Žalost od žalosti.

Kakšen neki bi bil svet brez žalosti? 
Po svoje verjetno zanimiv in predvsem, prav nič žalosten. Nič nas ne bi užalostilo, potrlo ali navdalo s tesnobo. Nič takšnega, kar se nam sicer dogaja ob izgubah, razočaranjih, porušenju ali izjalovitvah načrtov. Nič nas ne bi stiskalo v prsih, nas hromilo z bolečino ali prisililo v jok. Nekaj bi bilo seveda tudi žalosti, predvsem med pesniki; ker če jim kdo odvzame žalost, potem jim odseka vsaj pol ustvarjalnih korenin. Ogromno lepega nastane iz žalosti ali pa iz strahu pred njo. Ljudje se bojimo biti razočarani, bojimo se, da bi morali biti žalostni. Mnogi, ki jim ta trenutek sicer še ni sile, se užalostijo že ko pomislijo, da bodo nekoč žalostni, ali pa se spomnijo, da so bili nekoč žalostni in postanejo zopet. Žalost je mogoče priklicati za nazaj ali naprej.
Krščanski svet pa bi moral biti drugačen; to bi moral biti svet brez žalosti. Krščanski svet bi moral biti svet veselja. Vse je že odrešeno in tisto, kar nas čaka, je čisto veselje. Žalostiti nas morajo kvečjemu krivice in vse nepotrebno sovraštvo, ki se zdaj dogaja živim ljudem. Zakaj morajo ljudje še vedno tako sovražiti drug drugega, se izzivati ali maščevati. Vse na svetu je le kot dih, minljivo, v prehajanju in to je dejansko vesela novica. Sploh ni razloga za žalost.
Naša žalost ne koristi nikomur. Lahko smo še tako žalostni, a tistim, ki so odšli, ne moremo pomagati. Velika večina nas ne bo nikoli zelo sovražila nikogar, velika večina si nas želi predvsem miru. 
Žalost je verjetno eden od tistih mehanizmov, ki so človeku prirojeni, zakodirani v njegov genom. Najbrž iz obrambnih razlogov. Če smo žalostni, damo drugim vedeti naj nas pustijo pri miru, ker se ne gremo več. Nas ne zanima svet, mi žalujemo. 
Mislim, da je precej ljudi rado žalostnih. Ko mine en razlog, pač najdejo drugega. 
Na svetu je neskončno razlogov za žalost, le poiskati jih je treba. Ne bodite žalostni, če še niste našli svojega.