sreda, 29. februar 2012

Edino pravilno!

Kar ne morem mimo javnega licemerstva, ki so ga sprožili s prikazom strašne krivice, ki se je zgodila neki družini, ko ji je sodišče zarubilo in tudi prodalo hišo zaradi neplačila položnice vredne 124 evrov.
Ljudje se zgražajo, komentatorji si dajejo duška in bentijo nad krutostjo sistema, ki kaj takšnega dopušča.
Jaz se pa samo sprašujem, zakaj nas skušajo razburiti s poročanjem o obupni neumnosti, ki je rezultat neke še bolj obupne neumnosti. Vsakemu normalnemu človeku je menda jasno, da zadeve niso samo takšne kot jih kažejo. Očitno nas imajo za tepce, ki verjamemo žalostnim zgodbicam, ne da bi se vprašali, kaj se plete po glavi človeka, ki dovoli, da zadeve, ki se sicer vlečejo mesece če ne celo leta, sploh pridejo tako daleč. Beda od bede, vendar tokrat ne od pravosodja, ki očitno deluje. Beda od pišmeuhovstva, ki iz golega principa pritera sistem tako daleč, da gre lahko samo še v surovo birokratsko akcijo. Kje je odgovornost zase in za družbo, če ne moreš plačati neke ušive položnice, ne da bi razjezil upnika in sodišče? Pa kaj je mislil in kaj zdaj misli ta človek? Da mu bodo odpustili dolg ali da bomo zdaj itak šli na dobrodelni koncert za njega? Še vedno razlaga, da bo šel do konca - ja, pa saj je že šel. In lepa gospa odvetnica-, ne more se načuditi - jaz tudi ne! Očitno je ceneje plačevati Čeferine kot položnice.
Ne razumem kako je lahko nekdo tako lahkomiseln in neodgovoren. Naši mediji pa seveda iz tega delajo tragično zgodbo. Bolj pošteno bi bilo objaviti, da se pravna država pač rojeva z mukami, rojstvo bo pa vseeno srečen dogodek.  

Ena zakonikovska ...

... tokrat na Drugem svetu.

četrtek, 23. februar 2012

Kuge, lakote in anonimnih, reši nas, o Bog!

We are Anonymous. We are Legion. We do not forgive. We do not forget. Expect us.

Ali veste kaj je banalno? Po definiciji tisto, kar je vsakdanje, obrabljeno in plehko. Skratka nekaj, ob čemer se nam samodejno zeha in kar je pač treba privzeto kot obvezni tega žalostnega sveta.
Ta čas je definitivno čas banalnosti. Sicer ni dolgočasen, je pa preprosto “že viden”.
Že videni so tudi “anonymousi”. Maskirani, a zelo znani.
Gre za sindikat internetnih tatov in faliranih študentov, skritih za bebavimi maskami. Ukvarjajo se z nesmiselnim rušenjem spletnih strani in risanjem transparentov proti trgovinskemu sporazumu, ki naj bi na svetovni ravni uredil področje intelektualne lastnine. 

Upali smo že, da gre za neko svežino na področju aktivizma, vendar so zdaj končno le prišli na dan tudi s pravimi ideološkimi obrazi, in sicer tistimi, ki jih, pod maskami skriva njihova slovenska celica.
Napadli so namreč-, pozor - nikogar drugega kot slovensko katoliško cerkev.  
Neverjetno! Od vseh problemov, ki jih
ima ta svet - surovega zatiranja narodov, imperialističnih vojn za naravna bogastva, neokolonializma, nebrzdanega globalnega pohlepa in špekulantstva, razpada vrednot človečnosti in skupnosti, atomskih bomb v rokah neuravnovešencev in sistematskemu terorju, ki ga zganja par velesil, ... je prav slovenska katoliška cerkev vredna vse obsodbe in groženj tako močne svetovne “legije”.
Kajpak spet iz razvpitih in banalnih razlogov: izjemnega bogatenja in nasprotovanja famoznemu “družinskemu zakoniku”.
Na kratko, glede cerkvenega bogastva, - kje neki ga vidijo? Poskus mariborske nadškofije, da bi “zaorala” po bogati njivi finančnega špekulatstva, se je končal več kot klavrno, tako kot nekatere druge slovenske finančne zgodbe, o bogastvu klera pa
se v primerjavi z “anonimnimi” in iznajdljivimi Slovenci, ne splača niti govoriti. Ne-nazadnje, dragi anonimneži, od vas gotovo ne bo obogatel noben župnik, bojim se pa da tudi ta država ne. Prav gotovo s svojimi maskami ne boste prekrili nobene cerkvene strehe, tako kot so jo morda še vaši stari očetje s svojimi rokami in ceglom, ki so ga farani "na-ofrali".  
Glede družinskega zakonika, pa zgolj to - cerkev nasprotuje ohlapnosti pri definiranju družine - in? Temu nasprotujejo tudi protestanti, pavoslavni, muslimani, vsa slovenska tradicija in še jaz osebno. Družina pač ni vse, kar se spentlja na tem svetu. Jasno, da so otroci enakovredni in naj bi bili tudi enakopravni, čeprav še zdaleč niso. Pa ne iz verskih ali moralnih razlogov. Enakopravni niso, ker tudi njihovo starši niso enakopravni in jim ne morejo nuditi enako, država pa se s svojimi socialnimi politikami, štipendijami in olajšavami obnaša kot slon v trgovini s porcelanom. Z zvezami istospolnih in poveličanim samohranilstvo ne bo za otroke v Sloveniji prav nič boljše, če se vam gre slučajno res zanje v kar pa dvomim. Brez skrbi, tudi geji se bodo znašli, tako kot so se zmeraj, zakonik gor ali dol.
Pa naj kdo reče, če nismo vse to že vsaj stokrat videli in slišali. Le da so se vmes, stari - mladi nasprotniki vsega, kar zbuja slabo vest in nasprotuje uživaškemu ali neodgovornemu življenjskemu slogu, iz levih aktivistov preimenovali v anonymouse in tako iščejo nove, tokrat anonimne (zakaj neki?) modalitete javne všečnosti. Politične stranke so se jih očitno naveličale, civilna iniciativa pa je postala para-državna in jih kajpak ravno tako ne podpira. Ostane jim torej maska in splet. Pa
naj bo tako. Anonimni naj ostanejo raje anonimni. Prav takšne so namreč tudi njihove ideje. Za v koš. 
Brez skrbi, dragi revolucionarji - prav nič še niste zamudili. Maske še vedno lahko snamete. 
Sveta se anonimno, namreč-, zelo verjetno ne bo dalo spremeniti.

torek, 21. februar 2012

Piramida

Unija je zopet razvezala mošnjiček in priskočila na pomoč srce-parajočim razmeram v Grčiji. Ministri so zasedali kar 13 ur in tej državi, pravzaprav pa kar sami sebi in bankam upnicam v njihovi lasti, odobrili 130 miljonov posojila. Premosorazmerje najbrž ni naključno-, če bi se jim mudilo in bi recimo skrajšali zasedanje rezultat katerega je bil itak znan že vnaprej, za eno uro, sklepam da bi prihranili 10 milijonov.
Sicer pa zadeva marsikoga in tudi mene spominja na situacijo v kateri se je v poznih 80-ih znašla SFRJ. Šlo je za pomoč nerazvitim republikam, ki je bila, zlasti iz Slovenije deležna izjemnih kritik. Takole je, na primer zapisano v Mnenju in stališču Zveze društev za varstvo okolja v Sloveniji k spremembam zvezne (in republiške) ustave - osnutek amandmajev k ustavi SFRJ, Delo 13. 1. 1988:


Napredne sile iz vseh delov SFRJ, in tudi ZVOS, menijo, da izhod iz
krize nikakor ni v centralistični, unitarni državi, na katero se veže hegemonizem enega naroda in asimilacija drugih, zato takšne (nacistoidne) smeri in ideje o »federaciji občin« najodločneje odklanjamo! Menimo, da so civilizacijsko-kulturne, ekološko-prostorske razmere in gospodarske, zaposlitvene, izobrazbene idr. sestave po republikah tako različne (nič manjše, kot jih je
navajal že prenikavi Ivan Cankar), da jih mora reševati vsaka federalna enota sama zase, ob sodelovanju z drugimi in s čim večjim odpiranjem v svet. Vsaka republika naj se čimprej nauči skrbeti sama zase in še za skupne interese SFRJ - zveze držav, republik, (ker imajo južne republike ugodne naravne vire, energijo, odlično izobrazbeno raven, mnogo ustvarjenega družbenega bogastva, industrijo in inštitute z najnovejšo tehnologijo,
se lahko ob varčevanju in prestrukturiranju, smotrnem zaposlovanju v proizvodnjo, kmalu postavijo na lastne noge. Drugi pa se vanje ne vpletajmo).
»Samostojnosti kolikor je le mogoče, centralizma samo, kolikor je
potrebno« je zapisal dr. Ivan Kristan v Naših razgledih 1986 (referat) in podobno o ustavnih spremembah v 1. 1987. »Zgodovinska izkušnja je pokazala, da unitarna centralistična država ne ustreza večnacionalni podlagi. 


Izplen pomoči, ki se je prerazporejala v tedanji zvezni državi, je bil ravno tako pričakovan v obliki dodane vrednosti, ki jo bodo nerazvita okolja nudila ostalim, ko se postavijo na lastne noge. Seveda se niso nikoli in rezultat vlaganj je takšen, kot so ga lahko pričakovali tisti, ki so nekje pri repu začeli sodelovati v “piramidnih” naložbah. Do prerazporeditve bogastva je sicer res prihajalo in nekatere so za to celo obsodili, še več pa se jih je potuhnilo in so še danes raje tiho, ker so potegnili kratko ali pa druge v igro.
Pa naj še kdo reče, da se zgodovina ne ponavlja - vmes se lahko le odebeli in pokvari vse okrog sebe.


nedelja, 19. februar 2012

Kaj tako premišljujete v svojih srcih? /Mr 2,8/

Ne vem zakaj smo tako zelo navajeni in naučeni razumskega iskanja razlogov? Morda zato, ker si sploh ne znamo več zaupati. Nikomur, niti samemu sebi ne. V vse se želimo prepričati, povsod najti dokaze in pod vsako besedo mora biti podpis, pod vsakim podpisom štampiljka in pod štampiljko zakon, pod zakonom seveda država in pod državo spet nek podpis ... kako bo sicer veljalo? Brez tega lahko celo kaj propade-, kot da drugače ne bi moglo? Tako zelo zagovarjamo premislek pred odločitvijo, preudarek, primerjavo variant, oceno stroškov za vsako možnost in utemeljitev, da se raje sploh ne odločimo, če se pa že, pa še potem, ko obotavljaje potisnemo nogo čez prag, nenehno oprezamo ali gre vse natanko tako, kot je načrtovano in ali ni že mogoče kje sled neuspeha. In ko pride neuspeh, slej ko prej namreč tudi pride - ja potem je pa krivo tisto, kar seveda ni bilo narejeno dovolj skrbno. Mi prav gotovo ne. Naše zaupanje prav gotovo ne. 
Na drugi strani pa se nam dogajajo pomembne stvari ne da bi prav vedeli kdaj in zakaj: pride ali rodi se človek, propade služba ali zveza, od nekod prileze bolezen, nesreča ali pa tudi kaj prijetnega, morda dobra duša, pomoč, nova priložnost ... 
Velika večina odločitev, ki nam krojijo življenje je intuitivnih in skoraj vse, kar se nam zgodi je neke vrste usoda, sprejeli to ali ne. Načrtovanega je sicer veliko, načrtnega pa bolj malo in še tisto kar je, navadno ni tako, kot je bilo zamišljeno.
Tisti, ki je preprost v srcu, ne potrebuje velikih odločitev. Rešitve pridejo po Božji volji in človeških rokah, le odpreti se jim je treba. Morda niso takšne, kot smo si jih predstavljali, morda niso pospremljene z ognjemeti in ovacijami, morda se tudi ne zgodijo prav ta trenutek ampak šele čez leta. 
Ko so možje prinesli hromega, da bi ga Gospod ozdravil, so se znašli pred resno težavo - strahotno gnečo. Tam je bilo morda na stotine ali tisoče potrebnih pomoči, ki so že ure in ure pred njimi čakali na dotik in prav gotovo jim niso bili voljni kar odstopiti vrste, ker so pač vedeli, da najbrž celo Jezus ne bo zmogel vsega in vprašanje, če bo še kakšna priložnost za njih. In vendar so se znašli. Niso sestavili projektnega sveta in organizirali brainstorminga, ampak preprosto prišli na učinkovito idejo ter jo uresničili, samo zato da so rešili neko življenje. Nič drugega. Niso vrednotili koristi, diskontirali stroškov, pripravljali investicijske dokumentacije in iskali gradbeno dovoljenje, ampak so razkrili streho in poskrbeli da je življenje šlo naprej. Da sta usmiljenje in Božja moč prišli tja kamor sodita.
Tako naj bo tudi v naših srcih. Verjetno jim je prav tako treba odkriti streho, da se bo pokazalo kaj je v njih. Da bo ljubezen, ki je v njih prišla do tistih, ki jo pričakujejo in da bo skozi odprtino lahko prišel človek, ki je vedno potreben pomoči. Morda ni ravno telesno hrom. Morda ni star. Morda niti ne zna prav prositi. Pa vendar je reven in si ne zna pomagati. Takšen je kot mi vsi. Zato mu pokažimo prijazen obraz in se ne sekirajmo zaradi par strešnikov, ki jih je potrebno odvreči. 
Pokažimo, da je notranjost tista, ki je še vedno čista in vredna tega truda.  


   

petek, 17. februar 2012

Akustični splet

 
Spustil sem jo dovolj blizu, da sem ugotovil kako je, medtem ko sem pozabil kako se posluša, postala veliko bolj zgovorna. V bistvu je ni treba niti poslušati več, dovolj je, da se ji nehaš upirati, pritisnila se ti bo na telo in končno predrla tudi v ušesa. Zdaj namesto tonov uporablja tokove in namesto fraz dvojne ali trojne ritme, ki jih prekinja le toliko, kot je potrebno srcu, da se zave resničnosti in ostane v njej. Življenje prepoznava kot ciklanje, ki se sicer zaključuje kaotično a vendarle stalno pada nazaj v ritem, kot svoje naravno okolje. Ne prepozna ali sploh ne išče več smisla. Najbrž niti ne verjame, da bi lahko še obstajal. Še vedno rada pripoveduje pravljice, vendar so za otroke skoraj preveč žalostne in za odrasle skoraj preveč vsakdanje, da bi jih imeli na nočni omarici. Ne-, to glasbo predeluješ ko si spočit in voljan resno nekaj početi. Bistvo je ritem, ki je neumoren, skoraj derviševski in vzeti ga moraš za res. Za ples je sicer že prepozno ali pa preveč omotično in svetu, kot se ga vidi izza zavese Philipa Glassa bi morda lahko dali ime tudi "splet" in ga ljubkovali z "naglico" ali čim podobnim-, namreč, vse je zvarjeno iz istih snovi. 
Le razmerja so še vedno drugačna ...

Nasvidenje v naslednji vojni ...

... še prej pa na Drugem svetu.

četrtek, 16. februar 2012

Čestitke za 60 let neke norosti

Če se sprašujete, kaj lahko naredi prava državna politika, primerjajte ...


Center Pjongjanga, Severna Koreja





V obeh državah živi isto ljudstvo, z istim jezikom in isto zgodovino.
Nekoč so menda lahko celo verovali v istega Boga.

nedelja, 12. februar 2012

… ampak je bival zunaj na samotnih krajih /Mr 1,45/


Kako malo je treba, da nam vse propade ali pa se življenje postavi na glavo? Res, da se telesna gobavost zdi eksotična, čeprav v nekem daljnem svetu, ki ga ne gledamo radi, če ni ravno povezan s peščenimi plažami, brhkimi telesi in palmami v toplem sončnem zahodu, še vedno predstavlja resno nevarnost.
Nimam namena pisati o vseh grožnjah ali sodobnih gobavostih, ki uničujejo naša osebna in družbena telesa, pa morda sploh ne razmišljamo o tem, da bi se jim odrekli. Niti o možnostih za ozdravljenje, ki so v času Jezusovega življenja na svetu predstavljale čudež in ga še vedno, le da jim zdaj rečemo antibiotiki ali kaj podobnega. Dejansko se vsem tem čudežem še vedno lahko predvsem čudimo in upamo, da bodo prijeli tudi pri nas, če bo treba.
Kar me nagovarja, je osamljenost. Osamljenost tistega, ki je doživel nekaj, kar družba šteje za nenormalno. Osamljen v današnji priliki je gobavec, pa ne samo on, ampak tudi tisti, ki mu je skušal pomagati. Obema se je življenje zrušilo. Vse, kar sta imela ali upala, je čez noč postalo nesmiselno, nepomembno ali njima nedostopno.
Osamljenost še vedno ali morda še bolj kot prej, predstavlja izstop iz družbenega in socialnega okvirja. Lahko je nehotena ali hotena, prisilna ali prostovoljna. Običajno si ne želimo biti osamljeni. Drugo je mir, ki ga je marsikdo potreben, vsaj za nekaj časa – osamljenost, to je pa nekaj totalnega, to je stanje odvezanosti družbenih pravil, razmika socialnih svetov ali popolne osebne odtujenosti.
Pred kratkim je tu blizu umrl človek. Osamljen človek. Nismo ga poznali, prišel je od drugod. Ni bil star ali zapit, ni prosjačil niti kradel, z njim dejansko nihče ni imel posebnih težav. Saj jih tudi ni mogel imeti. Živel je v avtu, ki ga je parkiral pod železniški podvoz, vsem na oči. Kar naenkrat se je tam pojavil in potem ostal kakšni dve leti. Nikoli nisem videl, da bi s kom govoril. Tudi jaz nisem poskušal, čeprav sem neštetokrat šel mimo. Preprosto ni deloval kot nekdo, ki bi potreboval pomoč, ampak je le parkiral in čakal. Od ljudi sem slišal, da so nekateri le skušali navezati stik z njim, vendar je pogovore menda zavračal, ravno tako kot tudi ponujeno pomoč ali zatočišče. Tako so mi vsaj rekli … ne vem, kaj ga je vodilo, v bistvu je zdaj vseeno – ni ga več, dejstvo je, da se je za osamljenost, med vsemi in pred vsemi, očitno odločil sam in jo tudi živel.
Osamljenost je lahko orožje. Protest proti družbi, ki je v bistvu uperjeno proti sebi. Skoraj kot samomor. Osamljenost je skupinski samomor družbenega človeka.
Kaj ostane od osamljenosti? Nič človeškega. Ostane osebek, ki ne živi ampak kvečjemu životari. Živeti brez socialnega okolja pomeni ne živeti človeško.  Pomeni zgolj premagovati divjino, pa čeprav urbano, samo zato, da preživiš še eno noč, še en dan, še eno zimo … 
Verjemite, tudi takšni so med nami.
Sprašujem se, kako krhka in na rob prignana je dejansko struktura, ki nas dela ljudi, ki nas vpenja v družbo in ne nazadnje, zaznamuje kot civilizirane? Če si postal v tedanjih časih gobav, si izgubil vse, morda ti je vendarle ostala vera in si se vsaj po njej lahko rešil, če se že v družbi nisi več zmogel.
Če danes izgubiš vse-, pa ne misli, da se ti to ne more zgoditi, kaj še ostane? 
Ne vem.
Želim si, da bi ostalo vsaj malo ... morda le toliko kot tistemu gobavcu.

četrtek, 09. februar 2012

Kultura? Lepo prosim, raje ne.

Ob obletnici smrti pesnika, ki po današnjih kriterijih sploh ni bil kulturnik, ampak pravnik, ki je mimogrede tudi pesnil, imam o kulturi spet priložnost zvedeti nekaj novega. Žal tudi tokrat nič prida …
Nekako sprijaznil sem se že z dejstvom, da nikoli ne bom razumel, kaj kultura sploh je, zlasti slovenska. Naivno bi pričakoval, da gre za spekter osebne ustvarjalnosti prebivalcev Slovenije, ne glede na meje, ki mu je skupno zgolj to da presega ujetništvo vsakodnevne banalnosti in golega pehanja. Skratka, nekaj kar prerašča življenje samo. Namesto tega pa zdaj spoznavam, da je naša formalna kultura očitno le aktivni in nikomur odgovorni del prav tistega o čemer je pred dnevi govoril Boris Kobal, čeprav je verjetno mislil nekaj drugega ali morda pred njim Svetlana Makarovič, ki pa gotovo ni mislila drugega.
Namreč-, to, kar se je dogajalo kulturnemu človeku in ministrskemu kandidatu dr. Žigi Turku, ko je prišel na državno proslavo kulturnega dne (saj res, morda bi jo lahko preprosto ukinili in raje zažigali kontrabase ali organizirali demonstracije anonimusov), me je prepričalo le v eno. In sicer, da z ukinitvijo kulturnega ministra ne bo prav nič narobe, le pridružiti bi ga morali drugemu resorju – morda policijskemu.
Tako bi lahko vse kulturne probleme reševali v eni hiši ...

torek, 07. februar 2012

Prednja kožica ...

... je očitno tudi lahko državni problem. 
Na Drugem svetu.

nedelja, 05. februar 2012

SMiSel ©

Pogovarjala sva se o smislu. Ne veliko. Nima pravega smisla ... pa tudi premlad je še. Kdo pa je sploh dovolj star za smisel?
Vprašal me je, če sem se kdaj vsega naveličal. Rekel sem mu, da sem se, in to že večkrat. 
Tako pride. V življenju.
Težko je razumeti, zakaj ... in sploh ni zmeraj enako. Spreminja se s časom. Tako, kot ti neke reči nekoč pomenijo veliko, morda celo toliko, da bi umrl za njih, potem - kdaj pozneje, pa spet manj kot nič.
Tako je to s smislom ... le redko ga vidiš ali občutiš, večino časa nihaš iz ene skrajne lege v drugo in kar te je včeraj še vleklo, ti je danes tuje ali nično. Morda je smisel prav to - da ga ne poznaš, ali pa vedno iščeš. Saj niti ne veš kaj iščeš - zgovoriš se pač na smisel. To je najbrž najbolj priročno in vsi ga iščejo.
Vprašal me je zakaj ne stavim. On stavi in vsi (po njegovem - vsi!) stavijo. Rekel sem mu, da zato, ker nočem goljufati samega sebe in se spravljati v stanje praznega upanja. Svoje upanje želim imeti pod nadzorom. Upam v Gospoda in to mi zadošča.
Rekel sem mu, da je pomembno, da se imaš pod nadzorom. To je res zelo pomembno. Moraš se zavedati kje si in kakšen si. Varovati se moraš prevelikih pričakovanj. Upaš in upaš-, nekaj kar potem ni. To te tako utruja in razjeda. Bojim se, da bo razočaran, čeprav vem, da bo. Tak pač je. Včasih ...
Vprašal sem ga, kaj bi si rad kupil, da stavi? Rekel je - čevlje. 
Smešno - imaš tri nove pare, ki jih ne nosiš. Nosiš tiste, ki so za v smeti. Pa saj ve. Tudi ponavljanje utruja. 
Ali pa je morda prav to tisto?
Mogoče bi moral nekaj časa hoditi bos. 
Mogoče bi vsi na svetu morali nekaj časa hoditi bosi. 
Takrat, ko bi čutili zemljo, bi morda čutili tudi smisel ... 

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)