četrtek, 31. december 2009

"In ko so odpeli hvalnico, so odšli ..." (Mr 14,26)

Hvala Ti dobri Bog, za to leto. Izgleda, da ga bom preživel in priznam, da mi ničesar ni manjkalo. Žal mi je edino, da ljudje niso preveč zadovoljni z njim. Eni rečejo, da se ga ne bodo spominjali po ničemer posebej, druge je celo razočaralo, prav zadovoljnega še nisem srečal.
Kakorkoli, pripeljalo se je do konca, umika se novemu. Tako se vsaj reče ... seveda ni ničesar konec - niti se nič ne začne. Dan se umakne noči, ura minuti, preglejmo še enkrat slike na koledarju in ga zamenjajmo. Nove pokrajine, nova idila na steni, ki bi jo bilo dobro že prepleskati. Saj jo bom ... verjetno.
Konce in začetke praznujemo najbrž zato, da se ohranjamo v pričakovanju. Kot plovba v bližini obale. Držimo se meje, da ne bi utonili v odprtem morju enoličnosti in rutine. Tudi brez tega bi se dalo preživeti, vendar bi bilo obupno. Bral sem, kako težko puščavniki ali ljudje, ki izgubijo stik z družbo, računajo čas. Računanje časa zahteva izredno disciplino in doslednost. Zlahka se zmotiš ...
Še lažje pa se zmotiš v vsakdanji uporabi svojega časa ... včasih ga pustiš kar odteči in ti za njim ni niti žal ...
Leto je torej šlo ... zakaj že?

nedelja, 27. december 2009

Nekaj namesto družine

Zadnjo nedeljo koledarskega leta, je Cerkev razglasila za nedeljo Svete družine. Lep praznik, katerega bistvo je blagoslov otrok. To se pravi, -nad otroke se kličejo posebni Božji darovi in milosti.
Zanimivo je, da se s tem nekako posredno izraža tudi ideja, da so otroci glavni del družine. Njena prava vsebina. To se verjetno zdi večini samo po sebi umevno in če se ozremo v predlog novega družinskega zakonika je definicija družine tudi tam osnovana prav in zgolj na otrocih. Res, da je v tem predlogu, poleg otrok, v družini lahko še karkoli, kar bi vsaj teoretično zmoglo predstavljati starše, poudarek pa je dejansko prav ta. Cerkev in država si na tej točki ne nasprotujeta. Razhajanja se pokažejo drugje, vendar se s tem tokrat ne bom ukvarjal - pravzaprav sem se enkrat že.
Smisel družine je potemtakem skrb za otroke in uradno je s tem, ko družina proizvede ljudi, ki so sposobni ponoviti enako vajo, tudi konec družinske idile. Po svoje žalostno, a tako očitno naša sekularizirana civilizacija razume smisel družinskih povezav. Zakaj je tako, je bolj vprašanje za tiste, ki se zabavajo z razmišljanjem o zadnjih dveh-treh stoletjih evropske (beri: zahodne) zgodovine, kot pa za iskalce občečloveškega smisla. Cerkev vsaj iz roda v rod prenaša bogate Božje nauke in človeška spoznanja, ki lahko usmerjajo in pomagajo pri vzgoji, partnerstvu na splošno in tudi v ostarelosti, država pa še tega ne.
Družina je seveda še vse kaj drugega, kot le otroško zavetišče. To vemo vsi.
Gre za izvor naše osebne, telesne in duhovne rasti ter življenjski prostor, ki nas vselej obkroža. gre za okolje v katerem postanemo ljudje in dejansko tako tudi prenehamo. Vmes se lahko sicer odlepimo, osamosvojimo, pretrgamo stike, postanemo zelo pametni ali celo močni, pa vendar, nekje smo se izvalili in nekdo nam je dal prvič žlico v roke. In to niso bili morda naši kasnejši podaniki, oboževalci, podrejeni ali nadrejeni ... ne, ne, -to so bili v veliki večini primerov pač naši starši ali recimo, člani družine. Jasno, kdo pa drugi?
Kompleksni družinski odnosi nas zaznamujejo skozi vsa življenjska obdobja, ne glede na to kakšno vlogo igramo v njih. Pravzaprav, slej ko prej, odigramo vse. Krog se hitro zavrti, danes arogantni pubertetniki so jutri že zaskrbljeni očki in ljubeče mamice.
Kaj sploh hočem povedati? Nič mi ni treba, vse to že dolgo vemo.
Rad bi le ponovil besedico "spoštovanje". Spoštovanje tistega, kar nas gradi, kar nas dela in podpira. Zakaj bi se sprenevedali? Zakaj bi se hoteli dvigniti nad to?
Pokleknimo pred svetostjo. Sklonimo glavo pred našo pravo vsebino, pred vezjo, ki jo imamo s človeštvom ... in prav to je to ... naša družina.

sobota, 26. december 2009

Sam N

V bistvu, bi bilo bolje, če bi slavili samo enotnost. Samostojnost je nekako precej nesamostojna. Kaj na tem svetu pa je sploh še samostojno? Vedno si del nekih okoliščin, združenj, zvez, družin, lahko tudi spreg ali k0nfliktov.
Če bi bili tako zelo samostojni, potem verjetno ne bi imeli špetira s Hrvati, niti naših pobov v Afganistanu, pa še kje, -še celo delegatov v Bruslju ne bi potrebovali, zakaj neki?
Enotni smo pa, to pa res ... bili, namreč. In sicer takrat, ko smo šli na plebiscit ... kranjski Janez, pa harmonika in zastave, -res da je bila na njej še zvezda, pa kaj zato. Zvezde so svetile že veliko pred nami in bodo tudi takrat, ko nas že zdavnaj ne bo. Nihče si jih ne bi smel lastiti.
Kaj pa danes? Eh, -danes pa nič kaj posebnega ... Devetnajst let je že tega. Težko je držati formo toliko časa. Vmes se je že res veliko tega zgodilo. Oglašajo so takšni, ki se takrat še rodili niso, vse tišji pa so tisti, ki so prisegali že tudi drugim državam pred to.
No, enotni nismo več, včasih imam občutek, da smo pa kar precej sami ...

četrtek, 24. december 2009

Emanuel


Pride, spet ... mali Bog, ki je naš veliki Bog. Nastopil je v hlevu, kot zadnji in vstopil v nas, kot prvi. Tisti, ki nas sprejme, tako kot mi sprejemamo njega. Prav tam, v srcih ... v naših osebnih tabernakeljčkih. Stopil je v resnične razmere, ne idealne ali posebej pripravljene. Daleč od idile, brez kaminov, lučic in darilc. Stopil je v samo stisko. Takoj je začel tam, kjer je bil najbolj iskan. Pri ubogih, a tako bogatih usmiljenja, pri nemočnih, a tako trdne vere.
Ni prišel vonjat cimeta ali poslušat božičnih pesmic. Sploh ni prišel gledati lepote. Ni ga zanimala. Prišel je razsvetlit temo in vnesti upanje v bedo tega sveta. Prišel je kazati pot rešitve. Pot upanja za vse. Njegova pot je bila tako preprosta in prašna, pa je bila vendar postala pot upanja za mnoga revna srca. Naše poti so široke in gladke, a peljejo le k nadomestkom, ker sploh ne razumemo več pravih vsebin. Ker raje kupimo, kot pa, da bi pobrskali po svojem.
Bogati in oblastni ga že takrat niso mogli ne razumeti in ne prenašati. Danes smo bogati in oblastni mi sami.
Ali ga sploh hočemo takšnega, kot je prišel?
Ali ga sploh pričakujemo takšnega, kot je odšel? Ali sploh še vemo, kaj nam je hotel povedati?

sreda, 23. december 2009

Kriza neke obrti

Mojster piše: "V Sloveniji obstaja velik problem. Problem zaupanja. Zaupanja v temeljne institucije in službe, ki definirajo državo in družbo."
Mojster ima, za moje pojme, žal tokrat prav. Tako nizkega ugleda, kot ga imajo danes inštitucije in ljudje, ki naj bi delovali v javnem interesu, se ne spomnim. Spomnim se, na primer, vsaj na videz slabših časov, ko smo še pokali vice iz Dolanca in Kardelja, pa predsednikov vlad nekdanje juge (Milka Planinc …, jao!)... Mimogrede; ne morem se spomniti nobenega vica na račun Tita. To očitno ni bila fora in zgleda, da še zdaj ni …
Hočem povedati, da smo se vedno nekako zezali na račun top politikov, vendar je bilo to nekoč drugače. Inštitucije, ki so jih vodili ali zgolj predstavljali, so kljub njihovim navideznim šibkostim in človeškim pomanjkljivostim, dajale vtis zanesljivosti. Ni se tako dvomilo v funkcioniranje uprave, pa kakorkoli že bila spolitizirana in skorumpirana; po moje dejansko še bolj ali celo na bolj ponižujoč način kot sedanja. Zdaj političnih vicev praktično ni, vsaj meni jih nihče ne pripoveduje (mogoče tisto o gobah in Jelinčiču). V glavnem. pa zdaj poslušam samo še kritike, negodovanje in celo žaljivke na račun funkcionarjev.
Zanimiv paradoks …? Mislim, da se toliko ljudi, kot prav zdaj, še nikoli ni iskalo v politiki, pa ima, kljub temu, da je očitno participacija v njej, še vedno zaželjena, prizvok slabšalnice, skorajda žaljivke. Ali pa morda prav zato?
Politika je postala odkrit sinonim za trud za korist, brez truda, brez šol, brez dela, brez izkušenj, brez moralnih karakteristik, brez potrebnih znanj – zgolj povzpetništvo po vezah in na osnovi članstva v nekakšnih strankicah … Ljudem, ki niso aktivno zraven, se je preprosto zagabila, politično delo je pokurilo sleherno javno simpatijo in vtis predanosti skupnim ciljem. Postalo je obrt, katere primarni namen je korist za tiste, ki se ukvarjajo z njo, na videz brez ambicije po gradnji boljše družbe. In tudi volitve, kot veliki sejem demokracije, so v očeh javnosti zgolj potratna in neresna parada kljukcev, ki se skušajo dvigniti na račun navideznih slabosti drugih.
Politika je postala posel, ne poklic. Glavna skrb današnje politike je javna podoba, imidž, nastopi - treba se je pojavljati in suvereno razlagati tisto, kar bi ljudje radi slišali. Operativa je prepuščena strokovnim službam in najemnikom, politiki bi se radi zgolj pojavljali, oglašali s povzetki in usklajenimi stališči. Lep, čist in utečen posel.
Politika prav gotovo ni od včeraj in tudi Slovenci si je nismo izmislili. Prav gotovo ima bogato in razburljivo zgodovino, ki jbo še dolgo neizčrpen vir romanov. Politika je genski družbeni element, ki se mu ni mogoče izogniti, niti ni nobene potrebe, da bi se ji skušali izogibati. Misim, da bi jo bilo treba le utiriti, spraviti tja kamor pač sodi, postaviti na imenovalec javnega interesa.
Osebno mislim, da je strankarstvo preživeto do kraja. Združevanje ljudi pod zastavo, "kao" ideološke sorodnosti je zgrešeno. Ljudje preprosto mislimo s svojimi glavami in ocenjujemo dogajanja tako, kot jih razumemo, zakaj bi torej moral, na primer jaz zagovarjati slabe ideje nekoga drugega, samo zato, ker sva pač v isti stranki. No, verjetno zaradi konkretnih koristi, kajpada. Torej, zadeva že v osnovi nima nič opraviti z boljšo družbo, kvečjemu z boljšim statusom nekoga v njej.
In predlog ...
Sprememba ustave in ukinitev strankarskega sistema. V bistvu ukinitev financiranja političnih strank. Kdor se čuti sposobnega in kvalificiranega za opravljanje javne funkcije, naj pač kar sam ali v okviru samostojne civilne pobude, zbere določeno kvoto podpisov in kandidira na volitvah.
Enostavno, da bolj enostavno ne bi moglo biti.
No ja ... v bistvu še veliko prezakomplicirano za ta svet ali vsaj leto, ki prihaja.

sreda, 16. december 2009

Reševanju nacije se bomo posvetili po večerji


Z znancem sva se, ob letu, spet znašla ob isti obloženi mizi in ko sva najina prebavila, končno le nekako zaposlila z izborom ubitega živalstva in kuhanega rastlinstva ter zmerno omočila z ravno prav hrapavo modro frankinjo, sva se, namesto, da bi bila zadovoljna, da sva v teh časih sploh še živa in celo sita, raje lotila brezupne primerjave najinih pogledov na prihodnost nacionalnih držav. Debato je, v bistvu sprožil tretji, ki se me je drznil vprašati, kakšen bo, po mojem, čez 50 let Bližnji vzhod. Ker po pričakovanju, nisem rekel, da me to pač ne briga, ampak sem želno izkoristil priliko za "atak na zgodovino", se je raje hitro oddaljil in pridružil konkurenčni debati o nekem škandalu, ki jo je načel njegov desni sosed. No kakorkoli, -moj omenjeni levi znanec, ki je pravzaprav precej "desen", se je le pustil sprovocirati in tako sva se že kar uvodoma, brezglavo zapletla v primerjavo dveh testnih držav, in sicer Kuvajta in Kitajske, z namenom, da bi morda sestavila možen scenarij, ki nama bo odgovoril na prihodnjo usodo, kajpak, ljube nama Slovenije. Primerjalni državi je izbral on. Ne vem sicer zakaj, vendar se, v velikem veselju nad dejstvom, da končno imam sparing-partnerja, nisem trudil iskati še kaj bolj eksotičnega.
Obe omenjeni državi imata, vsaj zame, dve zanimivi skupni značilnosti. Začneta se na K in v nobeni še nisem bil. Kot vsakemu, ki je imel zemljepis vsaj štiri, mi je seveda jasno, da gre tudi sicer za zelo različni družbi. Kuvajt je tradicionalna plemenska družba, ki ima pač "srečo", da je njeno ozemlje bogato z naftnimi nahajališči, to pa omogoča vladajoči eliti in posredno tudi ljudem zavidljiv standard. Nacionalno je nedefiniran, očitno multietničen, vendar predvsem na račun priseljevanja delovne sile. Po tej plati bi lahko bil tudi del katere od večjih sosednjih držav, kar je Irak, mimogrede že tudi poskusil realizirati.
Kitajska zgodba je seveda čisto nekaj drugega. Gre za generičen multietnični imperij iz katerega bi lahko nastalo vsaj kakšnih sto Kuvajtov. To, da obe državi sploh obstajata v istem zgodovinskem trenutku je, po svoje, težko razumljivo in meni kaže zgolj na velik razpon možnih družbenih življenjskih oblik.
In kaj bi to lahko imelo opraviti s prihodnostjo, še zlasti slovensko, če seveda zanemarimo splošno dejstvo, da so vsi cvetovi prihodnosti že v semenih sedanjosti? No, -morda nič, po moje pa se vseeno lahko tudi kaj naučimo. In sicer, če že drugega ne, si morda spet utrdimo spoznanje, da je inštitut države, kot ga poznamo v tem trenutku, popolnoma umetna tvorba, nevezana na kakršenkoli naravni pojav, ki bi dejansko zahteval njen obstoj. Ta inštitucija je, zgodovinsko gledano, smiselna zgolj tako dolgo, dokler služi interesom lastnega prebivalstva. Če uspemo prežvečiti to misel, potem lahko ugotovimo tudi, da je simbologija, protokol, domoljubni fetišizem ali oh in sploh, ves cirkus, ki