Vsi nismo Charlie

Krvava francoska drama je neverjetno kruto opozorila na odločnost skrajnežev in dejansko krhkost družbe v kateri živimo. 
Vendar je, kljub šokantni surovosti in tragiki dogodkov, zanimivo, da se takšen zločin, ki naj bi izhajal iz verskega fanatizma, zgodi v najbolj sekularizirani evropski državi s praktično popolno versko svobodo. Muslimanom se v Franciji v verskem smislu že dolgo ni treba skrivati in razloge za takšne pojave bo treba kje iskati drugje, vsekakor izven običajne verske nestrpnosti. 
Francija je država, ki se rada ponaša s tradicijo državljanske svobode, vendar ima tam norčevanje iz religij očitno ravno tako dolgo tradicijo, ki sega najmanj že v čas francoske revolucije. Kljub njenim dosežkov, ki so jih naši komunistični prosvetarji svoje čase tako zelo radi izpostavljali, pa je to obdobje dejansko eno mračnejših v zgodovini evropske civilizacije in je na zemljevid Evrope zasejalo predvsem semena zla. Ta so se najprej razrasla v napoleonskih vojnah, svoje navdihnjenje pa je v njih našel tudi sam veliki Lenin. Bistvo revolucionarne prakse je bilo že tedaj, kot tudi kasneje pri sovjetskih in še katerih drugih prevratnikih, poleg rušenja civilne oblasti in vzpostavljanja novega "reda", tudi uničevanje religije in v primeru francoske revolucije celo uvajanje novega, revolucionarnega kulta čaščenja.
Od vsega tega je do danes zanesljivo ostalo samo nekaj, in sicer, da ni nič svetega in, da je posmehovanje religiji, njenim simbolom in praksi, ne vem zakaj, razglašeno za dosežek te osvobojene družbe. Družbe, ki se ponaša s svobodo, enakostjo in bratstvom. Vendar takšna družba zame ni svobodna, ne enaka in še manj bratska. 
Svobodna bo postala, ko bo vsak dojel, da nepotrebna žalitev morda le ni vsem smešna. Enaka bo, ko bo vsak dojel, da neprepričanje ni nad vsakim prepričanjem in bratska, ko bodo vsi dojeli, da jih obkrožajo ljudje, ki imajo prav tako pravico do svojega prepričanja in ga začeli spoštovati tudi, če se jim morda zdi smešno.