Posameznik je pomemben, vendar ni nikoli nad skupnostjo. Tudi če vsi prepoznamo isti problem, če vsi gledamo isto smer rešitve, se nam zgodi, ko mnenja soočimo v skupnosti in slišimo tudi argumente drugih, da rešitev ni tako enoznačna, kot se nam je zdelo. Običajno obstaja več možnosti glede skupnih zadev in te možnosti se morajo slej ko prej soočiti s skupnostjo in pričakovanji njenih članov.
Največja težava in izziv za skupnost je usklajevanje. To je lahko tudi zelo zahtevno ali celo nemogoče. Zato je zelo pomembno vodenje. Vodstvo mora prepoznati združevalne elemente, ki posameznika vežejo na skupnost. Poleg združevalnih je seveda vedno tudi nekaj razdruževalnih ali celo sovražnih do skupnosti in posameznih članov. Prva naloga vodstva je, da takšne odklone pravočasno zazna in nanje primerno odgovori.
Odnosi v skupnosti so kompleksni. Če gre za tradicionalne skupnosti, kot je na primer družina ali podeželska skupnost, kjer se vsi poznajo in živijo skupaj že več rodov, potem je to, ob primernem vodenju prednost. Takšne povezave premostijo marsikatero nesoglasje ali težavo v dogovarjanju. Ljudje, ki so povezani drugače kot le formalno so veliko obzirnejši drug do drugega, veliko bolj upoštevajo osebnostne in posebnostne značilnosti posameznikov, njihove morebitne slabosti javno ne izpostavljajo in nivo notranjega dialoga je relativno visok.
Vsi živimo in smo del neke skupnosti, nihče ni rojen zase in ne živi zase. Slej ko prej smo vsi povezani in tudi življenja v skupnosti bi s morali učiti dovolj zgodaj. Danes je veliko preveč poudarjanja individualnosti, odlik, pravic ali osebnosti posameznika. Posameznik sam ne more konkurirati skupnosti v nobenem oziru in tisti, ki so prepričani v večvrednost svojih lastnosti se težko povezujejo v učinkovito skupnost.
Kdor vstopi v skupnost mora del sebe žrtvovati na račun skupnih ciljev, ki jih lahko doseže le povezan z drugimi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar