ponedeljek, 28. februar 2011

Ojej, zgleda da bi se nekaj lahko posrečilo … brž spremenimo!



Napovedi turističnih delavcev, da bodo med zimskimi počitnicami beležili izgubo, so točne. Res neverjetno, s kakšno prognostično močjo ti ljudje razpolagajo? Junija lani so za februar letos napovedali od 13 do 15 milijonov izgube in glej ga zlomka, napovedi so se bridko uresničile. Res spoštovanja vredno vizionarstvo. Skoraj celo leto naprej napoveš izgubo in potem jo, kot po čudežu, tudi imaš. Da bi slučajno vmes kdo prišel na idejo, da je treba skušati kaj narediti na cenah, kvaliteti ali marketingu da bi se problem malce morda le ublažil, ni bilo zaznati. Krizna strategija je, v tem primeru enostavna: zaradi ministrove odločitve padeš na hrbet kot želva in z vsemi udi v zraku čakaš, da te kdo pobere. In kdo je sploh kriv te velike nesreče? Ja kdo neki - jasno, minister za šport, osebno. Tu ne pride v poštev, da bi bila morda vsaj majčkeno lahko sokriva tudi gospodarska kriza, ki potiska ljudi v strah že pred jutrišnjim dnem, kaj šele tistim, ki mu bo sledil, niti padanje življenjskega standarda vseh nas, ki se vse bolj rapidno ločujemo na dve veliki skupini, in sicer tiste, ki jim gre dobro in si družinsko smučanje ter še tri dopuste letno lahko privoščijo ter tiste, ki tega preprosto ne zmorejo, ker morajo otroke, s plačami, kot jim jih prva skupina odrine, pač nekako preživeti, izšolati ter jim omogočiti življenjski slog, ki je vsaj primerljiv z njihovimi vrstniki. Prav tako se v javnosti le redko sliši, da morda ljudje masovno ne smučajo več tudi zaradi delovnega in življenjskega tempa, ki jim razdira še vse kaj drugega kot le neke stare navade.
Dragi moji, če tega morda ne veste, naj vam zaupam, da družinsko smučanje, kot prvo – sploh ni poceni in kot drugo – srednji razred, ki si v bogatejšem svetu družinsko smučanje še lahko privošči, je pri nas definitivno v največjem stagniranju.
Skratka-, novice o tem, da so se nekateri v naših smučarskih središčih počutili nekoliko osamljene, me sploh ne presenečajo.
Mislim, da so enotne počitnice dobra stvar in, da se s šolskim koledarjem neke gospodarske panoge ne bo dalo rešiti. Bodo pač morali najti rezerve še kje drugje, tako, kot jih mora marsikdo od tistih, ki bi morda celo radi smučali, pa iz katerega od naštetih razlogov ne. Ob tem pa se me loteva tudi samokritičnost. Upam trditi, da je sedanja generacija mladine, ki bi še rada smučala, tudi relativno in ne samo absolutno manjša, kot nekoč. Torej, če povem drugače, vseh otrok in mladih je itak manj, kot jih je bilo pred 20 ali 30 leti, ko smo Slovenci še smučali po vseh hribčkih, poleg tega so pa tisti mladi, ki pa so mladi, tudi manj aktivni. Govorim iz osebnih izkušenj. Kjer živim in kjer sem preživljal mladost je gričevnat svet, kjer se je še kakšnih deset zim nazaj sankalo, smučalo in kepalo, da je bilo veselje. Danes se tam ne sanka ali smuča skoraj nihče več. Preprosto ni ne mladine in ne starine, ki bi se ji to ljubilo, z, roko na srce, menoj vred. Res, da je otrok in mladih manj, vendar popolnoma brez njih le nismo, pobočje kjer smo se še pred desetimi leti sankali z otroci, pa je bilo letos prazno tudi, ko je bilo zasneženo.
Pa še eno izkušnjo imam, ki bi bila morda zanimiva tudi za ministra. Ko sem bil v osnovni šoli smo se organizirano hodili smučat, in to praktično zastonj. Temu se je reklo šola v naravi in tam smo se učili nekih osnov. Tisti, ki nam starši tudi takrat niso mogli kupiti smuči, smo si jih lahko izposodili v šoli, kar spet ni bil nek strošek.
Sedaj tega že dolgo ni več in krog je tako začaran. Otrok nihče ne uči smučati in ko bodo odrasli pač ne bodo smučali ter prenašali ne znanja in ne navdušenja nad gibanjem na snegu na svoje otroke.
Enostavno ne gre samo za problem počitnic, to na upad verjetno vpliva še najmanj, velik problem je seveda denar, ki ga ni, prav tako velik ali, vsaj zame, celo največji zadržek pa so generacije, ki preprosto ne smučajo, ker ne znajo ali pa se jim preprosto ne da zapravljati denarja za nekaj napornega kar niti ne obvladajo.
Namesto ponovne delitve počitnic, kar je, po mojem mnenju, za tako majhno državo nesmiselno, bi ministru raje predlagal v razmislek, da bi žičničarjem morda bolj pomagal, če bi uvedel obvezno šolo v naravi na snegu za osnovnošolce in recimo tudi za srednješolce ter jo primerno finančno podprl, tako, da bi si jo šole in ne-nazadnje starši lahko privoščili. Zadovoljni bi bili vsi, žičničarji bi vozili, gostinci kuhali, otroci smučali in morda bi se kdo še kdaj pozneje podal na sneg za svoj denar, ker bi pač videl, da zna biti zabavno.

