petek, 30. december 2011

sreda, 28. december 2011

Ljubljeni vodja-, počivaj nam večno

Tudi reka solza, s katero se Severni Korejci poslavljajo od Kim Jong Ila bo seveda kaj kmalu presahnila, tako kot je še vsaka dosedaj. Zanimiva in nekako skoraj domača (ko se spomnim meseca majnika leta 1980) se mi ob tem zdi misel, kako grozljivo je še vedno mogoče v tem, povezanem in informatiziranem svetu, manipulirati s 24-imi milijoni ljudi. Če vse skupaj ne bi bilo tako morbidno, bi bilo smešno. Ko gledam posnetke teh jadikovalcev, imam občutek da gre za tekmovanje v tem, kdo bo glasneje in bolj histerično jokal in to za nekom, ki ga verjetno niti videl ni nikoli. Crying karaoke party. Če bi ti ljudje Kima osebno poznali, bi morda dojeli, da sploh ni vreden vseh teh solz.
Ne razumem, kako lahko odrasli, pismeni ljudje, še zmeraj slepo verjamejo, da je nek človek resnično tako genialen, sposoben in božansko dober-, skratka absolutno nenadomestljiv in res vreden vse te silne žalosti. Pa saj to so vendar ljudje, ki imajo že neke življenske izkušnje z drugimi ljudmi, nadrejenimi, podrejenimi, sorodniki ... preprosto z ljudmi, kot so sami. In do kakšnega temeljnega spoznanja se najprej dokopljete če imate opravka z ljudmi, če ne prav do tega, da so dejansko takšni kot vi. Morda so malce slabši, morda malce boljši, v bistvu pa preprosto ljudje kot vi, z vrlinami, napakami, lastnostmi, posebnostmi, navadami in razvadami ... Pač ljudje, ki v življenju, hote ali nehote prezemajo vloge, ki so jim bolj ali manj kos in ki bodo svoje mesto slej ko prej tudi zapustili. Nič slavnega, nič posebnega-, še zlasti nič kultnega.
Težko dojemam kako temeljita je lahko masovna nacionalna slepota ali zgolj vseprisotna hinavščina, ki iz nekakšnega voditelja naredi religijo, iz državljanov pa, vsaj navidez fanatične odvisnike od njenega božanskega liderja. 
Kakorkoli-, zadeva je antropološka rariteta. Gre za vladavino tipa faraon ali rimski cesar, ki pa je očitno še vedno lahko nek občečloveško veljaven in celo konkurenčen model vodenja družbe. Model absolutnega in brezhibnega vodje, ki se navidez povsem razdaja ljudstvu in ga očetovsko - ljubeče varuje, čeprav gre v resnici morda za prvega moža pokvarjene in stremuške klike, ki se krčevito oklepa privilegijev oblasti. Pa tudi če ljudstvo crkuje od lakote.
Takšen sistem nima nobene prihodnosti. Gre za sociološki histerezni žep v katerem se je zgodovina navidez ustavila, v resnici pa se le pripravlja na prelom. Ta se bo, slej ko prej, zgodil tudi v Severni Koreji in morda stekel še hitreje kot tisti v vzhodni Nemčiji. 
Lahko da že prihodnje leto. 
Seveda, ko se solze osušijo-, če ne že prej? 