spremlja poistovetenje neke narodne ali plemenske pripadnosti posameznika s takšno upravno-politično tvorbo, dejansko brez veze. Primerljivo ali celo koristneje bi bilo, na primer, iskanje skupnih interesov prebivalcev sveta, ne glede na rasno ali etnično pripadnost. Povedano drugače - manj se moram truditi in lahko sem dosti bolj pošten, če hočem, na primer, najti podobnosti med mojim življenjem in življenjem nekega Hana ali Beduina, kot pa, da se trudim iskati razlike. Pač enostavno verjamem v univerzalni smisel človeškega življenja, ki ga je možno izluščiti iz fenomena obstoja kogarkoli, zgolj z potrpežljivo redukcijo etničnih, nacionalnih, religioznih in nenazadnje tudi socioloških razlik, ki jih vlečemo za sabo ali pa se, še raje skrivamo zanje, ko nam to pač tako ustreza.
Takšno sklepanje me seveda niti ne more pripeljati do drugačnega zaključka, kot je, da je poza in samopoklicanost države, ki hoče vse urediti, kontrolirati, obvladati, postaviti pod skupni imenovalec, poenotiti ali ukiniti drugače misleče oziroma bivajoče, -preprosto preživeta, povožena in utesnjajoča in, da takšna postaja koncentracijsko taborišče lastnih udov. Centraliziranost oblasti je, vsaj zame, opravičena le s primerljivo dobrobitjo vseh prebivalcev. Pri tem se seveda nikakor ni mogoče izogniti tehtanju med koristmi večine in manjšine sobivajočih v nekem lokalnem okolju, vendar se pri imperijih, kot je na primer Kitajski, to lahko tudi popolnoma izrodi v grobo zanemarjanje ali tektonsko zatiranje več-miljonskih skupin na račun kvazi-poenotenja nekega političnega stvora iz delavnice profesorja Frankensteina. Na drugi strani, pa recimo Kuvajt, tak kot je, vsaj zame prej predstavlja neke vrste državni sindikat ali interesno združenje svojih članov, ki pod njegovo zastavo uresničujejo svoje interese. No, res da morda le preslabo poznam razmere v konkretni državi in jih idealiziram; vseeno gre zgolj za študijski primer kako lahko človeštvo funkcionira tudi na nekih drugačnih osnovah, kot le na združevanju, ki genetsko izhaja iz netolerantnosti do razlik in vrtenju neke velike, nepotrebne mašine pod skupno zastavo.
Priznam, da je stopnja iluzionizma v mojih pogledih na svet, ki bi moral biti torej narejen po meri ljudi, -kar pač ni: prav lahko tudi premosorazmerno povezana s številom predhodnih zdravic. Pa vendar - naša in verjetno vsa evropska družba je, po moje, že dosegla stopnjo, ko se lahko, med drugim tudi vpraša, koliko države sploh potrebuje in kako bi se dalo skupne potrebe ljudi morda učinkoviteje servisirati na lokalnem ali regionalnem nivoju?
Prihodnost držav vsekakor ne more biti v risanju zemljevidov v merilu ena proti ena, ampak kvečjemu iskanju zveznih prehodov med skupinami, ki jih sestavljajo. Svetov je zaradi mene, lahko tudi tisoč, pa nič ne de, ker vem, da so slej ko prej, vsi enaki.
No, -potem so prinesli še neke polnjene hruške v čokoladi in sladoledu ... in svet je bil, za tisti večer, torej rešen ...

"Need for speed" teater

Priznam, učil sem se lagati. Res pa, da pri samem mojstru ...
In to vrhunskem ... igralcu, namreč.
Kje drugje, kot v pra-domovini vseh plemenitih laži ... gledališču, jasno.
Veselko naredi iz nič vse. Uporablja samo sebe. Dodatki so mu nepomembni in nepotrebni. Povsem dovolj si je sam. Obvlada vsak prostor, v katerega stopi in si ga prilasti z gledalci vred. Predstavo sestavlja sproti in igra kot inšpicient ali bolje gledališki fizikalec. Vzame, kar pač ima pri roki - predvsem gledalce.
Izjemna in njemu lastna je energija-, prava nora dirka ... nitro.
Pritisk na plin ne odneha niti za trenutek, zavor ne povoha, mogoče le nekoliko prilagaja položaj dirkalnika ovinkom. Če kdaj pa kdaj trešči v ograjo ali preorje bankino, nič ne de. To je pač dobrodošel del tekme. Saj zato ima občinstvo, da ga vozi na polno, jasno!
Za debelo uro nas je pritisnil na zadnje sedeže in nam potem le dovolil izdahniti. Divje!
Še zdaj se mi malo vrti ... res, ne lažem, čeprav zdaj znam.

torek, 15. december 2009

Česa ne morem pozabiti?

Danes baje mineva 163 let od izida neke knjižice … v kateri, med drugim, berem:

Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi,
skrb vsak dan mu pomlájena nevesta,
trpljenje in obup mu hlapca zvesta,
in kes čuvaj, ki se níkdar ne utrudi.




ponedeljek, 14. december 2009

Veselje od padanja

Idila te prevzema dokler ne zadrsaš sredi nikjer. Potem je še vedno lepo, le romantično ne več. Sneg postane mrzel, veter strupen in belina obupna. Cesta se izgubi v napihani enoličnosti in te prepusti spominom na njen približni potek. Avto je nekaj časa pomoč, potem pa ovira, sedemsto kilogramov težav, ki jih je potrebno spraviti gor in potem še dol. Postane nemiren, nestrpen, svojeglav … ne uboga volana, spušča kolesa, da se vrtijo kar nekam. Sploh nisi vedel, da je tam toliko klancev. Čemu neki?
Vsak ovinek rahlo pretipaš od znotraj, ga predrsaš s tesnobnim srcem … ograje nobene … če me zanese, bo šlo po travniku in ne bom se ustavil prej kot v gozdu. Gotovo ne na kolesih ...
Kaj hudimana sem sploh rinil gor …
Je že dobro … o.k. ... od vasi naprej je posuto … na ozko sicer ampak prime … ja, zima je res lepa …

nedelja, 13. december 2009

Snubač spet napada

"... bodite zadovoljni s svojo plačo." (Lk 3,14)

Obvladovanje pohlepa je eden najpomembnejših civilizacijskih dosežkov. Tako pomembnih, da si ga je celo Janez Krstnik postavil za svoje vodilo in ga priporočal vsem, ki so prihajali k njemu. Že pradavne in praktično torej vse družbe, so se soočale z neenakostmi in se jim na nek način skušale upirati. Na tej osnovi nastajajo največje ali sploh prave družbene napetosti in to je dejansko tudi danes edina resna grožnja družbeni ureditvi. Socialni konflikt je sploh edini pravi družbeni konflikt. Ljudje se le stežka pustijo vreči iz tira, zaradi demagogije, ideologije, nacionalizma ali morda političnih pravic, tako močno, da bi ostro terjali spremembe. Resnično in odkrito jih prizadanejo šele dovolj močne socialne razlike. Ko te postanejo izrazite in ko se kritična družbena masa čuti ekonomsko podcenjenjena, takrat se bodo oprijeli sleherne, še tako banalne možnosti za spremembe. Takrat je čas za populiste in prekucuhe. Ljudje bodo podprli vsako opcijo, ki nasprotuje tisti, ki po njihovem uteleša izvor krivičnih razmerij in najbolj je pri roki seveda prav trenutna oblast. Pa naj si bodo priročen vzvod za spremembe volitve ali pa morda celo boj za samostojnost nekega naroda. Tudi našega.
Upam trditi, da če bi bilo gospodarstvo Jugoslavije v 90-ih letih prejšnjega stoletja uspešno, tudi naše osamosvojitve in s tem povezanega razpada bivše države, ne bi bilo.
Slovenija je danes na dobri poti, da se ji začne dogajati velik socialni konflikt.
Družbe velikih razlik si najbrž nihče ne želi. Bolje bi bilo, da smo vsi nekoliko revnejši, kot pa da so nekateri zelo bogati, drugi zelo revni, večina pa zelo na meji.

sobota, 12. december 2009

Gost in nerazredčen čas

Kadar se žival čuti ogroženo se potuhne. Skuša se zmanjšati, zavleči v kakšen kotiček ali narediti neopazno. V glavnem. Lahko, da se katere branijo tudi z napadom, vendar je to gotovo manj pogosto. Pri ljudeh je podobno. Ni razloga, da bi bilo kaj drugače. Če nam kaj grozi, utihnemo, se umirimo, želimo, da gre čimprej stran od nas. Podobno je kadar nas ogroža bolezen ali bližina smrti. Takrat ni razloga za razposajenost, glasnost ali živahnost. Takrat je vse lahko tudi mirno, pritajeno in upočasnjeno. Osebno čuteno. Takrat se nam čas zgosti.
December je lahko tudi v znamenju slovesa, ne samo prihajanja. Vsaj zame. V decembru sem že pokopal tri, ki so nekoč veliko naložili v moje temelje. Začenjam ga torej s spomini in prižiganjem sveč. Zame prihaja s treznostjo in spoznanjem, da se je pred prihodnjim snidenjem vedno potrebno najprej še zadnjič posloviti.
Čas odhajanja je lahko dobra podlaga za pričakovanje. Ko odhajaš, greš z upanjem, da prihaja še boljše. Takšen je ta čas.


četrtek, 10. december 2009

Imeti mnenje

Vsak ima nekakšno mnenje o vsem. Tudi če nekdo nekaj označi z "o tem ne vem nič" ali "to slišim prvič", je to prav to. Mnenje. Pa saj ima pravico.
S tem, da nič ne poveš, poveš na primer, da neka stvar ni dovolj pomembna zate, da bi jo poznal. Daš vedeti, da se s tem ne ukvarjaš. Zadeva je lahko tudi pomembna pa vseeno s tem, ko se o njej ne opredeljuješ, pokažeš svojo odmaknjenost, lahko celo vzvišenost nad tem s čimer se nekateri ukvarjajo.
Topografija dojemanja pomembnosti okolja in dražljajev, ki prihajajo nad nas je zelo ukrivljena, in, kar je najvažnejše, nam zelo lastna, osebna. Lahko se ponekod ujema z drugimi, ni pa nujno, lahko tudi povsem beži mimo drugih. Vsaj navidez.
Seveda se lahko v svojem svetu zelo motiš, ker mu preprosto preveč zaupaš. Del okolja si vedno namreč tudi sam. Hočeš, nočeš. Tu si. Zate velja prav tako, kot za druge. Spotikaš se med izohipsami nekih tujih prostorov in z nepriznavanjem njihovih zgostitev izkazuješ le svojo kratkovidnost. Nerazumevanje.
Mnenja drugih so pomembna, bolje jih je poslušati - ne nujno tudi slišati, poslušati pa le.
Kmetija se je končala - ni me zanimala. Res. Pravzaprav mi je šla na živce. Imel sem občutek, da je nevzgojna in, da na splošno slabo vpliva. Zmagali so največji spletkarji. To preprosto ni tisto, kar bi si želel. Temu preprosto ne zaupam in ne maram zaupati. To se dejansko lahko tudi ne bi dogajalo.
Žena je vse spremljala in mi poročala. Zanimala so me zgolj njena poročila. Dogajanje ne.
Mogoče ga nisem razumel. Lahko, da bi ga moral.

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)