petek, 25. februar 2011

Laž je morda sestavljena kar iz resnic …



Dokazovanje kdaj je kdo in kaj vedel o koroških bombaših ter kako je nekdo drug stare dokumente zložil v kento pri domačem političnem pokru, je postalo prav dramatično in pridobilo neverjeten pridih pravcate vohunske afere. Moram priznati, da je, vsaj zame, zanimivost tej prašni temi dodatno dvignil kar sam predsednik republike, ki je, po eni strani, na razkritja (če to sploh so kakšna razkritja?) reagiral rahlo živčno, po drugi strani, pa je očitno dovolj moder, da se ne bo dajal na sodišče zaradi prostih variacij na nekakšne pozabljene teme. V zgodbi o kateri vemo zdaj že skoraj vse in nič, se mi zdi nenaravno predvsem njegovo krčevito zanikanje, da bi tisti čas vedel karkoli več od povprečnega pismenega Slovenca. Dejstvo je, da je iz njegovega življenjepisa razvidno, da je bil že od leta 1975 poklicni funkcionar za področje manjšin in, da je celo diplomska naloga, ki jo je zagovarjal februarja 1975 na Pravni fakulteti, nosila naslov "Možne proceduralne osnove za uveljavljanje pravic slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji pred organi OZN". Torej gre dejansko za eksperta mednarodnega prava, ki je študiral in potem tudi poklicno delal v politiki kot sekretar komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja pri SZDL Slovenije kateri je, potem ko se je vrnil iz vojske, tudi predsedoval. Skratka, pravi človek na pravem mestu in ni mi težko verjeti, da je bil v svoji prvi službi tudi dovolj osebno prizadeven, da se je, po domače povedano, zanimal za svoj posel ter dejavno spremljal področje, ki mu ga je takratna oblast zaupala.
In kaj sledi?
Sledi razočaranje … pričakoval bi, da bo predsednik, kot tedanja "prva roka" sistema zabriljiral ter z natančnimi in celovitimi informacijami iz obdobja, ki je predstavljalo tudi začetek njegove kariere, kruto povozil nepokorne podanike, ki dogajanje res poznajo zgolj iz časopisov in prašnih arhivskih polic. Vendar, namesto natančnega odgovora, ki bi z argumenti smešil tiste, ki namigujejo na bele lise v njegovi karieri, zdaj doživljamo cunami čistunstva, ker se je izkazalo, da je izvirnemu dokumentu nekdo "prilepil" še par starejših prilog, ki govorijo sicer popolnoma isto zgodbo. Prav tako je težko razumeti, da bi vsega tega nekdo, ki je področje že štiri leta prej profesionalno pokrival, ne poznal in vedel, ker bi, hotel ali ne, preprosto moral vedeti. Šlo je namreč za izven-serijski mednarodni dogodek, ki bi lahko imel zelo resne posledice in ne morda zgolj neko obrobno akcijo nemškutarskih prenapetežev, kot bi si jo takrat morda želeli naši. Seveda je zanimivo tudi dejstvo, da Avstrijci preprosto niso želeli poznati ozadja, čeprav so nedvomno ugotovili, da ta dva, ki se jima je napad ponesrečil, le nista navadna zaljubljenca, ki bi jima postalo tako zelo dolgčas na romantičnem izletu po Podjuni. Definitivno je šlo za pripadnika jugoslovanske tajne policije, ki jima tudi ni bilo mogoče pripisati visoke samoiniciativnosti, kot jo zahteva načrtovanje in izvedba takšne akcije v tujini. Šlo je torej za dejanje mednarodnega terorizma in to so takrat dobro vedele tudi jugoslovanske oblasti, pa to kdaj uradno priznale ali pa ne. Pri nas je bila zadeva sicer prikazana kot nekaj, kar se dogaja vsak dan in več smo izvedeli o bombah na Severnem Irskem ali v Izraelu, kot pa v Velikovcu. Prav gotovo, pa je zadeva povzročila nemalo razburjenja v manjšinskih krogih, za odnose s katerimi, pa je bil takrat pristojen prav gospod Türk. Ta pa očitno ni mogel nič povedati, ker žal ni imel pojma. Takrat je pač bral časopise in ne morda zaupno ambasadorjevo pošto.
Res čudno, prečudno.
A čuda se gode še naprej … kot mrtvak iz groba, in to ravno v tem čutečem trenutku, ko nekaterim očitno pohaja sapa, spet zakroži stara novica o tem, kako bogato so se nekateri dali nagrajevati za špediterske storitve pri prevozih orožja, ki jih je Slovenija, deset let po Velkovškem bumu, nudila Hrvaški. In če kaj takšnega zdaj trdi nekdo, ki ga nihče ne pozna in, ki je moral iz "lijepe naše" pobegniti zaradi gospodarskega kriminala, potem je to seveda popolnoma verodostojno. Takšni ljudje so pač nepodkupljivi in tako zelo predani resnici, da jo preprosto morajo, in to točno zdaj, tudi povedati, čeprav nimajo nič od nje.
Na splošno gledano, v obeh primerih gre za orožje, ki je bilo, na tak ali drugačen način le povezano s Slovenijo in uporabljeno na ozemlju drugih držav, in tudi tu se, kot že tolikokrat, spet potrjuje stara resnica, da se male lopovščine preprosto ne splačajo: tisti, ki je počil tri kilograme Donarita, je potegnil kratko, nekateri drugi, ki so spravili čez mejo tristo kontejnerjev železja, so pa slavili … in mogoče ga takole žurajo še zdaj …

sreda, 23. februar 2011

Slovenija:Vlada 0:1


Direktor Urada za slabe novice se očitno čuti dolžnega z vesoljno Slovenijo občasno podeliti strahove, ki jih izvablja iz svojega čarobnega lončka statističnih kazalnikov in jim potem vdahne obliko zlih družbenih duhov, na primer:
Mednarodna primerjava kaže, da je se Slovenija pred krizo na večini kazalnikov počasi izboljševala, z nastopom krize pa je država začela hitro izgubljati položaj na svetovnih trgih. Njen padec je bil potenciran in okrevanje počasnejše predvsem iz razlogov interne narave …V zadnjih četrtletjih Umar sicer zaznava rahlo gospodarsko rast, ki pa je pogojevana predvsem s tujim povpraševanjem in izvozom - podrobnejša analiza pa tudi tukaj Vasletu vzbuja skrb, saj izvažamo predvsem proizvode z nizko dodano vrednostjo, precej pod povprečjem Evropske unije. Po njegovih besedah Slovenija od evropskega povprečja drastično zaostaja tudi s produktivnostjo. Ker padcu produktivnosti sledi tudi višanje stroškov na enoto proizvoda, si Slovenija s tem slabi izvoz in izgublja delež na svetovnih trgih. To je zelo skrb vzbujajoče, saj je Slovenija od izvoza življenjsko odvisna, je dejal Vasle.
Če skušam to prevesti, potem ugotavljam, da je Sloveniji pred krizo (kdaj točno?), sicer kazalo dobro, potem pa se nam je s krizo začelo sesuvati (kot, da se drugim ni?). Padli smo hitro, za kar smo (po Vasletovem) krivi sami, sedaj se pa malce popravlja za kar se moramo (spet po Vasletovem) zahvaliti predvsem drugim. To mu (spet njemu) še ni dovolj, ampak predano raziskuje dalje in odkrije … oh, kaj le? Da smo prepoceni ter za-povrh še neproduktivni. Pod črto torej, ne-konkurenčni!
In kaj še sploh komu ostane: Kitajcem, "made in China", nam pa "veja in štrik".
Ne vem sicer, kateri javnosti je takšno uradno "gledanje v zoc" namenjeno, vendar očitno vsesplošni. Pojavlja se mi tudi vprašanje, kaj si ljudje s takšno novico količkaj lahko pomagajo.
Pohvaliti pa velja gospoda nad-ministra, ki se je žrtvoval in se pokazal skupaj z direktorjem, predvidevam, da bi le nekolikanj razblažil grenki Umarjev brezup. In ko sem mislil, da slabših novic že ne more več biti, sem moral slišati še seznam vladnih ukrepov, ki so spet in še kar pred realizacijo.
Po Nacionalnem reformnem programu iz novembra 2010 naj bi nas torej rešila:
dolgoročno vzdržna gospodarska rast, ki jo bomo dosegli z ukrepi ekonomske politike, strukturnimi ukrepi in institucionalnimi prilagoditvami. Vodilo za oblikovanje ukrepov ekonomske politike je konsolidacija javnih financ, ki jo bomo dosegli s krčenjem izdatkov in ne s povečanjem davčnih obremenitev. Pogoj za to je določitev obsega javne potrošnje s fiskalnim pravilom in strukture javne potrošnje na podlagi državnih razvojnih prioritet. Prioritete so usmerjene k ustvarjanju novih delovnih mest in znanja, spodbujanju in ustvarjanju inovativnih podjetij, k večji zaposljivosti, aktivnosti in usposobljenosti posameznikov ter k razvojni prometni in energetski infrastrukturi. Postopen prehod v okoljsko učinkovito, nizkoogljično družbo je horizontalno zastopan v vseh prioritetnih ukrepih. Večja socialna kohezivnost se bo izboljšala z večjo učinkovitostjo sistema socialne varnosti in pravic iz javnih sredstev. Institucionalne prilagoditve predvidevajo spremembe za boljše delovanje trgov in učinkovitejše gospodarjenje z javnim premoženjem. Med strukturnimi spremembami so poglavitne prilagoditve načrtovane za pokojninski sistem, dolgotrajno oskrbo ter v sistemu zdravstvene dejavnosti in zdravstvenega zavarovanja.
