Če česa nikoli nisem prenašal, je to vandalizem. Ob prevrnjenih smetnjakih, razbitih čakalnicah, popisanih fasadah … me grabi sveta jeza, skoraj bes.Ne vem točno zakaj, verjetno zato ker sem, od kar pomnim, gledal moje stare, kako so se trudili in obnavljali, vzdrževali ali lepšali tisto kar so imeli in to seveda s tistim, kar so pač imeli. Pleskali, barvali, čistili, kosili, pleli, polagali kamen in ploščice, menjavali okna, streho, žlebove, tapete, obloge … mala, vsakdanja ter doživljenjska skrb pridnih in skromnih ljudi. Seveda, da ne bo dvoma, kar pomnim sem to počel tudi sam, najprej z njimi, potem pa kajpak v, bolj ali manj lastni režiji. To skušam učiti tudi naše upe - koliko bom uspešen se bo še videlo, vsekakor pa se okrog nas smeti redno pobirajo ne glede na to če ležijo na javni cesti in packi niso znani. Mi svoje, že od pamtiveka sproti mečemo tja kjer je treba, če je treba in pogosto je treba, pa tudi tuje in to brez vprašanj.
Skratka, dobro vem kaj pomeni nekaj narediti s svojo voljo, svojimi rokami in kajpak tudi s svojim denarjem. Tudi študiral sem in seveda občasno študensko delal. Štipendije sem imel takrat mizernih 50 nemških mark (če kdo ne ve več ali pa sploh ne, je bila to v časih jugo-inflacije pri nas javna valuta) in, verjeli ali ne, mesečna za vlak je bila vredna natanko taistih 50 mark. Za vse, ki so morda slabši v matematiki naj povem, da je življenjsko bistvena prav razlika med tema dvema zneskoma. Torej - nič.
In s tem simbolom nihilizma se je ob nujni podpori staršev, v tistih romantičnih časih, ko je bil denar iz ure v uro manj vreden, ko so v hiši trenutno razbitih oken na Šubičevi še sedeli skupščinski delegati in poslušali svarila oficirjev JLA, v Cankarjevem domu spet drugi ustanavljali Demos ter pri maksiju tretji žagali štafeto mladosti, pač nekako živelo. Nobenih toplih malic, nobenih študentskih bonov, -za študentsko delo se je čakalo od štirih zjutraj pred servisom na Igriški, kadar je bil kakšen dan ravno čas, ker je bilo pač treba tudi študirati. Pa sem selil, kidal gnoj, menjal radiatorje, zavijal knjige, premetaval vreče, zlagal tube v škatle, in to celo ponoči, … pa je nekako le šlo in se celo izšlo.
Še zdaj ne vem, če je takrat obstajala kakšna študentska organizacija, če pa je, je bila verjetno namenjena politikom, nekako tako kot zdaj. Niti ne vem, če je obstajal kdorkoli, ki bi se vlekel za pravice študentov in ko gledam zdaj tole, se mi zdi, kot da ga še zdaj ni. Nekaj pa je zagotovo drugače – namreč, takrat nismo kričali, zmerjali, metali jajc ali kamenja, in to za prazen nič … Ko je recimo, Janša sedel, so pred zapor nosili rože in peli. Danes bi otroci tistih, ki so bili takrat tam in zdaj jurišajo na slovensko kulturno in politično dediščino, verjetno kasarno požgali in se krvavo spopadli z vojsko. In dosežek – možna intervenca, nekaj mrtvih in verjetno adijo samostojnost. Kolikor vem je zdaj drugačna tudi ureditev študentskega dela, in to tako zelo, da jo nekateri spretno izkoriščajo in preko nje poganjajo cele obrate v sicer resnih firmah, da o paralelnem delu z napotnicami, ki predstavljajo kritje za sivo ekonomijo, niti ne govorimo.
Kakorkoli, dragi moji, skupaj z malim delom, bi verjetno kazalo uvesti tudi prisilno delo, družbeno-koristno menda celo že imamo. Vanj bi v tem trenutku in za toliko časa, dokler ne zberejo potrebnega denarja za popravilo, najprej vključil vse organizatorje včerajšnjega žura, kompletni vodstvi ŠOS in DOS, Semoliča, ki gromko hrabri upornike ter seveda vse tiste, ki bi se jih dalo identificirati. Predlagal bi, da bi prisilno delo, v tem primeru, z zelo ohlapnimi pooblastili glede fizičnega kaznovanja, nadzirali točno tisti policisti, ki so se včeraj izogibali jajcem in kamenju. Poleg sanacij posledic fešte bi pa ljubljanski župan, verjetno zlahka našel še kaj za postoriti v širši okolici prestolnice.
Vedeti je treba namreč še nekaj, kar ni tako nedolžno. Kakor si bomo mladino naučili, takšne bomo imeli takrat, ko se bodo izšolali in jih bomo morda celo potrebovali, da nas bodo zdravili, sodili, nam gradili ... Kakršen že je naš Državni zbor, je naš in edini ki ga imamo. Če ga bo treba kdaj pomesti, ga bomo pač pometli in ne razbili.
Še nekaj bi jim bilo dobro razložiti: namreč, da je svet čedalje bolj majhen in čas na njem pospešuje. Tisti, ki so danes metali kamne v parlament, se bodo morda jutri potegovali za sedež ali službo v njem, skoraj gotovo pa v državi, ki jo predstavlja.
Morda, pa nam bo takrat kdo osvežil spomin na stare dolgove …
Ni komentarjev:
Objavite komentar