Nocoj je nebo jasno, kot bi nekdo obrisal šipo nad mano. Ko gledam nešteto teh zvezd se zavem kako majhen delček vsega sem v resnici. Zavem se kako velika milost je, da sploh sem, da sploh lahko opazujem vso to lepoto in veličino. Zavem se, kako zelo izvoljen sem, kako blagoslovljen, ker me je izbralo nekaj tako velikega in postavilo med vsa ta čudesa. Izbran sem za nekaj posebnega, postal sem del vsega tega veličastva. Prav lahko bi se zgodilo, da me sploh ne bi bilo ali da tega ne bi doživel. Zakaj ravno jaz? S čim sem si zaslužil ta privilegij? Morda sem sploh na svetu zato, da si ga zaslužim, zato da se odkupim. Vsa ta veličastna podoba, ves ta svod Rimske ceste in milijoni svetov, ki so za njim. Vse neskončno prostranstvo in neizmernost časa. Kakšna sreča, da lahko diham ta nočni zrak, poslušam veter, ki prekriva šumenje reke in gledam vse to veličastje. Kako bi bilo lahko naključje, da sem se ravno jaz pojavil v vsej tej neizmernosti, v vsej tej velikanski praznini, ki je tako lepa, povezana in vpeta v večne vezi. Vse deluje po tako natančnih smereh. Stvarstvo je neizmerno, neskončno, čudovito in tako zapleteno v enkratnosti. In vendar preprosto, edino in popolno. Zaprt krog, ki prav gotovo ima svoj namen, prav gotovo ima nek začetek in smisel. Prav gotovo ni sestavljeno, napeto in navito samo zato, da bi se razblinilo, izničilo ali pozabilo. Takšna mogočnost ne more biti brez načrta in vsebine. Vse od nekod prihaja in nekam gre.
Ni komentarjev:
Objavite komentar