Tujerodci

Nekdo mi je rekel, da ima težave z odstranjevanjem tujerodnih invazivnih rastlin v zaščitenih habitatih. Gre za območja, ki so na nek način varovana kot sonaravna okolja. To varovanje pa seveda ne preprečuje ambroziji ali kakšni drugi tujerodni rastlinski vrsti, da bi tam veselo rasla in to še toliko raje, kjer ima prav tam ljubi mir pred okoljevarstveniki vseh vrst in oblik, tudi tujerodnimi. No-, in ta nesrečni človek ima, med ostalim pač tudi skrb za tisti kos sveta za katerega dejansko ni treba skrbeti. To sem mu tudi rekel, pa mi je odvrnil, da zahtevajo od njega, da tam sicer ne dela nič, da pa mora vseeno spraviti ambrozijo ven, kakor ve in zna.
Zanimiva dilema nekega vrtnarja, ki pa odpira tudi širši kontekst. Kaj dejansko prestavlja boj proti invazivnim tujerodnim vrstam, ki so prvič, tuje, torej jih morda še ne poznamo dovolj dobro in drugič, invazivne, kar pomeni da imajo v sebi še večjo življenjsko moč kot naši domači plevelčki. Če se jim upiraš, se dejansko upiraš nečemu, kar je močnejše, odpornejše in preprosto kaže tudi več volje do življenja. Seveda imamo pravico do samoobrambe, vprašanje pa je, kje ta pravica trči na pravico nekoga drugega do življenja in rasti. Kje se dejansko neha skrb za lastno varnost ali zdravje in se začne histerično zavračanje nečesa, česar morda zgolj nismo vajeni, dejansko pa smo tozadevo sami prinesli ali privabili v svoj mili nam habitat?
Dilema je v času ekstremnega protiteroizma, ki je ponekod že na meji državnega terorizma, gotovo aktualna. 
Moje mnenje je, da je sobivanje s tistimi, ki so močnejši ali bolj živi od nas, zgolj vprašanje ekonomike časa v katerem spoznamo, da neka vrsta sicer moti toliko in toliko ljudi, da pa je, na drugi strani koristna za toliko in toliko nekih drugih ali pa celo istih.
Će je slušajno  komu prišlo na misel, da so menda nekoč tudi stari Slovani prišli v ta habitat, prej in pozneje pa še marsikdo drug, je to seveda njegovo osebno spoznanje, ki ga ne pripisujte meni.