Zakaj se zdaj tako mudi? Vse je treba narediti ali dobiti tako hitro. Kaj pa se zgodi, če je kakšna stvar pozneje, takrat ko pač je? Takrat ko dozori ali se dovolj omedi. Koliko pa je naše življenje, na splošno, pridobilo na kvaliteti zaradi hitenja?
Zdaj se povsod pripeljemo, in to ne počasi, ampak hitro, vse se lahko na hitro zmenimo po telefonih, vse termine lahko zopet hitro uskladimo po elektronski pošti, vse informacije so zelo hitro dosegljive.
Kakšni velikanski prihranki časa, pa vseeno: kaj je zaradi tega boljše? Kam gre zdaj ves tisti čas, ki ga na ta način prihranimo? Verjetno se ga hitro spet znebimo za hitenje po opravkih, ki se nam zdijo tako zelo pomembni.
Kakšen je izplen stalnega hitenja in pospeševanja, tega nenehnega pritiskanjem na gas? Dan ima še vedno samo 24 ur, niti minute več ali manj. Življenje se nam tudi za približno ni toliko podaljšalo, kot se nam je skrčilo potrpljenje. Družine se nam zaradi hitenja ravno tako niso nič povečale, nasprotno, zmanjšale so se. Čas šolanja se nam prav tako ni skrajšal, podaljšal se je. Enako je z delavno dobo. Dela se več in dlje. Zaslužki se gotovo niso povečali, kolikor se več in hitreje dela.
Kam vodi spirala pospeševanja produktivnosti, uspešnosti in pravočasnosti?
Zlahka se nam zgodi, da ob vsej naglici pustimo svojega človeka nekje zadaj. Pri vseh hitrih odločitvah in ukrepanjih, ob natančnih napovedih gibanja kazalnikov gospodarske rasti ali padanja, spreminjanja vremena, prometnih tokov, zdravja in življenja ...
Pri vsem tem se nam lahko pripeti da pozabimo, čemu je vse to pravzaprav namenjeno. Služilo naj bi dobrobiti, zadovoljstvu vseh ali vsaj večine ljudi, mi pa človeka še vedno puščamo samega, da se v tistih prostih minutah uredi in ustvari vse kar naj bi mu v življenju kaj pomenilo: družino, dom, osebno zadovoljstvo in standard. Naš dirkač naj se na ukaz umiri, najde čas zase in za sorodno dušo, s katero se bo lahko srečeval na vratih ali cestah in delil spletne prijatelje.
Ta svet postaja ljudem neprijazen, postaja namenjen samemu sebi.
Ljudje ne vedo, kaj potrebujeo, postajajo pa sužnji samega sebe. Žrtve lastne hitrosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar