Včasih postane misel močnejša od resničnosti. Takrat se resničnost nekako upogne, umakne, stopi ob stran in misel prekrije tisto kar je res, kot plašč, kot sneg ki pade na mokro listje. Zatopimo se v lastni svet, v svojo krožnico, po kateri se ne kroži okrog sonca ampak okrog samega sebe.
Resničnost je otipljivo blizu, a hkrati nedosegljivo oddaljena, če ti misli zaplavajo na gladino odsotnosti, če se zbudiš v zarje spominov ali pa se ti brezposelni možgani samozaposlijo v sebi.
Rečeno je, da iz malega zraste veliko, da lahko tudi komaj vidno seme rodi veliko drevo. In takšno seme je misel, takšno zrno je spomin, ki lahko zaseje velikansko drevo, da se razveja in s senco prekrije vse tisto, kar nas obkroža in ogroža.
V bistvu je kar prelepo in lahko smo srečni, da smo tako blagoslovljeni, da v sebi združujemo kar dva svetova in da živimo in se gibljemo tako prosto med njima. Prehajamo iz enega v drugega, se umikamo in vračamo ali pa vzporedno doživljamo enega in drugega hkrati. Če nam prvi ne zadošča, nam drugi lahko. Če nam v enem zmanjka spodbud, izzivov ali miru, nam drugi lahko še vedno ponudi vir prave tolažbe in zadoščenja.
Življenje je nihalo, ki niha, se za delček trenutka ustavi v enem svetu in se potem spusti zopet nazaj. Nenehno s premikamo med resničnostjo in mislijo, nikjer nimamo obstanka, stalno begamo iz enega v drugo.
Nekoč, ko se umirimo in iznihamo, ko oddamo svojo moč, takrat obstanemo na sredi, ne tu in ne tam. Takrat se ustavimo v svetu, ki je oboje hkrati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar