četrtek, 31. december 2009

"In ko so odpeli hvalnico, so odšli ..." (Mr 14,26)

Hvala Ti dobri Bog, za to leto. Izgleda, da ga bom preživel in priznam, da mi ničesar ni manjkalo. Žal mi je edino, da ljudje niso preveč zadovoljni z njim. Eni rečejo, da se ga ne bodo spominjali po ničemer posebej, druge je celo razočaralo, prav zadovoljnega še nisem srečal.
Kakorkoli, pripeljalo se je do konca, umika se novemu. Tako se vsaj reče ... seveda ni ničesar konec - niti se nič ne začne. Dan se umakne noči, ura minuti, preglejmo še enkrat slike na koledarju in ga zamenjajmo. Nove pokrajine, nova idila na steni, ki bi jo bilo dobro že prepleskati. Saj jo bom ... verjetno.
Konce in začetke praznujemo najbrž zato, da se ohranjamo v pričakovanju. Kot plovba v bližini obale. Držimo se meje, da ne bi utonili v odprtem morju enoličnosti in rutine. Tudi brez tega bi se dalo preživeti, vendar bi bilo obupno. Bral sem, kako težko puščavniki ali ljudje, ki izgubijo stik z družbo, računajo čas. Računanje časa zahteva izredno disciplino in doslednost. Zlahka se zmotiš ...
Še lažje pa se zmotiš v vsakdanji uporabi svojega časa ... včasih ga pustiš kar odteči in ti za njim ni niti žal ...
Leto je torej šlo ... zakaj že?

nedelja, 27. december 2009

Nekaj namesto družine

Zadnjo nedeljo koledarskega leta, je Cerkev razglasila za nedeljo Svete družine. Lep praznik, katerega bistvo je blagoslov otrok. To se pravi, -nad otroke se kličejo posebni Božji darovi in milosti.
Zanimivo je, da se s tem nekako posredno izraža tudi ideja, da so otroci glavni del družine. Njena prava vsebina. To se verjetno zdi večini samo po sebi umevno in če se ozremo v predlog novega družinskega zakonika je definicija družine tudi tam osnovana prav in zgolj na otrocih. Res, da je v tem predlogu, poleg otrok, v družini lahko še karkoli, kar bi vsaj teoretično zmoglo predstavljati starše, poudarek pa je dejansko prav ta. Cerkev in država si na tej točki ne nasprotujeta. Razhajanja se pokažejo drugje, vendar se s tem tokrat ne bom ukvarjal - pravzaprav sem se enkrat že.
Smisel družine je potemtakem skrb za otroke in uradno je s tem, ko družina proizvede ljudi, ki so sposobni ponoviti enako vajo, tudi konec družinske idile. Po svoje žalostno, a tako očitno naša sekularizirana civilizacija razume smisel družinskih povezav. Zakaj je tako, je bolj vprašanje za tiste, ki se zabavajo z razmišljanjem o zadnjih dveh-treh stoletjih evropske (beri: zahodne) zgodovine, kot pa za iskalce občečloveškega smisla. Cerkev vsaj iz roda v rod prenaša bogate Božje nauke in človeška spoznanja, ki lahko usmerjajo in pomagajo pri vzgoji, partnerstvu na splošno in tudi v ostarelosti, država pa še tega ne.
Družina je seveda še vse kaj drugega, kot le otroško zavetišče. To vemo vsi.
Gre za izvor naše osebne, telesne in duhovne rasti ter življenjski prostor, ki nas vselej obkroža. gre za okolje v katerem postanemo ljudje in dejansko tako tudi prenehamo. Vmes se lahko sicer odlepimo, osamosvojimo, pretrgamo stike, postanemo zelo pametni ali celo močni, pa vendar, nekje smo se izvalili in nekdo nam je dal prvič žlico v roke. In to niso bili morda naši kasnejši podaniki, oboževalci, podrejeni ali nadrejeni ... ne, ne, -to so bili v veliki večini primerov pač naši starši ali recimo, člani družine. Jasno, kdo pa drugi?
Kompleksni družinski odnosi nas zaznamujejo skozi vsa življenjska obdobja, ne glede na to kakšno vlogo igramo v njih. Pravzaprav, slej ko prej, odigramo vse. Krog se hitro zavrti, danes arogantni pubertetniki so jutri že zaskrbljeni očki in ljubeče mamice.
Kaj sploh hočem povedati? Nič mi ni treba, vse to že dolgo vemo.
Rad bi le ponovil besedico "spoštovanje". Spoštovanje tistega, kar nas gradi, kar nas dela in podpira. Zakaj bi se sprenevedali? Zakaj bi se hoteli dvigniti nad to?
Pokleknimo pred svetostjo. Sklonimo glavo pred našo pravo vsebino, pred vezjo, ki jo imamo s človeštvom ... in prav to je to ... naša družina.

sobota, 26. december 2009

Sam N

V bistvu, bi bilo bolje, če bi slavili samo enotnost. Samostojnost je nekako precej nesamostojna. Kaj na tem svetu pa je sploh še samostojno? Vedno si del nekih okoliščin, združenj, zvez, družin, lahko tudi spreg ali k0nfliktov.
Če bi bili tako zelo samostojni, potem verjetno ne bi imeli špetira s Hrvati, niti naših pobov v Afganistanu, pa še kje, -še celo delegatov v Bruslju ne bi potrebovali, zakaj neki?
Enotni smo pa, to pa res ... bili, namreč. In sicer takrat, ko smo šli na plebiscit ... kranjski Janez, pa harmonika in zastave, -res da je bila na njej še zvezda, pa kaj zato. Zvezde so svetile že veliko pred nami in bodo tudi takrat, ko nas že zdavnaj ne bo. Nihče si jih ne bi smel lastiti.
Kaj pa danes? Eh, -danes pa nič kaj posebnega ... Devetnajst let je že tega. Težko je držati formo toliko časa. Vmes se je že res veliko tega zgodilo. Oglašajo so takšni, ki se takrat še rodili niso, vse tišji pa so tisti, ki so prisegali že tudi drugim državam pred to.
No, enotni nismo več, včasih imam občutek, da smo pa kar precej sami ...

četrtek, 24. december 2009

Emanuel


Pride, spet ... mali Bog, ki je naš veliki Bog. Nastopil je v hlevu, kot zadnji in vstopil v nas, kot prvi. Tisti, ki nas sprejme, tako kot mi sprejemamo njega. Prav tam, v srcih ... v naših osebnih tabernakeljčkih. Stopil je v resnične razmere, ne idealne ali posebej pripravljene. Daleč od idile, brez kaminov, lučic in darilc. Stopil je v samo stisko. Takoj je začel tam, kjer je bil najbolj iskan. Pri ubogih, a tako bogatih usmiljenja, pri nemočnih, a tako trdne vere.
Ni prišel vonjat cimeta ali poslušat božičnih pesmic. Sploh ni prišel gledati lepote. Ni ga zanimala. Prišel je razsvetlit temo in vnesti upanje v bedo tega sveta. Prišel je kazati pot rešitve. Pot upanja za vse. Njegova pot je bila tako preprosta in prašna, pa je bila vendar postala pot upanja za mnoga revna srca. Naše poti so široke in gladke, a peljejo le k nadomestkom, ker sploh ne razumemo več pravih vsebin. Ker raje kupimo, kot pa, da bi pobrskali po svojem.
Bogati in oblastni ga že takrat niso mogli ne razumeti in ne prenašati. Danes smo bogati in oblastni mi sami.
Ali ga sploh hočemo takšnega, kot je prišel?
Ali ga sploh pričakujemo takšnega, kot je odšel? Ali sploh še vemo, kaj nam je hotel povedati?

sreda, 23. december 2009

Kriza neke obrti

Mojster piše: "V Sloveniji obstaja velik problem. Problem zaupanja. Zaupanja v temeljne institucije in službe, ki definirajo državo in družbo."
Mojster ima, za moje pojme, žal tokrat prav. Tako nizkega ugleda, kot ga imajo danes inštitucije in ljudje, ki naj bi delovali v javnem interesu, se ne spomnim. Spomnim se, na primer, vsaj na videz slabših časov, ko smo še pokali vice iz Dolanca in Kardelja, pa predsednikov vlad nekdanje juge (Milka Planinc …, jao!)... Mimogrede; ne morem se spomniti nobenega vica na račun Tita. To očitno ni bila fora in zgleda, da še zdaj ni …
Hočem povedati, da smo se vedno nekako zezali na račun top politikov, vendar je bilo to nekoč drugače. Inštitucije, ki so jih vodili ali zgolj predstavljali, so kljub njihovim navideznim šibkostim in človeškim pomanjkljivostim, dajale vtis zanesljivosti. Ni se tako dvomilo v funkcioniranje uprave, pa kakorkoli že bila spolitizirana in skorumpirana; po moje dejansko še bolj ali celo na bolj ponižujoč način kot sedanja. Zdaj političnih vicev praktično ni, vsaj meni jih nihče ne pripoveduje (mogoče tisto o gobah in Jelinčiču). V glavnem. pa zdaj poslušam samo še kritike, negodovanje in celo žaljivke na račun funkcionarjev.
Zanimiv paradoks …? Mislim, da se toliko ljudi, kot prav zdaj, še nikoli ni iskalo v politiki, pa ima, kljub temu, da je očitno participacija v njej, še vedno zaželjena, prizvok slabšalnice, skorajda žaljivke. Ali pa morda prav zato?
Politika je postala odkrit sinonim za trud za korist, brez truda, brez šol, brez dela, brez izkušenj, brez moralnih karakteristik, brez potrebnih znanj – zgolj povzpetništvo po vezah in na osnovi članstva v nekakšnih strankicah … Ljudem, ki niso aktivno zraven, se je preprosto zagabila, politično delo je pokurilo sleherno javno simpatijo in vtis predanosti skupnim ciljem. Postalo je obrt, katere primarni namen je korist za tiste, ki se ukvarjajo z njo, na videz brez ambicije po gradnji boljše družbe. In tudi volitve, kot veliki sejem demokracije, so v očeh javnosti zgolj potratna in neresna parada kljukcev, ki se skušajo dvigniti na račun navideznih slabosti drugih.
Politika je postala posel, ne poklic. Glavna skrb današnje politike je javna podoba, imidž, nastopi - treba se je pojavljati in suvereno razlagati tisto, kar bi ljudje radi slišali. Operativa je prepuščena strokovnim službam in najemnikom, politiki bi se radi zgolj pojavljali, oglašali s povzetki in usklajenimi stališči. Lep, čist in utečen posel.
Politika prav gotovo ni od včeraj in tudi Slovenci si je nismo izmislili. Prav gotovo ima bogato in razburljivo zgodovino, ki jbo še dolgo neizčrpen vir romanov. Politika je genski družbeni element, ki se mu ni mogoče izogniti, niti ni nobene potrebe, da bi se ji skušali izogibati. Misim, da bi jo bilo treba le utiriti, spraviti tja kamor pač sodi, postaviti na imenovalec javnega interesa.
Osebno mislim, da je strankarstvo preživeto do kraja. Združevanje ljudi pod zastavo, "kao" ideološke sorodnosti je zgrešeno. Ljudje preprosto mislimo s svojimi glavami in ocenjujemo dogajanja tako, kot jih razumemo, zakaj bi torej moral, na primer jaz zagovarjati slabe ideje nekoga drugega, samo zato, ker sva pač v isti stranki. No, verjetno zaradi konkretnih koristi, kajpada. Torej, zadeva že v osnovi nima nič opraviti z boljšo družbo, kvečjemu z boljšim statusom nekoga v njej.
In predlog ...
Sprememba ustave in ukinitev strankarskega sistema. V bistvu ukinitev financiranja političnih strank. Kdor se čuti sposobnega in kvalificiranega za opravljanje javne funkcije, naj pač kar sam ali v okviru samostojne civilne pobude, zbere določeno kvoto podpisov in kandidira na volitvah.
Enostavno, da bolj enostavno ne bi moglo biti.
No ja ... v bistvu še veliko prezakomplicirano za ta svet ali vsaj leto, ki prihaja.

sreda, 16. december 2009

Reševanju nacije se bomo posvetili po večerji


Z znancem sva se, ob letu, spet znašla ob isti obloženi mizi in ko sva najina prebavila, končno le nekako zaposlila z izborom ubitega živalstva in kuhanega rastlinstva ter zmerno omočila z ravno prav hrapavo modro frankinjo, sva se, namesto, da bi bila zadovoljna, da sva v teh časih sploh še živa in celo sita, raje lotila brezupne primerjave najinih pogledov na prihodnost nacionalnih držav. Debato je, v bistvu sprožil tretji, ki se me je drznil vprašati, kakšen bo, po mojem, čez 50 let Bližnji vzhod. Ker po pričakovanju, nisem rekel, da me to pač ne briga, ampak sem želno izkoristil priliko za "atak na zgodovino", se je raje hitro oddaljil in pridružil konkurenčni debati o nekem škandalu, ki jo je načel njegov desni sosed. No kakorkoli, -moj omenjeni levi znanec, ki je pravzaprav precej "desen", se je le pustil sprovocirati in tako sva se že kar uvodoma, brezglavo zapletla v primerjavo dveh testnih držav, in sicer Kuvajta in Kitajske, z namenom, da bi morda sestavila možen scenarij, ki nama bo odgovoril na prihodnjo usodo, kajpak, ljube nama Slovenije. Primerjalni državi je izbral on. Ne vem sicer zakaj, vendar se, v velikem veselju nad dejstvom, da končno imam sparing-partnerja, nisem trudil iskati še kaj bolj eksotičnega.
Obe omenjeni državi imata, vsaj zame, dve zanimivi skupni značilnosti. Začneta se na K in v nobeni še nisem bil. Kot vsakemu, ki je imel zemljepis vsaj štiri, mi je seveda jasno, da gre tudi sicer za zelo različni družbi. Kuvajt je tradicionalna plemenska družba, ki ima pač "srečo", da je njeno ozemlje bogato z naftnimi nahajališči, to pa omogoča vladajoči eliti in posredno tudi ljudem zavidljiv standard. Nacionalno je nedefiniran, očitno multietničen, vendar predvsem na račun priseljevanja delovne sile. Po tej plati bi lahko bil tudi del katere od večjih sosednjih držav, kar je Irak, mimogrede že tudi poskusil realizirati.
Kitajska zgodba je seveda čisto nekaj drugega. Gre za generičen multietnični imperij iz katerega bi lahko nastalo vsaj kakšnih sto Kuvajtov. To, da obe državi sploh obstajata v istem zgodovinskem trenutku je, po svoje, težko razumljivo in meni kaže zgolj na velik razpon možnih družbenih življenjskih oblik.
In kaj bi to lahko imelo opraviti s prihodnostjo, še zlasti slovensko, če seveda zanemarimo splošno dejstvo, da so vsi cvetovi prihodnosti že v semenih sedanjosti? No, -morda nič, po moje pa se vseeno lahko tudi kaj naučimo. In sicer, če že drugega ne, si morda spet utrdimo spoznanje, da je inštitut države, kot ga poznamo v tem trenutku, popolnoma umetna tvorba, nevezana na kakršenkoli naravni pojav, ki bi dejansko zahteval njen obstoj. Ta inštitucija je, zgodovinsko gledano, smiselna zgolj tako dolgo, dokler služi interesom lastnega prebivalstva. Če uspemo prežvečiti to misel, potem lahko ugotovimo tudi, da je simbologija, protokol, domoljubni fetišizem ali oh in sploh, ves cirkus, ki spremlja poistovetenje neke narodne ali plemenske pripadnosti posameznika s takšno upravno-politično tvorbo, dejansko brez veze. Primerljivo ali celo koristneje bi bilo, na primer, iskanje skupnih interesov prebivalcev sveta, ne glede na rasno ali etnično pripadnost. Povedano drugače - manj se moram truditi in lahko sem dosti bolj pošten, če hočem, na primer, najti podobnosti med mojim življenjem in življenjem nekega Hana ali Beduina, kot pa, da se trudim iskati razlike. Pač enostavno verjamem v univerzalni smisel človeškega življenja, ki ga je možno izluščiti iz fenomena obstoja kogarkoli, zgolj z potrpežljivo redukcijo etničnih, nacionalnih, religioznih in nenazadnje tudi socioloških razlik, ki jih vlečemo za sabo ali pa se, še raje skrivamo zanje, ko nam to pač tako ustreza.
Takšno sklepanje me seveda niti ne more pripeljati do drugačnega zaključka, kot je, da je poza in samopoklicanost države, ki hoče vse urediti, kontrolirati, obvladati, postaviti pod skupni imenovalec, poenotiti ali ukiniti drugače misleče oziroma bivajoče, -preprosto preživeta, povožena in utesnjajoča in, da takšna postaja koncentracijsko taborišče lastnih udov. Centraliziranost oblasti je, vsaj zame, opravičena le s primerljivo dobrobitjo vseh prebivalcev. Pri tem se seveda nikakor ni mogoče izogniti tehtanju med koristmi večine in manjšine sobivajočih v nekem lokalnem okolju, vendar se pri imperijih, kot je na primer Kitajski, to lahko tudi popolnoma izrodi v grobo zanemarjanje ali tektonsko zatiranje več-miljonskih skupin na račun kvazi-poenotenja nekega političnega stvora iz delavnice profesorja Frankensteina. Na drugi strani, pa recimo Kuvajt, tak kot je, vsaj zame prej predstavlja neke vrste državni sindikat ali interesno združenje svojih članov, ki pod njegovo zastavo uresničujejo svoje interese. No, res da morda le preslabo poznam razmere v konkretni državi in jih idealiziram; vseeno gre zgolj za študijski primer kako lahko človeštvo funkcionira tudi na nekih drugačnih osnovah, kot le na združevanju, ki genetsko izhaja iz netolerantnosti do razlik in vrtenju neke velike, nepotrebne mašine pod skupno zastavo.
Priznam, da je stopnja iluzionizma v mojih pogledih na svet, ki bi moral biti torej narejen po meri ljudi, -kar pač ni: prav lahko tudi premosorazmerno povezana s številom predhodnih zdravic. Pa vendar - naša in verjetno vsa evropska družba je, po moje, že dosegla stopnjo, ko se lahko, med drugim tudi vpraša, koliko države sploh potrebuje in kako bi se dalo skupne potrebe ljudi morda učinkoviteje servisirati na lokalnem ali regionalnem nivoju?
Prihodnost držav vsekakor ne more biti v risanju zemljevidov v merilu ena proti ena, ampak kvečjemu iskanju zveznih prehodov med skupinami, ki jih sestavljajo. Svetov je zaradi mene, lahko tudi tisoč, pa nič ne de, ker vem, da so slej ko prej, vsi enaki.
No, -potem so prinesli še neke polnjene hruške v čokoladi in sladoledu ... in svet je bil, za tisti večer, torej rešen ...

"Need for speed" teater

Priznam, učil sem se lagati. Res pa, da pri samem mojstru ...
In to vrhunskem ... igralcu, namreč.
Kje drugje, kot v pra-domovini vseh plemenitih laži ... gledališču, jasno.
Veselko naredi iz nič vse. Uporablja samo sebe. Dodatki so mu nepomembni in nepotrebni. Povsem dovolj si je sam. Obvlada vsak prostor, v katerega stopi in si ga prilasti z gledalci vred. Predstavo sestavlja sproti in igra kot inšpicient ali bolje gledališki fizikalec. Vzame, kar pač ima pri roki - predvsem gledalce.
Izjemna in njemu lastna je energija-, prava nora dirka ... nitro.
Pritisk na plin ne odneha niti za trenutek, zavor ne povoha, mogoče le nekoliko prilagaja položaj dirkalnika ovinkom. Če kdaj pa kdaj trešči v ograjo ali preorje bankino, nič ne de. To je pač dobrodošel del tekme. Saj zato ima občinstvo, da ga vozi na polno, jasno!
Za debelo uro nas je pritisnil na zadnje sedeže in nam potem le dovolil izdahniti. Divje!
Še zdaj se mi malo vrti ... res, ne lažem, čeprav zdaj znam.

torek, 15. december 2009

Česa ne morem pozabiti?

Danes baje mineva 163 let od izida neke knjižice … v kateri, med drugim, berem:

Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi,
skrb vsak dan mu pomlájena nevesta,
trpljenje in obup mu hlapca zvesta,
in kes čuvaj, ki se níkdar ne utrudi.




ponedeljek, 14. december 2009

Veselje od padanja

Idila te prevzema dokler ne zadrsaš sredi nikjer. Potem je še vedno lepo, le romantično ne več. Sneg postane mrzel, veter strupen in belina obupna. Cesta se izgubi v napihani enoličnosti in te prepusti spominom na njen približni potek. Avto je nekaj časa pomoč, potem pa ovira, sedemsto kilogramov težav, ki jih je potrebno spraviti gor in potem še dol. Postane nemiren, nestrpen, svojeglav … ne uboga volana, spušča kolesa, da se vrtijo kar nekam. Sploh nisi vedel, da je tam toliko klancev. Čemu neki?
Vsak ovinek rahlo pretipaš od znotraj, ga predrsaš s tesnobnim srcem … ograje nobene … če me zanese, bo šlo po travniku in ne bom se ustavil prej kot v gozdu. Gotovo ne na kolesih ...
Kaj hudimana sem sploh rinil gor …
Je že dobro … o.k. ... od vasi naprej je posuto … na ozko sicer ampak prime … ja, zima je res lepa …

nedelja, 13. december 2009

Snubač spet napada

"... bodite zadovoljni s svojo plačo." (Lk 3,14)

Obvladovanje pohlepa je eden najpomembnejših civilizacijskih dosežkov. Tako pomembnih, da si ga je celo Janez Krstnik postavil za svoje vodilo in ga priporočal vsem, ki so prihajali k njemu. Že pradavne in praktično torej vse družbe, so se soočale z neenakostmi in se jim na nek način skušale upirati. Na tej osnovi nastajajo največje ali sploh prave družbene napetosti in to je dejansko tudi danes edina resna grožnja družbeni ureditvi. Socialni konflikt je sploh edini pravi družbeni konflikt. Ljudje se le stežka pustijo vreči iz tira, zaradi demagogije, ideologije, nacionalizma ali morda političnih pravic, tako močno, da bi ostro terjali spremembe. Resnično in odkrito jih prizadanejo šele dovolj močne socialne razlike. Ko te postanejo izrazite in ko se kritična družbena masa čuti ekonomsko podcenjenjena, takrat se bodo oprijeli sleherne, še tako banalne možnosti za spremembe. Takrat je čas za populiste in prekucuhe. Ljudje bodo podprli vsako opcijo, ki nasprotuje tisti, ki po njihovem uteleša izvor krivičnih razmerij in najbolj je pri roki seveda prav trenutna oblast. Pa naj si bodo priročen vzvod za spremembe volitve ali pa morda celo boj za samostojnost nekega naroda. Tudi našega.
Upam trditi, da če bi bilo gospodarstvo Jugoslavije v 90-ih letih prejšnjega stoletja uspešno, tudi naše osamosvojitve in s tem povezanega razpada bivše države, ne bi bilo.
Slovenija je danes na dobri poti, da se ji začne dogajati velik socialni konflikt.
Družbe velikih razlik si najbrž nihče ne želi. Bolje bi bilo, da smo vsi nekoliko revnejši, kot pa da so nekateri zelo bogati, drugi zelo revni, večina pa zelo na meji.

sobota, 12. december 2009

Gost in nerazredčen čas

Kadar se žival čuti ogroženo se potuhne. Skuša se zmanjšati, zavleči v kakšen kotiček ali narediti neopazno. V glavnem. Lahko, da se katere branijo tudi z napadom, vendar je to gotovo manj pogosto. Pri ljudeh je podobno. Ni razloga, da bi bilo kaj drugače. Če nam kaj grozi, utihnemo, se umirimo, želimo, da gre čimprej stran od nas. Podobno je kadar nas ogroža bolezen ali bližina smrti. Takrat ni razloga za razposajenost, glasnost ali živahnost. Takrat je vse lahko tudi mirno, pritajeno in upočasnjeno. Osebno čuteno. Takrat se nam čas zgosti.
December je lahko tudi v znamenju slovesa, ne samo prihajanja. Vsaj zame. V decembru sem že pokopal tri, ki so nekoč veliko naložili v moje temelje. Začenjam ga torej s spomini in prižiganjem sveč. Zame prihaja s treznostjo in spoznanjem, da se je pred prihodnjim snidenjem vedno potrebno najprej še zadnjič posloviti.
Čas odhajanja je lahko dobra podlaga za pričakovanje. Ko odhajaš, greš z upanjem, da prihaja še boljše. Takšen je ta čas.


četrtek, 10. december 2009

Imeti mnenje

Vsak ima nekakšno mnenje o vsem. Tudi če nekdo nekaj označi z "o tem ne vem nič" ali "to slišim prvič", je to prav to. Mnenje. Pa saj ima pravico.
S tem, da nič ne poveš, poveš na primer, da neka stvar ni dovolj pomembna zate, da bi jo poznal. Daš vedeti, da se s tem ne ukvarjaš. Zadeva je lahko tudi pomembna pa vseeno s tem, ko se o njej ne opredeljuješ, pokažeš svojo odmaknjenost, lahko celo vzvišenost nad tem s čimer se nekateri ukvarjajo.
Topografija dojemanja pomembnosti okolja in dražljajev, ki prihajajo nad nas je zelo ukrivljena, in, kar je najvažnejše, nam zelo lastna, osebna. Lahko se ponekod ujema z drugimi, ni pa nujno, lahko tudi povsem beži mimo drugih. Vsaj navidez.
Seveda se lahko v svojem svetu zelo motiš, ker mu preprosto preveč zaupaš. Del okolja si vedno namreč tudi sam. Hočeš, nočeš. Tu si. Zate velja prav tako, kot za druge. Spotikaš se med izohipsami nekih tujih prostorov in z nepriznavanjem njihovih zgostitev izkazuješ le svojo kratkovidnost. Nerazumevanje.
Mnenja drugih so pomembna, bolje jih je poslušati - ne nujno tudi slišati, poslušati pa le.
Kmetija se je končala - ni me zanimala. Res. Pravzaprav mi je šla na živce. Imel sem občutek, da je nevzgojna in, da na splošno slabo vpliva. Zmagali so največji spletkarji. To preprosto ni tisto, kar bi si želel. Temu preprosto ne zaupam in ne maram zaupati. To se dejansko lahko tudi ne bi dogajalo.
Žena je vse spremljala in mi poročala. Zanimala so me zgolj njena poročila. Dogajanje ne.
Mogoče ga nisem razumel. Lahko, da bi ga moral.

četrtek, 12. november 2009

Zidovi za vse čase

Eden je padel pred dvajsetimi leti, drugi so postali nepotrebni že pred stoletji … Sicer ne pri vseh, vendar v povprečju še vedno prevladujejo občutki veselja, ko se kakšen podre. Vsake planke na nek način omejujejo življenje, če so previsoke. Zapirajo en svet pred drugim. Jemljejo življenju zrak, svetlobo in prostor. Šivajo zadrge na žepe raztrgane suknje, s katero svet pokriva svojo nagoto.
Vsi nikoli ne bomo mogli postaviti zidov okrog sebe, tudi če bi hoteli. Tisti, ki živijo po blokih ali stisnjenih soseskah, prav gotovo ne. Čemu tudi? Z zidom pridejo težave, zamere, slabe misli o sosedih postanejo še slabše. Preprosto se ne moreš izogniti temu, da z nekom neprostovoljno živiš pod isto streho, spiš na drugi strani iste stene, se srečujem z njim na hodniku ali v dvigalu … ali zgolj deliš isti pogled na okolico. Ne gre drugače. Tisti, ki se s tem znajo sprijazniti ali se tega navadijo dovolj kmalu, vedo, da se da tudi tako čisto dobro živeti in da smo si ljudje verjetno celo bolj podobni, kot si to želimo priznati. Vsi negujemo, vsaj majceno idejico, da smo nekaj posebnega … pa nismo. Gotovo smo človek vsak zase, vendar smo, kot bitja le Stvarnikov serijski proizvod, ki ima sicer svojo individualno karakteristiko, vendar ne več kot to.
Če smo zdravi to pomeni zgolj to, da so naše telesne zmogljivosti znotraj tistih Gaussovih dveh tretjin meja, kjer smo skoraj vsi. Če smo bolni, smo bolni tako, kot so bili pred nami morda že milijoni in bodo za nami tudi. Za tolažbo in ozdravitev, nam predpišejo kemikalije, katerih učinki na človeško telo so morda znani že stoletja in preizkušeni na veliko generacijah. Žalostni smo takrat, ko imamo za to enega od tipskih razlogov in veseli, ko so zadovoljni drugi z nami in okrog nas. Če smo lačni ali žejni se spet odločimo za enega od rešilnih ukrepov, ki so preizkušani že miljone let. Skratka, svoja telesa ohranjamo pri življenju, na načine, ki so jih že davno preizkušali naši predniki in jih bodo naši zanamci, še dolgo zgolj posnemali.
Pa vendar, zanimivo, -nekateri tega, prav tako že od pamtiveka, nočejo razumeti ali pa morda le priznati. Kaj vem zakaj ...? Najbrž zato, ker jim tako pride prav. Zato si vedno na novo postavljajo zidove, se branijo pred pogledi ali pa ločujejo med ljudmi morda zgolj zato, ker morda drugače rečejo istemu Bogu, ki ga itak nihče ne pozna in ne bo nikogar ubogal bolj kot koga drugega.
Eden je torej že padel, drugega so šele zgradili … še višjega, boljšega, pravo tehnično čudo. Milijoni nekakšnega denarja s katerimi bi morda revežem na obeh straneh dali delovna mesta, vodo, ceste, elektriko … ali pa le prepotrebno upanje na prihodnost, ki bo nekoč podrla tudi ta zid, če ga ne bo že prej razglasila za nesmiselnega. Dovolili so, da armirano-betonska pošast zagospodari nad hektarji zemlje na kateri so ljudje že od nekdaj in bi še vedno lahko živeli, kmetovali ali pa samo spoznavali kako majhne so resnične razlike in kako velike namišljene …
Zidovi so spomenik človeški nesposobnosti razumevanja, nezmožnosti komuniciranja … omejenosti.
Sezidaj si zid, če hočeš svetu pokazati kako zaplankan si.

nedelja, 01. november 2009

Blagor vsem, ki so sveti

Svetništvo je ideal. Svetilnik bližine popolnosti, ki je postavljen za zgled vsem vernim. Niti ni toliko pomembno komu in zakaj se priznava vzvišena bližina Boga. Gospod ve kdo je tisti, ki "prihaja iz velike stiske", tudi če mu nek čas ali okolje tega ne priznavata. Za iskanje popolnosti to tudi ne sme biti pomembno. Kar želi biti popolno, ne išče zadoščenja, se ne kaže da bi doživelo priznanje, ampak zgolj deluje - živi za popolnost.
Prepoznati popolnost je pravzaprav paradoks; kdo jo lahko prepoznava razen Boga, ki je sam popoln, -vse drugo je nepopolno. Prav zato imamo svete. Ti so stremeli k popolnosti. Predali so se idealom in jih skušali doseči. Pri tem so postali drugačni – skrajni, kar ekstremni. Vsekakor neposlušni in neprilagojeni svetu, -neukročeni za zemeljsko, zazrti v večno in predani idealu. Njihovo življenje je postalo kot molitev, darovanje.
Bili so ljudje kot mi, nič drugačni. Razlika je le v tem, da je njihovo bivanje postalo smiselno ... Pa bo kdo rekel: "Ja … kaj, a naše življenje torej ni smiselno?" Res ni, če ga sodimo le kot življenje, če ga ne opremimo s presežnikom. Z nečim več.
Kaj pa sploh je življenje? Privajanje, prilagajanje, navajanje in odvajanje, iskanje, izgubljanje, ustvarjanje, razdiranje, dajanje na kup, odtekanje med prsti … skrb za učenje, skrb za delo, skrb za otroke, skrb zaradi skrbi … večno čakanje na čas, ki še prihaja in upanje na dogodek, ki je skrit prav v tem času …
Svetniki so ta krog presekali, presegli … iznašli ali zgolj izluščili so pravi smisel in mu sledili. Izvolili so si najboljši del, ki jim ne bo odvzet. Iskali so smisel in ga našli. Seveda ne v življenju, seveda ne zbiranju in nabiranju, seveda ne v tolažbi ali omami, seveda ne v hrepenenju ali iskanju … našli so ga v predanosti, v odločnih dejanjih vere, ki je bila neskončno močnejša od šibkih, ohromljenih, bolnih ali trpinčenih teles. Zgodba vsakega svetnika je velika drama, velika pripoved o neizmernem upanju in predanosti idealu.
Njihovo življenje je bilo po večini nevredno … bedno, revno, polno bolezni, tragike, nasilja ali trpljenja. Vendar očitno, da kot je zemeljsko v njih umiralo, tako je, na drugi strani, raslo sveto – vredno in Bogu-podobno.
Staro življenje je zamiralo in dajalo prostor novemu. V njih.
Verjetno so morali umreti za življenje, da bi zaživeli za smrt.

četrtek, 29. oktober 2009

Hvalabogu, da imamo vsaj Vlada

Legenda je spet udarila. In to dobesedno – naravnost iz "svete jeze". Dobro, pač je - nič novega, saj je že velikokrat. Tudi po Cerkvi je z njegove strani že x-krat padlo, da niti ne omenjam kakšnega Janeza Janše, ki ima zagotovljeno stalno častno mesto dežurnega krivca. Tokrat se morda niti ni usulo toliko na samo Cerkev, kot na nekatera stališča do predloga nove (anti-)družinske zakonodaje. V prvi vrsti gre seveda za slavna in nepotrebna izenačenja istospolnih partnerstev z "običajnimi" družinskimi zvezami. Če se, namreč, zveza moškega in ženske še lahko šteje za običajno. No, in če si dovolimo še droben cinizem, potem lahko rečemo, da se gre sedaj sicer samo za izenačenje, v naslednji rundi pa verjetno že za posebno zaščito. Predvidevam namreč, da so istospolna partnerstva posebej ranljiva kategorija, ki verjetno le stežka kljubuje hudemu heteroseksualnemu pritisku. Zaščita, bi bila torej več kot na mestu. Mogoče v obliki rednih mesečnih dotacij za "zvestobo" ali kaj podobnega.
Kakorkoli, o tej zanimivi temi bomo raje razmišljali kdaj drugič.
Če smo torej prebrali Vladov prispevek v bran predlogu zakonika, potem opazimo, da naš odlični kolumnist že v samem štartu, predvidevam nehote, spregleda dejstvo, da Cerkev zgolj kategorično in glasno izraža enaka, od pamtiveka znana in napisana stališča. Nič novega torej. Ne omenja niti tega, da to niso samo osamljena in zatohla stališča Cerkve, ki, - kot, da spet ne more iz svoje trdo ustrojene kože, ampak da gre morda tudi in še bolj za vprašanje "zdravega ljudskega razuma". Za le tega, lucidni kolumnist sicer ponuja Heglovo tolmačenje, da "zdrav ljudski razum" sicer precej nezdrav in da dejansko predstavlja le zbirko predsodkov svojega časa, vendar zasledovalcem žal ne ponudi nobene šanse, da bi morda taisti "ljudski" razum skušali obvarovati posmehljivosti in brez predsodkov razmišljati zgolj o poudarku na "zdrav". Prav to je namreč tisto, česar se trenutno manjka. "Zdravega" razuma kajpak, zraslega iz tisočletnega izročila in pozitivnih človeških izkušenj. To pa ni več samo v domeni Cerkve, zgolj za primer, če koga zanima, -muslimanska stališča so, s tem v zvezi še znatno bolj radikalna.
Recite kar hočete ampak istospolno partnerstvo je zame le sociološki eksperiment, o katerem pred desetletji nismo vedeli nič. Nič ne vemo o tem, kako takšne zveze sploh funkcionirajo v širšem socialnem in časovnem okolju, - ne samo od danes na jutri. Nič ne vemo o tem, kako je z ljudmi, ki se v takšnih zvezah postarajo, kako je, na primer z njihovim materialnim in duhovnim nasledstvom. Kakšno sporočilo denimo, v desetletjih funkcioniranja takšne zveze zapustijo svojemu okolju? Ali je to sporočilo o zanesljivosti in urejenosti, na katero se da dolgoročno družbeno opirati in socialno vezati, ali pa je to zgolj predstava čudaštva, izzivanja in nestalnosti? In če je že govora o otrocih, lepo vas prosim, -kaj pa njihova potencialna zaznamovanost, ker, jasno da nič krivi, le odraščajo s "starši", ki imajo "izhodiščni hendikep v svoji spolni naravnanosti"? Ali je morda to tista pravica do "drugačnosti", ki jih bo zaznamovala za vse življenje, ko bodo na primer, morali svojim "normalnim" sovrstnikom tisočkrat razlagati, da ni nič takega, če imaš dve mami ali dva očeta?
Vsakemu, ki poseduje vsaj trohico "zdravega" razuma je popolnoma jasno, da takšni ljudje v svoje okolje širijo sporočilo, ki je zagotovo drugačno od tradicionalnega in sorazmerno ne-konfliktnega. To ni privatni problem Cerkve, kot bi rad prikazal kolumnist, -tu gre za dilemo o smiselnosti in splošni družbeni sprejemljivosti nekega eksperimenta, ki se nam ga skuša legitimirati, kot popolnoma enakopraven "modus vivendi", čeprav gre za ne-preizkušeno inovacijo ali morda celo marginalno provociranje večine.
Kolumnist se v želji po dovolj gromoviti obrambi bizarnih idej, ki se mu kdo ve zakaj tako zelo smilijo, zateče celo k histeričnemu napadu na področje nauka Katoliške Cerkve, ki ga pozna približno tako dobro kot novi direktor Urada Vlade RS za verske skupnosti. V ta namen izprazni saržer infantilnih tez, kot je recimo tista, ali je Bog ustvaril homoseksualce?
Seveda jih je, kaj pa drugega, tako kot tudi pedofile, tatove, tajkune, politike, kolumniste, blogerje, svetnike, reperje, metalce diska, narkomane, očete, delavce v Gorenju, predavatelje na FDV …
Bog je namreč ustvaril ali pa zgolj sprožil stvarjenje sveta. Saj je vseeno. Stvarstvo pa je dalo ljudi in jim dodelilo celo zdrav razum. Prav zaradi tega zdravega razuma so ljudje tudi zgradili družbo in vzpostavili pogoje vzdržnega socialnega funkcioniranja, katerega temelj je tudi ali predvsem, - družinska skupnost. In verjetno da prav preko jaslic in ne morda preko kakšnih lezbičnih vzdihov svet prepozna tudi ikono osnovne celice, ki sicer ni bila popolna, zmogla pa je vsem zadostiti z materialno in duhovno popotnico. In prav v to skupnost, ki je tisočletno čudovito preizkušena, torej tudi v podobi Svete družine, so se zdaj spustili inovativni državni advokati, ki bi bili pač radi, kdo ve zakaj, na vsak način, všečni tudi marginalcem.
Dobro je, da nam je gospod Miheljak spet pokazal, kako zelo potrebujemo Cerkev in njena tradicionalna stališča. Če namreč tako študirani ljudje, s takšno lahkoto opravijo s tistim, v kar verjamejo milijarde in če je tako zelo enostavno razglasiti družbeni temelj iz katerega so zrasli naši starši, pa njihovi, pa še njihovi … za predsodke, potem nam za obrambo "zdravega razuma", v tem žalostnem trenutku, resnično ostane samo še Cerkev.
Naj pa razkrijem še nekaj – veste, za zdrav razum sploh ni potrebno hoditi v Cerkev, očitno še manj smiselno pa je na primer doktorirati iz psihologije. Za zdrav razum si danes ni treba več izmisliti kolesa, ker ga že imamo; dovolj je le nekoliko pogledati okrog sebe in pomisliti: "Kaj pa je za ta svet sploh še dobro?".

sreda, 28. oktober 2009

Divided by zero

Malo jih skuša videti celoto. Večina gleda posamezne pojave, - zadovolji se z enostranskim vpogledom, ki na splošno zadošča za napačno ali površno sodbo. Videti vse vplive je težko, včasih nemogoče. Zahteva temu primerno angažiranje, - potratno veliko zalogo časa, ki ga nikoli ni dovolj. Pridobiti širino in si ustvariti, kolikor je le mogoče celovito sliko, je fizično in psihično razkošje, ki si ga more le redkokdo privoščiti. Če dosežemo, kar hočemo, tudi brez tega, se seveda še posebej zlahka odrečemo napornemu razumevanju celote. Ležerno življenje ali površen odnos do okolja in sveta je torej prvi in pravi nasprotnik iskanja povezav. Kaj bi se le trapil, če že vse imaš?
Zgodovina tehnološkega napredka je zgodovina poenostavitev – izmišljanja modelov ali črnih škatlic, ki čudežno nerazumno pretvarjajo ene vplive v druge. Bistvo razumevanja je v redukciji nebroja povezanih okoliščin zgolj na par postulatov. Ti potem v nekih navideznih in idealno-praznih prostorih idealno vplivajo na neka, kajpak idealno-poslušna telesa. Tako je znanje zaenkrat pač sestavljeno.
Vendar ni v naših odnosih nič drugače. Tudi ti so zreducirani na bazno shemo; ubogljiv – neubogljiv, pameten – neumen, pošten – nepošten, potreben – nepotreben, … Iskanje vmesnih odtenkov ali opravičevanje posameznih ne-skrajnih stanj je odvečno in včasih celo nezaželeno, najbrž zato, ker zmanjšuje naboj tistim, ki se tako radi sklicujejo na priročne in ekstremne lege. Ugotavljanje, da se vsako nihalo slej ko prej umiri nekje vmes, da vsi ne stradamo, da vsi ne smučamo, da vsi nimamo računalnika, da vsi ne sovražimo Hrvatov, da vsi ne hodimo v hribe ali na morje, da vsi ne vemo kdo je Borut Pahor, da vsi ne bomo dočakali jutrišnjega dne … ali pa zgolj, da vsi nočemo in nikoli ne bomo hoteli razumeti niti najbolj pametnih razlag, - je bistven del tako pogrešanega poslušanja celote. Kdor hoče razumeti kaj se dogaja in ne samo videti, da se nekaj dogaja, mora znati poslušati ljudi, gledati v vse strani in se tudi skušati spomniti, kako je bilo še včeraj. Željo po razumevanju je potrebno križati s potrpljenjem, da bi prišli do hibrida, ki ga lahko imamo za pogled na celoto. Le v raztegnjenem časovnem okvirju lahko razumemo, da tudi fizikalne, ekonomske, socialne ali vojaške enačbe tako zelo puščajo, da se tudi armirano betonski mostovi podirajo, da tudi računalniško vodeno gospodarstvo propade, da se tudi šolanim in večnim vladarjem lahko zgodi ulica in da bosonogi in lačni uporniki včasih premagajo odlično opremljeno in plačano vojsko.
Kdo ve, zakaj je dejansko težko razumeti celoto … mogoče zato, ker je rezervirana … ali pa morda celo odvečna?

torek, 27. oktober 2009

Beli grad

Če bi izbiral prestolnico v katero bi želel potovati, bi se za to najbrž nazadnje odločil. Ampak, glej čudo, tako je naneslo in spet sem prišel okrog. Parkrat sem že obiskal to mesto, nazadnje res pred četrt stoletja a vedno znova ugotavljal, da je v bistvu zelo veliko. Takrat je imelo milijon prebivalcev, danes pa sta menda že kar dva. Zdi se mi, da je še bolj polno spomenikov, ostankov davnih osvajanj, pa ruševin iz še ne pozabljenih vojn
ter seveda, tudi grobov osvajalcev,ki so si ga lastili, navsezadnje pa v njem, vsaj na videz, le našli svoj mir. Mesto se resnično ponaša z bogato in razburljivo zgodovino, zato se v vsem tem času niti ni tako zelo spremenilo, vsekakor ne toliko kot jaz sam. Po svoje me je prijetno presenetilo, ne vem zakaj ... morda s svojo živahno ambicioznostjo, spomnim se namreč, da sem ga nekoč prepoznaval kot zanemarjenega in neotesanega, zdaj pa je vseeno bolj urejeno in kar izvirno duhovito, glede na vse, kar je doživelo. Gotovo ima nekakšno dušo, ki se vsekakor ne sekira preveč za tisto, kar je bilo in kajpak, živi svoje življenje naprej tako, da si išče nove vzornike in sklepa nova prijateljstva.

Kjer je veliko ljudi je seveda tudi veliko gibanja,

pa tudi veliko tistih, ki iščejo mir že za življenja in so v ta namen pripravljeni graditi tudi mogočne hrame. Kakorkoli, mesto je nastalo tam, kjer se še vedno steka veliko vode

in skupaj z rekami še naprej odplavlja tudi stare čase, države, bolj ali manj pomembno zgodovino

ter seveda imena vseh tistih, ki so si ga kdaj že skušali lastiti.
Tisti, ki imajo mesto radi, se očitno trudijo.

sreda, 21. oktober 2009

Prvikrat

A se zavedate, da nekateri pravkar začenjajo? V tem trenutku. Nam, ki smo svoj prvič morda doživeli že zdavnaj, so se ti občutki kar podrobili. In vendar, po vogalih še vedno najdemo kakšne koščke, ki dajo priokus negotovosti, tresočih se kolen in potnih prstov. Bodimo spoštljivi in prizanesljivi. Nisem še doživel mogočnega ali posebej prepričljivega začetka. Vsi imajo v sebi nekaj drobnega, zatikajočega se, celo zbeganega. Pa vendar - nad njimi plava koprena magične omame, ki ostane nad spominom še desetletja. Ali morda takrat še toliko bolj? Kdo ve zakaj? Spomin zapeče v sebi prizore in poglede, soj svetlobe ali vonj prostora, oblike ali odnose. Redko naslove ali vsebine. Ti niso pomembni, ne zarežejo tako v mehko. Ostane zgolj lastno doživljanje, obdrži se drgetajoč občutek v notranjosti, ki se ga nisi mogel otresti. Večno živ je spomin na napakico, ki je morda nihče ni niti opazil, tebi, ki si pa pilil in pilil, pa se seveda zdi strašna.
Prvi sad je prav poseben. Od nekdaj je svet in včasih je bil celo podarjen. Naj takšen tudi ostane.

ponedeljek, 19. oktober 2009

Prijazni svet služabnikov …

Kako bi bilo, če bi se v tem trenutku, vsi na svetu odločili in dobesedno ubogali našega Gospoda ter začeli razmišljati samo o tem, kako bi našim soljudem, partnerjem, otrokom, sodelavcem, sosedom, znancem in neznancem, celo tistim s katerimi se morda ne pogovarjamo ali pa jih ne maramo … zgolj služili. Torej, nenadoma se, iz čistega miru, prav vsi odločimo in stopimo v službo bolj ali manj bližnjega ter mu skušamo popolnoma iskreno zgolj pomagati, delati dobro, ga v celoti upoštevati ali celo "živeti" za njega. Recimo, da zgradimo svet, v katerem bo pojem "osebna korist" postal popolnoma zavržen, zanemarjen in slej ko prej pozabljen, približno tako, kot na primer postaja pozabljena "korist skupnosti pred osebno", če je kaj takega seveda sploh kdaj obstajalo.
Kaj neki, bi se zgodilo? Morda bi svet propadel, družba ekonomsko razpadla, civilizacija zabredla v temine kaosa …? Mogoče, kaj pa vem?! Na prvi pogled, bi rekel, da skorajda ne kaže, da bi se človek spuščal v takšno tveganje, glasno razmišljam pa zaenkrat še lahko o čemer hočem.
Najprej naše družine. Kar precej bi se spremenilo. Odpadli bi, na primer vsi prepiri o tem, koliko kdo naredi ali prispeva za družino in koliko bi bil dejansko dolžan, pač po nekakšnih napisanih ali mogoče zgolj namišljeno kreativnih pravilih skupnega življenja. Preprosto ne bi imeli kaj zameriti partnerjem, saj bi se, tako kot mi, jasno, v celoti in iskreno predali želji, da bi ustregli nam in ostalim družinskim članom. Z nami bi tekmovali v tem, kdo bo, na primer: skuhal kosilo, pospravil kuhinjo, stanovanje, opral in zlikal, uredil okolico, vrt, sedel z otroki pri domačih nalogah, jih podil v kopalnico in posteljo ter jim bral pravljice, jih vozil na krožke in izlete, ne nazadnje zapravljal denar za izdatke in priboljške, varčeval za nov avto, stanovanje, hišo … Kar prelepo kajne?
Potem sledi naše gospodarstvo. Tu bi prišlo šele do velikih sprememb. Odpadli bi vsi prepiri med delavci, direktorji in predsedniki uprav ali nadzornih svetov o dobičkih, saj jih ne bi bilo. Zakaj neki? Vsi namreč delamo zato, da iskreno služimo drugim. Zase potrebujemo toliko, kolikor pač nujno potrebujemo, brez odvečnega luksuza. Kaj mi bo nov avto, saj je stari še dober? Pa tudi, če odpove, saj imam okrog sebe samo iskreno dobre ljudi; me bodo že peljali tja, kamor ne morem peš ali z vlakom. Odpadle bi bančne provizije, obresti na kredite, lahko bi, na primer kar razpustili borze. Zakaj bi špekulirali z dobički, če zanje nismo nič naredili in lahko spodobno živimo od svojega dela? Trgovci bi nam blago prodajali brez ekstra profitov. Vsi bi bili pošteni, kot otroci v zibelkah. Soljudi vendar ne smeš goljufati ali ožemati. In če pomislim še na vso policijo, varnostnike, sodišča in vojsko, ki jih ne bi bilo potrebno več vzdržati, mi pridejo skoraj solze v oči.
Poglejmo še v svet. Tu bi bilo šele zabavno. Vsi vojaki bi šli lahko lepo domov, puške in topovi pa v staro železo. Mamila bi nehali proizvajati in razpečevati, ljudem pač ne bi hotel nihče več škoditi. Prostitucije bi ne bilo več, zakaj le, saj vsi hočejo vsem samo dobro. Nikogar ne bi v nič silili, saj bi se vsi, kar sami od sebe trudili po svojih najboljših močeh. Vsi bi bili obzirni in strpni, stanovanj in avtov bi ne bilo treba zaklepati, saj nam nihče ne i hotel škoditi. Nobenih pijanih voznikov ne bi bilo na cesti, kako neki, vsem je vendar najpomembnejša varnost in dobrobit drugih.
Ah … krasni in ponižni svet, ki ga ne bo nikoli. Čisto dober za večerno premišljevanje?
Pa zaspimo v upanju, da se v neko jutro nekoč vsi prebudimo polni želje po dobrem …

četrtek, 15. oktober 2009

Barack O. – Slovenec leta 2009

Komite za podelitev Nobelove nagrade je poskrbel za svojevrstno, sicer kratkotrajno, a vseeno ljubko poenotenje svetovne javnosti. Častitljivi organ Norveških akademikov se je namreč odločil, da nagrado za mir, za leto 2009, podeli Baracku Husseinu Obami II., 48-letnem pravniku iz Chicaga, začasno stanujočemu na naslovu 1600 Pennsylvania Avenue NW Washington, D.C. 20500 in trenutno zaposlenem na delovnem mestu predsednika Združenih držav Amerike, ki pa neuradno opravlja tudi funkcijo v. d. "vladarja sveta". Izbor nagrajenca je spoštovana inštitucija obrazložila z besedami: "for his extraordinary efforts to strengthen international diplomacy and cooperation between peoples". Kandidat je torej, v njihovih očeh, postal dovolj prepoznaven predvsem po izjemnih naporih za okrepitev mednarodne diplomacije in sodelovanja med ljudmi.
Vse lepo in prav. Pomemben človek dobi pomembno priznanje - korekt. Seveda je banalno, a ne povsem nepomembno, da ima nagrada tudi svoj finančni atribut, ki ta trenutek navrže približno dva neobdavčena milijona dolarjev, če se izražamo v valuti, ki je prvemu svetovnemu mirovniku verjetno vseeno ljubša od švedskih kron.
Zanimivo ob tej častni in po svoje veseli prigodi, je, da je, kot sem že omenil, potegnila za seboj enoglasje kritične svetovne javnosti. In sicer v mnenju, da si kandidat nagrade še ni zaslužil in najdrznejši so si dovolili kritizirati celo Kraljevino Norveško, češ da uporablja prestižno odličje v politične namene in se na ta način prilizuje Združenim državam. Bistveni pomislek dvomljivcev izvira iz dejstva, da je Obama predsedniški položaj zasedel šele januarja letos in do sedaj, menda ni storil še ničesar omembe vrednega, kar bi lahko odločilno prispevalo k miru na katerem od svetovnih žarišč. Nekateri namigujejo celo na to, da njegove začete ali izpeljane diplomatske aktivnosti, sploh ne opravičujejo napovedanih sprememb, s katerimi je v svoji bleščeči predvolilni kampanji tako navduševal množice in, da so zgolj logično podaljšanje nastavkov že znanih USA intervencionističnih politik. No, ena od nasprotujočih si resnic je baje tudi, da nagrajenec sam ni pokazal posebnega navdušenja nad veliko častjo, ki so mu jo izkazali Norvežani. Če nekoliko zlobno prisluhnemo odzivom na ta dogodek, in sicer tudi ameriškim, potem se niti ne čudimo, da ga čast ni ravno pahnila v evforijo.
Kajpak se v takšne polemike ne bomo spuščali. Odgovore o tem, kako srečno roko je imel slavni komite leta 2009, nam bo dalo časovno razdobje parih let, ki jih bomo, skupaj z nagrajencem, pač še skušali doživeti. Ta trenutek me bolj zanima obstoj sence zavisti ali celo neke vrste negativnega razpoloženja, ki se tako rada prikrade na plano, če nekdo prejme nagrado, za katero ga ljudje ne smatrajo upravičenega.
Ob tem se spomnim znanca, katerega žena je bila že pred desetletji razglašena za najbolj prijazno trgovko v nekem mestu. Lokalni trgovci so se takrat namreč odločili za nekakšno akcijo in ljudje so glasovali, kakor so pač glasovali. Zmagala je torej žena mojega znanca. Ženska je dobila neko nepomembno nagrado in bila gostja oddaje na lokalnem radiu. In to je bilo tudi vse. Seveda pa se je takrat tisto "pravo" šele začelo. In sicer zavist in podtikanja v pretežno ženskem kolektivu. Odnosi so bili porušeni, sodelavke so jo osamile in si izmišljale očitke. Preprosto ni šlo več, zadeve so se stopnjevale tako daleč, da je pustila službo, ki jo je sicer imela rada in se zaposlila v tovarni. Hja, zadeva je torej po svoje resna.
Kaj če kaj podobnega, kot našo prijazno prodajalko, zdaj čaka predsednika Združenih držav Amerike? Kaj, če bodo začeli kolegi predsedniki drugih držav, gledati nanj postrani in mu očitati vzvišenost in prepotentnost ter se mu izogibati? To pa niso heci. Kaj če se bo, na primer zdaj Rus čutil užaljenega, ker niti pod razno ne more priti do Nobelove nagrade, čeprav je, recimo učinkoviteje, uredil razmere v Čečeniji kot Američani v Iraku? Ali pa denimo Kitajec, kljub temu, da je v Tibetu ali med kitajskimi muslimani poskrbel za spokojen mir, ki ga Američani v Afganistanu ne bodo nikoli dočakali? Vojna je namreč vojna in zaključek vsake je mir. Tista bomba, ki poleg Talibanov pobije še nedolžne vaščane, je približno ravno takšno orožje, kot tista, s katero so na Kavkazu napadli šolo, v kateri so Čečeni na prvi šolski dan zadržali tisoč otrok kot talce. Zakaj je potem en svetovni borec proti terorizmu mirovnik, ostali pa imperialisti?
Hja, morda so pa Norvežani še bolj prebrisani, kot bi si človek mislil in so Obami nagrado kar lepo preventivno podtaknili že na začetku njegovega mandata, da ga bo potem ves svet lahko še osem let cukal za rokav-, saj veste …"ja gospod Obama, takšna dejanja se pa Nobelovcu že ne spodobijo …"
No, morda se je pa tudi v mašinerijo za izbor Nobelovega nagrajenca pritihotapil duh izbora Slovenca leta, ki samo štirikrat v zadnjih dvajsetih letih ni bil predsednik republike, vlade ali pa Milan Kučan.
Kakorkoli, ne sekiraj se Barack, čestitke morda ne bodo iskrene - dolarji pa.

torek, 13. oktober 2009

Ban

Danes mineva 67 let, ko je narodni heroj Franc Stadler-Pepe, vosovec, komunistični terorist, likvidator in prejemnik nagrade mesta Ljubljane za leto 1980, preoblečen v duhovnika, s streli iz pištole umoril neoboroženega civilista, pravnika Marka Natlačena.
Marko Natlačen je bil za moje pojme, eden najbolj perspektivnih slovenskih politikov vseh časov, ki je popolnoma razumel realnost v kateri so se Slovenci znašli, ne le leta 1941, ampak že prej in skušal storiti vse, da bi težke čase previharili s čim manj žrtvami. Kljub temu, da se je umaknil iz političnega življenja je proti koncu leta 1941 sooblikoval Londonske točke, meščanski program za prihodnost Slovenije, ki je bil, kot v posmeh, navsezadnje tudi v celoti uresničen, z eno bistveno razliko. In sicer to, da Jugoslavija ni postala demokratična ampak komunistična diktatura, plen teroristov katerih žrtev je med prvimi postal tudi Natlačen.
Država Slovenija še vedno nima moči, da bi prepoznala ljudi, ki so ji res pisali zgodovino in jih primerno počastila.
Čemu neki?

nedelja, 11. oktober 2009

"Dobri učitelj, kaj naj storim …?"

