi, brez kakršnekoli sodbe, je v zavesti ljudi torej nekaj, kar se je pač dogajalo zato, ker je to pač tako moralo biti in pika. Nikomur ne bo treba nič dokazati, nihče ni bil odgovoren in nobeden o tem ne govori. Vsaka morebitna debata o tem je vnaprej obsojena na podpihovanje sovraštva innarodno izdajstvo. Nimam nobene potrebe po tem, da bi zbujal sovraštvo. Kakšno sovraštvo neki? Kdo pa je lahko še bolj sovražil kot tisti, ki so takšne stvari izvajali ter očitno za to opravilo dobivali celo odlikovanja in privilegije?
Komentar "albert36": Razložite kaj je to "dovolj kreativen um" ? Pa ... vse se da razlagati malo drugače.... ja kam pa pridemo če zatiskamo oči pred resnico in jo vsak čas razlagamo kako "drugače" Dokazan umor JE zločin za kogar koli in ne dvom. (dvomljivci).
Odgovor "Robert": Dovolj kreativen zločinski um ima tisti, ki smatra strel v glavo civilista na eni strani za herojsko dejanje, vredno večne slave in pomnjenja, na drugi strani pa ne upa niti izdati imen, kaj šele slaviti tistih, ki so to isto masovno počeli, za iste ideale. Ali pa na eni strani 60-letno klanjanje žrtvam okupatorskega terorja, na drugi se pa ne najde moči za položitev venca na grob brezimnih, ki so si skušali z begom čez Slovenijo zgolj rešiti življenja. Umor je umor, njegova interpretacija je pa v različnih kontekstih lahko zelo različna.
Komentar "albert36": Obsodba in likvidacija Gospoda.... kaj ni bilo vedno jasno da je kakor v celi zgodovini človeštva bil vedno na kak način "odstranjen" oponent trenutno vladajočim oblastnikom.Prav nič ne dvomim da so nekateri "videli" ustajenje , kakor razna čuda vidijo tudi v Lurdu in povsod na podobnih mestih. Hitler je retorično tudi znal "voditi" heren volk v svetovno morijo, kakor so večina kraljev pošiljali po svetu "odkrivalce" novih svetov ko so odkrili zlato in vse ostalo tam v dalnjih deželah. V znaku Križa in meča. Kaj pa ta pričevanja, le teh pa se ne omenja.
Odgovor "Robert": Ali je bil Jezus Kristus prepoznan za nevarnega upornika, ki ga je oblast nujno morala likvidirati, je seveda lahko stvar interpretacije virov, ki o tem ne pišejo. Vendar to ni vprašanje vere, njegova smrt ni nekaj, kar bi vernike privlačilo že tisoče let. Izjemno je zgolj vstajenje, ki pa je predmet vere in upanja. In moj prispevek je namenjen predvsem dvomom tistih, ki jim gre na živce vse, kar je povezano s tem. Sem pa sodi seveda tudi sklicevanje na podjarmljanje v znamenju "križa in meča", o katerem se kot ne govori. Kako, da ne, o tem poslušamo že desetletja, le da je križ dan na prvo mesto takrat, ko je to primerno. Vsekakor je bil glavni vedno meč in je še zdaj, zraven pa bi bila morda lahko tudi peterokraka …
Komentar "albert36": Prav lepa slika vladarja, ni kaj. Poznal sem pa na srečo tudi zares verno ženico in ji dam v vsakem trenutku kapo dol za njeno vero. V njeno poštenost se ni dalo podvomiti.... jaz dvomljivec !
Odgovor "Robert": Vladar sveta nima lepe slike, motite se. Vladar sveta ni Jezus Kristus, njegova oblast šele pride … vladar sveta je še vedno hudič …Kdor dvomi … dvomi tudi v pričevanje prepričanih. Kdor verjame ... verjame tudi dvomom dvomljivcev.

nedelja, 19. april 2009

"... in ne bodi neveren, ampak veren."

Priliko bi si morda lahko kdo razlagal ravno nasprotno, vendar razlika med vero in nevero ni odvisna od dokaza. Še tako trden dokaz slej ko prej izgine, strohni ali se izniči. Ko je Gospod odšel, dokaza, ki je prepričal Tomaža ni bilo več. Mi ne moremo položiti roke v Gospodovo odprto stran, da bi se prepričali. Ostane nam le vera. Tudi apostolu Tomažu je slej ko prej ostala le vera, Gospod je odšel, preizkušnje in dvomljivci pa prišli. Spoznanje, ki ga prinesejo dokazi je zgolj trenutno, je lahko zgolj vtis ali kažipot, ki iskalcu pokaže sled po kateri se je resnica nekoč le premikala, vendar so se njene stopinje že davno izbrisale in prekrile z novimi plastmi okoliščin.
Ko na primer priča, ki je svoje védenje razkrila na sodišču in morda odločilno prispevala k obsodbi zločinca, umre, zločinec pred človeško postavo ni opran krivde. Obsodba ostane in njena vez z resničnostjo je lahko zgolj zaupanje, da je bila obsojencu krivda nekoč neizpodbitno dokazana. In to zaupanje ni nič drugega kot vera, vera v presojo sodnikov, ki so morda že v pokoju, vera v pričevalce, ki so že vse pozabili ali pa izginili iz obličja sveta, so pa ob svojem času zaznali realnost, ki bo morda nekoč lahko videti zgolj kot mit.
Vera v Boga, ni vedenje, niti osebni odnos do neoprijemljive vsebine, ki bi temeljil na izkušnji poznavanja. Vera je zaupanje v izročilo, v tisočletne odgovore na sedanja in večno aktualna vprašanja. Zaupanje v spoznanja generacij preprostih ljudi, kot tudi največjih človeških umov, ki jih že zdavnaj ni več na svetu, so se pa za svojega življenja gotovo srečevali s popolnoma primerljivimi težavami in se spraševali o istih vsebinah, kot današnji. Razlika med apostoli in nami ni v tem, da so bili morda oni sposobni več verjeti, kot mi. Razlika je v tem, da oni niso mogli drugače, kot zaupati v zaznave, ki so jih sami doživeli. Niso se mogli odreči resnici, ki so jo sami izkusili, niso smeli dvomiti v tisto, kar so spoznali z lastnimi čutili. Ni se jim bilo treba nenehno truditi, da bi znova in znova predstavljali dokaze za svoja spoznanja. Vedeli so, kaj je resnica, kaj jim je bilo dalo v spoznanje in za kaj pričujejo.
Dvomljivci so seveda vedno znova in neumorno zahtevali dokaze in to še vedno enako zavzeto zahtevajo, čeprav so nekoč imeli opravka z živimi pričami in ne zgolj izročilom in starimi zapisi, kot mi. Pa vendar, če bi priče oživele, vseh dvomljivcev nebi premagale. Tomaž je verjel, ker je videl sam. Ni morda verjel besedam drugih apostolov, ki so Gospoda videli že prej. Živa beseda tistih, ki jih je dobro poznal, ni bila dovolj, hotel je sam videti in otipati rane. In tudi ko je to doživel, iz evangelijev ni mogoče razbrati, da bi postal izrazito bolj goreč za Gospoda, kot ostali apostoli ali nekateri kasnejši verniki, ki takšne izkušnje niso doživeli.
Tudi dejstva, ki so bila pred na primer 60-imi leti neizpodbitno kruta in krivična realnost, ki jo še vedno lahko izpričajo živi pričevalci, so še vedno mrhovina za ostre kljune skeptikov. Še vedno se da vse razložiti drugače. Dovolj kreativen um lahko najde opravičila za vse, tudi najhujše zločine, a veruje in odpušča lahko le srce. Dokazan umor, za dvomljivca še vedno ni nujno tudi zločin, lahko je opravičljivo dejanje v katerega nekoga prisilijo okoliščine. Obsodba in likvidacija našega Gospoda, sta bili ob njegovem času za oblastnike in velik del ljudstva, nedvomno popolnoma normalna in pravno legitimni dejanji vzpostavljanja javnega reda in varnosti. Njegovo vstajenje je bilo in je za dvomljivce še vedno, lahko zgolj skupinska halucinacija, blodnja ali celo prevara potrtih privržencev.
Vera ima in bo vedno imela tudi svoj antipod, drugo stran, ki nikoli ne bo priznala zadostne moči dokazom ali priznala pričam verodostojnost.
Vladar sveta bo tudi na dan sodbe verjetno zahteval dokaze …

Celani

Nocoj je bilo na vrsti Celje. To pa ni kar tako. Imajo odlično in precej trdo ekipo, ki ni delala nobenih posebnih napak. Le naleteli so na boljše od sebe.
Vseskozi je bilo tesno. Prvi polčas se je zaključil celo v korist gostov, s 15:17. Kruto, ampak tako pač je. Slabo je kazalo. Naši so se trudili ampak maščevalni gosti niso bili razpoloženi za odpuščanje napak. Nekaj šibkosti je pokazal tudi naš golman, vendar se je v končnici spodobno odkupil.
V drugem polčasu sledi preobrat. Sicer ne posebej izrazit, vendar le v domačo korist. Naši so igrali zelo zbrano in odločno, z dobro uigranostjo. Odlično so se kontrolirali, pokazali veliko volje in resnično trdo delali. Celjani so čvrsto udarjali proti in v prvi polovici drugega polčasa je šlo zelo izenačeno, potem so se pa naši le nekako odlepili za eno točko in nekaj minut pred koncem kar za dve.
Skratka, dober rokomet in zelo razgibana tekma. In seveda, kar šteje je končnih 28:27 za naše. Bravo!
Svojih pet minut slave so skušale izkoristiti tudi mažoretke, ki naj bi nas kratkočasile med odmorom. Pokazale so resen namen, vendar žal nikakor niso našle prave muzike, tako da smo sicer videli lepo postavitev in začutili mladostno pripravljenost za akcijo, plesa pa le ni bilo.
Bo pa kdaj drugič …



petek, 17. april 2009

Ne vem, kaj mi je.

