19-letni A.G. iz Zg. Vodal, mučen in umorjen. Okoliščin ne raziskuje nihče.

Človekovo življenje, še zlasti pa njegov položaj v družbi je rezultat nabora okoliščin, ki ga zaznamujejo. Vsi od nekje prihajamo. Prihajamo iz nekih družinskih razmerij in okoliščin, ki jih gotovo nismo zavestno povzročili, so pa nedvomno rezultirale naše rojstvo. Ni rečeno, da so bile te okoliščine kakorkoli spodbudne, pravilne ali pravične-, lahko so tragične, žalostne ali celo brezupne, pa vendarle predstavljajo neke življenjske in zgodovinske okvirje v katerih smo se zgodili temu svetu in svet nam. Še tako mučne, mračne ali zapletene v skrivnostno in nerazrešeno preteklost, pa razmere nekega trenutka vedno predstavljajo temelj na katerem se nadgrajuje naš svet.
Ne gre drugače. Nikakor ni mogoče začeti znova, ni mogoče začeti iz novosti. Vedno je nekaj že bilo pred tem. Vedno je nekdo tu že hodil, zgradil cesto, postavil temelj ali pa vse to podrl in s tem zavestno ali pa ne odprl prostor naši lastni zgradbi.
Kar se iz tega lahko naučimo, je mogoče zgolj to, da ne mi in tudi nihče drug ni padel med nas iz nikjer. Vsak konec je začetek nečesa drugega in tudi če nekaj povsem propade ali se zavozi, predstavlja izhodišče. 
Človekova stalna ambicija, da se prazni prostori nenehno zavzemajo in izkoriščajo, je lahko in običajno tudi je, na eni strani popolnoma nepotrebno in brezmejno kruta, na drugi strani pa tako vzvišena in potrebna, da ne gre brez nje, ker vedno znova predstavlja osnovo za nastanek in obstoj sploh česa. Njeno sporočilo je tudi vsebina živega božjega prihoda na svet. On je sicer vedno tukaj, med nami, vendar spet in spet prihaja. Prihaja zato, da vzpostavi razmerja, da znova postavi stvari na pravo mesto in predvsem, da odstavi zlo, ki se je polastilo sveta. Kar zaman pričakuje, je naša pomoč.
Vsak posameznik, še tako družbeno nesprejemljiv, še tako skregan s trenutnim družbenim redom, bi moral biti sprejet kot celota, kot nosilec sporočil preteklosti ter njemu lastnih okoliščin in okvirja iz katerega izhaja. Nihče ni brez razlogov tak kot je. 
Dokler se ne naučimo spoštovati vseh razlik in različnih okvirjev iz katerih členi družbe izhajajo se bomo vedno vrteli v slepih ciklih brezumja, sovraštva ali izživljanja. 
Nobeno človeško življenje ni več vredno od drugega. Vsako je nosilec božjega in zametek svetosti ter vzvišenosti, ki je podeljena izbranim. In to smo mi vsi, vendar ji nihče ni bližje kot svetnik.