Vprašanje ni moje, je pa zanimivo. Izposodil sem si ga iz enega od komentarjev na en moj pretekli blog in niti ni bilo namenjeno meni. Vendar se mi zdi tako pripravno, da se kar ne morem upreti skušnjavi da bi ga ne raztelesil. Raztelesil zato, ker pač ni več živo; obravnava namreč dejstva, ki se nikoli ne bodo več ponovila ali spremenila. So zunaj nas. Morda je za koga to spoznanje kruto, za mene niti ne.
Prvo dejstvo je, da svet le ima svoj izvor in če zgolj začasno privzamem, da ima tudi namen, potem ga ima že vsaj toliko časa kot izvor. Prvi korak vsekakor pogojuje zadnjega pa čeprav sta morda oba združena v enem. Ničesar se ni mogoče lotiti drugače kakor s prvim …Torej je izvor le neko dejstvo; svet, z nami vred je namreč nesporno tu. Temu se ne da oporekati. Lahko sicer špekuliram ali je svet in seveda mi z njim vred, realen ali zgolj virtualen. Prej moram, vsaj pri sebi, ločiti realno od virtualnega, ni pa nujno ker me tokrat itak zanimajo zgolj nameni. Zaradi doslednosti bi se to vendarle spodobilo, zato se zaenkrat rešim zgolj s kratko definicijo meje; recimo, da je meja med realnim in virtualnim skrita v odpornosti na spremembe. Realno ali snovno, se nujno spreminja, virtualnemu ali navideznemu, se pa ni treba. Preprosto.
Sledi spoznanje, da se pri vprašanju realne ali virtualne zgradbe sveta lahko precej enakopravno odločam med dvema možnostma, in sicer prva, da je vse kar je, tudi res, druga pa, da je vse kar je, le privid in da je naša navidezna resničnost v bistvu le pod-privid nekega privida. Tega se seveda ne da potrditi zgolj z znanjem, ki mi je na razpolago. Simon s kredo pač živi v nekem virtualnem svetu in tam mu ne manjka ničesar. Slej ko prej najde odgovore na vsa vprašanja in si preprosto kar sproti riše nova okolja ali rešitve. Če recimo ima, v mojem primeru, kredo v rokah nekdo, ki je dovolj pameten, da vsak trenutek ve kaj me bo, v naslednjem trenutku zanimalo, si lahko navidezne rešitve navideznih ugank kar sproti izmišlja in me poljubno dolgo vleče za nos. Kot nekakšna večna "zobna miška". Pravo resnico o tem, v kakšnem svetu pravzaprav sem, resničnem ali namišljenem, bi morda zaslutil šele, če bi odkril napako – morda neko prekinjeno črto, slabo pobarvan detajl, nitko, ki je potegnjena iz platna, ali pa je v življenju morda to staranje in smrt, morda bolezen … kdo ve; pač nekakšna očitna napaka, ki je tu ne bi smelo biti. Kakorkoli, zadoščal bi že namig, da nekdo nekaj spregledal, delal površno ali ne-dokončal. Najti bi moral univerzalni rob, ki bi odkril, da je vse le akvarij ali morda nekakšen "Travian" – zbirka soodvisnih logičnih protokolov s katerimi je zaposlen Veliki Procesor.
Tako, … to je bilo pravzaprav namenjeno izvoru-, kar pa niti ni bil namen. Namen je razum.In če se torej držim reda, sledi prvotno vprašanje: Ali je izvor razumen? Tukaj je potrebno razumeti tudi sam razum? Spet postavim mejo; tokrat med razumnim in ne-razumnim. Meja je napovedljivost – razumno se lahko napove-, na osnovi izkušenj, znanja, predvidevanj, tudi prerokb …, ne-razumnega ni moč napovedati ali razložiti z izkušnjo, znanjem ali videnjem. Ne-razumno je "onkraj vsega". Tudi onkraj razuma samega.
Če je torej razumno napovedljivo in predpostavim, da je izvor razumen, ga je potemtakem mogoče predvideti – napovedati. Nekdo ki bi opazoval stanje bi lahko torej tudi napovedal dogajanje. Uvodno vprašanje predpostavlja vero, kar posredno pomeni, da tisti, ki sprašuje preprosto obupa nad dokončnostjo odgovora o razumnosti ampak le predpostavi možnost njegove prepričljivosti. Skratka zraven vprašanja podtakne tudi odgovor, da v razumen izvor moraš verjeti, ker ga ne moreš dokazati.
S tem se ne strinjam. Zame svet definitivno ima razumen izvor. In sicer iz preprostega razloga, ker ima v nadaljevanju razumen razvoj. Ni mi mogoče verjeti, da bi se nekaj, kar je v celoti napovedljivo in razumno, začelo brez vsakega smisla, torej nedoločljivo, nenaravno in proti raumu. Razum ni kategorija, ki bi jo uvedel človek, ko je začel rezonirati. Razum je temeljno vezivo tkanine vsega kar sploh je. Njegov izvor ni naraven. Razum ni nastal na neki stopnji razvoja materije, kakor kdo misli; takrat je bil kvečjemu prepoznan.
Zame je razum Božji duh s katerim je od nekdaj prepojeno vse stvarstvo. Vezivo stvarstva je zame prav razum, prva Beseda, ki še danes odmeva ter vodi vsa spreminjanja in vsa vztrajanja.
Če bi izvor ne bil razumen, kje pa bi potem v vse skupaj razum sploh vstopil? Na začetku, bolj na sredini ali šele pred kratkim? In kaj če sploh ne bi? Potem bi verjetno ne imeli ničesar podobnega razumu, poznali ne bi napovedljivosti, vzročnosti in namesto razuma bi imeli najbrž anti-razum, katerega lastnost bi bila morda predvsem ta, da ne moreš ničesar razumeti.
V razumni izvor sveta meni osebno sploh treba verjeti, vanj sem mirne duše prepričan; ker česa drugačnega sploh ni.
Kdor je dal razum, je pač dal tudi svet.
Ni komentarjev:
Objavite komentar