Spremembe vremena me praviloma zalotijo nepripravljenega. Drugačnost okolja, majanje dnevnega ritma in pričakovanja nove ustaljenosti, me puščajo nemirnega brez razloga in pričakujočega na nič. Nekaj mi sili kolesca bioritma v preskok. Ta požene nihalo moje odzivnosti v silovito prenihanje in ga takoj zatem spet zaduši v najnižji vesi.
Gledam spopad za nebo, ki si ga prisvajajo zdaj oblaki in zdaj sonce ter na telesu čutim dolgočasen prepih, ki me odganja z balkona in se posmehuje mojemu občutku za oblačenje. Prehajanje zaznav vajenosti v stanja vsiljene negotovosti, z velikim tekom zajeda v skromne zaloge moje sprijaznjenosti in me pušča lačnega ob praznih policah. Pojavi, ki me obkrožajo in vtisi, ki jih ti sestavljajo v meni, se me skušajo držati kot stopinje, imena in srčki narisani v mokro mivko ob stiku morja z zemljo. So kot jasne podobe svetlega dne, z ostrimi robovi in polno zarezanimi oblikami. Ko gladino tako razdrobijo vetrovi kodri ali jo spodrine potuhnjena plima, da se pene poženejo na kopno, te odtise najprej obrusijo, zameglijo … sicer jim milostno še pustijo vsebino a vzamejo jasnost-, da bi, zgolj trenutek zatem, pobrali še tisto malo, kar je ostalo. Na že minulo, me kratko spominja le še verižica jamic, ki se izgublja v ponikanju, dokler tudi ta ne izgine z morjem.
Drobec, ki je dobil svojo priložnost v vrtincu časa in za trenutek izplaval, je spet potonil in se zamešal med ostale. Nastal je prostor za novo pot, napeto je platno za sveže vtise, ki jih zmoremo pričakovati zgolj mi sami. Pričakovanja so priraščena-, zapečena v nas. Narava ne pričakuje-, le sprejema, samo izkorišča dano … ko pride - če pride, vzame in porabi. Kar je, je dobro. Vse je uporabno. Če ne pride, črpa staro ali sploh nič … takrat se tudi pusti spremeniti, prepihati svežemu vetru, izbrisati novemu valu ali pobožati jutranjemu žarku.
Ko oblaki vzamejo nebo, mi vedno zamešajo preveč vode v sladek sončni sirup; takrat me tudi od daleč potegnjene sence, pohodijo po novih čevljih, ki sem jih ravno obul za ples.
To me jezi.

torek, 14. april 2009

Pokvarjenci vseh dežel, združite se!

Mislil sem, da mi je že vse bolj ali manj jasno. Da mi o komunizmu, boljševizmu, nacizmu, fašizmu, titoizmu, socializmu … in podobnih zgodovinskih izbljuvkih, ne bo potrebno slišati nič novega. Priznam, da me tudi dokumentarci na to temo že nekoliko utrujajo, žalostijo, da ne rečem celo fizično razbolijo. Resnici na ljubo se mi o teh zadevah sploh upira pisati, komentirati ali zgolj sodelovati v debatah. Zdi se mi, da smo vse to že tako prežvečili in prebavili, da je izgubilo sleherni življenjski naboj. Gre za grozljivo zatohlo mešanico pokvarjenosti, laži, hinavščine, zlepljenih listov v zgodovinskih knjigah, črednega nagona in prepariranih možganov, ki me navdaja zgolj z neznosnim občutkom nemoči in razočaranjem nad človeštvom, ki se pusti tako bedno zavajati. Odporu, ki ga čutim do te teme, vsekakor botruje tudi preprost osebni razlog. Sam sem namreč v socializmu preživel ravno dovolj let, da sem mu verjel. Kot mlad človek sem iskreno zaupal v dobronamernost prizadevanj vodilnih politikov tistega obdobja in v poštenje graditeljev takratnega družbenega sistema. Prepričan sem bil, da prisege, ki smo jih pod peterokrako zvezdo in Titovo sliko izrekali kot pionirčki, mladinci, mladi teritorialci ter kasneje tudi vojaki Jugoslovanske ljudske armade, le niso samo prazne parole ampak izraz resnične odločitve mladih ljudi, da bodo na komunističnih idejah gradili boljši in pravičnejši svet.
Ko sem v zgodnjih 80-ih začel v Mladini in Tribuni brati članke o pravi jutranji podobi prekrokanega real-socializma, sem bil najprej prepričan, da gre za nepotrebne provokacije in se mladostno ihtavo celo postavljal v bran režimu, v prepričanju, da je socializem dober sistem in da morda potrebuje le nekaj več iskrene predanosti. Sčasoma sem svetovni nazor spreminjal, mladostna vera v nujno posvečenost in opravičljivo žrtvovanje posameznika skupni revolucionarni ideji se je začela umikati spoznanju, da so družbeni sistemi vredni zgolj toliko, kolikor lahko ponudijo pogoje za funkcioniranje posameznika kot človeka. Če tega ne uspejo, niso ne sistemi in še manj politiki, kot njihovi glavni samooklicani promotorji, vredni spomina, kaj šele žrtev.
Vsled tega je bilo moje kasnejše razočaranje toliko večje, ko sem spoznal, da sem mladostno zagnanost trošil za zagovarjanje idej desperaderjev, falirancev in povzpetnikov za vsako ceno, izšolanih v ruski šoli državnega terorja. Še zdaj sem globoko razočaran nad hinavščino tistih, ki so vedeli, da je vse skupaj farsa, pa so vseeno uporabljali in še uporabljajo, svoje kumrovške kvalifikacije za gradnjo iluzije in utrjevanje kulta najboljše politične stranke. Nihče nam ni govoril o političnih figah v žepu, o državljanski vojni ali fanatičnem boljševizmu, ki je sprostituiral voljo ljudi za odpor proti okupatorju za izvedbo nesmiselne socialne revolucije in prevzem oblasti.
K ponovnemu razmišljanju o tej temi, me je tokrat spodbudil latvijski dokumentarec Sovjetska zgodba na SLO 1. Oddaja je sicer zelo ciljno usmerjena v prepoznavanje Marxizma kot izhodišča za idejo rasne in razredne nadvlade, ki jo je povsem resno očitno vzel samo Lenin in iz nje naredil ideologijo novega sveta, pa kljub vsemu ne dovoli predaha v navajanju jasnih povezav med najbolj zločinskimi idejami novejše človeške zgodovine. Te se za dosego ciljev niso ustavile niti pred popolnim fizičnim in socialnim razkrojem neke tako izrazito ruralne in tradicionalne družbe, kot je bila Ruska. Za izvršitev tako bizarne in grozljive ideje so bili Rusi sposobni do smrti izstradati 7 milijonov Ukrajincev in sami pobiti večino svojih žrtev druge svetovne vojne. Zgradili so totalitarno industrijo, pravo "hudičevo kovačnico", v kateri so znanje in navdihe iskali hitlerjevci in očitno še marsikdo drug med katerimi seveda niso zaostajali niti naši vrli titovci. Zdaj torej vsaj vemo od kod izvira znanje mojstrov za ustrahovanja in teror nad civilnim prebivalstvom, masovne poboje, ustanavljanja koncentracijskih taborišč, metode delovanja tajnih policij ter propagandni stroj, ki je uspel razkrojiti tradicionalni vrednotni sistem ter sproducirati generacije brezvestnežev in kvazi-osvobojencev. In to je še vedno ideologija današnje osvobojene Evrope, ki je dejansko ujetnica svojega svetovnega nazora. Le-ta je v manj kot sto letih, od globoko tradicionalnih vrednot, preko iskrene vere v utopične socialne ideale, silovito prenihala v skrajni "who cares" nihilizem. "Pseudo-demokracija", ki je dovolila delovanje tako škodljivih združb, kot so bili komunisti ali njihova evro kopija, nacionalni-socialisti, je naredila civilizaciji več škode kot vsi ostali družbeni sistemi skupaj, vključno s fevdalizmom.
Če mene kdo vpraša, je delovanje in obstoj političnih strank preživet, na splošno nepotreben in dolgoročno škodljiv. Razmišljati bi bilo treba o političnem sistemu neposrednega in posrednega elektorstva ter ga predvsem očistiti onesnaženosti z institucionaliziranim državnim lobiranjem, kar politične stranke dejansko so. Grupacije, ki navidezno povezujejo ljudi na idejni ali svetovno-nazorski osnovi so škodljive in nesmiselne ter dejansko ob obdobjih kriz ali zmanjšanja družbenega nadzora, grozijo s podobnimi eksperimenti, kot smo jih lahko že videli v polpretekli zgodovini in v bistvu še vedno funkcionirajo.
Lepi novi svet, je lahko tudi svet brez politike 19. stoletja …

nedelja, 12. april 2009

Drugačen in pika.

V deželo, sestavljeno iz pikic, je prišla pomlad. Pikasti prebivalci so se trudili in počistili svoja pikasta stanovanja ter pometli vse odvečne pikice okrog svojih pikastih hiš. Pikasti travniki so ozeleneli v nešteto zelenih pikicah in pikasto cvetje se je začelo bohotiti v pikastem soncu. Po pikastem drevju so začele gnezditi pikaste ptice in veselo ter kajpak, pikasto žvrgolele. Pikasti so torej živeli svoje pikasto življenje, se ukvarjali s pikastimi opravki, skrbeli za pikaste otroke in seveda, pikolovsko reševali svoje pikaste težave.
Potem pa je prišel nekdo cel. Bil je zelo podoben pikastim, vendar ni bil takšen. Vse je imel enako, kot oni, le da ni bil pikast. Bil je iz enega. Takšen je že prišel mednje. Grajen iz celega; ne le kot pika, ki se ji potem pridružujejo še druge pike in sestavijo pikasto bitje, kakor je bilo v pikasti deželi običajno. Celi je ostal med pikastimi. Navadil se je pikaste govorice, se hranil s pikicami in spoznal vse pikaste običaje.
Vseeno je bil drugačen. Govoril je o svetu, ki je iz celega, ne le iz kupa pikic, ki so zlepljene skupaj. Tudi videl je drugače kot pikasti; oni so vedeli zgolj katere pikice sodijo kam, katere se smejo in katere ne smejo povezovati, on pa je gledal celoto. Poznal je zgradbi tako pikastega, kot tudi celega sveta in ju primerjal. Uvidel je, da je celi svet boljši, prijetnejši in popolnejši. Govoril jim je, da bo tudi pikasti svet nekoč postal cel in da bodo tudi oni nekoč kot celi zaživeli boljše. Nekateri so ga sicer poslušali, vendar le malo razumeli, drugi so ga imeli za čudaka, tretji pa so ga celo sovražili zaradi njegove drugačnosti. Kljub vsemu ga je na potovanju po pikasti deželi, spremljalo vse več sledilcev. Postal je zelo znan in njegove govore so prihajali poslušati od blizu in daleč. To je začelo motiti pikaste voditelje, ki so se zbali, da bi se pikasti prebivalci obrnili proti njim. Dogovorili so se, da se celega znebijo pod pretvezo, da žali njihova pikasta načela in želi zrušiti pikasti režim. Prijeli so ga in s prevaro obsodili na razgradnjo. V deželi pikastih je bila namreč razgradnja najhujša možna kazen, ki je pomenila nepovratno delitev pikastega bitja na posamezne pike.
Razgradnja je celega sicer začasno onesposobila, vendar je ostal cel in se takšen tudi vrnil. Ponovno se je prikazal pikasti javnosti in veliko jih je začelo verjeti, da je tisto, kar je govoril o drugačnem svetu celih, resnično.
Nekaterim zvestim pikastim, ki so mu sledili, je naročil, naj še naprej govorijo tisto, kar je govoril sam, dokler je bil med njimi, on pa je odšel. Ni razpadel na pikice, kot je bilo običajno pri njih, poslovil se je in cel odšel iz dežele, v nek drug svet, ki ga pikasti niso poznali.
Za njim je žalovala skupinica privržencev, ki je spoznala pomen širjenja resnice in upanje, ki jim ga je ponudil. Učili so druge, kar so zvedeli od njega in prebivalci pikastega sveta so z njihovo pomočjo spoznavali, da svet niso zgolj pikice. Izročali so si upanje, da nekoč pride celota, razumljiva in povezana, ki bo zamenjala in predrugačila njegovo podobo ter jih prevzela in združila v eno.

sobota, 11. april 2009

Izlet za Mirno

Lepo sončno popoldne, kot nalašč za izlet.
Malo s kolesom, malo pa peš ... za Mirno.
Začnemo v Boštanju ...
vidimo, da ribiči ne dovolijo uhajati ribam ...si ogledamo travnike ...
brzice ...


Zapuže ...
skrite kotičke ...
še bolj skrite pritoke ...ugotovimo tudi, da danes ni ribičev ...
... in za konec še nagradimo kolesarja.

Štirinajsto premišljevanje ob križevem potu našega Gospoda

Jezusa položijo v grob

Še tako dolga pot se nekje konča. Tisto kar je od sveta ostane na svetu. Tisto kar je od zemlje počiva v zemlji. Kar je od Boga, bo vzeto k Njemu. Vsi deli se nekoč sestavijo skupaj, vsi pravi pogoji se slej ko prej izpolnijo in dobijo svojo priložnost. Potem se zopet razločijo, razklenejo ali razpadejo in se iztečejo tja, kjer so nastali, na svoj izvor. Nič se ne izgubi, nič ne propade, le preide, se predrugači in se nekje zopet steka.

Dolgo je bila sama, potem pa je spoznala starejšega moškega. Ni bila več mlada, vendar si je zelo želela otroka. Rodila je punčko, ki pa je imela hudo srčno napako. Po nekaj mesecih je deklica umrla.

petek, 10. april 2009

… in izročil je duha.

Gotovo je le eno-, da tisto, kar je od sveta, nekoč ne bo več. Kar stoji, bo razpadlo, kar živi, bo umrlo. Kot je pognan tok časa, je določeno tudi prehajanje duha in materije, njuno preoblikovanje, rast in združevanje oblik ter ponovno razdruževanje. Umiranja ni, je le prenehanje povezave med živim in snovnim, med vsebino in obliko. Je odmiranje ali zgolj gnetenje, stopanje iz enega snovnega stanja v drugega, iz dneva v noč, izvijanje duha iz tesnih ovojev časa in prostora v neomejeni ne-čas in neizmerni ne-prostor.
Živo lahko deluje izpolnjeno, celo popolno ali perfektno. Kot jajce-, v vseh pogledih izjemno, popolno oblikovano in vsebinsko dovršeno. Ničesar se mu ne da odvzeti, nič ni potrebno dodajati, vse je že v njem. Pa vendar, je le vmesna faza. Prenašalec informacij in zagonske energije za porajanje novega, zgolj prehod k naslednji obliki v galeriji pojav. Moralo bo dozoreti in razpasti, se razluščiti in izvreči nekaj mokrega, krmežljavega in negodnega iz sebe. Novo bitjece, nov zlepek oblike in vsebine, živ prehod, ki raste, zori in porablja razpoložljivo vitalno energijo.
In nekoč, v nekem trenutku … pravem ali ne-, kdo ve? Ponovno prestopi, cikel se zopet izide, oblika preide … forma naredi tisto kar mora, kar ima zakodirano, zapečeno. Vsebina ne izgine, ne propade … ostane vdelana v obliki, drobna pika med beljakom in rumenjakom. In ta je bistvena. Tista za katero gre-, ki je očitno vredna forme. Vse ostalo je snov, hrana, materija primerna kvečjemu za vzdrževanje druge materije. Vsebina gre naprej. Od nekje je izšla, se utelesila in raztelesila ali pa še to ne, zgolj pre-telesila. Še vedno je tu, le da ne krvavi, ne pada pod udarci ali težo lesa, žeblji ne trgajo več njenega mesa in železo ji ne seka reber. Postala je pretopljena, razdeljena med tiste, ki jo iščejo, ki verujejo v njeno večnost in pričakujejo svoje zlitje v njej.
Mogoče bi bilo lahko tudi drugače. Zakaj pa ne? Mogoče se vsebini nebi bilo treba pretakati med kreacijami tega sveta. Saj morda se niti ne, lahko da je stalna in negibna, kot svetloba v kateri se kopa pomladna narava.
Morda je le trenutno izbrala to materijo za prizorišče svojih posegov in jo potopila v tolmun časa v katerem jo zdaj gnete. Postavlja ji vedno nove okvirje, krivi jo po drugačnih modelih, daje ji vse popolnejše forme. Ne igra se z njo, ne porablja je po nepotrebnem. Dela jo vse boljšo, jo izpopolnjuje, približuje cilju, ki je lahko zgolj njeno izhodišče.
Oblike prehajajo in se ne vračajo. Prehodi so žalostni a so zgolj delček dolge poti.
Vsebina ostaja in prihaja … mlajša in močnejša …

četrtek, 9. april 2009

Trinajsto premišljevanje ob križevem potu našega Gospoda

Jezusa snamejo s križa in položijo Mariji v naročje

Soočenje z neizogibnim, neizbežnim in vendar nerazumljivim. Občutenje trpljenja na lastnih rokah, čutenje solz na licu, bolečina v prsih, ki jih hoče srce preklati. Tako dokončno, nepopravljivo, človeka ni več, vse kar si nismo rekli bo ostalo nemo, vse kar nismo doživeli, bo ostalo slepo. Samodejno se ponavljajo prizori, ki spremljajo spomine. Od žalosti se včasih niti jokati ne da več.

Mlada mamica dve-letne hčerkice se je smrtno ponesrečila. Z atijem sta ostala sama. Pol leta po nesreči se deklica ponoči še vedno zbuja in kliče mamico …

sreda, 8. april 2009

Menažerija

Življenje je težko. Samo po sebi. Že zaradi nas samih. Da bi to spoznal, ne rabiš nikogar. Dovolj je samo, da si tu, da skušaš živeti; pa čeravno delaš vse samo tako, kot ti naročijo in predlagajo. Itak ti vedno nekaj predlagajo, naročijo ali zgolj dajo vedeti, kaj pričakujejo od tebe. Tudi če si želiš čim manj razmišljati in spreminjati; tudi če se trudiš brzdati svoje ambicije in strasti; če nočeš nikomur nič – je vseeno težko.
V življenje smo padli nekako brez veze, niti ne vem zakaj. Nihče me ni vprašal za mnenje, no resnici na ljubo me niti ni mogel, ker me pač ni bilo. Koga pa naj bi vprašali, lepo prosim? Tudi starši so naredili, kar so pač naredili, Bog pomagaj. Saj niso vedeli, kaj bo nastalo. Saj tudi tisti, ki smo starši, nismo vedeli v kaj se spuščamo. Zdaj je, kar je. Tukaj smo in kar imamo pač imamo. Nismo prvi … ne bomo zadnji.
Nikoli si nisem želel veliko stvari, še zdaj ne. Mogoče zdaj še toliko manj. Zdaj že skoraj vem koliko potrebujem. In nič več kot to. Ne spomnim se, da bi kdaj hrepenel po čem velikem ali posebnem. Tisto kar je bilo dosegljivo ali odvisno zgolj od mene sem skušal pridelati, s poudarkom na delati, za tisto, kar je izven mojega dosega, sem se prepustil Božji volji. Kaj bi drugega?
Zagotovo si nikoli nisem želel biti krotilec; torej nekdo, ki se spopada z divjimi zvermi, da bi iz njih naredil nekaj predvidljivega, nekaj kar se vklaplja v naš svet.
Čemu je to sploh potrebno? Čemu je potrebno uničevati živo naravo, kar neukročen, prvinski nagon vsekakor je? Kaj nam to koristi? Zakaj se moramo poleg vseh težav, ki jih imamo, spopadati še s puntarji, ki nočejo ali ne morejo razumeti, da jim bosta zgolj delo in sprejemanje veljavnih norm omogočila vključitev v civilizirano družbo?
Govorim o naših najstnikih, kajpada. Gre torej za naš up in ponos, ki ga s trudom in solzami spremljamo ter podpiramo že leta in leta, potem pa ugotavljamo, da smo dobili surov polizdelek, ki je telesno skoraj gotov, značajsko pa nekje med rokerjem in anarhistom. Prvega ne zanima nič, drugi je proti vsemu. Skratka, kombinacija s katero si težko kaj pomagaš.
Zakaj je vzgoja tako težka? Vprašanje ni retorično. Evo-, ne vem, zato sprašujem!
Lahko ugibam! Na splošno itak skoraj vedno ugibam. Grozno veliko tega bi moral vedeti, pa ne vem. Kako naj vem? Kar sem se učil je v glavnem neuporabno ali zastarelo; tistega kar ta trenutek potrebujem me pa nihče ni učil. Na primer, vzgoje najstnikov.
Grem raje drugam, recimo h kamnom, lepim obdelanim kamnom; namreč, tudi izdelava kamnitih kipov je verjetno težka. O tem vem še manj kot o vzgoji, pa bom vseeno raje razmišljal o kiparjenju. Je manj tvegano. Pri kipih nimam kaj zgrešiti in tudi škode ne bo nobene.
Kaj pa vem kako zgleda, verjetno je naporno. Najprej iztrgati kamen od skale; sam seveda ne pride v atelje, moraš ga odminirati, izsekati, izžagati … Potem ga obdeluješ. Vsi smo že tolkli kamne. Težko se razbijajo, še težje se razbijajo tako, kot bi mi radi. Ti ga tolčeš, on poči po svoje, briga njega za tvoje namene. Potem ga klešeš, menjaš orodja-, groba dleta, težka kladiva; fina dleta, lahka kladiva. Napor, znoj, prah … pok po prstih, auuu … Potem ga gladiš, brusiš, poliraš, … se igraš z detajli. In končno je, kar pač je. Pa pokažeš svetu in pride nekdo, ki nima pojma pa reče, da mu ni všeč, da je slabo, da takšnega ne rabi … Ni ti vseeno, kako le? Garal si, se trudil, zgubljal čas in moči … potem pa: "Ni vredno." Za znoret …
In prav za to vzgajamo; da bo dobro, da bo za med ljudi … lepo, prijetno in gladko, za v dnevno sobo.
Da nam ne bo nerodno … ali žal … nekoč.
Ni lahko …

torek, 7. april 2009

Dvanajsto premišljevanje ob križevem potu našega Gospoda


Jezus umre na križu

Smrt je lahko tudi olajšanje, odrešitev trpljenja. Lahko jo prepoznamo kot zvesto spremljevalko, ki hodi za nami in je od nas odpeljala že toliko ljudi, ki smo jih imeli radi. Lahko si celo oddahnemo, ker se bomo z njeno pomočjo pridružili njim, ki so nas spremljali takrat, ko smo se učili prvih korakov in zapustili prav zdaj, ko jih potrebujemo in bi jim morali še toliko vsega povedati.

V domu za ostarele sta v isti sobi več let živeli dve ženski. Spoštovali sta se in razumeli. Ena je umirala in ko se je še zavedala je rekla drugi: "Nič se ne bojte umreti, saj bom jaz tam in vas bom čakala."

Processio locopolitana

O prelubi kršenik, uečni grejh te ma uoblast. Puglej ukul, keku trpi čluvejštvu zered jega, pa tud tu ti nej neč mar, da je Buožji sin za tvuj zueličajne teku hudu martran inu suojen biu, pa de je na križi grenko smrt storu, kuker en ubijauc. Ublejč se ku'j u črn guant, pokrij lice, pa stuop u proceisia z drugme grejšnki. U ruoke djen gajžua, pa se pu hrbtej bij za suoje inu drugej grejhe. Puglej si tud uso tu štoriju tiga grejšniga čluvejka, ku se ti na U'lk pj'tk pukaže na starem Luoškem trge. Tam uoš uidu keku sta Adam nu Ejva u Raje pud skušjavo ud ene gulfive kače zapupadla. Pa kuk je zarad jiju dvej pol smert zauladaua ne cejlem suejti inu kuk je slejpa pa glih usacga sabo ulejče, nej bo papež al škuof, cjesar al kral. Pukazou te bojo Pjeku, kjer sam zludi pa njegou hudiče grejšne duše gruozne martraju no cvreju. Vidu boš tud tj' nobl Luoške cj'he nu bratušne, kuk se pukažejo kuk'r kuvače, lončare, šuštere, žniderje, pj'ke nu mesarje u lejp'h gvant'h nu z banderam ud svoje patruonu. Pukažejo te kuk je naš Guspud Ježuš u Ruzalem na uosličke pr'jahu, pa kuk mu je ta judusk folk tud Huozana klicu. Puole se uid tud keku je Guspud zadnje večj'rje meu storite, kuk je ta kruh nu vinu, kuker suoi telu nu kri pudelu apostelam. Pa Samsona se pukaže, ku je biu t'ku hudu muočn, de je cejlu uoisku pobu z ene kustjo ud uosla. Pa našga Guspuda u v'rte vid'š, ku mu ta svj'ta kri is čj'la kaple, pa tud ku sam tajfl izdajauce Judeži en štrik punuja, da b'se ubejsu na j'ga. Pa Herod, en kral, keku se našmu Guspudi reži. Pa kuku hudu Guspuda našga gajžuajo, de je ues krvau, pol mu pa še eno trnuvo krono na glavo dajo. Tud Hieronemus, naš sv'ti uoče ku je žueu kuker en pušaun'k nu sv'te spise durh pisu, se pukaže. Pole pa Pilatuš, ku Ježuša zavuolo t' judouske hinaušne, skupaj z duejma rasbojnikama križat daje. Pa kuk naš Guspud teški križ njese, pa tud de pade, puole mu pa smilena Veronika se p'rtam lice briše. Na križe uid'š našega Guspuda, kuk mu cejli svejt huode klanjat se: Uropa, Azeja, Afreka nu Merika. Pa ta buoga Marija, mati našga Guspuda, ku ma na sebe sj'dm žalost. Po se pukaže tud una Skrina zaueze, ku je presuitli kral David muolu pred njo. Pol pa še Luoške purgeri ku nuosjo našga Guspuda mrtuga u grobe, pa muska buode tud zraun špiloua. Tu je ena rejs hudu uelka nu lejpa pa tu žauastna procejsija, ku jo je luoški kapcinerski pat'r Romuald na meu spisat, pa tud sama gusposka je gnar zajo dajaua. Sam mam ti še puejdat, da bulš kuoja uzune pustit', k'r je u Luoke en gruozen dren, k'r ma cejla Krajnska na prucejsijo prid't.

nedelja, 5. april 2009

Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!

Prihajati v Gospodovem imenu pomeni lahko samo eno - prinašati novice, oznanjati Gospodovo voljo, nagovoriti ljudi in jim povedati, kaj jih čaka. Gospodov glasnik še vedno in znova prihaja med nas, nekoč na osličku, danes pa z Besedo, z večno svežim in mogočnim zgledom lastnega življenja in trpljenja. Vedel je, da gre na morišče; vedel, da bo mesto v katerega vstopa kot Kralj v slavi, zapustil kot zavrženec in zločinec v smrti. Tudi mi vstopamo v naš vek kot zmagovalci, samozavestni in prepričani, da bomo dosegli in uresničili svoje načrte. Pa vendar slutimo, da ni tako; dobro vemo, da nekje obstoja Božji načrt, ki ga ne poznamo ter da smo krhki in zelo ranljivi, le stežka zmagovalci ter zlahka poraženci. In zelo dobro vemo tudi, da sveta in časa ne moremo obrniti in še manj premagati; na koncu se bomo ponižani in poraženi morali umakniti. Takšna je pač cena življenja. In kakšne novice lahko danes pričakujemo od Boga? Slabih zagotovo ne pošilja, ker jih ne potrebujemo, jih je na svetu že dovolj. Govori nam tisto, kar je govoril vedno. On, ki je pognal mehanizme stvarstva, sestavil in navil pra-uro ter določil hitrost njenega teka, postavil lastne domine vesolja in podrl prvo-, On nam gotovo ne pošilja slabih novic. Gospod izgovarja besede odrešenja, govori nam, da se upanje splača, da veselje in mahanje s palmovimi vejami ni zgolj lepa predstava ampak pozdrav dobrim novicam o svetli prihodnosti …, ki pride. Pridružimo se slavju …

