Videl

Kar vidimo, je le del tega kar je. Zanimivo bi bilo vedeti kolikšen del, menim pa, da manjši. Gledamo le omejen svetlobni spekter, slišimo omejen frekvenčni pas, vohamo menda celo tisočkrat slabše od psa ... Popolnih čutil ni in vseh informacij je neprimerno več od tistih, ki jih lahko zaznavamo. V prispodobi bi lahko rekel, da se kopamo in igramo z račko v banji, ki plava v oceanu.
Poleg zvokov, ki jih ne slišimo in svetlobe, ki je ne vidimo, gotovo obstajajo tudi značilnosti, ki so nam nezaznavne ali nerazpoznavne s petimi čutili, pa vendar nam nekaj povedo. Obstaja naravna povezanost, ki je preprosto ni mogoče opisati z zaznavami. 
Zakaj enkrat občutimo naklonjenost in simpatijo, drugič pa odpor ali odvratnost, če smo res odvisni le od čutnih zaznav? Zvok je zvok in barva pač barva-, ne bi smeli delati razlik, pa jih, in to zelo velike. Tako velike, da so izjemno, usodno pomembne. Na teh razlikah temelji svet, zaradi njih se ljudje zaljubljajo, kupujejo avtomobile, hiše, oblačila, ličila in se kajpak vse življenje pehajo za to, da imajo denar za vse to. 
Zakaj nam je, na primer neka fotografija istega prizora všeč in druga ne, zakaj je lepša ena od dveh popolnoma enakih oblek, ki ima pač nekoliko drugačen vzorec. Zatekamo se k razlagam o skladnosti, kompoziciji, ujemanju ali neujemanju. Pa vendar, zato, da vam je lahko nekaj bolj privlačno od drugega ni treba dokončati umetnostne akademije. Le pogledati je treba. Prav tako je krivično reči, da ima nekdo več okusa od drugega, ima pač drugačen občutek za lepo. 
Nekaj začutiti in izbrati kot primernejše od česa drugega, nečemu podeliti višjo vrednost, je stvar osebnega uvida, intuicije, občutja, ki presega zgolj tisto, kar zaznajo čutila. Da nekaj v sebi udomačimo mora delovati tudi nekaj čemur rečemo povratna informacija. Od podobe ali predmeta se mora nekaj vrniti nazaj k nam, ni dovolj samo da pritegne pozornost ampak mora tudi na nek način znati odgovoriti na našo lastno zamisel. 
Lepota mora pač sodelovati s tistim, ki jo išče.