nedelja, 04. januar 2015

Pazi na besedišče


Besede so edino sredstvo s katerimi se lahko osvobajamo. Z njimi dajemo svojim mislim krila in jih spuščamo iz kletk naših možganov, teles, čustev in odnosov. 
Zamislite si svet v katerem je prepovedano ali preprečeno izražanje misli in čustev, nič komunikacije, niti na nivoju osebnega, tudi če se ne tiče-, ne vem, politike ali ljudi okrog vas. To bi bil svet v katerem niti v svoji postelji, pokriti z odejo čez glavo, ne bi smeli ali mogli pokazati kaj mislite ali čutite. Svet brez tonov, podtonov in barve glasu, brez nasmeškov, brez dvigovanja obrvi ali vrtenja oči, brez zmigovanja z rameni, odkimavanja in grimas, skratka brez vsega kar bi kakorkoli izdajalo kaj v resnici mislite. 
To bi bil grozljiv svet, ljudem popolnoma tuj, hladen in neznosen. V takšnem svetu si gotovo ne bi želel živeti niti najbolj zadrgnjen med nami. Vendar so edino besede pravi most, edini izhod iz takšnega sveta. Brez besed bi bil svet pač takšen. 
Če bi se človek ne mogel izražati z besedami, pa naj si bodo takšne ali drugačne, vsemu namreč lahko rečemo beseda, tudi če ne vsebuje črk ampak le pogled, nasmešek ali dvignjeno obrv, bi se misli in čustva kuhala v njem kot v loncu na pritisk. Slej ko prej bi ga verjetno razgnalo da bi izbruhnil svojo vsebino. 
Beseda je ventil, preskok, iskra ki razelektri ali še bolj naelektri odnose. Besede so materija misli. Rosa, ki se nabira na hladnih šipah oken naše notranjosti. Ko jih je dovolj, ko se dovolj zgostijo, se združijo v veliko kapljo, ki spolzi in tako steče tudi beseda iz nas. Uide in se sprosti v prostor, v katerem se ponovno uplini v misel ali pa jo prej razpihajo. Dokler beseda ne odide, dokler nas ne zapusti, ne moremo vedeti, kaj se bo z njo res zgodilo.   
Dejansko je besed toliko, da že zdavnaj ne moremo vseh slišati, zasuti smo z njimi, živimo v poplavi, v besedni hiperinflaciji. Povsod jih je dovolj in najbrž nam še nikoli niso tako malo pomenile. Ker se ne ujemajo z resničnostjo, ker niso iskrene in za njimi ni nikogar, so razvrednotene in predstavljajo potrošni materiala. Govori se pripravljajo glede na zahteve po minutaži in časopisni članki so pač potiskan prostor med reklamami. 
Tega smo se navadili. Sprijaznili smo se z besedičenjem in se pustimo zapeljati izrazu, nastopu in slikovitosti. 
Besede sicer še vedno nujno potrebujemo, ne vemo pa povsem točno zakaj. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)