ponedeljek, 26. december 2011

Prelepi džinglični čas …



Kdo je že sploh videl kraguljčke? Ali, še težje vprašanje, kdo se je že kdaj peljal na saneh, ki bi jih vlekli konji? Jaz še nikoli in mislim, da tudi velika večina prebivalcev tega planeta ne. No-, če že govorimo o planetu, potem je treba vedeti, da večina ljudi še niti snega ni videla drugje kot morda v filmu "Sam doma"-, če je seveda sneg nekaj, kar bi bilo sploh treba povezovati z Božičem.
Definitivno pa je evolucija ustvarila vsaj dve vrsti tega praznika; torej, imamo namreč božič in Božič.
Tistega prvega poznamo kot: cin, cin, cin, … christmas, christmas … in v vsej veličastni polnosti ga lahko doživite na primer, v trgovskih centrih, ob poslušanju radijskih postaj ali pa žal tudi v nekaterih cerkvah, kjer so jaslice ozvočene in posvečeni prostor, poleg lučk, napolnjujejo še sladki ameriški božični akordi.
Drugi Božič pa je, za razliko od prvega, sicer pisan z veliko, vendar v resnici prav majhen, preprost in star praznik-, rojstni dan malega Boga-, Božička. Njegova vsebina je nedvoumna, kot je lahko nedvoumno le rojstvo otroka. Vsak otrok se enkrat rodi in tu ni mogoče odkriti nič novega. Tako je vsaj na videz. V resnici gre za veliko in resno skrivnost.
Skrivnost je že rojstvo človeka, ki je ni mogoče razumeti-, kot ni mogoče razumeti skrivnosti življenja. Zakaj sploh nastane, če bo umrlo? Zakaj rajši ne ostane kar tam kjer je, ko ne živi? Pa naj bo kjerkoli. Bilo bi veliko preprosteje in ne bi ga bilo potrebno izgubljati ali opazovati njegovega propadanja.
Še skrivnostnejše je rojstvo Boga? Bogu se namreč res ne bi bilo treba kazati ljudem. Kdo si to sploh zasluži? Tudi življenje, ki ga je potem pustil na zemlji, v človeških očeh ni bilo veliko vredno. Bilo je kratko in naporno, polno preizkušenj, na koncu pa še ponižujoče žrtvovano in brutalno uničeno. Kaj je bilo tega sploh treba?
In tu je še dodatna skrivnost, ki ni samo skrivnost tega praznika ampak skrivnost vere in življenja nasploh. Skrivnost je v tem, da le ima nek smisel. Ima ga prav v tem-, da je tukaj in edino. Takó življenje, kakor Božje dete. Rojeno je in podarjeno.
Vedno znova prihaja in vedno znova umira. Prihaja majhno in nebogljeno, odhaja zmagoslavno in povzdignjeno.
Kaže predvsem na nas same. Kaže nam naše življenje in naše umiranje. Prihajamo majhni in nebogljeni, potem se nekaj časa spotikamo in opotekamo, na koncu pa pademo in propademo. Res je tako in žalostno je … nič kaj džinglično, nič kaj cin, cin, cin … a tako je le za svet-, tako je le za zdaj in tukaj?
In to je tista skrivnost.
Ta, da sploh prihaja …  

nedelja, 04. december 2011

Škoda ...

 
Torej - nič novega, naša levica nas pelje naprej. V vladi bomo lahko zdaj gledali Jankovića, Pahorja in verjetno še Viranta. Zadnji se mi zdi še najmanj problematičen od vseh treh. Janković in Pahor sta namreč egocentrika, ki se ne bosta dolgo prenašala, poleg tega pa je Janković Pahorju pobral nekaj ljudi in to je vsekakor slaba popotnica za skupno življenje. Mislim, da je Virant sploh edina rešitev, če hočejo vsaj za silo nekako voziti skupaj. Če bodo vzeli Erjavca, nimajo dovolj glasov, torej rabijo še nekoga in tudi tretji egocentrik v takšni družbi bi bil uničujoč.
Skratka, obeta se nam nadaljevanje tega kar smo gledali že tri leta in to, verjetno še v nekoliko bolj grobi različici. Rekel bi-, levičarske zdrahe #2. Janković namreč hoče vladati in je obkrožen z ljudmi, ki državne politike od blizu ne poznajo ali pa so v njej dosedaj igrali drugo violino. Drugačne koalicije kot s Pahorjem, ki pa je izkušen, vendar karakterno še bolj oddaljen od Jankovića, kot Janša, si na njegovem mestu sploh ne znam predstavljati in to pomeni, da nas čaka španovija, ki bo še najbolj podobna srečanju medveda in bika v trgovini s porcelanom.
Poleg tega je Janković že pokazal, da zna biti tudi aroganten in zamerljiv, kar pomeni, da bo na stalni bojni nogi z opozicijo, ki bo kajpada še naprej žleht. Pozitivni mandat bo žal verjetno mandat dveh minusov. 
Upam le, da bosta skupaj vsaj tokrat dala plus. 

Ali pa je morda, vseeno lahko še kaj drugače? 
Na potezi bosta spet Virant in Erjavec, ki lahko hitro spremenita politični zemljevid Slovenije-, če hočeta.

Kakorkoli, čestitati se splača edino Novi Sloveniji.

Srčno rad bi čestital tudi stari Sloveniji, pa mi nekako ne gre.

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)