Če vsi vse prodamo, ne bo nikogar, ki bi kupoval. Če vsi vse razdelimo, bomo spet vsi skupaj revnejši kot smo in kdo bo potem še sploh imel kaj za reveže? Če zapustim mater in očeta, bosta žalostna. Če zapustim brate in sestre, bomo vsi skupaj nesrečnejši. Če zapustim otroke, bo na svetu samo še par sirot več. Tega gotovo ne bi želel, dobri učitelj. Kaj lahko sploh dam, ne da bi vzel tistim, ki so prav tako potrebni li celo odvisni od mene?
Dokler se tako sprašujem, seveda ne dam nič. Kako le? Saj komaj kaj imam, pa še to je staro, iztrošeno, naveličano …! Toliko bi še potreboval – toliko vsega bi mi še prav prišlo, oprema stanovanja, boljši avto, nova garderoba, pa to in ono za otroke, pa potovali bi … Nikoli se ne neha, nikoli ne zmanjka - potreb, želja ali zgolj idej …
Pa vendar-, nekje se pa le neha. Neha se takrat, ko postane nuja. Ko postane prisila, presing. Ko mora biti kar vsako leto, ker vsi imajo, pa ker je nov model zunaj, pa ker so sosedje že zdavnaj …, morda tudi ali predvsem zato, da se vidi, kaj vse si lahko privoščimo …
Takrat gotovo imamo tudi kaj dati. Takrat gotovo razpolagamo z viški.
Če drugega ne, imamo očitno voljo in moč, da smo ustvarjalni in ambiciozni – vlijmo nekaj tega tistim, ki so brez. Verjetno smo dovolj zdravi – posvetimo se tudi tistim, ki niso. Imamo viške časa – poglejmo okrog sebe in ga darujmo nekaj tem, ki ga nimajo nikoli. Morda nam še kaj ostane čez mesec ali se neporabljeno valja po naših omarah – dajmo kaj tistim, ki jim zmanjka.
Če nič drugega – lahko molimo za tiste, ki tega ne znajo ali nočejo, darujmo vsaj to – mogoče je vredno celo več, kot kaj drugega.

sobota, 10. oktober 2009

Stara vera

Ruski geologi so konec 70-ih let prejšnjega stoletja, pri preletu neobljudenih območij osrednje Sibirije, naleteli na ljudi, ki so živeli dobesedno "bogu za hrbtom". Našli so namreč družino sibirskega staroverca, ki se je z ženo in štirimi majhnimi otroki, štirideset let prej, umaknil v tajgo (sibirski pragozd), približno 250 kilometrov daleč od najbližje stalne človeške naselbine. S tem so ti ljudje, za ostali svet seveda praktično izginili. Svet je pozabil na njih, oni pa na svet, s tem, da otroci sploh niso poznali drugega kot gozd in svojo družino. Karp Lykov, kot se je družinski gospodar imenoval, se je za puščavništvo, v katero je povlekel svojo družino, odločil pretežno iz verskih razlogov. Pripadal je namreč verski ločini "raskolnikov". Ta se je pojavila ob reformah verskega življenja, ki jih je uvedel car Peter Veliki v 18. stoletju, ob pomoči takratnega vodstva ruske Cerkve. Dejansko je šlo za malenkostne spremembe obredov in svetih besedil z modernejšimi oziroma natančnejšimi prevodi, kar pa je bil dovolj močan povod za nastanek "pravovernih" ločin, ki so vztrajale pri starem. Ena od teh ločin je bila torej tudi tista, ki ji je pripadala družina, ki pa je poleg "nove vere", zanikala tudi kakršnokoli državljansko pokorščino. Zanje je bil torej tudi vsak dokument, ki bi jim ga vsilile posvetne oblasti – velik greh. Njim preprosto "ni bilo mogoče, da bi živeli s svetom", s temi besedami so namreč odklanjali "svetske stvari". Kljub vsemu so bili otroci pismeni, čeprav so imeli na voljo samo Biblijo v Staroruščini, za katero se je kasneje izkazalo, da je dejansko ne govori nihče več razen prav teh "izgubljencev".
Težko življenje in relativno žalostno usodo družine, ki je po štiridesetih letih torej le prišla v stik z ostalim, zelo spremenjenim svetom, je populariziral novinar, ki je o "sibirskih puščavnikih" končno izdal tudi knjigo. Kakorkoli, kogar zanima kaj več, si bo zgodbo seveda prebral sam, zame je bolj zanimivo splošno sporočilo ljudi, ki se odločijo za življenje "zunaj". S tem sploh ni rečeno, da se morajo geografsko tako zelo oddaljiti od drugih. Velika večina ljudi na tem svetu se niti ne more za deset dni hoda daleč umakniti v brezpotje. Mogoče je za sodobno puščavniško življenje dovolj tudi dvajset centimetrov modularnega zidu.
Dejstvo je, da si večina ljudi niti ne zmore predstavljati, kako izjemen napor je lahko preživetje v naravi in kako globoko družbena bitja dejansko smo. Lahko bi rekli, da je prav človeška družba človekova najboljša iznajdba. Šele, ko premišljuješ o usodi ljudi, ki so se tej dobrini odrekli, zaslutiš kako popolnoma "obraščen" je človek z bršlanjem čustvene in fizične povezanosti z drugimi ljudmi.
Dejstvo je, da niti koraka ne moremo narediti, ne, da bi tako ali drugače stopali po stopinjah, ki nam jih je nekdo pokazal ali sploh omogočil in niti požirka ali grižljaja ne moremo pojesti, ne, da bi bil zadaj nekdo, ki ga je dejansko pripravil za nas. Tudi če se hočemo razvedriti se lahko tako, da se družimo z nekom in, če si morda drugič spet zaželimo samote, si jo zelo verjetno krajšamo z nečim, kar so drugi naredili za nas. Pa naj si bo to morda knjiga o puščavnikih, ali pa zgolj pusto mnenje nekoga, ki jo je prebral.
In kaj se iz takšne zgodbe lahko naučimo? Ne veliko, ali pač? Vsekakor nas spoznanje morda ozavesti v globoki povezanosti družbe, ki jo sestavljamo. Morda nas spomni na pomembnost tega kar imamo v ljudeh okrog nas, na nenadomestljivost človeške vloge v našem življenju. Morda končno celo opazimo ljudi, ki nam gredo včasih na živce, čeprav nas tako ali drugače vzdržujejo ali pa vsaj prenašajo naš ego. Lahko da končno opazimo celo sebe, v svoji zahtevnosti, v večni nezadovoljnosti z drugimi in v spoznanju da nismo še nikoli prišli na misel, kako krivični smo lahko z vsemi pričakovanji in kako malo smo pripravljeni vlagati v isto družbo iz katere zdaj živimo.
Morda, bi nam pa kdaj le kazalo skušati preživeti sam …

sobota, 03. oktober 2009

Vrniva se na najino obalo ...

Rokometaši Izole najbrž o Sevnici ne bodi vedeli povedati nič lepega. Naši so se spet izkazali kot neprijazni gostitelji in se skoraj kruto poigrali z gosti, ki resnici na ljubo, niso pokazali praktično nič. Že v prvih 15-ih minutah prvega polčasa so naši povedli za več kot 10 golov prednosti in vodstvo obdržali do konca. V zadnji minuti prvega polčasa si je tudi, sicer bleščeča sevniška štirica, popolnoma po nepotrebnem priboril rdeč karton, tako, da se velik naskok v nekoliko ležernem drugem polčasu zmanjšal, vendar vseeno zadoščal za prepričljivo zmago.
V drugem krogu, 1.b državne rokometne lige je torej Sevnica pospremila Izolo nazaj na obalo s 36:30.
Bravo!

video

video

video

Slava ji.

Končno je le uspelo. Prizadevanja so se začela že pred stoletji, nadaljevala v komunizmu in triumfirala z novim predlogom družinskega zakonika.
Vas zanima, kaj je po novem torej družina? Takole gre … "Pojem družine je v predlogu zakonika zastavljen širše … saj za družino štejejo tudi nekatere skupnosti življenja otroka z odraslo osebo, ki ni njegov roditelj ali posvojitelj, pod pogojema, da v skupnosti vlada individualni (dolgo)trajni odnos skrbi odrasle osebe za otroka in da je ta skupnost tudi pravno blizu družinski skupnosti staršev in otrok, to je, da gredo po pravu odrasli osebi v razmerju do otroka določene pravice in dolžnosti, ki jih imajo sicer starši v okviru starševske skrbi. Zunajzakonska skupnost je družinsko pravno razmerje. Zakon priznava dejansko razmerje moškega in ženske ter dveh oseb istega spola, ki nista sklenila zakonske zveze, če so izpolnjeni predpisani pogoji in ga uredi s tem, da veže nanj določene pravne posledice, pravice in dolžnosti." Družine poročenih moških in žensk torej ni več. Likvidirana je, suspendirana, dobila je rdeč karton ali če hočete, brco v rit. Očitno nikomur več ne pride prav, vsem je le v breme, krati nam svobodo in nas sili v formalizme, s katerimi imamo potem itak samo težave. Dejstvo pa je, da predlagani družinski zakonik nima prav nobenih družinskih izhodišč ampak kvečjemu zgolj skrbniška. 300 členov se praktično ukvarja z enim samim vprašanjem, in sicer skrbjo za otroke. To je trenutno tudi edini državno priznani smoter družine – z državno pomočjo torej prebrodimo 18 let, da otroci postanejo polnoletni in se vrzimo na kosovni odpad. Zapisano je namreč, da "starševska skrb preneha s polnoletnostjo otroka, to je, ko dopolni 18 let, ali če otrok pridobi popolno poslovno sposobnost pred polnoletnostjo." Država torej potrebuje zakonce (ha, ha … kaj je že to?) le še za skrb za otroke, sicer namerava kar sama poskrbeti zanje. V ta namen si je pripravila inštrumentarij, ki ga sestavljajo ministrstvo, centri za socialno delo, sodišča in po novem še družinski mediatorji. Skratka, za vse je poskrbljeno. Osemnajst let se država zanima, kaj se dogaja med ljudmi, potem pa ne več. Razmerja med dvema človekoma, ki v družino vložita ves svoj mladostni in življenjski potencial, predlagatelj opiše z enim stavkom: "Zakonca se morata vzajemno spoštovati, si zaupati in medsebojno pomagati. " In to je vse. Sploh ni nujno, da se imata rada – kot kakšen pravilnik uradnega obnašanja zaposlenih v banki. Nihče ne razmišlja več o tem, da morda ljudje od svojih družin še vedno kaj pričakujejo, tudi če so otroci starejši od 18 let in da so družinske vezi morda še vse drugega, kot le poln hladilnik, garderobna omara in žepnina. Nikomur se ni zdelo potrebno poudariti družine kot temeljnega gradnika družbe, katerega pomen je nesporno večji, kakor na primer, varstvo podjetniške pobude, ločitev Cerkve od države ali par hektarjev zemlje ob slovensko – hrvaški meji. Nobene svetosti ali vsaj deklarativne opredelitve o več-vrednosti zakonske zveze za katero se vendarle trezno odločata dva odrasla človeka ni; včasih se je reklo "za vse življenje", danes pa … ha, ha, ha – priporočena je notarsko overjena predporočna pogodba z obveznimi in neobveznimi vsebinami … "Ženitna pogodba je pogodba, s katero se zakonca dogovorita o vsebini njunega premoženjskega režima, ki se razlikuje od zakonitega. V njej lahko sporazumno uredita tudi druga premoženjska razmerja za čas trajanja zakonske zveze, kot tudi za primer razveze." Torej, nič ni prepuščeno naključju ali bognedaj celo ljubezni. Dva advokata torej skleneta pogodbo za določen čas in če je treba jo bosta tudi razdrla. Nobene obljube, predanosti … zaupanja – nekaj velja le še papir in štempelj.Pri takšni popotnici, predlagatelj, seveda brez slabe vesti, določi da je "zunajzakonska skupnost dalj časa trajajoča življenjska skupnost dveh oseb, ki nista sklenila zakonske zveze, vendar pa ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Taka skupnost ima v razmerju med njima enake pravne posledice po tem zakoniku kot če bi sklenila zakonsko zvezo; na drugih pravnih področjih pa ima taka skupnost pravne posledice, če zakon tako določa. Zunajzakonska skupnost je ne glede na čas trajanja tudi življenjska skupnost dveh oseb, ki nista sklenila zakonske zveze, če se jima je rodil skupni otrok, oziroma če sta v času trajanja te skupnosti posvojila otroka." Vse je torej enakovredno, vse je dopustno, nič ni kaj bolj smiselno, naravno, etično ali zgolj priporočljivejše od drugega. Nobenega pomena družine kot temeljne človeške vrednote ni več; včasih se je reklo "moža in žene", danes pa "je predlagatelj življenjsko skupnost dveh oseb istega spola v celoti pravno uredil kot zakonsko zvezo, z vsemi pravnimi posledicami, kot so določene s tem predlogom zakonika za zakonsko zvezo ženske in moškega. Predlagatelj namreč ocenjuje, da ni nobenega stvarnega razloga, neosebne okoliščine, ki bi narekovala drugačno pravno ureditev z drugačnimi pravnimi posledicami. " Torej nič več "lubček pa lubica", zdaj je tu on z njim in ona z njo. Pa samo blekni kaj proti isto-spolnim če upaš, vsi so povezani bolj kot žlahta – prava tajna obveščevalna služba. Povsod so, vse vedo in tako držijo skupaj, da tudi voda ne steče skozi. Pa še sami niso nič krivi. Predlagatelj je namreč zanje ugotovil, da je "spolna usmerjenost nedvomno ena izmed osebnih okoliščin … ki pomembno opredeljuje posameznika, vpliva na njegovo življenje in ga tako kot okoliščine, kot so npr. rasa, spol, rojstvo, spremlja vse življenje. Zakonska zveza ali zunajzakonska skupnost dveh oseb istega spola ima torej enake pravne posledice, kot zakonska zveza ali zunajzakonska skupnost dveh oseb različnega spola tudi v razmerju do otrok v postopku posvojitve. Predlagatelj pri tem namreč ne vidi stvarnega razloga, ki ne bi temeljil na osebni okoliščini, to je spolni usmerjenosti, zaradi katerega te posvojitve ne bi smele biti dovoljene." Istospolna usmerjenost je torej definitivno popolnoma normalna, neodvisna od posameznikove volje in za takšne zveze pri nas končno ni nobene omejitve več. Istospolno usmerjen se torej rodiš, tako kot na primer skodran - nič si ne moreš, takšen pač si. In ker je tako, in ker iz popolnoma krivično bioloških razlogov takšni (moški) partnerji ne morejo imeti svojih otrok, ker moški pač zaenkrat še ne rodimo, je predlagatelj izumil genialno rešitev in istospolni zdaj lahko celo posvojijo otroka, saj se vendar ugotavlja, da "otroci v svojem pravnem položaju ne smejo biti deprivilegirani zaradi spolne usmerjenosti njihovih staršev." Tako je torej tudi po tej plati vse v najlepšem redu … država se zanese, da starši, ki v bistvu sploh niso starši "delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka, ob upoštevanju njegove osebnosti in želja, ter svojim otrokom omogočajo zdravo rast, skladen osebnostni razvoj ter usposobitev za samostojno življenje in delo." Odrasli, ki bodo otroštvo preživeli v istospolnih skupnostih, bodo kajpak v celoti enakovredno dojemali pomen odnosov med moškimi in ženskami in pomen družine, kot tradicionalne skupnosti na kateri je zgrajena družba.Predlagatelj nadalje ugotavlja tudi da "družino ustvarja otrok. Če ni otroka, ni družine. Življenjska skupnost moškega in ženske brez otroka ne pomeni družine, ne glede na to, ali gre za zakonsko zvezo ali za zunajzakonsko skupnost. Za pojem družine ni potrebno, da gre za življenjsko skupnost otroka z obema staršema. Zadostuje, da živi otrok z enim roditeljem ali posvojiteljem, oziroma z eno odraslo osebo, ki zanj skrbi in ki ima do otroka po zakonu pravice in obveznosti." V isti sapi pa izvemo tudi da "družine ne predstavlja življenjska skupnost starih staršev z mladoletnim vnukom, oziroma skupnost odraslega sorodnika z mladoletnim sorodnikom, četudi odrasli sorodnik individualno in trajno skrbi za mladoletnika, kajti med sorodniki, ki niso v razmerju starši – otrok, po našem pravu ni nobenih pravic in dolžnosti, niti dolžnosti preživljanja." Lepa reč torej – enostarševske, istospolne in izvenzakonske družine so za državo družine, kot se šika, če pa vnuk živi s starimi starši, ki so velikokrat boljši očetje ali matere kot originali, pa to ni nobena družina.No, kaj pa vem, saj vse morda le ni tako črno-, predlagatelju se je namreč, med drugim zapisala tudi hrabrilna misel, in sicer da "država s sistemom vzgoje in izobraževanja, zdravstva, socialnega varstva ter svetovanja omogoča ljudem, da se vsestransko pripravijo na skladno partnersko in družinsko življenje, pomaga pa jim tudi reševati probleme v medsebojnih razmerjih in v razmerjih do otrok." Bojazen za družino je glede na navedeno bržkone le preuranjena, saj bodo torej sedanje in bodoče rodove, ki bodo peljali slovensko družbo, k družinskim vrednotam, namesto starševskega zgleda spodbujali kar učitelji, pa zdravniki ter seveda svetovalci na centrih za socialno delo in jasno, če pa kaj ne bomo razumeli, pa le brž stecimo k družinskemu mediatorju ali pa še enkrat natančno preberimo predporočno pogodbo … Upam le, da matičarji ne bodo preobremenjeni.

torek, 29. september 2009

Najbolj primerni za krivca …

Spet si je nekdo dal duška. Tokrat v Sobotni prilogi, temu proletarskemu predalu humanizma, ki ga spremljam že desetletja. Zame je vedno predstavljal nekakšen pojem odprtega trga dobrih idej in duhovitih zapisov in tudi zdaj me, v bistvu, ne razočara. Morda včasih le na novo preseneti. Kot me je tokrat, s svojo odkrito napadalnostjo na Vatikan, papeža, kardinala Rodeta in vse kar pač pride gospodu Borisu Ježu na pamet, ko zasliši besedico Cerkev. V članku "Dovolj kaznovani že z jutranjo mašo!" si je tokat privoščil pravo paleto bizarnih primerjav domnevnih vatikanskih interesov in ravnanj na območju Slovenije od katerih je gotovo paradna prav tista s "Petrograjskim puntom" iz oktobra leta 1917. Ta je namreč iz upora vojske in lumpenproletariata, pod genialnim vodstvom ruskega prekucuha Vladimirja Iljiča, prerastel v slavno oktobrsko revolucijo, za to pa zdaj popolnoma jasno vemo v kaj se je razvila v nekaj desetletjih. Pa niti ni pomembno v kaj se je razvila, dejstvo je, da se je izrodila v nekaj ob čemer se še danes veliko Slovencev, z gospodom Ježem vred, verjetno začne nervozno prestopati ali pa iskati izgovore in popolnoma odštekane paralele, njihovi politični predstavniki pa ne zmorejo, brez grimas na obrazih in izrekanja pogojnikov, zgolj sprejeti na znanje tistega kar, kot bridko zgodovinsko zablodo sprejema ves civilizirani svet. Pa niti ni težava v samem kritiziranju vsega, kar naj bi bilo količkaj povezano s Cerkvijo, to morda niti ne bi bilo več vredno omembe. Saj tu tudi najbolj pronicljivi kritiki ne zmorejo povedati nič novega, z istimi floskulami se trudijo že ves čas njenega obstoja in mislim, da so si že zdavnaj začeli presedati. Bolj perverzno se mi tokrat zdi očitno dejstvo, da levica, kamor z vsem spoštovanjem prištevam tudi gospoda Ježa, počne zdaj nekaj drugega. In sicer, po novem gre za iskanje krivca za nekatere žalostne resnice, ki spremljajo naš politični vsakdan. Dejansko je govora o stranskih učinkih razpada nekega tradicionalnega vrednotnega sistema, ki pa so jih ljudje začeli vse bolj očitno in za nekatere nevarno neprijetno, povezovati z dejstvom, da so tisti, ki so bili pri nas že 60 let na oblasti, z nekaj kratkimi navideznimi prekinitvami, še vedno prav tam in da je slovenska politika, v tem času, razvila naravnost čudežni dar samo-reprodukcije. Po domače torej, voli kar hočeš, rezultat bo enak. Poleg tega so ljudje začeli spoznavati tudi, kako elegantno so se nekateri, ki so bili pač pravi čas na pravem mestu, seveda z velikodušno podporo oblasti, povzpeli na prestole, o katerih se jim, glede na njihove moralne, strokovne in storilnostne kvalitete, niti sanjati ne bi smelo. In seveda, če ne želimo postati sami krivci ali sokrivci, potem je potrebno mrzlično iskati … jasno, najbolj primernega za krivca. In to je, kdo drug kot prav Cerkev, ki je v vseh sistemih tukaj in torej kajpak tudi kriva za vse. Veste dragi moji, če vas sploh kaj je … pripisovati Cerkvi divjaško agresivnost, primerljivo s tisto, ki so jo Leninovi boljševiki pokazali pred 90-imi leti in naši pred 60-imi, prav zdaj pa jo na primer, spet kažejo naši vrli prevzemniki narodove srebrnine, je milo rečeno podlo sprenevedanje. Kot je sprenevedanje tudi iskati krivce za težko gospodarsko-moralno zavoženost, ki se dogaja Sloveniji in resnici na ljubo, precejšnjemu delu "bogatega" sveta, pri graditeljih civilizacije in tudi neke nove človeške humanosti, ki je s tolikšnimi žrtvami, pa vendarle, pognala obetavne nastavke za novo rast. Vzroka za težave sodobnega, torej tudi našega, sveta sta samo dva, in sicer se imenujeta pohlep in napuh. Pohlep je tisto, še vedno tako živo prepričanje, da lahko spodobno živimo le z vlačenjem na kup in skrivanjem pod blazino, grabljenjem po tujem, žetvijo tam kjer nismo sejali, roparskimi pohodi nad naravo in zasužnjevanjem ljudi – vse, kar se da storiti zgolj za svoje koristi. Ideal sodobnega časa je bogati brezdelnež, uživač brez obveznosti, za katerega delajo drugi, on pa ima dovolj časa in denarja za potovanja po svetu ter slikanja motivov z lepo naravo in revnimi ljudmi. Napuh, pa je dejansko ideologija pohlepa. Napuh je stanje prevzetnega in samo-zaverovanega duha, za katerega je misel o ponižnosti človeka pred Bogom in stvarstvom, kar je vodilna nit krščanstva – navadna in ponižujoča izdaja. Napuh je govorec obsedenosti s prepričanjem, da moramo biti zmagovalci, da moramo biti uspešni, da so slabši obsojeni samo še na odstrel, da moramo pobrati zase vse najboljše, pa četudi samo iz razloga, da drugi ne bi imeli. Napuh je tudi prepričanje, da je staromodno in sramotno verjeti v Boga ter razmišljati o tem, da je še nekdo, ki je večen in tudi večji od vseh. Velik napuh je tudi če kdo tisto, kar je že toliko ljudem v težkih zgodovinskih in osebnih obdobjih nudilo uteho, preprosto primerja z zločinsko dejavnostjo največjih svetovnih stremuhov in brezvestnežev. Napuh je tudi, če se samo zato, da je kaj govoriti, pljuva po tisočletnih prizadevanjih poštenih ljudi, ki so v prvi vrsti imeli radi druge ljudi, ker sicer nikakor ne bi zmogli nasprotovati tako velikemu pritisku sveta, ki je postal takrat, ko je imel to možnost, tudi zločinsko surov in morilski za tiste, ki mu niso hoteli le slediti.Napuh je res velik greh. Vendar, brez skrbi … Cerkev ima rešitev tudi za ta problem … spoved. Tudi novinarjem bi verjetno kdaj pomagala …

petek, 25. september 2009

"Ti meni luč, jaz tebi ključ."

Osnovno in večno vprašanje medgeneracijskega sobivanja ali, če je komu ljubše, socialnega sistema človeške družbe, je skrb ene generacije za drugo. Vsi, ampak resnično, prav vsi, smo slej ko prej ali natančneje, prej in slej, koristniki prastarega in dejansko edinega možnega dogovora med generacijami. Gre za vprašanje skrbstva, preživljanja … varnosti prvega in kakovosti zadnjega človekovega življenjskega obdobja. Aktivna generacija je vedno in v vseh človeških skupnostih prevzemala vlogo skrbnika naslednje in predhodne generacije. Prav tako smo bili tudi tisti, ki se trenutno štejemo za aktivno generacijo, nekoč breme generaciji naših staršev in bomo, v povprečju seveda, nekoč spet v breme generaciji naših otrok. Tako je pač vedno bilo in drugače sploh ne more biti. Vendar, glej zlomka, ta reč, ki bi po pričakovanju, tudi pri nas morala funkcionirati še bolje in zanesljiveje, kot marsikatera druga, postaja predmet polemik in vzrok boleče razhajajočih se mnenj.
V čem je pravzaprav težava? Kajpada v razkoraku, ki nastaja med potrebami na eni strani in možnostmi na drugi ali natančneje med dogovorjenimi pravicami enih družbenih skupin in sredstvih, ki jih za zagotavljanje teh pravic morajo proizvesti druge družbene skupine. Če malo pobrskam po spominu, se mi ta debata pravzaprav ne zdi nič kaj nova, mislim, da se v takšni ali drugačni obliki pojavlja že od pamtiveka. Tudi v socializmu, po katerem se nekaterim še zdaj solzijo oči, so se spraševali, kje dobiti sredstva za zapiranje pokojninske, zdravstvene, invalidske blagajne … Vedno je bila v zraku neka napetost med tistimi, ki prejemajo in tistimi, ki dajejo. Debate, pa se, kajpak ostrijo premo-sorazmerno s siceršnjim gmotnim stanjem ali vsaj splošnim mnenjem o tem, kakšno to stanje v resnici je. In v tem trenutku je, vsaj pri nas, očitno oboje, tako dejansko gmotno stanje, kot mnenje o njem, na jako nezavidljivi ravni.
Sprašujem se zakaj je tako?
Zadeva je po svoje očitno tako enostavna, pa vendar težko obvladljiva. Jaz se običajno, če ne najdem prave razlage nekega družbenega pojava, zatečem k razumevanju funkcioniranja primitivnih, rodovnih skupnosti. Po mojem globokem prepričanju, smo ljudje socialno družbeno okolje v zadnjih nekaj tisočletjih, neznosno zakomplicirali in onesnažili, pri tem pa osebno razumsko ali čustveno bore malo napredovali. Iz tega torej sledi logičen sklep, da se tistega, kar družba potrebuje za socialno funkcioniranje še vedno dovolj zadovoljivo lahko naučimo tudi od kakšnega plemena na Novi Gvineji ali morda celo kakšne razširjene Romske družine. Seveda tudi pri naših Romih ne gre več brez socialnih intervenc "urejene" in "pismene" družbe.
Kaj je torej socialna značilnost medgeneracijskih odnosov v nekem plemenu?
Po mojem mnenju, prav gotovo v prvi vrsti dejstvo, da vsak član plemena, ki je sposoben delati, to tudi počne. Torej dela! No, če se posebej ne ukvarjamo s skrbjo za otroke, ki so dejansko še vedno v pretežni meri na vzdrževanju staršev in manj skupnosti, pa je starejša generacija v celoti na plečih cele družbe. In pazi, kakšen paradoks? Ugotovimo, da potemtakem, v primerjavi s plemenom, živimo izjemno potratno. Pleme si enostavno ne more dovoliti odpisa recimo, ene tretjine izkušenega in ne-iztrošenega proizvodnega človeškega potenciala, preprosto iz razloga, ker je formalno dosegla zadostno in pavšalno določeno kombinacijo starosti in delovnih let. In kar je še hujše, "moderna" družba takšen delovni agregat, ne samo da odpiše kot odslužen ampak si na ramena naloži še njegovo vzdrževanje.
Da se razumemo – ne razmišljam o dvigovanju starostne meje in o korekcijah prispevnih stopenj itd., kot čarobnem receptu za rešitev iz težav, ki se jim približujemo. Dovolj je, da to počne že država. Razmišljam o smiselnosti sistema, ki upokojuje mladeniče, potem pa vije roke, ker jih ne more spodobno vzdrževati.
V svetu, pa tudi pri nas je moderno govoriti o vzdržnem in trajnostnem razvoju planeta, prometa, okolja …, pa o prehranski ali energetski samooskrbi nekega območja … Z drugimi besedami, spogledujemo se s temeljnim izhodiščem in idealom neke stare, ruralno pogojene ekonomije, torej neodvisnostjo. Lastna zemlja, lastna delovna sila, lastno seme, lastno gnojilo … in baje to lahko celo funkcionira.
Zakaj nihče ne govori o moči socialne samooskrbe neke družbe? Že zdaj se pokojninska blagajna dopolnjuje z špekulativnimi donosi, za katere skrbijo paradržavni premoženjski skladi. Torej je lastne družbene akumulacije premalo, kar je tudi povsem logično, ker ljudje za svoje preživetje morda strnjeno delajo le še eno petino življenja.
15 let dela neto naj bi bilo torej dovolj za 75 let življenja. Težko verjeti ..?
Mislim, da bi morali pokojninski sistem dolgoročno liberalizirati in ne skromnega paketka še bolj zavijati v državni celofan, da bo izgledal vrednejši.
Na pokojnino bi moral začeti misliti vsak sam že takrat ko dobi prvo plačo. Gre za varčevanje za "stara leta" in to je vse. Upokojiš se lahko, kadar dovolj privarčuješ ali pa ne moreš več delati. Država ti pokojnine ne garantira, upravičen si do socialne pomoči in to je zopet vse.
Še dodaten paradoks je pa ta, da tako dejansko že delamo tudi sedaj, torej podarjamo prispevke pokojninski blagajni iz katere ne bomo nikoli niti približno dobili toliko, kot bi, če bi ta denar nalagali na banko in pač delali dokler bi lahko. Sistem, ki se zategadelj ni nič spremenil že 30 let nas še vedno "posiljuje z obveznimi prispevnimi stopnjami" in "prostovoljnimi dodatnimi vplačili", na drugi strani pa si upokojenski lobi lahko jemlje celo državo za talca in zase zahteva status quo tudi takrat, ko gre vsem drugim slabše.

nedelja, 20. september 2009

"… kateri izmed njih je največji."

O čem so že razpravljali? O tistem, kajpak, o čemer tako radi razpravljajo še zdaj. Jasno, da ne več tisti Galilejci, ki so z Učiteljem vred že zdavnaj dokončali svoj zemeljski tek. Za njimi so sicer prišli in odšli še mnogi, prav zdaj je vrsta tudi na nas, pa se tega veselili ali ne. Kakorkoli že iskali in kazali navdušenje nad njim, poudarek življenja je še vedno predvsem na njegovi začasnosti. Tudi tisti, ki so svetu najbolj ali pa najmanj potrebni so, slej ko prej, omagali v boju z njegovo in predvsem lastno propadljivostjo. Tu ni nič novega in še manj zanimivega - stara in dolgočasna tema, ki jo poznamo vsi in so jo poznali že tisti, ki niso znali brati ali pisati. Morda še bolj kot mi-, ki zaslepljeni od nekakšnih napredkov, še vedno verjamemo, da bomo živeli dolga in kvalitetna življenja, čeprav ta običajno že zdaj niso takšna. Kako potem pričakovati, da bodo čez, na primer, 30 let (govorim seveda zase), kaj boljša, kot so zdaj? Sedanji čas je čas pričakovanj. Vse naše sedanje čase padamo iz pričakovanja v pričakovanje, vedno gledamo v neko prihodnost, delamo zanjo, nekateri se marsičemu celo odrekajo-, vse na račun tega, da bo nekoč boljše. Kot da je lahko? Kot da bomo nekoč imeli čas videti vse kar bi radi in doživeti vse kar nismo, ker zdaj ni časa, denarja, prave volje … kaj vem česa? Kot da se bo vmes še uredilo to, zgodilo tisto, spremenilo ono in bomo sami morda takrat bolj zdravi, bolj pripravljeni, bolj voljni, energični … Ali pa mogoče zgolj iz nezavedne kaprice in razvajenosti preprosto ne vzamemo tistega kar je na voljo, ker pač pričakujemo nekaj veliko boljšega, vrednejšega. Ker se morda crkljamo s tiho mislijo, da nas prava priložnost še čaka, da lahko zadenemo celo tombolo, čeprav v resnici sploh ne kupujemo srečk. Mogoče se niti ne trudimo prepoznati sveta okrog sebe kot dobrega in prijetnega, kot lepega in gostoljubnega. Mogoče svoje življenje in okolje gledamo zgolj v luči začasnosti in priložnosti, ki se nam nekje še pripravlja. Živimo nestrpno, nezadovoljno, celo sovražno? Kaj pa vem? Morda nas res kaj čaka … zelo verjetno pa ne, zelo verjetno je to že to! Zelo verjetno bomo dosegli tisto, kar pač smo in ostali tam, kjer smo vseskozi.Zelo verjetno bomo tudi uvideli, da sanje o veličini, ki so jih sanjali Gospodovi učenci vseh generacij in dob, v resnici ne prinašajo nobenih sprememb in povzročajo le dodatne občutke lastne ne-uresničenosti če jih, na vsak način, skušamo udejaniti. Življenje gre svojo pot. Duh sicer nemirno blodi po mračnih brezpotjih in številnih temnih dolinah, vseskozi pa išče svetlobo, vseskozi hrepeni po veličini in popolnosti. Le tega dolgo, predolgo ne dojame, da ta skoraj gotovo ni zemeljska, niti človeška. Da so vse človeške veličine ravno toliko temne, kot svetle, ravno toliko blatne, kot čiste in prav toliko srečne, kot žalostne. Tista prava veličina, po kateri se splača ozirati, prav gotovo ni od tega sveta, pa tudi od katerega drugega ne … sploh raje od nobenega … Ker jo tako slabo razumemo in ne najdemo, je lahko le od nekoga, ki je dovolj velik, dovolj popoln da lahko ostane skrivnosten kolikor hoče. Tam bo tudi ostala …

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)