Obiskov se običajno razveselimo. Če niso napovedani morda malce manj, če nas pridejo kaj prosit, pa morda še nekoliko manj, na splošno pa je lepo če nekdo misli na nas, in sicer tako zelo, da se mu ni težko potruditi in priti do nas. Tudi sami včasih obiskujemo, eni sicer raje kot drugi, vendar, slej ko prej gremo vsi kdaj na kakšen obisk.
Ljudem, ki se imajo radi pač ni dovolj, da samo vedo drug za drugega. Vsake toliko časa se morajo tudi videti, začutiti, slišati in zadihati v istem prostoru. Da vedo, da so še živi in da so skupaj, čeprav narazen.
Obiskovanje je prastara navada in razvoj ji verjetno niti ni posebej škodoval, razen, da so sedaj obiski morda krajši. Včasih se je hodilo na obiske za več dni, seveda tudi iz razlogov slabih povezav, danes pa je vse to opravljeno kar v enem popoldnevu. Vendar se, po mojem mnenju, kljub temu, da morda stanujemo le kakšno uro ali še manj udobne vožnje narazen, nič pogosteje ne obiskujemo.
Obiski so kljub vsemu temu zelo pomembni, morda celo bolj, kot si mislimo. Obisk pomeni, da nekoga pridemo pogledat na njegov dom, v razmere v katerih živi. Prestopimo prag njegovega ozemlja, odgrnemo zastor zasebnosti in pogledamo noter. Šele, ko ga obiščete, si lahko ustvarite sliko dejanskega stanja v katerem je nek človek. Vse sodobne komunikacijske poti ne morejo dati bolj izčrpnih informacij o človeku, kot en enourni obisk njegovega doma. Ljudje si vaš obisk morda zapomnijo za vse življenje, tisoč besed po telefonu pa niti pet minut ne.
Obiskovanje je dolžnost in izjemno pomemben del odnosov, če še koga niste obiskali, ne odlašajte.
Ni komentarjev:
Objavite komentar