Enajsto premišljevanje ob križevem potu našega Gospoda

Jezusa pribijejo na križ

Zavestno povzročanje gorja, mučenje in izrabljanje ljudi so zavržena dejanja, ki pa se po svetu in tudi pri nas žal nenehno dogajajo. Za trpljenje ljudi, od drugih ljudi ne smemo biti brezbrižni. Ne smemo zamuditi priložnosti, da pokažemo svoje nestrinjanje z nasiljem. Ni opravičila za povzročanje trpljenja ljudem. Nasilje je lahko že sam sovražen govor ali pisanje … tudi v komentarjih.

Skupina navijačev je po nogometni tekmi napadla navijača nasprotnega moštva. Pretepli so ga in mu zlomili čeljust …


sobota, 4. april 2009

Moj mali svet #2

Pomladi se letos nikamor ne mudi. Vsaj meni se tako zdi; mogoče zato, ker jo težko čakam. Nekako mi že presedajo hladni in oblačni dnevi pa veter in bunde ... želim si sonca in toplote. Letni časi se na splošno ne pustijo nikomur preganjati, še najmanj pa vrtičkarjem.
Topel konec februarja, ko je zemlja prvič letos poklicala svojega zvestega podanika, je bil očitno še daleč od zmage nad hladnim zimskim zadahom. Je treba pač počakati Cvetno nedeljo, ki ne nosi zastonj tega imena. Zadnjič sem na radiju poslušal gospoda Zgoneca, našega strokovnjaka za zadeve rožic in vrtnih opravil, ki je povedal, da smo se kar nekako razvadili, da pomlad prihaja zgodaj in da je to zgolj izjema. Pred aprilom včasih še ni bilo nobene prave potrebe za vrtna opravila in to se nikomur ni zdelo posebej čudno, zdaj pa nekako pričakujemo, da bi moralo biti marca že vse v zemlji. Dokler sonce ne naredi svojega, tudi mi ne bomo.
Ker pa je bilo danes vreme že čisto tako, kot mora biti, je torej nastopil skrajni čas, da se tudi na MMS začne kaj dogajati. Od konca februarja nisem na vrtu naredil nič drugega, kot to, da sem sredi marca posadil beličnik in češnjo. Obe češnji, stara in nova že lepo brstita, beličnik pa še ne. Upam, da bo.
In kaj sem torej danes počel? Za ogrevanje sem najprej počistil staro banjo, ki služi za vodni zbiralnik v katerega se zbira deževnica, ki teče po žlebu iz strehe na uti. Seveda se to pri nas dogaja zgolj v primeru dežja. Moral bi si priskrbeti še kakšen sod, ke je moja pridelava solate julija in avgusta odvisna izključno od zalivanja. Druge vode pa tam ni.
Potem sem se lotil vrta. Oplel sem zeleno-mehkolistno solato, ki je dobro prezimila in pokazala spodobno voljo do rasti ter jo malo preredčil. Za jutrišnje kosilo sem nabral še motovilec, ki je tudi v redu, se pa že nekako hoče poganjati v cvet, tako, da ne bo prav dolgo užiten. Za razliko od teh dveh, pa me je rjavka popolnoma razočarala. Nič od nje. Sploh ne dela. Nekaj sem je pobral, kar je bilo količkaj vredno in dodal k jutrišnjemu motovilcu, ostalo pa prekopal.
Na širšem delu se začel štihati in pripravil gredico za solato. Pognojil sem jo z italijanskimi bio-peletki, ki so mi ostali še od zadnjič ter posejal seme, ki sem ga dopoldne kupil od branjevke. Preden je prodala, kar ni mogla prehvaliti kakooo lepe glavice da dela, tako da se mi je že zdela malo sumljiva.
Ja seveda, ob koncu gredice sem posadil še čebulice gladiol od zadnjič in vmes nekaj starega semena "smrdljivk", ki mi ga je že zdavnaj dala tašča. Pustimo se presenetiti, manj od nič ne more zrasti.
Da ne pozabim omeniti še pestrosti živalstva, ki me je danes obdajalo. Najprej sem pregnal velikega rumenega mačka, ki očitno želi zagospodariti pri moji uti; potem so me oblegali pravi roji mučic, ki rojijo in k sreči še ne znajo pikati; nad bližnjim gozdom pa je v iskanju kosila ves čas jadrala mlada kanja; da neumornih ptičjih zborov, ki si ves čas dajejo duška, niti ne omenjam posebej.
Ker na Florjanski ulici žagajo robnike in nekaj razbijajo, ni preveč prijetno sedeti in počivati, pa kdaj drugič.

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)