nedelja, 01. februar 2015

Ostani na tretjem


Življenje je lahko tudi neke vrste igra parov. Če sem zadnjič govoril o človekovem nihanju med mislijo in resničnostjo, se mi danes zdi zanimivo sprehajanje našo med aktivno vlogo v svetu in vdanostjo v usodo. Na prvi strani smo takrat ko hočemo sami spreminjati ali nadzorovati svoj položaj v svetu, v družbi, skupnosti in odnosih, na drugi strani pa se znajdemo, ko dvignemo roke od prizadevanj da bi nadzirali tisto, kar nas vodi, ko vržemo puško v koruzo, se prepustimo toku, se prenehamo boriti ali se vdamo v tisto kar nas vrti. Res je, da tisto, kar se nam zdi, da je prvo, ni nujno, da je to, morda le mislimo, da nekaj počnemo, pa se v resnici zgolj jezimo brez veze, in tudi za tisto, kar milimo, da je drugo ni rečeno, da je to, lahko smo le nekoliko utrujeni od jadranja proti vetru.
Obe stališči sta tako zelo človeški, vsakdanji in vsem dobro znani. Vedno nas spremljata in eni smo bolj nagnjeni k prvi možnosti, drugi pa k drugi; odvisno tudi od tega, v katerem življenjskem obdobju smo. Velja stereotip, da mlajši bolj verjamejo, da lahko še veliko spremenijo, kar pa ni nujno, starejši pa naj bi bolj zaupali v usodo ali Božjo voljo, kar pa spet ni nujno. Imamo velike fataliste med mladimi in tudi neuničljive borce med starejšimi. Gre za vprašanje značaja in ognja v srcu, ki je ali pa ni.
Verniki imamo še tretjo izbiro, ki sicer niti ni prava izbira, ker je nismo izbrali ampak je dejanska ona izbrala nas. Ta tretja možnost je upanje. Upanje ni vdanost v usodo, niti njeno zanikanje. Upanje je prenos pričakovanj na nekoga drugega. Kjer veš, da ne moreš narediti nič, ko spoznaš, da pri ključnih življenjskih stvareh ne držiš vajeti v rokah, lahko preneseš vse na nekoga drugega. In upaš. Bog je vsemogočen, Bog vse ve, pozna vse vzroke in posledice, pozna zdravila in tolažbo za vse probleme. Vse naše težave lahko reši z migljajem malega prsta. In jih tudi rešuje, stalno in večno. Žal ni rečeno, da se rešitve ujemajo z našimi zamislimi in da so pripravljene takrat ko si jih mi najbolj želimo. Zato imamo pa upanje in tudi svoje sposobnosti, da jih uporabljamo za dobro. 
Sliši se nemogoče, vendar včasih Bog tudi z našo pomočjo rešuje naše lastne probleme.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)