Priznam, da je meni osebno še najbolj všeč besedica "nizkoogljična", ki se mi zdi tako nekam … džanki, kot recimo "danes so dovoljene sanje …", ali kaj podobno SF ...
Kar se mi zdi še bolj kul pa je spoznanje, do katerega pridem, ko ta uvod primerjam s prednostnimi nalogami vlade za leto 2009. Nikakor se namreč ne morem upreti fenomenu "že videnega" - takrat je bilo recimo prednostno naslednje:
Tudi v prihodnjih mesecih bodo aktivnosti vlade usmerjene predvsem v obvladovanje vplivov finančne in gospodarske krize. Kakšen bo njen obseg, še ni jasno, vendar bo vlada storila vse, da bi v krizi našla priložnosti za slovensko gospodarstvo in državljane.
S tega vidika s protikriznimi ukrepi sovpadajo tudi letošnje prednostne naloge na področju gospodarstva, financ, davkov, okolja ter sociale:
- krepitev konkurenčne sposobnosti podjetij,
- modernizacija davčnega sistema in boj proti davčnim goljufijam,
- spodbujanje obnovljivih virov energije in
- zagotavljanje socialne varnosti.
Skratka, vse je še vedno praktično neokrnjeno, in glede na žalni govor direktorja Umarja, vse tudi še brez vidnih učinkov-, vmes sta minili le dve dolgi leti …
Priznam, da me programi vladnih ukrepov nekako sumljivo spominjajo na bleščeče zavite pakete, ki so obvezni del božično novoletne ikonografije, ki jo trgovci vsako leto znova postavijo v svoje izložbe. Saj veste, v sijajen papir brezhibno zavite škatle, z bogatimi dekoracijami, obkrožene z lučkami, smrečicami in jelenčki …
Kaj je pa notri?
Ah, saj veste – isto kot lani … nič.
Denar za darila tako ali tako pričakujejo od vas.

torek, 22. februar 2011

Moamer, marela najbrž ne bo dovolj …



Polkovniku ne dajo miru. Sploh zanimivo, da je vsa ta leta kar ostal polkovnik. Njegov pokojni prijatelj Josip Broz je, na primer, v veliko krajšem času naredil bleščečo vojaško kariero in si priboril celo čin maršala. Res, da Joža in Moamer najbrž nista namakala piškotov v kamelje mleko, pod istim šotorom, vendar bi se slavni Libijec že lahko priučil tudi nekaterih svetovljanskih manir. Ena takšnih je tudi, da je treba znati zavohati, kdaj je pravi čas za odhod. Tega pa Moamer očitno ne zmore. Danes hoče vladati še točno tako, kot je pred 40-imi leti.
Zanimivo je tudi, kako dolgoletna oblast naredi človeka neobčutljivega. Pa naj si bo Tunizijec, Egipčan ali pa Libijec, verjetno pa bi to veljalo tudi za ljubljenega Zagorca, če ga ne bi življenje pač zapustilo prej kot ljudstvo.
Še bolj zanimive se mi zdijo reakcije "zahoda", ki ob krvavih dogodkih, tako nervozno mezni in se kremži, kot dojenček s polno plenico, namesto, da bi Gadafiju pokazal srednji prst in pohvalil pogum ljudstva, ki umira na ulicah svojih mest, ker bi se pač rado znebilo večne in absolutne diktature starega terorista.
Pa saj ni treba nič razlagati, vse mi je jasno … stari trgovec je pač cingljal s cekini in obljubami ter evropskim in ameriškim političnim pol-amaterjem pravi trenutek znal ponuditi točno tisto, kar so tako želeli slišati …
Mogoče bi pa mi, ki smo odprtega srca za naše prijatelje, ponudili zatočišče tudi Moamerju in mu postavili en lep šotor. Zraven pa še enega za guantanamce, pa še štalco za kamele …
As-Salamu Alaykum.

nedelja, 20. februar 2011

Tisto drugo lice



Življenje je raznoliko, vendar na nek način vedno sestavljeno iz dveh lic. Lahko bi rekel, da te po enem tepe samo, drugega mu nastavljaš pa prostovoljno. Po svoje je že tako zapleteno, če bi pa vsi dosledno vztrajali pri pravičnosti bi poleg tega postalo še neznosno. Kdor govori, da ni nikomur nič dolžan, dokazuje zgolj, da ne razume ali noče razumeti kje in kako živi. Človekova pot nikoli ni jeklenica na kateri visi kabina gondole, ki se lahko premika le po eni črti. Je čoln na širokem oceanu, ki ga motor sicer nekam žene, vendar ga po svoje vrtijo in premikajo tudi valovi, vetrovi in tokovi.
Vsi se na tak ali drugačen način srečujemo; med seboj ali s posledicami, ki jih življenje enega pušča v drugem. Naša sestavljenka gotovo ni tista, ki točno pade skupaj, ko položiš prave delčke. Sestavljenka našega življenja je lepljenka pri kateri se kosi prekrivajo in slabo ujemajo, včasih pa med njimi ostane tudi kakšna špranja. Podoba ni nikoli kompletna in zaključena, pogosto prav nemarno zmetana skupaj in ne-lepa. Sestavljajo jo koščki let, ljudi, izkušenj in preizkušenj. Ti niso nikoli povsem skladni, točni in ljubki; kar eden doda, drugi odtrga in tretji morda zakrpa ali pa še bolj razpraska.
Odpuščanje je prvi korak miru. Dejansko tudi edini. Kdor odpusti ali sprejme druge in sebe, kakor so ali je, ga bo našel. Tako zunanjega kot notranjega. Dokler ne znaš sprejeti drugih, ne boš razumel, da si le del neke zgodbe in ne njen glavni igralec. Glavnega igralca sploh ni, vse vloge so glavne in hkrati tudi stranske. Vsak kdor stopi na oder prevzame neko glavno vlogo in vsakemu je njegov nastop edini, ki ga sploh ima. Gledališče je privlačno ker je tako poenostavljeno in zato razumljivo. Pričakuješ zaplet in razplet, ki ga v resničnosti nikoli ni. V resničnosti so le zapleti. Razpleti so zgolj novi zapleti in prihajajo skupaj z ljudmi, ki so spet glavni igralci in nosijo svoje velike glavne vloge na rokah ali v srcih.
Toliko je teh glavnih vlog. Moja ni. Moja je stranska med vsemi glavnimi. Pomeni majhen prispevek, a po svoje pomemben. Vsaj zame. Zame je bistveno, da glavnim pusti odigrati. Naj odigrajo svoje velike glavne vloge, ki jih tako zelo potrebujejo.
Jaz vlog v bistvu ne rabim, ne glavnih in ne stranskih. Kjer vsi igrajo, vlog sploh ni več. Postale so nesmiselne. Življenje se da tudi samo živeti brez igre ali zmage. Celo brez aplavza. Lahko samo ugasnejo luči v prazni dvorani in greš domov ali pa ostaneš nekje v sebi.
Igralcev ne občudujem preveč, sem jim pa hvaležen, če se mi pokažejo in … če želijo še moje drugo lice, jim ga pač nastavim …

četrtek, 17. februar 2011

Teror-isti



Slovenija se v vseh pogledih približuje "svobodnemu" svetu, in to ne samo po plati splošne moralne dekadence, ampak tudi glede na odnos do domnevnih teroristov, ki so brez sojenja in jasne obtožbe, že leta in leta zaprti v Guantanamu na Kubi-, čeprav gre morda na splošno le za dva pogleda na isto požgano polje vrednot.
Trenutno naj bi bilo tam še 240 "detainees", od tega trije celo mlajši od 16 let. Po tem, kar se da prebrati, gre za osebe, ki niso državljani ZDA, ki jim ni sodilo nobeno legalno sodišče na svetu, za katere ni nihče spisal obtožnice in jim ni nihče nikoli dokazoval krivde ali omogočil možnost obrambe. Po vsem sodeč, jih je torej mednarodna teroristična organizacija CIA, katere ustanovitelj in financer je izključno vlada ZDA, ugrabila na ozemlju tujih držav ter tajno deportirala na ozemlje pod lastnim nadzorom oziroma pod jurisdikcijo nekaterih lizunskih režimov, med katerimi je očitno tudi sedanja vlada Republike Slovenije. Na to, kar ti ljudje preživljajo jih je potemtakem obsodila tajna policija, ki nima uradnih sodnih pooblastil v nobeni civilizirani državi, baje pa so jim jih za dober denar, nekaj prodali plemenski poglavarji s katerimi se NATO trenutno, tako epsko, fajta tam v srednji Aziji. Par pa naj bi jih američani na Kubi gostili zgolj zato, da bi ugodili prijateljem, ki sicer nimajo težav z zapiranjem ljudi brez sodbe, vendar določenih kategorij ne želijo imeti zaprtih doma.
Ti ljudje so bili pri tem mučeni in, če se je zanesti na javno dostopne vire, še vedno predstavljajo nekakšne poskusne zajčke za sofisticirane metode trpinčenja. Glede na to, da so že leta odrezani od svojih krajev in morebitnih informacij o dogajanju tam, lahko menim le, da je kakršnokoli mučenje zdaj namenjeno še zgolj študiju novih tehnik in izobraževanju kadrov, ki bodo nadaljevali bogato tradicijo sodobnega mednarodnega terorističnega delovanja ZDA.
Nisem noben strokovnjak za mednarodno pravo in sem predvsem velik zagovornik miroljubnega reševanja svetovnih konfliktov ter iskanja možnosti za sožitje brez ponižujočega podrejanja ljudi in izkoriščanja nekaterih držav ali delov sveta. Popolnoma jasno mi je tudi, da je ta zgodovinski čas dejansko le neprijazen in pust gadji otoček, ki ga na eni strani omejuje krvav zaliv lačnih morskih psov, na drugi pa se odpira ocean, ki mu vladajo gusarji. Nikakor pa ne morem razumeti našega predsednika vlade, ki očitno zdaj išče legalno možnost za sprejem zapornikov, ki jih je mednarodna šlamastika ZDA, pahnila v brezupen položaj in celo izjavlja, da se mu zdi "fer", da pomagamo, ker smo pač eden od tistih, ki so zahtevali zaprtje tistega zapora.
Ja-, spoštovani predsednik, ali ste morda Vi kdaj predlagali ustanovitev tega zapora? Jaz, zagotovo nisem in izjavljam, da kot državljan te države, sploh nisem vedel za ustanovitev zapora v Guantanamu, nikoli nisem odločal o tem ter nikoli pristal na kršenje mednarodnega prava in zunaj-sodno, tajno obravnavanje kogarkoli, zato ne čutim nobene odgovornosti za posledice, ki jih prinaša reševanje nelegalne in kriminalne dejavnosti vlade ZDA.
Ne zdi se mi "fer", da se vlada RS zdaj načrtno trudi goljufati pravni red lastne države zaradi interesov neke tuje. Slovenija je pač Slovenija, ZDA so pa ZDA. Slovenija je bila nekoč del SFRJ, ki je bila članica gibanja neuvrščenih med katerimi je bil in je še vedno, na primer tudi Afganistan, mi pa smo se po-sodobili (beri: prodali) in zdaj sodelujemo v sovražnih operacijah tujih okupacijskih sil v tej državi ter celo nastavljamo ramo za legalizacijo kršenja človekovih pravic njenim državljanom. ZDA pa, na drugi strani, celemu svetu že desetletja ponujajo svobodo pod parolo varovanja človekovih pravic, kar pa je še poštenega, pa vidi, da gre dejansko za veliko in donosno imperialistično podjetje, ki svojo bankirsko logiko, predvsem zaradi lastne javnosti, pokriva s fasado poštenja.


Mislim, da nas je lahko sram, vendar prav gotovo ne zato, ker smo bili nekoč neuvrščeni …

ponedeljek, 14. februar 2011

Masa kot človekova pravica

Iz statistike, v kolikor ji gre pač zaupati, je razvidno, da število prebivalcev tega planeta nenehno raste, in sicer naj bi nas bilo vsako sekundo kar približno 20 več. Ne vem sicer, kdo bi lahko to sproti štel, vendar recimo, da smo tu nekje.
Pojavlja se mi banalno vprašanje, na katerega si ne znam prav odgovoriti. Gre za dve predpostavki …
Prva je naslednja: če število ljudi na planetu absolutno raste, potem raste tudi skupna bruto masa človeške populacije. Grobo rečeno, naj mi bo oproščeno, ampak tako pač je: skupna masa človeškega mesa na svetu definitivno narašča. Pri tem velja upoštevati še nekaj – za preživetje naraščajočega števila ljudi, mora kajpada rasti tudi skupna masa razpoložljive hrane (kravic, prašičkov, riža, nutele, čokolešnika, itd.), torej, masa globalnega polnega penziona s turisti vred gre samo še gor.
Druga predpostavka pa je, da planetu skupne mase ne moremo niti dodati niti odvzeti, ker smo njegov del. Odtrgana češnja ne more pridobiti na skupni masi, pa če je črviček v njej še tako požrešen.
V masi planeta upoštevam lahko tudi vse umetne satelite in objekte, ki jih je človek do sedaj poslal v vesolje in s tem dejansko zmanjšal maso planeta, vendar je zadeva, s stališča celote bržkone zanemarljiva.
Sledi torej sklep, da se v notranji bilanci neke konstantne mase, delež ene komponente lahko spremeni le na račun drugega. O tem sicer govorijo neki fizikalni zakoni, ki si jih nisem jaz izmislil, vendar tu ne bom nikomur delali reklame.
Sledi vprašanje, ki mi sicer še vedno da spati, vendar odgovora le ne vem, in to je: komu ali čemu v planetarni masni strukturi se torej zmanjšuje delež na račun človeškega prirasta, ali po domače rečeno: koga mi tu zažiramo?
Za morebitne ideje se zahvaljujem … uporabljal jih bom izključno neprofitno in okolju prijazno …

sobota, 12. februar 2011

Prva beseda narave naj bo kar gibanje

Narava, kot smo ji vraščeni in okolje, ki nas je pač zajelo na neki poti, nista nekaj negibnega. Nasprotno, bistvo vsega je prav stalno prehajanje-, kakor nekakšno metuljevo lebdenje v prostorih večnega spreminjanja. V bistvu je vse znotraj nestalnih meja, ki so napolnjene z gibljivimi sestavinami nečesa poljubnega. Kot plastična vrečka polna žolice. Fiksnih ali večno oprijemljivih točk ni. Že res, da je kamen sicer še vedno le kamen in led zgolj led, vendar gre pač za nam zaznavne oblike stalnega pretakanja v območju domačnosti in ne morda za zamrznjeni okvir ali prašno sliko, s katero možgani tako radi modelirajo nekaj česar ne morejo razumeti. Spreminja se prav vse, le da nekaj počasneje od drugega in negibnih izjem ni nikjer. Tudi kamen je bil pred milijoni let razbeljena magma in led še včeraj zvečer le para v oblakih.
No, kamenje z ljubim nam gibanjem nima prav veliko skupnega, led mogoče kaj več, še največ pa verjetno sneg. Vsaj v tem zimskem času, ki prav tako ni več to. Gre bolj vožnjo v skupini in pobeg, ki si ga je spet privoščila pomlad. Bomo videli, če ji bo uspelo zdržati … jaz vseeno navijam za zeleno.
Kakorkoli, tudi sneg v bistvu ni več sneg, ampak nekakšen pol-naraven pripravek, ki pride prav – recimo za gibanje … zaenkrat je še bel, na pogled kakor pravi.
Morda bi ga lahko pobarvali, da bi se ponoči svetil ali recimo odišavili … to bi bilo res dobesedno kul.





ponedeljek, 07. februar 2011

c. kr.

Glavno mesto imperija je sicer veliko in imenitno, vendar v njegovem kičastem blišču zaman iščeš odgovor na vprašanje: zakaj prav to in ne morda katero drugo? Prav tako v strogih pogledih bronastih jezdecev ali razkošnih sarkofagih z njihovimi trupli ne najdeš razloga, zakaj so morali biti to prav ti ljudje in ne morda kateri drugi. Vsak čas in prostor, če je le primerno zapolnjen, slej ko prej proizvede tudi vladajočo strukturo in posameznike, ki jo poosebljajo. Ni rečeno, da so od vseh najboljši ali tako zelo izjemni, da je to kar samoumevno. Lahko celo nasprotno-, ko jim odvzameš tisto malo kar jih dela vzvišene spoznaš da so v bistvu šibki in dolgočasni. Izjemni so kvečjemu nekateri spleti zgodovinskih okoliščin in morda ljudje, ki se v njih znajdejo, vendar še zdaleč ne vsi. Izjemni so lahko tudi spomini, ki ostanejo za njimi, vendar prav tako le redki. Veliko več je banalnosti, naključij, čudaštva in predvsem pohlepa ter nečimrnosti. Brez tega ne gre in očitno je prav to tisto kar maže in žene kolesje večnega boja za družbeno prevlado in osebni prestiž.
Resnična izjema so nekatera presečišča časa in okoliščin, v katerih so se znašli res pravi ljudje. Takrat so tudi nastali imperiji, nakopičila se je oblast in predvsem rodila izjemna želja po nesmrtnosti.
Na prvo nas zdaj spominja zgodovina, na drugo muzeji in spomeniki-, slednja pa se pa kljub vsemu trudu, le ni uresničila … Hvala Bogu, kar je ostalo je vsaj zanimivo.

















četrtek, 03. februar 2011

Varuhi interesov


Ja, tu se pa heci nehajo. Interesi države so pač nad vsem. To je treba priznati, udariti s petami skupaj, dvigniti brado, se izprsiti in upanjapoln pogled usmeriti nekam … hm, kam že … saj ni kam … no ja, nekam pač-, morda proti Bruslju ali … Kairu …
Skratka … "Ključno vprašanje je, kaj lahko stori demokratična Slovenija, ki pomeni diskontinuiteto z nekdanjim režimom, z delom arhivskega gradiva, za katerega meni, da bi lahko ogrozilo interese te samostojne, demokratične Slovenije".
Da – to je zdaj res ključno vprašanje!
Prosim lepo-, gre namreč za samostojno demokratično Slovenijo. Ne podražitve, ne propadanje gospodarstva, ne siromašenje prebivalstva, ne brezperspektivnost mladine in starine, ne predirno škripanje našega pravnega kolesja, ne vzroki in posledice finančnih mahinacij (zdaj še cerkvenih) s katerimi se bomo verjetno tako ali drugače srečevali še dolgo in niti vprašanje, kakšna obzorja sploh čakajo družbo brez vrednot … V tem trenutku je torej ključno vprašanje, če javnost sme brati neke 30 let stare papirje.
Zdaj ko so to zadevo očitno spravili na največji možni skupni imenovalec, me je, prav res začelo zanimati kdo je tisti človek, ki je tako zelo pomemben, da bi njegova morebitna kompromitacija predstavljala napad na interese Slovenije, če ne že kar takojšnjega propada … Če je to predsednik države … ja, pa kaj? Toliko smo že videli in slišali, da se niti ne sekiramo več. Človek je bil pač funkcionar takratne države in je počel, kar si je takratna politika izmislila – kot, da je danes kaj drugače.
Če bi bilo zaradi razkritih informacij nerodno kakšnim ovaduhom ali uslužbencem SDV, se sekiram še manj … kar naj jim bo nerodno-, pa kaj? Saj je bilo tistim, ki so imeli zaradi njihovega dela težave tudi, pa ne samo nerodno, morda je celo škodilo njihovemu zdravju ali vsaj dobremu počutju. Sicer pa, brez skrbi dragi tajni in ne-tajni sodelavci - vaša cenjena imena tako ali tako varuje budno oko našega informacijskega pooblaščenstva. Kar naj kdo poskusi objaviti kaj osebnega, pa bo videli kaj je to pekel. Če ne drug, ga bo pa vanj, z veseljem pospremil sam tovariš general vseh tožilcev.
Vendar pa to še ni vse, očitno je zadeva lahko še strašnejša, ker "… so na podlagi tega gradiva lahko ogroženi državni interesi in pa bolj kot državni interesi varnost posameznikov in njihovo dostojanstvo oz. varnost tudi drugih družinskih članov, ne v Sloveniji, ti ljudje živijo v tujini. Ne govorimo o nekih profesionalnih zločincih, ampak predvsem o navadnih družinskih ljudeh, ki so opravljali to iz patriotizma."
Zdaj smo torej izvedeli še to – v nevarnosti so naši patrioti, borci za domovino. Pozabili so sicer povedati za katero domovino so se tako zelo izpostavili, da tega še zdaj ne upajo javno priznati. Rekel bi da je to, po svoje, kar malce čuden patriotizem, če ne upaš priznati, da si se nekoč iz domoljubja pošteno in srčno boril, zdaj se pa treseš samo še za svoj družinski mir … Vsekakor menda ne bi kar takoj izbruhnili spopadi, če bi tudi neposvečeni imeli možnost zvedeli, kdo in s kakšnimi sredstvi se je nekoč boril zato da nam je danes dobro.
Veste, saj nekaj tega že itak vemo, marsikaj ugibamo še več si lahko pa mislimo. Morda celo več od tistega kar bi tam prebrali.
Kdor se torej najde v papirjih, pa le "mora biti toliko moža, da sprevidi, da je bil zaveden ali je dobil napačne informacije, in se … javno opraviči " po možnosti vsem tistim, ki se jih tako zelo boji že več kot 30 let.

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)